Torek, 14. 9. 2021, 6.06
2 leti, 7 mesecev
Sovoznik-začetnik pri večkratnem prvaku Andreju Jerebu
Sem bil res nor? To sem v avtomobilu počel prvič. #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,76
Menda je tisti, ki se v reliju usede na sovozniški sedež in v rokah drži le zvezek z opisom ceste, vsaj malo "nor". Največkrat ga tudi vsi spregledajo, pa čeprav mora imeti od prve do zadnje časovne kontrole prav on vse pod nadzorom. Koordinator, logistik, športnik in še psiholog. Delo sovoznikov in številnih sovoznic je zanimivo in zelo kompleksno, in čeprav v rokah držijo zvezek in ne volana, enako hitro zasvoji.
Kakih dvesto metrov pred rdečo tablo z oznako za cilj sem mu glasno prebral še zadnje oznake.
"L5 bo D5-, bo L5+ 200, L5++ in D5."
Medtem so se vrtljaji motorja toyote yaris GR višali in hitrost je naraščala tja čez 150 kilometrov na uro, jaz sem lahko že kakih sto metrov pred ciljno črto zaprl zvezek na svojih kolenih.
Zapiski, ki jih na "popisu" narekuje voznik in ki jih mora sovoznik nato brati brez napake ter jih vozniku posredovati v ravno pravem trenutku. No, predvozniki naj jih ne bi imeli, a za tokratno reportažo sva vendarle naredila izjemo.
Oddahnil sem si. Nisem bruhal, tudi kaj pretirano se na listih te beležke nisem izgubljal v svojih čačkah. Občasno sem uspel za hip na svoji levi ujeti izraz na obrazu svojega voznika Andreja Jereba. Imel je stisnjene ustnice, napet in osredotočen obraz ter oster pogled proti naslednjemu ovinku. Pomislil sem, da mu očitno vse oznake ovinkov kot sovoznik-začetnik že berem dovolj natančno, da si upa po zaprti cesti hitrostnih preizkušenj relija Nova Gorica voziti tako hitro. Napadal je ovinke, nekajkrat sva šla pošteno po dirkaško od roba do roba ceste in začutila sva različen oprijem asfalta, vse grbine in luknje sredi ovinka. Na hitrem spustu so po več kot 20 kilometrih tudi že nekoliko smrdele zavore. Kot predvoznika kajpak nisva podirala rekordov, a za serijski avtomobil sva se peljala zelo hitro.
Oddahnil sem si, da sem svoje delo dobro opravil, toda istočasno mi je bilo zelo žal, da je vsega že konec.
Ura je gospodar avtomobilskih dirk. V reliju diktira vse čase za vstope v časovne kontrole, štarte hitrostnih preizkušenj in na njih pri tekmovalcih odloča o vrstnem redu.
Usedel sem se na sedež, kjer so nekoč sedeli tudi prvi slovenski kolesarski profesionalec Vinko Polončič, pa Vinko Vene, Metod Kurent, Miran Kacin …
Vroči sovozniški sedež: tja se vozniki neradi usedejo
Usedel sem se tja, kamor se prav gotovo večina uradnih licenciranih voznikov ne bi želela. Prepričan sem, da tja za (skoraj) nič na svetu ne bi spravili niti Andreja. Vsak voznik v reliju jih potrebuje, a ko njim kdo odpre desna vrata in jih povabi na tisti sedež zraven, se nagajivo zasmejijo, odmahnejo z roko in raje stopijo korak nazaj. Na desno se usedejo tisti, ki so večkrat označeni za "norce, ki imajo v rokah le zvezek", ki morajo biti v enem "ate, mame in psihologi" in ki se jih najpogosteje omeni predvsem takrat, ko naredijo napako in se zaradi nje pripeti nesreča ali pa velik časovni pribitek.
Čeprav serijski, je toyota yaris GR zelo dobro prestal tudi več kot 20 kilometrov dolge hitrostne preizkušnje relija v Novi Gorici.
