Ko združita moči varilka in mizar

Dober glas seže v deveto vas, pravijo, a glas o okusnih in tudi za oko nadvse privlačnih slaščicah, ki jih na Kozini ustvarjata Irena Rovanšek in Vito Zavrtanik, se je razširil še veliko dlje - vse do Dubaja, kjer mlademu paru ponujajo novo poslovno priložnost.

Sliši se kot pravljica, pa je zgodba še kako resnična. Danes 28-letna Irena Rovanšek in leto starejši Vito Zavrtanik sta se marca leta 2020, med prvim valom epidemije, ko je življenje v državi zaradi covida povsem zastalo, odločila za pogumen korak: v službi sta dala odpoved, v najem vzela nekdanjo slaščičarno na Kozini, ki je bila vrsto let zaprta, jo povsem preuredila in dodatno opremila ter stopila

Irena Rovanšek in Vito Zavrtanik sta nadvse predana delu v slaščičarni, ki je zadnje leto in pol njun takorekoč prvi dom. Foto: Martina Birsa

“Ljudje so včasih presenečeni, saj jih z nečim navdušimo, ko se vrnejo, pa tistega okusa ni na ponudbi. A tako je, če delaš s sezonskim sadjem in če imaš toliko različnih idej.”

Vito Zavrtanik, slaščičarna Konna

na samostojno podjetniško pot.

“Prijatelji in domači so naju spraševali, če sva nora, češ da je takšna poteza v času lockdowna zelo tvegana. A midva sva bila odločena: čas je, da začneva skupaj pisati novo zgodbo. Veliko sva vložila v obnovo, tako dela kot denarja, in junija je slaščičarna Konna odprla svoja vrata. Celo poletje smo delali s polno paro, potem pa je oktobra sledilo novo zaprtje države. Preživela sva na račun 'take away' ponudbe, slaščice pa sva tudi dostavljala na dom,” se spominjata težkih začetkov.

“Delamo po navdihu in sezonsko. Pozimi tako ne ponujamo jagodne torte, ker jagode takrat ne rastejo na vrtu, poleti pa si omislimo tudi sladoled iz brkinskih jabolk, ki rastejo v bližini. Prisegamo na lokalno, sveže sadje.”

Irena Rovanšek, slaščičarka

V hladilni vitrini je vsak dan na voljo dvanajst različnih okusov sladoleda. Foto: Martina Birsa

Obnorela sladkosnede v Indiji

Glas o dobrih in privlačnih slaščicah s Kozine se je kmalu začel širiti, ponje so prihajali tudi Italijani, za katere se ve, da hitro “zavohajo” dobro kulinarično ponudbo. Irena je fotografije sladkih umetnin, ki so nastajale izpod njenih rok, pridno širila tudi po družbenih omrežjih. Med drugim jih je nekaj, tako, mimogrede, objavila na neki indijski facebook strani, namenjeni tovrstnim dobrotam. Seveda ni pričakovala, da bodo tam na drugem koncu sveta njene slaščice postale pravi hit. Všečkom in odobravajočim komentarjem ni bilo videti konca, zato z Vitom tudi nista resno vzela sporočila, ki je na njun facebook profil priletelo iz Pakistana. Niti elektronska pošta s podobno vsebino ju ni prepričala; mislila sta, da gre za neslano šalo.

Ker pa pošiljatelj ni obupal in je v slogu “če ne gre skozi vrata, bom poskusil pa skozi okno” vztrajal, da bi z njima vendarle vzpostavil kontakt, sta mu slednjič le odpisala. In presenečena izvedela, da se za tem pakistanskim “oboževalcem” skriva lastnik verige hotelov v Dubaju in mednarodne slaščičarske šole v Pakistanu, ki si želi z njima poslovno sodelovati. Zdelo se jima je, da sta najmanj zadela na lotu. A kot poudarjata mlada podjetnika, bi bilo zgrešeno uspeh pripisovati zgolj slaščičarni Konna. “Ta uspeh ni tako zelo nenaden. Najina zgodba ima v resnici zdelo dolgo brado. Jaz za to delam že od svojega 20. leta, Vito pa tudi. K nama v slaščičarno danes prihajajo ljudje, ki sva jih s kakovostjo prepričala že v najinih prejšnjih službah,” pojasni Irena. S partnerjem se novemu poklicu predajata z vso ljubeznijo, kar se ne nazadnje odraža tudi na slaščicah, ki jih ustvarjata, a pot do slaščičarstva je bila precej vijugasta ...

Irena oblikuje slaščice s filigransko natančnostjo. Foto: Martina Birsa

Od varilke do slaščičarke

Irena, ki je odraščala malodane v geometričnem središču Slovenije (Geoss), v naselju Peče pri Moravčah, je svojo poklicno pot - naj se sliši še tako neverjetno - začela kot varilka. “Obiskovala sem srednjo strojno šolo, kjer sem bila v moji generaciji edina punca. Odločitev za strojništvo je prišla povsem spontano: sosedu, ki je hodil na strojno šolo, sem kot pridna osnovnošolka urejala šolske zvezke, da bi kaj zaslužila. Kmalu sem skrbela za zvezke malodane vseh njegovih sošolcev. Snov, ki sem jo prepisovala, se mi je zdela zelo zanimiva, in ko sem se morala odločiti, na katero srednjo šolo se bom vpisala, sploh nisem pomišljala - na strojno,” se zasmeje. Odločitve nikoli ni obžalovala. Kot pravi, ji je strojna šola dalo veliko, zlasti pa je tam izbrusila svoje tehnične spretnosti. “Strojništvo je lepa branža, še danes me zanima,” prizna. To, da je bila štiri leta med samimi fanti, je niti najmanj ni motilo. Z vsemi sošolci je ostala v dobrih odnosih. “Opažam, da so moški veliko boljši prijatelji kot ženske, več jim lahko zaupaš,” namigne.

Poklic varilke pa je kmalu obesila na klin in zajadrala v druge vode. “Mama je slaščičarka, že 30 let ima svoje podjetje. Jaz sem že v osnovni šoli rada pekla torte, pa tudi ko sem bila na praksi, sem najraje izdelovala modele za torte, kar je na neki način že nakazovalo, v katero smer me bo življenje peljalo,” se zasmeje.

Irena večino časa preživi v kuhinji, kjer ustvarja sladke umetnine. Foto: Martina Birsa

Dragocena izkušnja v šovu Gostilna išče šefa

Pri 19 letih se je prijavila v drugo sezono televizijskega šova Gostilna išče šefa. “O kuhanju nisem imela pojma,” v smehu prizna, “a sem se vseeno odločila za ta izziv.” Pod mentorstvom Bineta Volčiča in ostalih odličnih kuharjev se je tam veliko naučila. “Resda se nisem prebila med finaliste, šov sem zapustila približno na polovici, a kuhanje me je tako prevzelo, da sem se odločila za nadaljnje izobraževanje.” Obiskovala je različne kuharske tečaje, zavzeto srkala znanje, ki so ji ga predajali kuharski mojstri, veliko idej je nabirala tudi prek spleta, in ko je vse to združila z znanjem, ki ga je osvojila v šovu, ter izkoristila poznanstva, ki jih je tam stkala, je bila odskočna deska pripravljena: pri 21 letih je v Tržiču odprla svojo restavracijo, v kateri je ponujala “slovenske tradicionalne jedi na moderen način”.

Po treh letih je ugotovila, da je kljub veliki podpori kuharskih šefov iz šova, ki so ji prvo leto vodili kuhinjo, vendarle stopila v prevelike čevlje. “Imela sem šest zaposlenih plus študente, delo je bilo naporno, v restavraciji sem bila od šestih zjutraj do enajstih večer in vedno bolj sem se zavedala, da me pravzaprav vleče v slaščičarstvo.” Odločitev, da se iz gostinke prelevi v slaščičarko, pa je prinesla spremembo tudi v njenem zasebnem življenju. V tržiški slaščičarni, ki jo je vodila, je namreč spoznala Vita, ki je dobavljal vse potrebno za pripravo slaščic in sladoleda.

Slaščice morajo biti postrežene tako, kot je treba, pravita mlada perfekcionista. Foto: Martina Birsa

Od mizarja do slaščičarja

Tudi za Vitom, ki prihaja iz Kopra, je pestra poklicna pot. Izšolal se je za mizarja, saj si je želel čimprej priti do poklica. “Priznam, šola me ni kdo ve kako veselila. Zavedal sem se, da mi knjige ne dišijo preveč, da nisem ne za računalnik ne za pisarno, zato sem šel za mizarja. Če poenostavim: raje sem 'fizični radnik' kot znanstvenik,” se zasmeje. Že kot dijak si je ob koncih tedna nabiral izkušnje v gostinstvu in ko se je po končanem šolanju najprej zaposlil na Istrabenz plinih, je kaj kmalu ugotovil, da prekladanje jeklenk in podobno fizično delo vendarle ni zanj. Odneslo ga je v gostinstvo. Še prej je kot menedžer delal v koprskem McDonald'su, nato pa je bil pet let zaposlen v koprski kavarni Triglav, sprva kot pomočnik, nato kot vodja lokala.

“Tam sem se res veliko naučil, hvaležen sem za vse izkušnje, ki so mi kasneje pomagale na novi poti.” Delo od jutra do večera ga je začelo utrujati, pogrešal je proste vikende, pogrešal je šport in čutil je, da je čas za nov korak. Tedanji šef mu je pomagal do nove službe - postal je dostavljalec v grosističnem podjetju Sladka hiša v Pobegih, ki ponuja surovine in opremo za slaščičarsko in sladoledarsko dejavnost. “Menjava službe se je izkazala za usodno,” se namuzne Vito in nežno pogleda svojo izvoljenko, ki se mu je kmalu kot slaščičarska demonstratorka pridružila v Sladki hiši. “Tam sva se oba res ogromno naučila. In čeprav sva bila s službo zadovoljna, naju je vleklo na svoje,” pojasnita. “Drug pri drugem sva odkrila, da sva sposobna nekaj voditi skupaj. Irena je že imela tovrstne izkušnje, a se sama najbrž ne bi več podala na samostojno pot, jaz pa sem bil sicer oborožen z obilico znanja, sem pa potreboval brco, da se odločim za ta korak.” In tako se je rodila slaščičarna Konna. Ime, ki ima v originalu en N narobe obrnjen - to je marketinška poteza, ki pritegne pozornost, pojasnita -, v japonščini pomeni “That's it! To je to!”, sta izvedela po naključju.

Po navdihu in sezonsko

Od rojstva Konne sta tako rekoč nerazdružljiva: skupaj sta v službi, skupaj sta doma, skupaj po opravkih ... “Huh, kak dan si greva pošteno na živce,” priznata, “a ker se imava rada, zmoreva iti tudi preko tega,” se zarežita. Njun delavnik se začne ob 7. uri, konča po 22. uri, in tako že leto in pol, razen ob ponedeljkih, ko je slaščičarna zaprta. Irena večino časa preživi v kuhinji, kjer ustvarja sladke umetnine, Vito se odlično znajde za šankom. Odločila sta se, da bosta oba znala vse. Irena je tako Vita naučila vse okrog priprave slaščic in sladoleda, Vito pa je njej razkril, kako skuhati dobro kavo, in ji zaupal recepte za pripravo okusnih koktailov. Ker sta po naravi oba perfekcionista in imata v sebi veliko željo po učenju, jima ni bilo težko osvojiti novih veščin. “Če sama ne znam skuhati dobre kave, potem ne morem tega pričakovati od svojih zaposlenih,” poudarja Irena. “Naš moto je: To, kar gost plača, to naj tudi dobi. Zato tudi našo mlado ekipo usmerjava po tej poti.”

Pri sladicah nimajo stalne ponudbe. “Razen klasičnih, kot sta denimo sacher torta, kremšnita in tiramisu, si vse ostale sladice sproti izmišljamo. Enako je pri sladoledu. Delamo po navdihu in sezonsko. Pozimi tako ne ponujamo jagodne torte, ker jagode takrat ne rastejo na vrtu, poleti pa si omislimo tudi sladoled iz brkinskih jabolk, ki rastejo v bližini, ali iz ringloja z domačega vrta v Kopru. Prisegamo na lokalno, sveže sadje,” pojasni Irena. “Ljudje so včasih presenečeni, saj jih z nečim navdušimo, ko se vrnejo, pa tistega okusa ni na ponudbi. A tako je, če delaš s sezonskim sadjem in če imaš toliko različnih idej, v hladilni vitrini pa je prostora samo za 12 banjic sladoleda. Kar je sicer po najinem mnenju povsem dovolj, saj želimo ohraniti to butičnost,” pojasnjuje Vito.

Ponudba tort je - sploh ob koncih tedna - bistveno bolj pestra, saj obsega tudi do 30 oziroma 40 različnih okusov. Zgolj čokoladnih je kakšnih deset. Irena nam ob koncu obiska prizna, da svojih tort in sladic včasih niti ne poskusi. “Nisem ravno oboževalka sladkega, pogosto punce iz ekipe prosim, naj poskusijo, če je v redu. Raje kot sladko imam slano. Z Vitom sicer rada dobro jeva, ko le utegneva, greva ven na večerjo, rada raziskujeva slovensko kulinariko, ki je zelo bogata. Tudi če si skuhava doma, se rada razvajava. Pethodni meni tako pri naju ni nobena redkost.”


Najbolj brano