Film in gledališče sta orodji za povezovanje

»Pri nas mislimo, da je moški slabič, če izrazi svoja čustva, ampak to je moč, ne šibkost!«

Marjana Tomšič Vovk
1. 5. 2022, 17.00
Posodobljeno: 1. 5. 2022, 18.55
Deli članek:

Igralko Manco Dorrer ta čas gledamo v mladinskem celovečercu Vesolje med nami, poslušamo pa v podkastu Evolucija užitka, v katerem odkrito govorijo o spolnosti in užitku. Lani je magistrirala na AGRFT s temo dobrodejni psihološki učinki gledanja in ustvarjanja filmov. »Film in gledališče sta res dobri orodji za povezovanje,« pravi. Danes smo sploh razdeljeni in vsak zagovarja le svoje prepričanje. »Kaj ni lepše, če se dobro razumemo?« poziva k boljšemu svetu.

Miran Juršič
Manca Dorrer sicer ni študirala igralstva, se pa že od najstniških let izobražuje na področju gledališča in filmske igre ter vodi igralske delavnice za otroke in mlade.

Vaše delo se kar precej vrti okoli otrok in mladine – film Vesolje med nama, gledališke in filmske delavnice ter krožki za mlade, oddaja Evolucija užitka … Zakaj ravno mladi?

Ne vem. Z otroki delam že nekaj časa, šele letos pa imam prvič tudi skupino odraslih; pred dvema letoma sem ustanovila Igralsko šolo z Manco, prijavilo se je kup ljudi, potem pa je prišla korona in ni bilo nič. Rada delam z otroki in najstniki, tudi iz te perspektive, ker sta film in gledališče res dobri orodji za povezovanje, saj moraš biti zanju ekipni igralec, vsak mora del sebe pustiti zadaj in drugi del sebe izraziti, vsi se trudimo pomagati drug drugemu, da dosežemo skupni cilj – film. In pri filmu se vsak lahko najde, tudi tisti, ki nočejo igrati – lahko snemajo, pišejo … Za vsakega se najde neko mesto, ne glede na to, ali je bolj intro- ali ekstrovertirana oseba.

Zakaj je povezovanje tako pomembno?

Iz te teme, dobrodejni psihološki učinki gledanja in ustvarjanja filmov, sem magistrirala na filmskih in televizijskih študijih na AGRFT. Vedno večja je potreba po tem, da znajo ljudje sodelovati drug z drugim, da bo svet malo boljši.

Ampak ali nismo ravno v obdobju izrazite individualizacije?

Težko je dihati v takem okolju, mislim, da v tej individualizaciji ni nikomur lahko, niti tistim, ki so morda malo bolj individualno naravnani. Kaj ni lepše, če se dobro razumemo? Zelo sem si zapomnila, ko nam je Metka Zobec v Gledališki in lutkovni šoli (GILŠ) rekla: »Meni je vseeno, ali se boste kdaj ukvarjali z gledališčem ali ne, ali boste igralci, režiserji, pravniki ali ekonomisti, zaradi te izkušnje v GILŠ boste boljši ljudje.« In to tudi jaz mladim vedno predam naprej. To se mi zdi ključno: kar dobiš, ko se vživljaš v zgodbe drugih in si del ekipe.

To je terapevtsko na več nivojih?

Res je, čeprav ... terapevtsko se sliši tako … Raje bi rekla dobrodejni psihološki učinki. V bistvu je vsa umetnost na neki način dobrodejna. Vsako ustvarjanje je izražanje sebe. Amatersko se že vrsto let ukvarjam s sodobnim plesom: tri tedne me je strašno bolel vrat, potem pa sem šla na plesno improvizacijo, pri kateri greš v telo in ga res poslušaš, in naslednji dan sem se zbudila brez bolečin. Čim pustiš telesu, da ustvarja, samo ve, kaj mora narediti. Jaz bi sodobni ples predpisala na recept! Brez besed, samo pogovor s telesom. Zanimivo, kako je telo v tem svetu seksualizirano na vsakem koraku, še posebno žensko, zares pa se z njim ne ukvarjamo. Kakršnokoli je telo, je popolno.

