DL: Samooskrba - Nimamo dodelanega strateškega načrta

19.5.2022 | 14:15

Stopnja samooskrbe je višja in stabilnejša pri večini živalskih proizvodov, pri večini rastlinskih pa je nižja in podvržena medletnih nihanjem. (Foto: M. L. S.)

Stopnja samooskrbe je višja in stabilnejša pri večini živalskih proizvodov, pri večini rastlinskih pa je nižja in podvržena medletnih nihanjem. (Foto: M. L. S.)

Lani smo imeli najmanj prašičev po letu 1991, sicer je pri živinorejski proizvodnji samooskrba večinoma večja in stabilnejša kot pri rastlinski – S takojšnjim povečanjem odstrela divjadi in zveri do povečanja samooskrbe

V letu pred drugo svetovno vojno je bila Slovenija samooskrbna, danes pa sodi med neto uvoznice, saj z domačo pridelavo večinoma ne zadovoljujemo svojih potreb in precej hrane uvažamo. Samooskrba je navadno večja in stabilnejša pri živinorejski proizvodnji, medtem ko lahko pri rastlinski precej niha.

Z domačo proizvodnjo Slovenija ne zadovoljuje svojih potreb po kmetijskih proizvodih pri žitu, krompirju, zelenjavi, sadju, prašičjem mesu in medu. Izredno slabo smo samooskrbni z zelenjavo, vsemi sadnimi vrstami, razen z jabolki, in še posebno s svinjino, saj z lastno prirejo zadovoljimo zgolj 40 odstotkov potreb po prašičjem mesu. Medtem ko imamo občuten primanjkljaj tudi pri žitu, pšenici, krompirju in medu, pa imamo presežke pri koruzi, govejem in perutninskem mesu, doma pridelamo tudi dovolj mleka in jajc.

Domača pridelava in reja: Leto 2021 je bilo ugodno za pridelavo vseh vrst strnih žit, povprečno za koruzo, slabo za krompir in izrazito slabo za vse vrste poznega sadja. Pridelali smo skoraj 153.000 t pšenice (2 odst. manj kot leto prej), 389.000 ton koruznega zrnja in približno 23.000 ton jabolk, povprečni pridelek krompirja pa je znašal za pozni krompir (pridelan na okoli 2.500 ha) 23,9 t/ha (23 odst. manj kot 2020 in 9 odst. manj od povprečja desetih let), za zgodnji (na okoli 200 ha) pa 18,4 t/ha (15 odst. manj kot 2020). Zelenjave, ki ji je bilo namenjeno okoli 6.200 ha (10 odst. manj kot leto prej), smo skupno pridelali nekaj manj kot 115.000 t, suhega bučnega semena okoli 2.500 t (10 odst. manj) in oljne ogrščice 6.900 t (19 odst. manj). Goveda smo redili približno 483.000 glav (okoli 1 odst. manj kot 2020), prašičev pa 216.000, kar je 6 odst. manj kot pred enim letom in najmanj po letu 1991. Več smo redili perutnine (6.525.000 kljunov oz. 3 odst. več) in ovac (približno 119.000 ali 5 odst. več), koz pa smo redili okoli 26.000, kar je približno enako kot pred enim letom.

Dolgoročna usmeritev kaže, da je stopnja samooskrbe višja in stabilnejša pri večini živalskih proizvodov (mleko, jajca, goveje in perutninsko meso), z izjemo prašičjega mesa in medu, pri katerih se stopnja samooskrbe znižuje. Pri prašičih, ki smo jih imeli največ leta 2002, ko smo jih redili 656.000, smo lani celo zabeležili najnižje število v samostojni Sloveniji. Pri večini rastlinskih proizvodov (krompir, zelenjava, sadje) pa je stopnja samooskrbe nižja in podvržena medletnim nihanjem, saj je lahko pridelek manjši tudi zaradi slabše letine. Dolgoročno se zvišuje le stopnja samooskrbe z žiti.

