Urgenca je ogledalo bolnišnice

Pri organizaciji in delu urgence se pokaže dobro pa tudi slabo delovanje zdravstvenega sistema.
Fotografija: Ljudje, ki čakajo na urgenci ure in ure, se čudijo, kako je to mogoče. Razlogi so številni.  FOTO JOŽE SUHADOLNIK/DELO
Odpri galerijo
Ljudje, ki čakajo na urgenci ure in ure, se čudijo, kako je to mogoče. Razlogi so številni.  FOTO JOŽE SUHADOLNIK/DELO

Še več. Je ogledalo delovanja zdravstvenega sistema. Če kje, potem se pri organizaciji in delu urgence pokaže dobro pa tudi slabo delovanje zdravstvenega sistema.

Naj se osredotočim samo na glavno mesto. Ljubljana se je po številu prebivalcev in posledično bolnikov v zadnjih petdesetih letih, odkar je bil zgrajen sedanji UKC Ljubljana, tako povečala, da nujno potrebuje dve urgenci. Treba pa je upoštevati tudi pomembno dejstvo, da na ljubljansko urgenco prihajajo pacienti tudi iz drugih regij in med temi je mnogo takih, ki so v Ljubljani zaposleni, stalno prebivališče pa imajo drugje. In da ne bom narobe razumljen: prav je, da iščeš zdravstveno pomoč tam, kjer ti je blizu, in predvsem da si ustrezno strokovno obravnavan.

Dotaknil pa se bom zgolj problemov internistične urgence za odrasle, kjer sem delal skoraj 40 let in sem porast števila napotenih bolnikov spremljal »v živo«. Do izgradnje sedanjega UKC LJ v začetku sedemdesetih let je internistična urgenca delovala v pritličju Poliklinike. V ambulanti sta delala le en zdravnik in ena medicinska sestra – in delo je potekalo dokaj tekoče brez dolgotrajnega čakanja. Bilo je tudi nekaj bolniških postelj za enostavnejše terapevtske posege in opazovanje ter nadzor vitalnih funkcij.

Seveda takratnih razmer ni mogoče primerjati z današnjimi – vsi, ki kdaj zaidemo v urgentni blok UKC, vidimo, kakšne so razmere v skupnem prostoru, kjer bolniki čakajo. S povečanjem urgence so se razmere sicer nekoliko izboljšale, ampak z naraščanjem števila napotenih bolnikov tudi to ne bo dolgo zadoščalo, zato menim, kar sem opazoval vsaj 30 let, da takega navala bolnikov ljubljanska urgenca dolgo ne bo več zmogla. V istem prostoru, kjer bolniki čakajo, se mešajo lažji in najtežji bolniki, vsi pa potrebujejo mir, ki ga v tem skupnem prostoru ni in ga tudi ne more biti. Saj smo vedno najtežje bolnike poskušali izolirati od drugih, a to so bile bolj improvizacije, in tudi zdaj, ko je bistveno več opazovalnic, je ob konicah prostora že premalo in morajo ležati na hodnikih, to pa je zlasti v popoldanskem in večernem času.

Po razpadu nekdanje skupne države in odhodu jugoslovanske vojske so se sprostile zdravstvene kapacitete, ki bi še kako prišle prav našemu zdravstvu. Tako je vojna bolnišnica do leta 1991 obravnavala kar precej bolnikov, potem pa je postala vse kaj drugega, kot je bila prej. Od medicinskih dejavnosti UKC LJ se je tja preselila le Očesna klinika, preostali objekti pa so namenjeni drugim dejavnostim, ki imajo z UKC malo ali nič skupnega. Podobno se je zgodilo z Mladiko, ki je bila odlična zdravstvena ustanova, zdaj je pa sedež ministrstva za zunanje zadeve.

