Ustvarjalke v seriji Spolna vzgoja II raziskujejo teme, kot so boleči spolni odnosi in vaginizem, soglasje, seksualni užitek žensk s hendikepom, alternativne seksualne prakse ter zgodovina spolne vzgoje v Jugoslaviji. Decembra 2022 je bila na sporedu premiera dela v nastajanju Spolna vzgoja II: Diagnoza + Consentire v režiji Tjaše Črnigoj, v četrtek, 2. 3., in petek, 3. 3., pa bo na sporedu Spolna vzgoja II: Zmožnost, ki temelji na zgodbah štirih žensk o njihovem spolnem zorenju, odnosu do lastnega telesa, spolnosti in partnerskih odnosih. V spremnem tekstu so na Novi pošti zapisali: "Štirim ženskam je skupno to, da živijo s hendikepom in so tako, kot pravi Elena Pečarič v svojem eseju Tako lepa, pa invalid, dvakrat diskriminirane: kot osebe s hendikepom in kot ženske. Pri nas je na sistemski ravni seksualnost oseb s hendikepom spregledana in na tem področju še posebej primanjkuje spolne vzgoje, delavke_ci v socialnem varstvu pa se po lastni presoji odločajo, ali naj ženskam s hendikepom pri sami spolnosti pomagajo, saj tega v opisu njihovih delovnih nalog ni." Niz predavanj-performansov se bo oktobra 2023 povezal in razvil v celodnevni dogodek.
V predavanju-performansu Spolna vzgoja II: Zmožnost, ki nastaja v koprodukciji Nove pošte (Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana) ter Mesta žensk, nastopata Lina Akif kot performerka in Tea Vidmar kot zvočna performerka, svoje izkušnje so delile Martina Piskač (skupaj z Urošem Sedejem), Nura, Suzana, Tjaša in Linda, vključene so izjave sogovornic in sogovornikov iz stroke (Elene Pečarič, Jerneja Hazimalija in Stevena De Weirdta) ter odlomki iz eseja Elene Pečarič "Tako lepa, pa invalid", ki je bil objavljen v reviji Socialno delo, letnik 44, številka 1/2, o predstavi pa smo govorili z režiserko Tjašo Črnigoj.
Serija performansov-predavanj Spolna vzgoja na Novi pošti obravnava seksualni užitek kot osnovno spolno pravico v okviru človekovih pravic, v eni od serialk pa neposredno naslavljate temo seksualnega užitka žensk s hendikepom. Kako se ta performans združuje z drugimi, kaj je bil povod za njegovo umestitev v celotno serijo?
Povod za umestitev te teme v niz predavanj-performansov je bila zagotovo spregledanost te populacije v družbi, še posebej pa se je zdelo pomembno razpreti problematiko dvojne diskriminacije pri ženskah s hendikepom, ki so, kot pravi Elena Pečarič v svojem eseju Tako lepa, pa invalid, diskriminirane kot osebe s hendikepom in kot ženske. Seksualnost žensk se na sploh v patriarhalni družbi povezuje z zelo striktnimi normami in ideali, kako naj bi žensko telo zgledalo, da ga lahko dojemamo kot seksualno telo. Toda to so norme, ki jih določa patriarhalni pogled. Vznemirljivo se je zdelo prek dokumentarnega portretiranja žensk preizprašati te norme in dati prostor, da se ženske s hendikepom pokažejo kot seksualna bitja ter na ta način tudi premisliti, kako gremo lahko kot družba onkraj patriarhalnega pogleda na seksualnost žensk in kako smo lahko vključujoče_i za razne poglede in izkušnje. To prizadevanje je nekako tudi v jedru projekta Spolna vzgoja II, ki skuša dajati prostor pravici žensk do seksualnega užitka. Pravici vseh žensk, da uživajo v svojem telesu in da jim je lepo, ko ga delijo z drugimi.
A tema spolnosti v primeru ženskega telesa in hendikepa ostaja močno tabuizirana. Kako ste se lotili same seksualnosti in hendikepa v predstavi, kako je potekal proces zbiranja informacij, pričevanj in kako se je iz tega vzpostavila predstava, kot jo bomo lahko videli na premieri?
