Janez Janša
Sobota, 25. 12. 2021, 22.02
2 leti, 3 mesece
Dan samostojnosti in enotnosti
Od razkosanja Slovenije do neodvisne slovenske države
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,42
48
V nemirnem 20. stoletju je slovenskemu narodu uspelo ustanoviti lastno državo.
Pred 31 leti, 26. decembra 1990, so bili uradno razglašeni izidi plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji. V spomin na ta dogodek vsako leto 26. decembra praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Plebiscit je bil tri dni prej, 23. decembra, in že kmalu po zaprtju volišč se je vedelo, da je ogromna večina Slovencev glasovala za samostojno in neodvisno Slovenijo.
"Majestät, es ist zu spät." Vaše veličanstvo, prepozno je. Tako naj bi menda politični voditelj Slovencev Anton Korošec odgovoril zadnjemu avstrijskemu cesarju Karlu I., ko ga je ta tik pred razpadom Avstro-Ogrske poskušal prepričati, da bi Slovenci ostali v Avstriji.
Južnoslovanska država
Korošec, ki je pozneje dobil vzdevek oče Jugoslavije, je pogled s severa usmeril proti jugu. 29. oktobra 1918 je tako nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Njena prestolnica je bila Zagreb, Korošec pa je bil predsednik Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov, najvišjega političnega telesa Države SHS. Ta je bila kratkotrajna, saj se je že 1. decembra istega leta s Kraljevino Srbijo (ta je prej pogoltnila Kraljevino Črno goro) združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Kraljevina SHS je bila unitaristična, centralistična država s srbsko dinastijo Karađorđevićev. Slovenci, Hrvati in Srbi so bili uradno plemena troedinega jugoslovanskega naroda. Leta 1929 se je država po uvedbi kraljeve diktature preimenovala v Jugoslavijo.
Slovita 57. številka Nove revije iz februarja 1987, ki je razburila južne jugoslovanske republike, v zadrego pa spravila tudi takratno slovensko komunistično oblast.
Od kraljeve do partijske diktature
Južnoslovanska država je bila kolikor toliko demokratična država samo od 1. decembra 1918 do 6. januarja 1929. Leta 1928 so bile zadnje popolnoma demokratične in svobodne volitve v prvi Jugoslaviji. Tako imenovana druga Jugoslavija, Titova socialistična Jugoslavija, je nadaljevala avtoritarno ureditev, le z drugo ideološko vsebino – komunizmom.
Aretacija kolumnista Mladine in kandidata za predsednika Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) Janeza Janše 31. maja 1988. Afera JBTZ (Janša-Zavrl-Borštner-Tasić) je zanetila iskro slovenske pomladi.
Slovenija v jugoslovanski federaciji
V drugi Jugoslaviji (včasih imenovani tudi nova Jugoslavija, v nasprotju s predvojno staro Jugoslavijo) tudi ni bilo več ideologije troedinega naroda. Plemena so spet postala narodi, poleg Slovencev, Srbov in Hrvatov so postali priznani še Črnogorci in Makedonci, pozneje tudi Muslimani (zdaj znani kot Bošnjaki).
Druga Jugoslavija je bila federativna država. Slovenija je po drugi svetovni vojni dobila tudi večino slovenskega narodnega ozemlja, ki so si ga po prvi svetovni prigrabili Italijani, ne pa vsega. Zunaj Slovenije so ostale starodavna slovenska obala med Miljami in Štivanom, Gorica, Beneška Slovenija (ta je bila pod Italijo že od leta 1866) in Kanalska dolina.
V podporo četverici JBTZ je bil 21. junija na nabito polnem Kongresnem trgu v Ljubljani velik shod. Vsakodnevni shodi pa so bili tudi pred vojaškim sodiščem na Roški (na fotografiji) v času sojenja četverici med 18. in 27. julijem 1988.
Padec prvega stebra enotne Jugoslavije
Z ustavo iz leta 1974 je Jugoslavija postala dokaj ohlapna federacija. Imela je tri stebre, ki so jo držali skupaj: Josipa Broza - Tita, Zvezo komunistov Jugoslavije (ZKJ) in Jugoslovansko ljudsko armado (JLA). Leta 1980 je padel prvi steber – Tito. Jugoslavijo je hkrati v 80. letih začela pestiti gospodarska in dolžniška kriza. Na političnem področju so se na jugu federacije krepile zahteve po ponovni unitarizaciji in centralizaciji Jugoslavije, glavo je začela dvigati tudi velikosrbska ideologija.
Ker je morala četverica JBTZ po odločitvi takratne slovenske oblasti na prestajanje zaporne kazni, je Odbor za varstvo človekovih pravic 8. maja 1989 na Kongresnem trgu organiziral shod, ki je bil uradno prijavljen kot javna seja predsedstva Republiškega komiteja ZSMS. Na njem je pesnik Tone Pavček prebral Majniško deklaracija, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda.
