Dolgo slovo olimpijskih amaterjev

Poleti 1984 je študent kulturne geografije iz Severne Karoline obesil študij na klin in se odločil, da se bo posvetil športnemu življenju. Michael Jordan je bil šele tretja izbira na junijskem naboru ameriške košarkarske lige NBA tistega leta, a je nemudoma začel ne samo pisati zgodovino košarke, temveč tudi spreminjati samo igro ter posel okoli nje. Precej zaslug za to gre njegovemu agentu. Mladi David Falk ni bil zadovoljen s konceptom moštvenega športa, v katerem igralec dobi pogodbo s klubom in morda še nekaj dodatnih dolarjev; posameznike je hotel iztrgati iz moštvenega objema in jih tržiti kot zvezdnike.

Najprej je Jordanu, ki je kot študent na igrišču nosil športne copate znamke Converse, ko ni bil na njem, pa nemške adidaske, priskrbel pogodbo s takrat ne ravno znano znamko Nike, za katero bodoči kralj košarke niti slišal ni. Toda Falk je dosegel, da so mu zagotovili lastno blagovno znamko Air Jordan in del zaslužka od prodaje, česar ni prej dobil noben športnik. Sredi osemdesetih je bila stava na temnopoltega igralca v timskem športu drzna odločitev. A ko je Nike naslednje leto samo z znamko Air Jordan zaslužil sto milijonov takratnih dolarjev, se je začela preobrazba NBA v ligo zvezdnikov, v presečišče športa, zabave, denarja in marketinga.

Pred tem je mladeniča, ki je poletje začel kot študent v natikačih, končal pa kot bogat košarkar z lastnim športnim copatom, čakalo zadnje poglavje njegove amaterske kariere. Ameriški mladinci z Jordanom, Patrickom Ewingom in Chrisom Mullinom na čelu so na domači olimpijadi v Los Angelesu, okrnjeni zaradi bojkota sovjetskih košarkarjev, pometli s konkurenco. Tudi v finalu s Španijo, ki je odpravila prenovljeno Jugoslavijo z bodočim balkanskim kraljem košarke, Draženom Petrovićem. To je bilo zadnjikrat, da so ameriški študentje slavili na olimpijskih igrah, saj so štiri leta kasneje v Seulu ameriško reprezentanco premagali sovjetski "amaterji" in pomagali odpraviti dolgoletno vztrajanje pri načelu, naj na zletu športnikov sveta nastopajo samo tisti, ki za svoje športne veščine niso plačani.

Planski športniki 

Za to je bil kriv Pierre de Coubertin, francoski baron, ki je na prelomu iz 19. v 20. stoletje oživil olimpijsko zamisel. Po zgledu britanskih aristokratskih kolegov, ki so v svojem snobizmu in preziranju delavsko plačanih atletov šport jemali kot plemenito veščino, prežeto s pošteno tekmovalnostjo, stoičnostjo in izboljševanjem dosežkov zaradi dosežkov samih, ne pa denarja, je to vtkal globoko v moderne igre. Tako globoko, da so slovitemu ameriškemu atletu Jimu Thorpu vzeli zlati medalji v desetero- in peteroboju z olimpijade 1912 v Stockholmu, ko je prišlo na dan, da je kot študent dobil mizerno plačilo za igranje bejzbola (leta 1983 so mu ju posmrtno vrnili) . Vrhunec športnega tekmovanja, ki naj bi bilo odprto za vse in v katerem naj bi odločala nadarjenost in trdo delo, je bil tako predvsem v dosegu tistih, ki so si lahko privoščili trdo treniranje in niso bili prisiljeni trdo delati za preživetje.

Z rastjo pomena iger je naraščal pomen zmagovalcev in se ob kipenju nacionalizmov hitro spremenil v boj junakov naroda za slavo vseh njegovih pripadnikov. Zmagati ni bilo več samo častno, ampak nujno in coubertinovska načela čistosti so se umikala vse bolj premišljenim prizadevanjem narediti vse za zlato. V petdesetih in šestdesetih se je začel razmah dopinga, ki so ga v takratnem vzhodnem bloku privzdignili kar v skrivne državne programe. Na poletni olimpijadi 1968 v Ciudadu de México so prvič preverjali uporabo prepovedanih poživil, v zgodovino pa se je zapisal švedski peterobojec Hans-Gunnar Liljenwall. Ker je tremo pred nastopom miril z vrčki piva, so ga – edinega – diskvalificirali. Dodatno zadrego za olimpijski komite je prineslo tekmovanje na več kot 2.200 metrih nadmorske višine. Prejšnje načelo, da so dovolj štirje tedni intenzivnega treninga in priprav ter da lahko tako športniki še vedno hodijo v službo (in so amaterji), je bilo zaradi nadmorske višine tekmovališč treba razširiti na šest tednov.