Zelo pomembno je bilo zbiranje informacij na terenu, bodisi prek pogovorov z ženskami, ki so bile pripravljene deliti svoje osebne izkušnje - Martino Piskač (skupaj z Urošem Sedejem), Nuro, Suzano, Tjašo in Lindo, bodisi prek pogovorov s socialnima delavcema Jernejem Hazimalijem, Boštjanom Bebarjem, psihologom Stevenom De Weirdtom in psihoterapevtom ter seksologom Jako Sotlarjem. Vse pogovore smo zvočno snemale. Prav tako je bil za nas izredno dragocen esej Elene Pečarič Tako lepa, pa invalid, v katerem je avtorica na problematiko diskriminacije žensk s hendikepom pogledala s filozofske in sociološke perspektive. Posnetki pogovorov so nato služili kot material za samo predavanje-performans. To temelji na pripovedovanju zgodb s pomočjo risbe (avtorica likovne podobe je Tijana Todorović, ki je tudi kostumografinja), poleg tega veliko zvočnih posnetkov tudi predvajamo. Ob igralki Lini Akif v performansu nastopa tudi zvočna performerka Tea Vidmar. Scenografinja je Barbara Kapelj.
Kako so se na performans oz. na njegovo idejo odzvale anonimne pričevalke, ki so govorile o svojem spolnem zorenju, odnosu do lastnega telesa, spolnosti in partnerskih odnosih?
Moj vtis je bil, da se je vsem zdelo pomembno govoriti o tej temi in hvaležna sem za izkazano zaupanje. V procesu smo jih obveščale, kako oblikujemo njihove zgodbe oz. portrete in z njimi preverjale, če se strinjajo z uporabo posameznih izsekov zvočnih posnetkov intervjujev. Vsekakor smo si prizadevale njihove zgodbe povedati na dostojanstven in etičen način.
Elena Pečarič v svojem eseju "Tako lepa, pa invalid", ki ga omenjate tudi v svojem uvodnem besedilu, zapiše tudi, da hendikepirana ženska "v nekem smislu ostane vedno nedoletna, na stopnji otroka, in se ljudje do nje tako infantilno tudi obnašajo. Hendikepirana ženska je najprej dojeta kot aseksualno bitje." Kako se s to izjavo skladajo pričevanja, ki ste jih uporabili v vaši predstavi?
Ena izmed intervjuvank, ki je v svojih dvajsetih doživela nesrečo, od katere je na vozičku, je pripovedovala, kako pred nesrečo 'ni imela miru pred moškimi', po nesreči pa se je to popolnoma spremenilo, vtis je dobila, da jo drugi pogosto dojemajo kot da je ‘brezspolna’. O tem problemu so veliko govorili tudi delavci v socialnem varstvu, s katerimi smo se pogovarjale.
In kako pravzprav performans stopa v stik s seksualnostjo žensk s hendikepom, kako se sopostavlja ob zgoraj omenjeni mainstremovski pogled na telo/željo ženske s hendikepom?
Naš namen je predvsem dati prostor njihovim izkušnjam v spolnosti, kaj jim je všeč, na kakšne načine seksajo in podobno. Prevladujoča uprizoritvena strategija v tem predavanju-performansu je pripovedovanje s pomočjo risb oz. sličic. Ta strategija omogoča, da naše sogovornice ostanejo anonimne, obenem pa se na odru vidi podobe teles, ki bi lahko bila njihova. Glede na temo dvojne diskriminacije žensk s hendikepom, ki nas je zanimala, se je zdelo pomembno dati vidnost telesom.
V tekstu ob predstavi zapišete tudi, da je seksualnost oseb s hendikepom na sistemski ravni spregledana. Evropski prostor že dlje časa poskuša najti način za razrešitev teh dilem, od spolnih asistentov do spolnega zaupnika, v Sloveniji pa se tovrstnih tem ne lotevamo zares. Kako v to tematiko zagrize performans Spolna vzgoja II: Zmožnost?
V Zmožnosti predstavimo tudi primer prakse iz tujine. Stopile smo v kontakt s Stevenom De Weirdtom, ki deluje v okviru belgijske organizacije ADITI. Zavzemajo se za spolne pravice oseb s hendikepom in so specializirani za seksualno asistenco. Osebe s hendikepom povezujejo s seksualnimi asistenti. Opisal nam je celoten proces, kako to poteka in ta proces predstavimo tudi v okviru predavanja-performansa. Zdelo se je pomembno, da na ta način informiramo, kaj vse je možno, ter spodbudimo razmislek o tem, kako bi lahko tudi pri nas bili bolj vključujoča družba.
