Čeravno je starejša, je Kalinka mednarodno zaslovela pozneje kot skladba Oči črne iz leta 1884, ki je okoli leta 1910 že imela status mednarodnega hita, do druge svetovne vojne pa je že imela angleški prepev, med drugim jo je igral in pel tudi Louis Armstrong. Kalinka je zaslovela šele po drugi svetovni vojni. Oči črne je v osnovi inštrumentalna skladba ruskega skladatelja Floriana Hermanna, ki je živel med letoma 1822 in 1892, spada pa v zvrst ruskih romanc – žanr, ki se je razvil v cesarski Rusiji in je bil v prvih desetletjih 19. stoletja prevladujoč, obenem pa tudi mednarodno najbolj prepoznaven ruski glasbeni izraz. Po oktobrski revoluciji oziroma leta 1928 so bile na vsesovjetski glasbeni konferenci romance oklicane za protirevolucionarno glasbo, češ da so prelahkotne, obenem so bile močno pod vplivom romske glasbe. Po drugi svetovni vojni je neposreden ruski vpliv na zahodno popularno glasbo usahnil. Če izvzamemo skladbe, kot so Katjuša in podobne, ki so močno navdihnile tudi partizanske koračnice, so bile sovjetske popularnoglasbene domislice, ki so dosegle zahodni eter, redke.
Posthumni uspeh Borisa Fomina
Še najbolj suvereno sta rusko glasbo predstavljala kantavtorja Bulat Okudžava in Vladimir Visocki, ki sta prepevala zgolj ob spremljavi ruske sedemstrunske kitare, kar je navdušilo predvsem privržence akustične glasbe v Evropi in po svetu. Tudi Jani Kovačič je ob priložnosti povedal, da je svoj način petja do neke mere povzel po Visockem.
Drugim pop izvajalcem ni uspelo prebiti mej. Alja Pugačova je na teritoriju Varšavskega pakta in nekaj Skandinavije resda prodala 250 milijonov nosilcev zvoka, a že pri nas je težko konkurirala z Branko Kraner. Anglosaksonski glasbeni vpliv je po drugi svetovni vojni postal prevladujoč. Pa vendar je tudi v takšnih hladnovojnih razmerah nekaterim Rusom uspelo priti na vrhove zahodnjaških lestvic. Skladba Stenka Razin oziroma Volga Volga iz leta 1939 je leta 1965 doživela priredbo pod naslovom The Carnival is over avstralske zasedbe The Seekers, ki so z njo leta 1965 prišli na vrh angleške lestvice, pozneje sta priredbo posnela tako Boney M kot Nick Cave. A domet Volge je neprimerljiv s tem, kar je posthumno uspelo Borisu Fominu, ruskemu skladatelju, ki je živel med letoma 1900 in 1948, leta 1968 pa je njegova skladba, ki je danes splošno znana kot Those Were The Days, zasedla prvo mesto lestvic v več kot dvajsetih državah po svetu, vključno z ZDA in Veliko Britanijo.
Fomin je bil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja eden najuspešnejših skladateljev romanc. Pod naslovom Ob dolgi cesti je bila skladba v Sovjetski zvezi hit v dvajsetih letih, eno prvih različic je zapel Aleksander Vertinski, ki nasploh velja za izhodiščnega ruskega pop pevca. Tistega, ki je najbolj vplival na mlajše generacije, vključno z Visockim. Kot Oleg Lundstrem, jazzist, ki je boter kariere Alje Pugačove, je tudi Vertinski izkusil rusko jazz sceno, kakršna je v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja nastala v Šanghaju, kjer je po oktobrski revoluciji nastala številna ruska diaspora. Šanghaj, mesto, ki so ga vzpostavili trgovci s čajem in opijem, je takrat veljal za najbolj eksotičen kraj na svetu, kjer so se mešale številne rase in kulture in kjer so delovali številni klubi, v katerih so igrali različni orkestri, med drugim tudi ruski jazzisti.
Tako Vertinskemu kot Lundstremu je bila po drugi svetovni vojni dovoljena vrnitev v domovino kot tudi delovanje, medtem ko je Boris Fomin umrl leta 1948, potem ko je kot avtor ideološko neprimernih romanc eno leto preždel v zaporu. Rešil ga je menda sam Stalin, ki mu je bila zelo všeč skladba Saša, prav tako romanca v izvedbi Izabele Jurjeve, pevke, ki je v dvajsetih in tridesetih veljala za kraljico romanc, imenovana tudi bela ciganka. Jurjeva je po drugi svetovni vojni zaradi pritiskov, kaj mora in česa ne sme, prenehala peti in je bila ponovno odkrita v začetku devetdesetih let.
Na vrh v 24 državah
V anglosaksonski svet je Fominov hit prišel s pomočjo Eugena Raskina, v New Yorku odraščajočega potomca ruskih emigrantov, ki je romanco slišal peti mamo. Naredil je prepev v angleščini in sleherni nastop akustičnega dua, ki ga je tvorila še njegova soproga, končal s Fominovo skladbo. Ob neki priložnosti ju je v londonskem klubu slišal tudi Paul McCartney. The Beatles so tiste čase ravno ustanovili lastno založbo Apple Records, ena prvih izvajalk, ki je podpisala za njih, je bila velška pevka Mary Hopkin, ki je leta 1968 zaslovela prav s priredbo Those Were The Days. Paul McCartney je bil producent skladbe, ki je zasedla vrh v 24 državah, vključno z ZDA in Veliko Britanijo, pozneje pa je doživela priredbe v več kot desetih jezikih, vključno z japonščino. A ruski izvor skladbe je bil dolgo časa prikrit, Raskin pa je bil do konca svoji dni deležen denarja od avtorskih pravic, čeravno so se tudi v Sovjetski zvezi nemalo po Hopkinovi pojavile inačice, kot je tista, ki je leta 1969 izšla na plošči gruzijske pevke Nani Bregvadze in ki je bila seveda podpisana s Fominom.
Fominova skladba do danes velja za največji ruski hit na zahodnem trgu v času hladne vojne oziroma staroblokovske razdeljenosti. Po uspehu na lestvicah ji ni konkurenčna niti skladba Podmoskovski večeri iz leta 1955 skladatelja Vasilija Solovjova, ki je sprva nosila naslov Leningrajski večeri, a so ga po naročilu ministrstva za kulturo spremenili v Podmoskovske večere. Pesem je namreč služila kot uradna skladba spartakiade, sovjetskega športnega tekmovanja leta 1956, na katerem so bili športniki nastanjeni v moskovskem mestnem predelu Podmoskovje. V priredbi angleške zasedbe Kenny Ball & His Jazzmen je skladba leta 1962 dosegla drugo mesto angleške lestvice ter drugo mesto ameriške lestvice Billboard, istega leta jo je ameriška vokalna skupina The Chad Mitchell Trio posnela tudi v ruskem jeziku, a so imeli manjši uspeh od zgolj inštrumentalne različice Angležev. Skladba je pozneje doživela številne priredbe, tudi slovensko, znano v izvedbi Milana Kreslina.