A amaterizem se je majal že prej. "Leteči" Finci, ki so v dvajsetih letih kraljevali v teku na dolge proge, so imeli udobne navidezne službe v tovarnah, ki so jim omogočale dolge in izdatne priprave. To so v vzhodnem bloku razvili v državni amaterizem, nadarjeni športniki so bili od mladih nog vključeni v posebne programe, v katerih so dobili svoje trenerje, delali pod nadzorom posebnih zdravniških ekip in imeli zase ustvarjene državne službe, s katerimi so ohranjali vtis, da niso profesionalni športniki. Mehiška olimpijada je prinesla tudi prvi televizijski prenos v barvah in še poudarila marketinško privlačnost iger. Medtem ko so komunisti načelo o amaterjih podrli s planskimi športniki, so ga kapitalisti z zaslužki, ki so jih prinašala pokroviteljstva in oglaševanje. Sprva sta prednjačila Adidas in Puma, ki sta znana atletska imena privabljala s plačili v zameno za nošenje njunih copat.

Do osemdesetih let je prepoved o udeležbi profesionalnih športnikov tako v resnici krnila le še nekaj panog, predvsem hokej, umetnostno drsanje, boks, košarko, nogomet in kolesarstvo. Mednarodni olimpijski komite se je vdal oktobra 1986 in oznanili, da odločanje o nastopu profesionalnih športnikov prepuščajo vsaki posamezni mednarodni športni zvezi. Te so se odzvale precej različno. Nogometna je že pred tem dovolila nastope mlajšim od 23 let. Ko je teniška zveza dovolila prihod profesionalcev, je Steffi Graf leta 1988 kot doslej edina na svetu dosegla zlati slam, zmago na štirih največjih turnirjih (Sydney, Pariz, Wimbledon in New York) in zlato olimpijsko medaljo. Profesionalni boksarji so lahko čar olimpijade prvič okusili šele leta 2016 v Riu (čeprav se jim večina še vedno izogiba), najboljši hokejisti v severnoameriški ligi NHL so pozimi sredi sezone in tako po navadi ne smejo na olimpijski led. Rokoborci pa so še vedno v vztrajnem prijemu amaterizma.

Sanje iz Barcelone

Temu so resnično smrt zadale poletne igre v Barceloni, ko je svet s strahospoštovanjem zrl v najbolj opevano in cenjeno postavo v zgodovini vsega športa. Prihod Sanjskega moštva, kot so poimenovali zbir najboljših ameriških košarkarjev, je spremenil zgodovino igre med obročema. To so iznašli v ZDA in Američani so tudi v amaterskih letih le dvakrat izgubili olimpijski naslov. Prvič leta 1972, v še vedno spornem finalu olimpijade v Münchnu, ko so sodniki tako dolgo ponavljali zadnje tri sekunde tekme, da so Sovjeti dosegli koš in zmagali (jezni Američani nikoli niso prevzeli srebrnih medalj). Leta 1980 jih ni bilo v Moskvo v protest proti sovjetskem vdoru v Afganistan in dobili smo zlato jugoslovansko postavo. Drugič so jim Sovjeti vzeli mero leta 1988 v Seulu in mednarodna košarkarska zveza FIBA je končno spoznala, da Američani vsaka štiri leta zbirajo novo študentsko ekipo, medtem ko so njihovi tekmeci imeli postave prekaljenih in uigranih veteranov.

Presenetljivo ameriška košarkarska liga NBA pred Barcelono sprva ni navdušeno planila po priložnosti. Potem sta se javila Magic Johnson in Larry Bird, dve legendi ameriške košarke v zatonu svojih karier. To je prepričalo novega največjega zvezdnika Jordana, da si je znova nadel reprezentančni dres, in nastala je sveta košarkarska trojica. Prišli so tudi Charles Barkley, Patrick Ewing, John Stockton, Karl Malone in David Robinson. Izbor ameriške košarke je bil tako zveneč, da tekmeci niso povsem vedeli, ali naj igrajo obrambo ali se postavijo v položaj za lepo fotografijo. Razlika na tekmah je bila v povprečju slabih 44 točk, in ko je novopečena hrvaška reprezentanca finale izgubila za 32, je bil to svojevrsten uspeh. Johnson je kasneje dejal: "Na moji desni je bil Jordan, na moji levi Barkley ali Bird ... Nisem vedel, komu naj vržem žogo!" Nasprotne ekipe so se včasih morale grabiti za roke, da niso še sami zaploskali stroju na parketu.