PRENIZKE CENE

»V Sloveniji trenutno veliko govorimo o samooskrbi, vendar je konkretnih ukrepov dejansko bolj malo,« pravi Stanko Tomšič, direktor KZ Trebnje - Krka. »Država bi morala na tem področju določiti jasno strategijo in po njej vzpostaviti tudi finančne mehanizme za doseganje strateških ciljev glede samooskrbe s posameznimi proizvodi,« dodaja.

Veliko težavo za povečanje samooskrbe vidi predvsem v prenizkih cenah kmetijskih proizvodov v Sloveniji. »Zato se dogaja, da na primer kakovostno slovensko meso in mleko izvažamo, namesto da bi ju prodali na slovenskem trgu. Če se cene na začetku proizvodne verige ne bodo izboljšale, se bojim, da bo v prihodnje stanje v samooskrbi še slabše, kot je danes,« pravi.

DOLENJSKA IN POSAVJE

»Na Dolenjskem in v Posavju je stanje precej podobno, kot to sicer velja za Slovenijo. Pri mesu in mleku je težava predvsem v tem, da se ju zaradi prenizkih cen v Sloveniji preveč izvozi, glede sadja in zelenjave pa imamo precej dobro samooskrbo s sezonskim sadjem in zelenjavo, več pa bi morali vlagati v rastlinjake, s čimer bi lahko zagotovili kakovostno sadje in zelenjavo tudi izven sezone,« pravi Tomšič. Posebno težavo pomenijo tudi nepredvidljive vremenske okoliščine, ki velikokrat uničijo celotne letine. Zato bi morali biti ukrepi usmerjeni tudi v zagotavljanje čim večje neodvisnosti pridelave od vremenskih razmer.

Kot pravi direktor naše največje zadruge, imamo premalo tudi lastnih žit, kar se še posebej kaže ob nepredvidljivih okoliščinah v državah proizvajalkah žit, saj težji dostop do njih še dodatno izkoristijo veletrgovci, kar trenutno povzroča izjemno visoke cene žit.

NEDODELANA STRATEGIJA

Uvoz: Lani smo uvozili za 2,3 milijona ton hrane in pijač, kar je bilo skoraj trikrat toliko kot v letu 2000, a za 16 odst. manj kot leta 2008, ko smo v Slovenijo uvozili največji količini hrane in pijač. Delež uvožene predelane hrane, ki je tudi običajno uvažamo več kot primarne – izjemi sta bili leti 2010 in 2011 –, je znašal 72,3 odst. Uvozili smo skoraj 118.000 t pšenice in soržice, največ iz Madžarske (51 odst.) in Hrvaške (30 odst.), koruze skoraj 224.000 t (90 odst. iz Hrvaške in Madžarske), semen oljne repice, ogrščice in drugih semen 3.205 t (največ, 42 odst., iz Avstrije), olja 74.413 t (skoraj 44 odst. iz Srbije in 21,5 odst. iz Madžarske), sladkorja pa blizu 114.000 t (več kot 70 odst. iz Avstrije, Nemčije in Srbije). Krompirja smo uvozili 37.324 t (več kot polovico iz Egipta), paradižnika 10.798 t in 9.310 t zelja, cvetače, kolerabnic, ohrovta ipd. (oboje največ iz Italije in Hrvaške), solate 10.220 t (večino iz Italije), čebule pa 14.196 t (največ iz Avstrije in Nizozemske). Uvozili smo tudi 26.161 t jabolk (od tega tretjino iz Hrvaške), 59.060 t agrumov (četrtino iz Egipta) in 114.659 t banan (več kot polovico iz Ekvadorja). Mleka in mlečnih izdelkov, ki smo jih uvozili največ iz Avstrije (25,3 odst.) in Madžarske (25 odst.), smo uvozili 66.832 t, mesa pa 77.788 t, od tega 53,3 odst. svinjine, 25,3 odst. perutnine in 11 odst. govejega mesa (največ iz Italije in Avstrije).

