Razkošje za kralje, pisatelje, bankirje, ljubice
Pred desetletjem se je Saint-Jean-Cap-Ferrat znašel na drugem mestu lestvice najdražjih mest po cenah stanovanjskih nepremičnin, takoj za Monte Carlom. A cene so vmes še poskočile. Na tem delu Azurne obale se to poletje stanovanja prodajajo za od 10 do 20 tisoč evrov na kvadratni meter, vile pa tudi za stotine milijonov. Ta kotiček Francije privablja bogate že dobro stoletje in pol, odkar je železniško omrežje povezalo Evropo. Lani je bilo okoli Cap Ferrata pogosto slišati ruščino, letos poleti pa je videti kolone črnih džipov z ukrajinskimi registracijami. Tukaj so nekaj običajnega tudi rolls-roycei, ferrariji, lamborghiniji in drugi dragi avtomobili, registrirani v različnih evropskih državah.
Švicarska finančna svetovalka, ki ima poletno rezidenco v Villefrancheu, pravi, da je bilo tu dolgo zelo prijetno podnebje, a se spreminja. V zadnjem času so poletja zelo vroča, pogosti pa so tudi gozdni požari in vse večje težave s preskrbo s pitno vodo. »To bo verjetno marsikoga v doglednem času spodbudilo k prodaji nepremičnin na rivieri. Hkrati bodo kupili nove v Normandiji, Bretanji in nekaterih drugih regijah, v upanju, da tam ne bodo toliko občutili neprijetnih posledic podnebnih sprememb.«
Kralj podari vilo
Najrazkošnejše vile na polotoku Cap Ferrat so zgrajene v obdobju belle époque, od poznih desetletij 19. stoletja do začetka prve svetovne vojne leta 1914. Obujanje spominov na tisti čas danes vzbuja občutek nostalgije, asociira na dame, ki se sprehajajo po promenadi, zapete do vratu, v dolgih belih oblekah, s senčniki v rokah, medtem ko jih mimoidoči gospodje pozdravljajo in pri tem snemajo klobuke.
Na začetku 20. stoletja je tukaj prvo vilo v velikem parku zgradil belgijski kralj Leopold II. (1835–1909) za svojo skoraj pol stoletja mlajšo ljubico. Po kraljevi smrti je bila ta izseljena s posesti, ki jo je prevzel Leopoldov nečak in dedič kralj Albert. Med obema vojnama je bil eden od lastnikov tega posestva ameriški arhitekt in notranji oblikovalec Ogden Codman mlajši, zgradil je novo, veličastno vilo, ki tam stoji še danes. Znana je kot La Leopolda in je ena najdražjih stanovanjskih zgradb v Evropi.
Sredi letošnjega julija je umrla njena dolgoletna lastnica Lily Safra, od leta 1990 vdova bankirja Edmonda Safre. V zadnjem času je medijsko pozornost v zvezi z La Leopoldo povzročil sodni proces, končan leta 2012. Poleti 2008. se je ruski milijarder Mihail Prohorov z Lily Safra dogovoril za nakup vile za 370 milijonov evrov, dodatnih 19,5 milijona pa je stalo še pohištvo. Nato je plačal akontacijo v višini 39 milijonov evrov. Kmalu je izbruhnila svetovna finančna kriza in Prohorov je poskušal odstopiti od pogodbe. Sodniki so odločili, da nima pravice do vrnjenega depozita.
La Leopolda je na francoskem državnem seznamu zgodovinskih nepremičnin, vendar ni odprta za javnost. Radovedneži ne morejo niti do vile La Mauresque, prav tako zgrajene na začetku 20. stoletja na Cap Ferratu. Leta 1927 jo je kupil in v mavrskem slogu obsežno predelal Somerset Maugham, takrat najbogatejši pisatelj na svetu. K Maughamu so prihajali na obisk Winston Churchill, Aga Khan, vojvoda in vojvodinja Windsorska, T. S. Eliot, H. G. Wells, Rudyard Kipling, Ian Fleming, Virginia Woolf, Noël Coward, številni pisatelji ter druge znane osebnosti. Od leta 2005 je lastnik vile ukrajinski oligarh Dmitro Firtaš, v ZDA in Španiji obtožen več kaznivih dejanj pranja denarja in sodelovanja pri drugih kaznivih dejanjih organiziranega kriminala. Firtaš zadnja leta živi v Avstriji, kjer se njegovi odvetniki borijo proti njegovi izročitvi.
Dvorec za umetniško zbirko
Na tem delu francoske riviere lahko radovedneži vidijo, kaj so si na začetku 20. stoletja lahko privoščili bogataši in kateri so bili njihovi hobiji. Dve znameniti vili sta v lasti Instituta de France, krovne organizacije petih francoskih akademij znanosti in umetnosti, in odprti za obiskovalce. Prva je vila Ephrussi de Rothschild, druga pa vila Kerylos.