Medtem ko mora imeti voznik pod popolnim nadzorom dirkalni avtomobil in vožnjo, mora imeti sovoznik v reliju nadzor nad vsem ostalim. Od jutra do večera. Od prve do čisto zadnje časovne kontrole. Celo takrat, ko so neuradni rezultati že znani in ko se slavje že začne, lahko stori napako, napačno preračuna čase in zapravi ves trud celega moštva.
Ker smo tokrat na sovozniški sedež k Andreju Jerebu posadili tudi enega izmed naših bralcev oziroma bralk, je še vedno eden najbolj prepoznavnih slovenskih voznikov relija vseh časov na svoj "vroči" sedež povabil tudi mene. Na sedež, kjer so nekoč sedeli tudi prvi slovenski kolesarski profesionalec Vinko Polončič, Metod Kurent in Miran Kacin, ki je s svojim obvladovanjem tega kompleksnega dela veljal za enega najboljših sovoznikov vseh časov v Sloveniji. Vesel sem bil izziva, a vendarle sem se tudi spomnil Andrejevega priznanja v najini skupni knjižni biografiji, da napak članov moštva – in še posebej sovoznikov – ni najbolje prenašal.
Potna knjiga, prazna beležka in dopoldne za popis
Dopoldne sva se usedla v avtomobil in se odpeljala na popis "najinih" treh hitrostnih preizkušenj. V roke sem dobil beležko in kemični svinčnik. Na štartu je Andrej nastavil merilnik prevožene razdalje na ničlo, kar olajša sledenje tako imenovani potni knjigi – v njej organizator do deset metrov natančno prek ilustracij in ikon opiše pot preko celotne trase relija s hitrostnimi preizkušnjami in etapami vred.
Vsaka posadka dobi tako imenovano potno knjigo, v kateri je natančno opisana celotna trasa – vmesne etape in hitrostne preizkušnje – relija.
Hvala vsem za prijavo na sovozniško vožnjo z Andrejem Jerebom, ki je naposled pripadla Nataši Kuštrin. "Ker sem doma iz Idrije, dobro poznam ta šport in tudi več aktivnih tekmovalcev. Prijavila sem se bolj slučajno in nisem niti upala, da kaj takega lahko doleti prav mene. Bila sem seveda navdušena in sem komaj čakala, da se usedem na Andrejev sovozniški sedež. To je bila povsem nova izkušnja zame in tudi nov vidik hitre vožnje z avtomobilom. Poskusila sem tudi brati sovozniške zapiske in šlo mi je kar dobro. Andrej mi je predstavil oznake in razložil, kaj katera med njimi pomeni, in tudi ko sem se med zapiski malo izgubila, sem se hitro spet našla, in tako sva nadaljevala naprej. Bilo je super in najtežje je bilo nato izstopiti iz avtomobila. Jaz bi še kar nadaljevala," je po sovozniškem krstu povedala Kuštrinova.
Za 23 kilometrov okrog 280 oznak v "radarju"
Pripeljala sva se do prvih ovinkov. Andrej je zbrano opazoval cesto in mi narekoval oznake. Čeprav gre za zelo kratke oznake, nisem imel časa pogledati navzgor. Skoraj ves čas sem gledal v zvezek in to tudi zato, ker sem šele sproti ugotavljal, kako naj čim bolj enostavno in razumljivo zapišem Andrejeve napotke. In da sem uspel samega sebe prepričati, naj vendar pišem dovolj na veliko. Če so mi misli le za trenutek ušle kam drugam, sem komaj še uspel vse pravočasno zapisati in zapisano vsaj nekoliko sprejemljivo urediti.
Najprej sva opravila z najdaljšo dolgo preizkušnjo pri Ligu nad Kanalom. Za ta skoraj 23 kilometrov dolg odsek sva si zabeležila okrog 280 oznak. Tako so začeli nastajati ti zapiski, prava biblija uspeha v reliju ali "radar", kakor mu pravijo v žargonu.
