Po predlogi romana je leta 1930 prvo ekranizacijo režiral Lewis Milestone in tisti film še danes velja za vzorčni primerek žanra. Manj znana je televizijska priredba iz leta 1979, ki jo je režiral Delbert Mann. Tretja različica, ki jo podpisuje Edward Berger, je najdražji nemški film, kar jih je Netflix doslej produciral. Foto: Netflix
Po predlogi romana je leta 1930 prvo ekranizacijo režiral Lewis Milestone in tisti film še danes velja za vzorčni primerek žanra. Manj znana je televizijska priredba iz leta 1979, ki jo je režiral Delbert Mann. Tretja različica, ki jo podpisuje Edward Berger, je najdražji nemški film, kar jih je Netflix doslej produciral. Foto: Netflix

Film je nominiran za devet oskarjev: za najboljši film, najboljši mednarodni film, za najboljše vizualne učinke, zvok, prirejeni scenarij, fotografijo (James Friend), scenografijo, glasbo ter za ličenje in pričeske.

Pod okriljem Netflixa in v režiji Edwarda Bergerja (spomnimo se ga po seriji Patrick Melrose) smo dobili prvo nemško ekranizacijo klasičnega romana Na Zahodu nič novega (Im Westen nichts Neues) Ericha M. Remarqua. Hollywood je svojo različico posnel že daljnega leta 1930 in dalo bi se argumentirati, da je bilo to zgodbo prej ali slej preprosto treba posneti tudi z nemškimi igralci in v nemškem jeziku – pa čeprav ideja "nemške perspektive" v tem žanru že zdavnaj ni več revolucionarna ali drzna.

Nastal je primerno visokoproračunski, kompetenten in prav nič subtilen vpis v žanr protivojne epopeje, ki pa tako po vsebinski kot po formalni plati sledi ustaljenim tirnicam; slogovno se močno opira na Dunkirk (2017) Christopherja Nolana. Bergerjev film je v marsikaterem pogledu neoporečen, a v ničemer ne presega meja svojega žanra, kot je to uspelo posameznim mojstrovinam Kubricka ali Coppole.

Eden od citatov, ki jih pogosto pripisujejo Françoisu Truffautu, je ugotovitev, da "protivojni film ne obstaja" – s tem naj bi nakazoval, da bo vsak vojni film, tudi če je prežet s pacifističnim spročilom, z dramatičnim prikazom konflikta in zavezništva v vojaških vrstah vedno vsaj posredno poveličeval in estetiziral oborožene konflikte. A če tovrstni cinizem in zasičenost (kaj ni bil Mendesov 1917 pravkar nominiran za deset oskarjev?) za hip pustimo ob strani, je treba priznati, da Na zahodu nič novega doseže svoj cilj: s sto let staro zgodbo presune in slikovito predoči že neštetokrat popisane grozote (prve svetovne) vojne. Pričakujte dve uri in pol bolečine, krvi, blata in zime. Morda je – ob trenutnem dogajanju v Ukrajini – celo neokusno trditi, da so vojni filmi "prežvečeni", "repetitivni" in "rutinsko narejeni", če človeštvo določenih naukov očitno še ni ponotranjilo. Si je predrzno želeti vsaj to, da bi avtor k sporočilu, s katerim se načelno vsi strinjamo, pristopil z malo več avtorske drznosti?

Za Felixa Kammererja je Na Zahodu nič novega prva filmska vloga. Foto: Netflix
Za Felixa Kammererja je Na Zahodu nič novega prva filmska vloga. Foto: Netflix

Dramaturški lok zgodbe sledi prehodu od naivnega idealizma k zakrknjenemu razočaranju v mladem nemškem vojaku: ko prvič uzremo mladega Paula Bäumerja (Felix Kammerer), je še za ušesi zelen 17-letnik, ki ga je z govori o "časti" nad vojno navdušil pobesnelo nacionalistični učitelj. Paul in njegovi sošolci, ki v vojsko vstopijo s ponarejenimi podpisi staršev, v nasprotju z gledalcem seveda ne vedo, da so lično zložene in zakrpane uniforme "podedovali" od mladcev, ki so padli pred njimi. (Mimogrede: v romanu se Paul v vojno poda na začetku spopada, kar njegovo vnemo utemelji veliko bolje kot pa filmska predpostavka, da ima leta 1917, po treh letih bojev in milijonih žrtev, še vedno plašnice na očeh.)