Vila Ephrussi de Rothschild je v Saint-Jean-Cap-Ferratu in ponuja prečudovite poglede na polotok. Načrtovana in zgrajena je bila za baronico Béatrice Ephrussi de Rothschild (1864–1934), katere oče je bil iz znane bankirske družine Rothschild, mati pa iz britanske veje te družine. Leta 1883 se je mlada Béatrice poročila z Mauriceom Ephrussijem iz ukrajinsko-judovske bankirske družine, ki je obogatela v carski Rusiji. Leta 1904 se je ločila od moža, hazarderja, ki je izgubljal veliko denarja, pred tem pa jo je okužil s sifilisom in jo naredil neplodno. Béatrice se je leta 1905, po smrti izjemno bogatega očeta, odločila zgraditi vilo na Cap Ferratu.
Vilo obdaja skoraj sedem hektarov velik park. Najprej vstopimo na vrt. V skladu z nekaterimi idejami iz evropske zgodovine vrtne arhitekture je Béatrice želela, da jo ta posest spominja na druge dele sveta in različna obdobja. Vrt vile Ephrussi de Rothschild je pravzaprav kompleks devetih različnih vrtov: španskega, florentinskega, kamnitega, japonskega, eksotičnega, provansalskega, francoskega, rožnega vrta in vrta, ki spominja na Sèvres, francosko središče proizvodnje porcelana. Tu so slapovi, ribniki, cvetlične grede, redke vrste dreves, templji in tako dalje. Največ pozornosti pritegne osrednji francoski vrt pred pročeljem vile. Tam na veselje vseh vsakih 20 minut zazveni glasba in sprožijo se številne vodne fontane.
Arhitektom je uspelo narediti vilo v skladu z raznovrstnimi estetskimi preferencami lastnice. Vila Ephrussi de Rothschild spominja na razkošne italijanske palače, do neke mere tudi na španske. Glavni vrt je narejen kot kapitanski most ladje. Dokumentirano je, da je imela Béatrice 30 vrtnarjev, ki so morali pri delu nositi mornarske kape, saj si je predstavljala, da sta njena vila in vrt ladja, ki pluje po svetovnih morjih.
Notranjost vile je opremljena po tako imenovanem »rothschildovskem okusu«, izjemno razkošnem eklekticizmu, ki je močno vplival na okus številnih ameriških in drugih bogatašev tistega časa. V interierju so drage umetnine, pohištvo, tekstil, porcelan in drugi predmeti različnih evropskih umetniških stilov. Mnogi imajo dodatno zbirateljsko in zgodovinsko vrednost, saj so pripadali kraljem in drugim znanim osebnostim. Vsaka soba je zasnovana tako, da najbolje izraža lastnikovo umetniško zbirko določenega obdobja: salon je v slogu Ludvika XV., jedilnica v gotskem, večina preostalih sob v regentskem slogu.
V dokumentarcu, ki se neprekinjeno predvaja v majhnem kinu vile, pravijo, da je bila Béatrice na koncu življenja osamljena. Prirejala je zabave za bogato družbo, v vsakdanjem življenju pa so bili njeni zvesti spremljevalci dve opici in mungo. Zato ni presenetljivo, da v enem prostoru vidimo stenske slike z opičjimi figurami. Béatrice je vilo zapustila Institutu de France, njegovi akademiji lepih umetnosti.
Vila iz ljubezni do antične Grčije
Vila Kerylos je nedaleč od vile Ephrussi de Rothschild, v mestu Beaulieu na prvem rtu zaliva vzhodno od Cap Ferrata. Francoski odvetnik, arheolog, politik in numizmatik Théodore Reinach (1860–1928) je leta 1908 dokončal gradnjo stavbe, s katero je izrazil svojo ljubezen do kulture stare Grčije. Poimenoval jo je Kerylos, po ptici iz starogrške mitologije, za katero so verjeli, da prinaša srečo. Tudi Reinach je bil iz bogate bankirske družine judovskega porekla – in bratranec moža Béatrice Ephrussi de Rothschild. Gradnja Kerylosa je motivirala Béatrice, da je nedaleč od njega zgradila svojo razkošno vilo.
Vila Kerylos je narejena kot hiše starogrških bogatašev iz 2. stoletja našega štetja na otoku Delos, vendar ni preprosta kopija teh stavb. Reinach in njegov arhitekt sta poskušala ustvariti vilo v antičnem slogu, ki združuje starodavno razkošje in sodobno udobje. Od zunaj je videti razmeroma preprosta, notranjost pa je polna dragih materialov. Vsaka podrobnost vile Kerylos je premišljena. Tako so na primer pipe za hladno in toplo vodo nad kopalnimi kadmi v kopalnicah izdelane v obliki živalskih glav.
Najprej vstopimo na notranje dvorišče, ki ga obdaja peristil. Reprezentativne sobe so v pritličju, lastne kopalnice pa v nadstropju. Théodore Reinach je s svojo družino preživel več mesecev v vili. Na starih fotografijah vidimo veselo Reinachovo družino v oblačilih, ki so jih nosili stari Grki. Dve desetletji pozneje je bilo več članov te družine umorjenih v Auschwitzu.