Obramba slovenske suverenosti in 57. številka Nove revije
Med Slovenci so se kot obramba proti unitarizmu krepile zahteve po večji suverenosti Slovenije. Februarja 1987 je izšla legendarna 57. številka Nove revije s prispevki za slovenski nacionalni program. Temeljna misel prispevkov je bila, da se mora slovenski narod preoblikovati v nacijo, torej v narod z lastno državo.
Slovenska pomlad in afera JBTZ
Aretacije Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Davida Tasića, ki so jim na vojaškem sodišču v Ljubljani sodili v srbohrvaškem jeziku, so leta 1988 zanetile slovensko pomlad. To je bilo leto množičnih shodov nastajajoče opozicije komunistični oblasti.
Osrednjo vlogo pri osamosvajanju Slovenije je imela Demokratična opozicija Slovenije (Demos), ki je zmagala na spomladanskih volitvah leta 1990. Te so bile prve popolnoma demokratične in svobodne volitve na ozemlju Slovenije po letu 1928. Na fotografiji iz začetka leta 1990 vidimo nekaj glavnih osebnosti Demosa. Drugi z leve v prvi vrsti je predsednik Demosa in socialdemokratov Jože Pučnik, ki mu je zgodovinarka in novinarka Rosvita Pesek nadela vzdevek motor slovenskega osamosvajanja. Na desnem koncu prve vrste je predsednik Slovenske kmečke zveze (SKZ) Ivan Oman, v drugi vrsti pa so med drugim Dimitrij Rupel, Rajko Pirnat (oba Slovenska demokratična zveza), Marjan Podobnik (SKZ) in Dušan Plut (Zeleni Slovenije).
Padec drugega stebra enotne Jugoslavije
Leto 1989 je bilo leto ustanavljanja novih strank, najprej imenovanih zvez (že leta 1988 je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza). V začetku leta 1990 se je z odhodom delegatov Zveze komunistov Slovenije s kongresa ZKJ v Beogradu končala tudi zgodba Zveze komunistov Jugoslavije – tako je padel še drugi steber Jugoslavije. Je pa treba poudariti, da je bila vloga ZKJ vse manj pomembna tudi zaradi spremenjenih mednarodnih razmer po zlomih komunističnih sistemov v državah vzhodno od Jugoslavije.
Edini steber enotne Jugoslavije je tako ostala JLA, ki se je vse bolj povezovala z zagovorniki velikosrbstva. JLA je tako ostala edina realna grožnja in ovira slovenskim željam po neodvisni slovenski državi.
Po spomladanskih volitvah je Demos oblikoval vlado, ki jo je vodil krščanski demokrat Lojze Peterle (sedmi z leve v prvi vrsti).
Slovenski plebiscit
Prvi odločni slovenski korak k neodvisni slovenski državi je bil plebiscit o samostojni in neodvisni Sloveniji 23. decembra 1990. Na njem je nekaj manj kot 1,3 milijona slovenskih volivcev glasovala za samostojno in neodvisno Slovenijo. V odstotkih je to znašalo 88,2 odstotka vseh takratnih volivcev v Sloveniji oziroma 94,7 odstotka vseh volivcev, ki so glasovali na plebiscitu.
Slovenski plebiscit je privabil številne tuje novinarje, med drugim tudi televizijo ORF iz sosednje Avstrije.
Slovesna razglasitev plebiscitnega izida je bila v slovenskem parlamentu (uradno se mu je takrat še reklo slovenska skupščina) tri dni pozneje, 26. decembra. V spomin na ta dogodek vsako leto na ta dan praznujemo dan samostojnosti in enotnosti (pred letom 2005 se je praznik imenoval dan samostojnosti).
Razglasitev neodvisnosti in vojna za Slovenijo
Slovenija je neodvisnost razglasila šest mesecev po plebiscitu – 25. junija 1991 (na ta dan praznujemo zdaj dan državnosti). JLA, ki ji je dala zeleno luč jugoslovanska zvezna vlada pod vodstvom Anteja Markovića, je po razglasitvi neodvisnosti napadla Slovenijo. V desetdnevni osamosvojitveni vojni so slovenske sile ubranile slovensko neodvisnost.
Že kmalu po zaprtju volišč je štetje glasovnic pokazalo, da so slovenski volivci v ogromni večini glasovali za samostojno in neodvisno državo. Na fotografiji vidimo množico ljudi, ki je 23. decembra zvečer proslavljala plebiscitno zmago.
Vojno za Slovenijo je končala Brionska deklaracija, ki je bila podpisana 7. julija 1991. 17. julija je nato jugoslovansko zvezno predsedstvo izdalo ukaz o umiku enot JLA iz Slovenije. Zadnje enote JLA so se iz Slovenije umaknile iz koprskega pristanišča v noči na 26. oktober. Na ta dogodek se vsako leto spomnimo na dan suverenosti.
Še pred umikom zadnjih enot JLA se je 8. oktobra iztekla zamrznitev slovenskih osamosvojitvenih dejanj, ki jih je določala Brionska deklaracija. Slovenija je takrat uvedla lastno denarno enoto in postala tudi monetarno suverena. Neodvisno Slovenijo so nato 19. decembra 1991 priznale prve zahodne države, 15. januarja 1992 pa še Evropska skupnost.
48