Nastop Sanjskega moštva je izpolnil vse skrite sanje košarkarskih uradnikov. Nenadoma nogomet ni bil več edina lepa igra, ki se razprostira čez vse kontinente. NBA se je ustoličila kot vrhunec mednarodne košarke – zmagovalno moštvo se na koncu upravičeno ponaša kot svetovni prvak – in postala cilj najboljših košarkarjev z vsega sveta, hkrati jim je začela vse bolj odpirati vrata. Ameriški sanjski olimpijci so navdahnili generacije mladih, prišli so talenti, kot so Dirk Nowitzki, Manu Ginóbili in Tony Parker. "Ko sem govoril z njimi, so dejali, da se je njihova ljubezen do košarke začela s Sanjskim moštvom, na to sem res ponosen," je leta kasneje dejal Barkley.

Podobno meni sloviti ameriški športni komentator Michael Wilbon: "Resnično so povzdignili košarko in sprožili val mednarodnih zvezdnikov." Ti so iz leta v leto načenjali ameriško prevlado, dokler ni argentinska zlata generacija z Ginóbilijem na čelu leta 2004 v Atenah v polfinalu osupnila mladih zvezdnikov četrte vse manj sanjske ameriške zasedbe in jim prizadejala bolečega poraza. Dwyane Wade, LeBron James in Carmelo Anthony so pod vodstvom Kobeja Bryanta štiri leta kasneje v Pekingu popravili vtis, takratna ameriška postava pa se je tako po zvezdniški zasedbi kot po predstavah na igrišču najbolj približala originalnemu Sanjskemu moštvu. 

Lačni amaterji

Po vsem tem je skoraj presenečenje, da je zamisel o amaterizmu v športu svoje korenine najdlje ohranila prav v ZDA. Ameriški univerzitetni šport je nekakšna uvajalna liga v svet profesionalnega športa, predvsem v ameriški nogomet in košarko, nad njim pa že leta z železno roko vlada Nacionalno univerzitetno atletsko združenje (NCAA). To je še do nedavnega vztrajalo, da so mladi športniki amaterji, nagrajevanje njihovega truda z denarjem pa bi "spodkopalo izobraževanje in prizadelo neoporečnost univerzitetnega športa", kar izjemno spominja na leporečenje, ki se je leta usipalo iz Mednarodnega olimpijskega komiteja, še posebej zato, ker je univerzitetni šport gromozanski posel – samo leta 2019 je prinesel 18,9 milijarde dolarjev (slabih 17 milijard evrov), študentje pa so dobivali manj kot drobtinice. Tako so v ameriškem nogometu plače trenerjev znašale v povprečju 4 milijone dolarjev letno (3,4 milijona evrov), najboljši igralci pa so lahko prejeli največ 36.000 dolarjev (30.600 evrov) letno kot plačilo šolnine in za kritje neposrednih stroškov študija. 

Tovrstna razprava se vleče že desetletja. Na eni strani so debeli čeki za trenerje, ki so v večini zveznih državah najbolje plačani javni uslužbenci, na drugi številna poročila o mladih športnikih, ki so se ob napornem urniku nenehnih treningov in morda ne ravno izjemno težkem, a vseeno potrebnem akademskem delu s težavo prebijali iz meseca v mesec. Nekateri so pri tem odhajali lačni v posteljo ali celo ostali brez strehe nad glavo. Študija iz leta 2017 je hkrati pokazala, da denimo univerze v najboljši akademski ligi ameriškega nogometa, v kateri se vrti največ denarja, poberejo od 65 do 92 centov od vsakega dolarja, ki ga s svojim znojem prislužijo mladi športniki. Nezdrava razmerja imajo tudi resne rasne podtone – denar so nadzirali večinoma beli funkcionarji, medtem ko je velika večina mladih košarkarjev in skoraj polovica igralcev ameriškega nogometa temnopoltih.