Danes vladajočo kulturo precej zanemarjajo in ji odvzemajo pomen – ravno zato, ker se morda zavedajo njene moči?

Če so pametni in kaj razmišljajo, se prekleto dobro zavedajo, kakšen učinek ima kultura, in to iz več perspektiv, od kritičnosti do družbe do dobrodejnega učinka na psiho in telo. S pozicije moči jo morda res želijo zavreti, ker je lažje delati in manipulirati z ljudmi, če so v slabem stanju, živijo v strahu, boleznih, z duševnimi težavami. Verjetno pa nekateri niti ne razmišljajo, ampak samo sledijo in se priključijo nekomu ali nečemu, ker mislijo samo na lastno korist. Zanimivo se mi zdi, kako smo danes razdeljeni in vsak zagovarja svoje prepričanje, sploh v času korone, pa zdaj ob vojni v Ukrajini – kot da bi se nadaljevalo. Kam je to šlo! Bomo zdaj zanikali kar vso rusko umetnost? Glede na to, da sem študirala mednarodne odnose: se strinjam, da je treba izreči Rusiji sankcije, ampak ali smo kdaj izrekli sankcije ZDA, ko je bila v Libiji, Vietnamu, Afganistanu … Kje vse so bili Američani, pa … eh. Vse je tako ekstremno v eno ali drugo stran, kot da ni več prostora, v katerem bi obstajal dialog. Zakaj si ne dopustimo različnih možnosti? In toliko je drugih veliko večjih problemov, ki jih je treba rešiti, recimo kako bomo ustavili globalno segrevanje, kako ne bomo onesnaževali okolja, uničevali gozdov, imeli pitno vodo, čist zrak, urejeno stanovanjsko politiko, zdravstveni sistem, in še in še je tem, ki so veliko pomembnejše kot to, kdo je za cepljenje in kdo ne. Tako smo se dve leti ukvarjali samo s tem in recimo popolnoma pozabili na begunce; na te smo se spet spomnili zdaj, ko je Rusija napadla Ukrajino. Ampak ti begunci so okej, ker so beli, tisti drugi pa niso, ker niso iste vere ali barve kože kot mi. Zdaj pa to razložite mladostniku ali otroku, ki beži iz Afganistana ali Sirije.V današnjem času res obstaja nora manipulacija in panika, kar me strašno jezi. Dajmo si prostor, ne da se odrivamo stran.

Ksaver Šinkar
V filmu Vesolje med nami igra mamo glavnega junaka Tobija (Kolja Chilima Budišin).

Ampak ne smemo še vreči puške v koruzo, še se najdejo ljudje dialoga in akcije.

Se, ampak ravno naša generacija, rojena okoli leta 1977, je vedno le priča, nikoli pa nismo zares nečesa naredili ali zasedli nekih pozicij moči. Živeli smo v Jugoslaviji, ki je razpadla, iz socializma smo prešli v kapitalizem … A vedno stvari samo opazujemo in se sprašujemo, kaj pa zdaj ... Vendar vemo, da to, kar se je dogajalo in se dogaja, ni v redu. Starejši od nas so zasedli neke stolčke in se spremenili, mi pa smo nekje vmes. Nikoli se nismo za nekaj zavzeli, kot na primer mlade punce z Inštituta 8. marec s polno energijo in brezkompromisno zagovarjajo, kar je prav in dobro za vse.

Zakaj je generacija '77 tako pasivna?

Ne vem. Morda nam je bilo preveč dobro. Z leti nam sicer postaja težje in nas boli, kar se dogaja: kam gre zdravstveni sistem, kam gre šolstvo … Ne vem, tudi sama se sprašujem, zakaj smo takšna generacija. In se sprašujem, ali vendarle bomo kaj storili.

Še ni prepozno?

