Nas v prihodnjih tednih čakajo popolni trenutki v športu?

Šport s kavča spremljam od malih nog, nogomet, smučanje, skoke, atletiko, košarko, gimnastiko, drsanje in tako dalje, odbojke pa do takrat nikoli. Včasih smo se, izčrpani od vsakodnevnih ogledov edine znamenitosti kraja, mačje matere s številnimi ljubkimi mladički zatekli v sobo k televizorju. Poleg dveh še bolj dolgočasnih programov je bil na voljo tudi športni kanal. Naključje je hotelo, da je takrat  ravno potekalo svetovno prvenstvo v odbojki. In smo se navdušili, začeli spremljati in navijati, imeli smo svoje najljubše igralce, moj je bil član brazilske reprezentance, zapomnila sem si ga, ker je imel posebno ime, Dante. V Braziliji verjetno sicer nič posebnega, tako, kot je tam veliko Titov.

Naj še povem, da so Brazilci takrat zmagali, odbojko pa sem potem znova potisnila na stranski tir, vse do začetkov velikih uspehov naše reprezentance. Tako pač je. Sem navijačica. In znova ugotavljam, da je odbojko iz različnih razlogov zelo prijetno gledati. Če bo le šlo, bom pogledala vse tekme naših.

Sicer zanimanje za šport vsaj širše v veliki meri gradijo zgodbe posameznikov, ko počasi spoznavamo igralce. Veliko vemo o Luki Dončiču, Goranu Dragiču, tudi o drugih košarkarjih, morda  so še vedno nekoliko manj v zavesti javnosti odbojkarji, ampak zgodbe se že pojavljajo. Ko kar naenkrat postane najmlajši, Rok Možič, pravi zvezdnik v Italiji, ko beremo na primer o odraščanju danes top igralca Dejana Vinčiča, ki je pri 11 izgubil očeta, začutimo empatijo, naklonjenost. Prvenstvi, ki prihajata, bosta zagotovo prinesli še nova imena junakov, vedno je tako. Šport je pogosto polje, prek katerega lahko uspe marsikdo iz depriviligiranih okolij.

Pri nas na srečo ni tako hudih zgodb, svet pa je pred tedni lahko bral o začetkih enega največjih atletov, Moja Faraha, ki je prišel v Anglijo kot devetletni deček, ki je moral za hrano delati kot služabnik.

Šport ga je dobesedno rešil, potegnil iz trgovine z ljudmi.

Postal je  dobitnik štirih olimpijskih kolajn, leta 2017 mu je britanska kraljica podelila viteški red.  

Šport razlagajo tudi različne znanstvene vede.  Od tega, da povzroča občutke, kot da nečemu pripadamo do tega, da se nam, ko ga gledamo, sproščajo različni hormoni, kot je testosteron, počutimo se močne, samozavestne, ko po še eni izvrstni podaji Vinčiča  čez mrežo udari Urnaut ali kakšen drug napadalec. Sproščajo se hormoni, ki vplivajo na naše dobro počutje, namreč ko Dončič na slepo poda za trojko, takrat dela dopamin, to je nevrotransmiter, ki pomaga nadzorovati možganske centre za nagrado in užitek.

Šport je torej veliko, je lahko vojna brez žrtev, je lahko sreča, dobra volja, je občutek pripadnosti, ko dvorana ekstatično zarjove ob zmagoviti potezi.

Raziskave so pokazale, da menda vpliva celo na telesno težo, odvisno, ali naše moštvo zmaga ali izgubi.

Šport je seveda tudi paša za oči, nenazadnje, spomnimo se filmov Top gun, kjer so za marsikoga enako kot spektakularni prizori v zraku vznemirljive tekme bejzbola in v zadnjem delu rugbi na morski obali.

Včasih je to lahko problem, posebej v ženskih športih, ki si tudi počasi ustvarjajo množice privržencev. Finali ženskih nogometnih prvenstev imajo v zadnjih letih po skoraj 100 tisoč gledalcev. 

Daleč  pa so še od enakopravnega plačila ali, ko smo že ravno pri tem, oblačil.

Lani je Evropska rokometna zveza denarno kaznovala norveško žensko reprezentanco v rokometu na mivki, ker so namesto predpisanih bikink oblekle bolj udobne kratke oprijete hlače v letu 2021.

Spremljanje športa že dolgo ni več samo zabava za neuke mase. Pa saj v resnici nikoli ni bilo. Številni so umetniki, ki so ljubili šport, od Alberta Camusa, lorda Byrona, Virginie Wolf, Tolkiena, Nabokova ...

V umetnosti pogosto iščemo popolnost, ampak tako je tudi v športu. Vsak bi lahko naštel nekaj svojih popolnih trenutkov. Za marsikoga je to še vedno ples umetnostnih drsalcev Jayne Torvill in Christoperja Deana na olimpijadi v Sarajevu, ali pa ko je Križaj v Wengnu premagal Stenmarka, prvi nastop Nadie Comaneci na bradlji,  preigravanja Lionela Messija, kakšna tekma jugoslovanske košarkaške reprezentance, tiste res stare, s Slavničem, Dalipagićem, Delibašičem in nenazadnje finalna tekma slovenske reprezentance v Istanbulu 2017. Šport  je tudi distrakcija, za nekaj časa nas lahko umakne iz sveta vsakdanjih zadev. Predvsem pa je seveda užitek. Naj bo tudi v prihodnjih dneh in tednih obojega veliko v odbojki in košarki, popolnosti in užitka.