Pot k ljubiteljstvu

Zasuk je prineslo ameriško vrhovno sodišče, ko je konec junija sklenilo, da stroga pravila NCAA kršijo protimonopolno zakonodajo in da univerze sodelujejo v zaroti, s katero dušijo zaslužke mladih športnikov. Konservativni sodnik Brett Kavanaugh je v ločenem mnenju celo zapisal, da bi bil "poslovni model NCAA povsem nelegalen v kateri koli drugi panogi v ZDA. Filmski studii se ne morejo dogovoriti za znižanje zaslužkov snemalnih ekip, ker to spodbuja 'duh amaterizma' v Hollywoodu." Čeprav sodna odločitev ne pomeni, da morajo univerze začeti plačevati svoje športnike, pa prepoved dogovarjanja v praksi pomeni, da vsaka univerza odloča, kako bo ravnala. In v boju za največje talente bodo hitro na pladnju tudi ponudbe denarnih nagrad najboljšim.

NCAA je že sama preventivno skušala omiliti težave, saj je univerzitetnim športnikom prejšnji mesec dovolila, da lahko svojo začetno slavo izrabijo za prve zaslužke. Tako si lahko najdejo pokrovitelja, služijo na družbenih omrežjih, prodajajo avtograme ipd. Sprememba je prišla po pritisku številnih zveznih držav, ki so same začele sprejemati tovrstno zakonodajo, ob odločitvi vrhovnega sodišča pa so v združenju ugotovili, da je nad njimi vse bolj črn oblak novih tožb, in skušali razelektriti ozračje. Številna podjetja so nemudoma začela dvoriti najbolj znanim mladim imenom, saj marketinške raziskave kažejo, da ta močno vplivajo na generacijo Z (mladi od 9. do 24. leta). To verjetno pomeni tudi večmilijonske zaslužke za največje mlade zvezdnike košarke in ameriškega nogometa – več tisoč dolarjev za ne tako zelo slavne ter nič ali zelo malo za vse ostale. A prave vrednosti bo pokazal šele trg, ko se bo resnično vzpostavil.

Pojavljajo se tudi opozorila, da bomo po razsodbi vrhovnega sodišča priča še večji dohodkovni neenakosti, saj bodo premožne univerze najboljšim lahko začele ponujati dodatne zaslužke ali denimo obsežna zdravstvena zavarovanja, pomembna za mlade športnike, ki se soočajo s poškodbami. Dodatna težava je morebiten konec prerazporejanja denarja. Čeprav na univerzah gojijo 24 različnih športnih disciplin, zaslužke prinašata samo dve, moška košarka in moški ameriški nogomet, ki praktično vzdržujeta ves športni program univerz. Morda bo končna rešitev vrnitev k resničnemu amaterizmu – športu kot ljubiteljski dejavnosti ob posvečanju osnovnemu cilju šol, akademskim dosežkom njihovih študentov. Baron de Coubertin bi bil navdušen.

Jordanova dediščina

V Tokiu so bila njegova načele le še zgodovinski spomin, turnir v košarki pa dokaz, kako so odprta vrata profesionalcem dvignila raven igre. Američani so po pričakovanjih obranili zlato medaljo, že šestnajsto, a so se zanjo morali močno potruditi proti vztrajnim Francozom, ki so jim s štirimi NBA-jevci v svojih vrstah grenili življenje do zadnjih minut. Za sicer komaj opazno državico ob vznožju Alp sta bila dovolj dva, da je prilezla med štiri najboljše na svetu. Tudi zato, ker jo pri komaj 22-ih poganja eden najbolj obetavnih košarkarjev sveta. Te dni, ko bo vrh dallaških Mavericksov družno odpotoval v Ljubljano, da uradno dobi podpis Luke Dončića za petletno podaljšanje zvestobe klubu (v zameno za 207 milijonov dolarjev oziroma 176 milijonov evrov), je to znak, kako globoko so segle korenine dogajanja v Barceloni. 

Ko je slovenski košarkarski fenomen pred tremi leti dobil nagrado NBA za novinca leta, je bil najboljši igralec sezone Grk (Giannis Antetokounmpo), najboljši obrambni igralec Francoz (Rudy Gobert), nagrado za največji napredek pa je dobil Kamerunec (Pascal Siakam). Letos je najbolje sezono odigral Srb (Nikola Jokić). In ni naključje, da je vse to pognalo iz semena, ki ga sta ga sredi osemdesetih zasejala Jordan in Falk. "Ko sem odraščal, smo v Sloveniji oziroma povsod po Evropi vsi vedeli za Air Jordan, to pa zaradi vpliva, ki ga je Michael Jordan imel na ves svet," je dejal Dončić, ko je lani podpisal petletno pogodbo z družbo Nike. Strahovi, kako bo denar pokvaril šport in še bolj njegovo olimpijsko svetišče, pa se niso uresničili. Prej obratno, občinstvo po svetu je navdušeno, ker so olimpijske igre znova boj najboljših. Včasih tudi najboljših milijonarjev.