Sovozniki v konkurenci zapiske preverijo, jih barvno uredijo in olepšajo
Če bi bila na reliju čisto zares, bi nama popis vzel več časa. Mimo vsake hitrostne preizkušnje bi se zapeljala še vsaj enkrat. Tako bi preverila vse zapisane podatke, dodala še kakšno podrobnost. Jaz pa bi zvečer nato vse zapiske vsaj pošteno uredil, če že ne prepisal, jih barvno uredil, podčrtal vse tisto, kar je treba prebrati skupaj in podobno. Tako delo je imelo vseh 78 posadk, ki so bile zadnji konec tedna v konkurenci relija v Novi Gorici.
Sovozniki in sovoznice – v vsakem četrtem dirkalniku je na desni strani sedelo dekle – pred štartom še skrbno uredijo zapiske.
Časovni karton – na fotografiji kot oranžni karton – je najpomembnejši dokument vsake posadke, na katerega mora sovoznik še posebej paziti. Če ga izgubi, sledi diskvalifikacija.
Vili Ošlaj sodi trenutno med najbolj izkušene aktivne sovoznike. Letos prvič bere zapiske državnemu prvaku Roku Turku.
Znana imena v konkurenci: Dunajčanka med najbolj izkušenimi sovozniki na svetu
Med njimi je bilo že nekaj zelo izkušenih sovoznikov, vsaj 19 deklet in tudi kakšen novinec. Vili Ošlaj, ki letos zapiske bere državnemu prvaku Roku Turku, je v preteklosti gostoval pri različnih voznikih na relijih po Bližnjem vzhodu in celo Afriki. Dunajčanka Ilka Minor sodi med petnajst najbolj izkušenih sovoznikov tudi v svetovnem merilu, saj ima za sabo že 137 relijev za svetovno prvenstvo. Svoje voznike je na svetovnem prvenstvu popeljala tudi že na zmagovalne stopničke in do najhitrejših časov na hitrostnih preizkušnjah.
Minorjeva je novogoriški reli končala globoko pod cesto, trk v drevesa je bil po okvari zavor neizbežen tudi za Rebeko Kobal. Z opornico za vrat je reli zapuščala Teja Vidmar Petrovič, zato pa je reli na drugem mestu v slovenskem državnem prvenstvu končala (skoraj) novinka Tara Berlot. Med Slovenci je bil na vrhu Ošlaj, v skupni razvrstitvi pa Francoz Arnaud Dunand.
Sem prebral ovinek, ki ga vidim pred seboj?
Dopoldansko zapisovanje vseh tistih oznak je bilo dokaj neprijetno. Postalo mi je vroče, tudi malo slabo. Toda zato je bilo nato v zelo "dinamičnem" ritmu veliko bolje, lažje in tudi bolj uživaško. Povsem dobro sem se znašel v svojih neurejenih zapiskih in tudi Andrej je iz ovinka v ovinek upal pošteno pritiskati.
Še največ težav sem imel zato, ker nisem še dovolj dobro poznal njegovih oznak. In ko sem nekaj prebral in pogledal cesto, tu in tam nisem bil stoodstotno prepričan, če je to res tisti pravi ovinek. In tudi zato je na prvem "brzincu", ker nisem povezal izrečene oznake in kombinacije pred svojimi očmi, zmanjkalo zapiskov že en ovinek pred ciljem. Pa nič zato, nadaljevala sva toliko bolj suvereno in na koncu je bilo kajpak obema žal, da je vsega konec.
Iskanje vrhunske uigranosti med voznikom, sovoznikom, dirkalnikom in zaprto cesto zasvoji
Vozniki in sovozniki v reliju iščejo prav to vrhunsko uigranost. Ko jasna beseda sovoznika v hipu sproži odločno reakcijo voznika z volanom, plinom ali zavorami. To je nato pravi dirkaški ples in popolno izkoriščanje ceste in dirkalnega avtomobila. In iskanje take uigranosti nato v tem adrenalinskem okolju tudi zasvoji. Tako voznike kot tudi (domnevno "nore") sovoznike.