A ker je vojna kolektiven, in ne individualen napor, se Bäumer, kot se v vojnih filmih rado primeri, v gledalčevih očeh kmalu zlije z drugimi, prav tako mladimi, blatnimi in dezorientiranimi pešaki. (Prisotne so sicer omembe otrok, poklicev in družin, a jih je težko obdržati pred očmi v povezavi s posameznimi vojaki.) Je bil za režiserja spektakel vojne preprosto zanimivejši kot usode posameznikov? Ali pa je bila morda namerna avtorska odločitev, da so liki med seboj karakterno in vizualno zamenljivi: smrt je navsezadnje velika izenačevalka in očitno ji ne bo ušel nihče od njih. Vse mogoče permutacije konca – na osti bajoneta, pod oblakom strupenega plina, pod vdrtim stropom bunkerja, zaradi dobro naciljane krogle – Berger katalogizira s srhljivo nazornostjo.

Adaptacija je sicer ohranila naslov Remarquovega romana, a je bil zato korenito spremenjen prav ključni odlomek zgodbe, v katerem pripovedovalec romana navede poročilo s fronte:
Adaptacija je sicer ohranila naslov Remarquovega romana, a je bil zato korenito spremenjen prav ključni odlomek zgodbe, v katerem pripovedovalec romana navede poročilo s fronte: "Na Zahodu nič novega". Foto: Netflix

Felix Kammerer je kljub temu ime, ki si ga velja zapomniti: mladi igralec v seriji bližnjih posnetkov brez odvečnih besed poda popolno preobrazbo iz vitalnega, samozavestnega moža v strto lupino človeka. Prizor dvoboja, ki se v popolni tišini odvije v bombnem kraterju, je prav po Krammererjevi zaslugi tisti, ki bo ostal v spominu tudi, ko drugi detajli filma zbledijo.

Večina dogajanja je zamejena na opustošeno fronto; Berger z dolžnim strahospoštovanjem slika svet trupel, potokov krvi, ruševin in razdejanja. Trenutki zloveščega zatišja v premočenih jarkih so prepredeni s prizori bitk; najgrozovitejša med njimi pošastni protinapad francoskih tankov, ki telesa pod seboj mečkajo kot prezrelo sadje. Tako kot večina filmov o prvi svetovni vojni tudi Na Zahodu nič novega poudari, da je bila zahodna fronta bolj ali manj brezplodna tovarna smrti, kjer so se dolga leta klali, ne da bi ena ali druga stran dosegla kak večji premik bojne črte.

Scenarij, ki si sicer dovoli precej svoboščin glede na literarno predlogo, med drugim dodaja zaplet, ki veliko pripomore k sporočilu na temo arbitrarnosti vojne in nepomembnih detajlov, ki pa imajo usodne posledice za milijone ljudi. Medtem ko se na fronti koljejo, se v zakulisju namreč lomijo kopja med ministrom Matthiasom Erzbergerjem (Daniel Brühl) in generalom Friedrichom (Devid Striesow): prvi je pacifist, drugi potomec vojaške rodbine, ki bi se rad ovenčal z vojno slavo. Skupaj sta zadolžena za to, da dosežeta in podpišeta premirje med zdaj že očitno poraženo Nemčijo in zavezniškimi silami. Erzberger, ki je tudi sam izgubil sina v bojih, ima brez dvoma plemenite namene in tudi razume, da ljudje umirajo, medtem ko pogajalci izgubljajo čas s kazanjem mišic in grizljanjem francoskih rogljičev. A njegov "boj" poteka izključno v elegantnih salonih in z žametom tapeciranih vagonih vlaka – politika ni torej nikoli tista, ki plača visoko ceno poraza.

Film ne načenja razlogov za vojno in nemške vloge v njej – osvetli le trmo in napuh pogajalcev na obeh straneh, ki so konflikt po nepotrebnem podaljševali.  Foto: Netflix
Film ne načenja razlogov za vojno in nemške vloge v njej – osvetli le trmo in napuh pogajalcev na obeh straneh, ki so konflikt po nepotrebnem podaljševali. Foto: Netflix

Izstopajoči vidik filma je njegova – presenetljivo anahronistična – glasbena podlaga: Volker Bertelmann z ritmično uporabo bobna in sintetizatorja vzdržuje neprestan občutek usodnosti in bližajoče se katastrofe; njegova glasba bolj spominja na nemško klubsko sceno kot na rutinirane prijeme kakega Hansa Zimmerja. Smrt lahko nastopi v katerem koli trenutku, sugerira glasba, tudi ko je podpis premirja že napovedan, mir pa na obzorju.

Glavna posledica tega, da Berger od prvega do zadnjega prizora kopiči apokaliptično uničenje in mizerijo, je popolna otopelost izžetega občinstva, ko se nazadnje odvrti odjavna špica. Na Zahodu nič novega je film, ki mu je težko kaj očitati, lahko pa ga imamo (potihem) na sumu, da se je pretirano okitil z grotesknim okrasjem vojne in se nastavil za oskarjevsko vabo. Kar mu je tudi uspelo: 12. marca lahko pobere kar devet oskarjev, med katerimi je kipec za najboljši mednarodni film verjetno že zagotovljen.

Ocena: 3,5