Po Tomšičevi oceni je izvirna težava v nedodelani strategiji države za kmetijstvo. »Država bi morala za vsako vrsto kmetijskih pridelkov oz. surovin določiti strateške cilje. Jasno bi morala določiti, koliko mleka, mesa, sadja in zelenjave, žit ipd. želimo pridelati sami, in glede na to določiti finančne ukrepe. Ocenjujem, da so vsi ukrepi namenjeni bolj gašenju trenutne situacije kot pa strateškim rešitvam, povezanim s samooskrbo,« pravi Tomšič, ki dodaja, da se vse prevečkrat zdi, da bolj kot strategija na finančne ukrepe države vpliva vsakokratna politika oz. njeni parcialni interesi, ki pa niso v korist slovenskega kmetijstva in strateškega povečevanja samooskrbe. »Tako kot v drugih gospodarskih panogah je seveda tudi v kmetijstvu ključna ekonomika. Če država ne bo vzpostavila razmer za gospodarsko vzdržno proizvodnjo, se stanje zagotovo ne bo izboljšalo,« pravi.

TAKOJŠNJE ZMANJŠANJE DIVJADI

»Čas je, da naredimo dolgoročne pogodbe z modelnim oblikovanjem cen, posebej pri žitu, mesu itd.,« pa pravi predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič. »Najbolj vnebovpijoča je zdaj cena mleka. Nobenih parametrov nimamo, kdaj in kako sploh lahko začnemo zahtevati zvišanje cen ali pa ne nazadnje tudi znižanje,« pravi Žveglič in dodaja, da se že ukvarjajo s tem. »Zdaj smo že resno začeli z žitom in bomo šli potem še na mleko in meso, da vzpostavimo neki model, kaj vpliva in kako, če se denimo zgodijo kaki pretresi na trgu, da se lahko začne odkupna cena avtomatično sestavljati. Ali pa tudi, če bi se odkupne cene povišale, potem pa bi se energenti, krmila oz. vhodne surovine pocenile, da bi se odkupne cene znižale. Pomembno je, da bo kmet vedel, kaj ga čaka, če se bodo spremenili parametri,« pravi. Do večje in stabilnejše samooskrbe Slovenije s hrano, pri čemer bodo morali sodelovati kmetje, zadruge in odkupovalci, pomagati pa bo moral tudi Kmetijski inštitut z izračuni modelov, ne bomo prišli čez noč, je pa eden od hitrih ukrepov po prepričanju Žvegliča zmanjšanje števila divjadi.

»Le s takojšnjo spremembo v izvajanju Zelenega dogovora na ravni EU, z zmanjšanjem števila divjadi in zveri ter zmanjšanjem administrativnih ovir smo v Sloveniji sposobni zagotoviti višjo stopnjo samooskrbe in posledično kmetijam omogočiti nadaljnji razvoj ter potrošniku zagotoviti dovolj hrane po dostopnih cenah. Na KGZS-ju trdno zagovarjamo mnenje, da te prehranske krize, ki nas čaka, kmetje niso niti sposobni niti pripravljeni prevzeti v celoti na svoja pleča,« pravi predsednik KGZS-ja, ki je s tem povzel tudi bistvo razprave na 7. redni seji sveta Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, ki je potekala konec prejšnjega meseca in na kateri so sprejeli tudi nekaj pomembnih sklepov ter pozvali vlado in pristojna ministrstva k takojšnjemu ukrepanju, med drugim tudi k povečanju odvzema divjadi in zveri iz narave, kar bo prispevalo k zmanjšanju škode ter neposredno in takoj vplivalo na večjo samooskrbo s hrano v Sloveniji.

Članek je bil objavljen v 14. številki Dolenjskega lista 7. aprila 2022

Mojca Leskovšek Svete

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava