Morda mislite, da sem pošast, ker nimam odnosa s svojimi starši. Z njimi ne preživljam počitnic. Ne kličem jih in obujam spominov. Ne poznajo vseh podrobnosti o mojem življenju, prijateljih, družini, delu in osebi, kakršna sem postala. Vas to šokira?
Če ste ob tem šokirani, je možno, da poznate ljubeče starše, ki podpirajo svoje otroke. Starše, ki so odprti za razpravo in pogajanja o vašem odnosu, ki spoštujejo meje in si resnično želijo biti del vašega življenja. Morda zato ne razumete moje situacije.
Ko ljudem povem, da nimam odnosa s svojimi starši, je odziv večinoma enak.
Drugi mi dopovedujejo, da me imajo starši brezpogojno radi, da jih še vedno skrbi zame in da so vse, kar so počeli, počeli zato, ker me imajo radi. Trdijo mi, da bi morala obuditi stike in, da bom obžalovala, če jih ne bom.
Ne strinjam se z mnenjem drugih ljudi. Ne verjamem, da me imajo brezpogojno radi in, da jim je mar zame. Žal mi je, ča vas to vznemiri ali ovira vašo predstavo, kako izgleda družina. Morda mislite, da se moram bolj potruditi in prilagoditi, da moram biti ustrežljiva in sočutna do svojih staršev. Morda menite, da jim moram odpustiti za stvari in da me bo odpuščanje vodilo do miru in celjenja mojih ran.
Mislite, da bi morala poklicati svoje starše in imeti pogovor, ki bo čarobno pripeljal do filmskega konca, polnega opravičil, potrditve, ljubezni in sprave. Verjamete, da bom s pogovorom imela družino, ki sem si jo vedno želela in moj odnos s starši bo močen, zdrav ter poln podpore.
Če tudi vi razmišljate tako, naj vas ustavim.
Vaše nerazumevanje moje situacije me samo še bolj boli. Ne morem stopiti v stik s starši in obuditi odnosa. Res mislite, da nisem poskušala že stokrat ali tisočkrat? Lahko rečem, da sem se trudila, se prilagajala in počela vse, kar so želeli samo zato, da bi jim ugajala. A spremenilo se ni nič. Karkoli sem naredila, ni bilo nikoli dovolj.
Vsaka interakcija s starši je potrdila, kako zelo so me prezirali, kako neradi so me poslušali in kako malo so v resnici mislili name. Vedno znova sem se trudila in vsakič sem končala z zlomljenim srcem.
To niso bili starši, ki bi me imeli brezpogojno radi tako, kot bi starš moral imeti rad svojega otroka. To so bili starši, ki bi me morda imeli radi, če bi bila boljša v šoli, če bi opravila več hišnih opravil ali če bi dosegla nekaj, s čimer bi se lahko pohvalili in tako dvignili svoj položaj v družbi.
To niso bili starši, ki bi se lahko trudili, da bi spoznali osebo, kakršna sem postala. V svojih glavah so verjeli, da sem zlobna pošast, v resnici pa sem bila samo njihov otrok, ki si je obupno želel imeti boljši odnos s svojimi starši.
Prekinitev stikov je bila ena najtežjih odločitev, ki sem jih v življenju sprejela. Morda mislite, da sem se nekega jutra preprosto zbudila in se odločila, da ne želim več imeti družine. V resnici pa sem se nekega jutra zbudila in ugotovila, da me bodo starši, v kolikor ne prekinem stikov, do konca življenja vsakič znova prizadeli.
Prekinitev stikov mi je omogočila, da sem sprejela situacijo in zgradila življenje, ki je vodilo do celjenja ran in razreševanja travm. Ta pot je bila boleča in včasih se sprašujem, ali sem naredila prav. Vendar pa se potem zavem, kako boljše je življenje brez toksičnih staršev, ki nimajo sočutja do mene, ki ne spoštujejo mojih mej in ki niso pripravljeni sodelovati za zdrav odnos.
Vsakič, ko me prepričujete v spravo, me prizadenete.
Vem, da ne morem imeti odnosa s starši, ker ta odnos nikoli ni bil zdrav. Toda vsakič, ko mi predlagate spravo, v meni sprožite dilemo in tako pričnem dvomiti v svojo odločitev.
Družba moje odločitve ne doživlja kot družbeno sprejemljivo in ne razume mojih razlogov, zaradi katerih sem se odločila prekiniti stike. Zaradi tega velikokrat dobim "nasvete" in postala sem že prava mojstrica v dvomih.
Vsakič, ko izpostavite idejo, da bi se moj odnos z družino lahko popravil, sem se prisiljena spomniti na vse razloge, zakaj sem morala prekiniti stike. Prisiljena sem podoživeti boleče pogovore in hrepenenje po opravičilu, potrditvi in ljubezni, ki jih nikoli ne bom dobila.
Vem, da se zaradi moje odločitve počutite neprijetno.
Na milijon kosov sem razbila sliko o družini. Izpodbijala sem vašo predstavo o ljubeči družini, ki podpira in odpušča. A vaša predstava ni moja realnost. Vedno bom čutila bolečino, ker ta družinska slika ni moja. Del mene se bo vedno spraševal, zakaj nisem bila dovolj vredna, da bi jo imela. Košček mojega srca bo do konca življenja hrepenel po ljubečih starših.
Jaz sem tista, ki se je za to odločila. Zavedala sem se posledic in jih kljub temu bila pripravljena sprejeti. Verjemite, da to ni bila lahka odločitev in ob komentarjih drugih je vse skupaj še toliko težje. Držite se svoje družinske slike, vendar ne zahtevajte, da jaz popravim svojo. Raje se potrudite razumeti in sprejeti tudi mojo razbito sliko. Morda pa se nekoč tudi moja slika spremeni, vednar trenutno je tako...
Prirejeno po: TinyBuddha
Preberite si še:
- Odnos s starši je osnova za VSE nadaljnje odnose
- Nagnjeni smo k poustvarjanju odnosov, ki smo jih imeli z mamo in očetom
- Srčne bolezni in težaven odnos z MAMO