Ne, nikoli ni prepozno! Sem večni optimist. Čeprav sem po koncu prvega vala korone pričakovala, da bo vse drugače, pa ni bilo, kar me je kar močno zadelo.

Vi nimate otrok?

Ne, a ne ker bi se tako odločila, žal sem imela serijo neuspešnih zvez. Kje so fantje, ki se ne bojijo predati, se prepustiti odnosu z vsem srcem, glavo in telesom, ki so pripravljeni govoriti tudi o svojih občutkih? Morda je to značilno bolj za slovenske moške, recimo, imam tudi bosansko kri in z bosanskimi moškimi prijatelji se veliko lažje pogovarjam o emocijah in odnosih kot s slovenskimi. Lažje diham, če se lahko tako izrazim. Se mi zdi, da so pri nas moški (predvsem naše generacije) vzgojeni tako oziroma obstaja miselnost, da je moški šibek ali slabič, če izrazi svoja čustva, pokaže ranljivost, ampak to je moč, ne šibkost. In tudi o seksu se moramo pogovarjati, o vsem: kaj nam je všeč, kaj ne … Premalo se pogovarjamo na način, da slišimo drug drugega – zares slišimo, da damo prostor, razumemo. Želim si enakovrednega odnosa, nisem človek, ki bi se podredil, sem iskrena in si želim enako na drugi strani. Nisem pa še izgubila upanja. Morda res, moram priznati, pred leti tudi sama nisem znala ceniti nekaterih stvari, ki jih danes cenim. Sem pač imela neko svojo pot. Mislila sem sicer, da bom imela štiri otroke, to sem vedno govorila svoji mami.

Verjamete v usodo, da je tako pač moralo biti?

Mislim, da smo ljudje kreatorji, ne obstaja usoda, zapisana v zvezdah. Verjamem, da svojo usodo lahko spreminjaš. Je pa res, da so nekatere stvari dane: kje si rojen, kako si rojen, s čim se srečuješ v življenju, kakšna je tvoja zgodba … Ampak kljub temu lahko usmerjaš svoje življenje, da gre, kamor sam želiš. Če slediš dobremu, temu, kar te hrani in je svetlo, s tem spreminjaš usodo. Meni sicer ne uspeva vedno, a treba je temu slediti in se vprašati, kaj lahko jaz dam nekomu drugemu.

Z Domnom Valičem ustvarjate podkast Evolucija užitka, kjer se pogovarjate o seksu in podobnih žgečkljivih temah. Vam ni nerodno govoriti o takšnih stvareh?

Ne, to je res je zelo izobraževalna oddaja in z Domnom se ob njej veliko naučiva. Imamo zelo različne teme, od težav v spolnosti, pornografije, pravic in užitkov do binarnih identitet. V bistvu se v tej oddaji ukvarjamo s spolno vzgojo. Te v šolah ni – kje pa naj mladi potem sploh izvedo kaj o spolnosti? Na dosegu roke imajo pornografijo, največji problem pa je, kako se dekleta identificirajo s svojim telesom – na vsakem koraku jim namreč reklame, plakati, internet in drugo prigovarja, kako naj bi bile videti. Mi smo bili veliko bolj svobodni v svojih telesih, kot so zdaj mladi. Danes je vse definirano: obrvi, boki, dlake, oblačila … Mi smo bili bolj sproščeni v oblačenju in raznoliki med sabo, nismo bili tako obsedeni s sabo in svojim telesom. Spolna vzgoja bi bila nujna, glede na to, kakšne informacije dobivajo mladi danes o svojem telesu in da se izobražujejo prek pornografije.

Sta užitek in seks še vedno tabu temi?

Ja, sploh ženski užitek, vedno se je vse vrtelo le okoli moške spolnosti. Spet smo pri tem, kako je telo seksualizirano in da je pornografija na vsakem koraku, hkrati pa o tem ne vemo skoraj nič, niti tega ne, kako telo deluje pri spolnosti. Kaj ni to zanimivo?