Posebej bi pa omenil objekt v Vižmarjah oziroma Štuli, ki je bil razmeroma nov in ga je jugoslovanska vojska uporabljala kot nekakšno polikliniko. Objekt je bil tako rekoč prazen. V njem je Slovenska vojska opravljala le nekaj ambulantne in laboratorijske dejavnosti za preventivne in sistematske preglede vojakov, hospitalni oddelek pa je ostal bolj ali manj prazen. V pritličju objekta je bila ambulanta z vsemi potrebnimi dodatki za ambulantno delo: to je laboratorij, manjša operacijska dvorana, primerna za manjše kirurške posege, bil je tudi rentgen in UZ-aparat. Prostori so kot nalašč za ambulantno dejavnost manjše zahtevnosti. V objektu je tudi več sob za potrebe krajše hospitalizacije ali paliativnih posegov. Je tudi na dokaj primerni lokaciji zaradi bližine železniške postaje Vižmarje in avtoceste.

Po letu 2000 sta takratni obrambni minister oziroma Slovenska vojska bila pripravljena predati objekt zdravstvu in skupaj z ministrom za zdravje je bila imenovana komisija, ki se je večkrat sestala in predlagala, kako bi ta objekt predali v uporabo UKC in ohranili njegov prvotni namen. Komisija je predlagala, da bi tu postopoma organizirali drugo urgenco za severozahodni del Ljubljane in del širše ljubljanske regije. Namen je bil, da bi sprva delovala podnevi 12 ur ter bi z njo vsaj delno razbremenili edino urgenco v Ljubljani – predvsem za lažje primere, ki ne potrebujejo obravnave takoj ravno v UKC. Takih bolnikov je po moji oceni precej. Razen do predlogov pa nismo prišli nikamor in ostalo je tako, kot je verjetno še danes. Razlogov ne bom navajal, saj tisti, ki so takrat odločali o prihodnosti urgentne internistične dejavnosti v Ljubljani, niso čutili ali spoznali potrebe po razbremenitvi centralne ljubljanske urgence.

Kar pa je tudi zelo pomembno, pa je to, da je urgenca idealno mesto za pridobivanje znanja in izkušenj vsega medicinskega kadra in še posebej medicinskih sester ter zdravnikov, ker toliko različnih bolezni in bolezenskih stanj, kot jih lahko mlad človek vidi na urgencah, ne vidiš nikjer. Samo na eni urgenci preprosto ni mogoče izobraževati tolikšnega števila šolajočega se kadra, kot ga je.

Če so bili nekdanji vojaški zdravstveni objekti tako zlahka namenjeni drugim dejavnostim, pa se je nekoliko kasneje ponudila druga, morda celo lažje izvedljiva možnost za vzpostavitev še ene urgence, ko se je del abdominalne kirurgije iz Bolnišnice dr. Petra Držaja preselil v UKC LJ in so bili izpraznjeni prostori idealni za ambulantno dejavnost v pritličju objekta. Pa tudi te možnosti UKC ni izkoristil za ta namen.

Ali morajo res nastati izredne razmere, da se pri odločevalcih za nove zdravstvene objekte kaj premakne? Tudi za še eno urgenco nas bodo razmere prisilile v gradnjo novih ali spremembo namembnosti starih objektov. Tako je covid povzročil, da bomo prišli do nove moderne klinike za nalezljive bolezni, a če ne bi bilo te »kuge« 21. stoletja, bi še dolgo trajalo do te prepotrebne novogradnje. Podobno je bilo z Onkološkim inštitutom in Pediatrično kliniko, ko so nevzdržne razmere pospešile zgraditev sodobnih zdravstvenih objektov. Ampak do nove osrednje slovenske bolnišnice z urgenco za odrasle bo verjetno minilo še precej let glede na našo hitrost odločanja in izvedbe za vse nas pomembnih investicij. Naj samo omenim, da je od začetka resnega razmišljanja za gradnjo sedanjega UKC Ljubljana minilo okrog 40 let, res pa je, da je bila vmes vojna, ki je v znatni meri upočasnila začetek izgradnje sedanjega UKC.

Ljudje, ki čakajo na urgenci ure in ure, se čudijo, kako je to mogoče. Razlogi so številni. Zmogljivosti urgence so kadrovsko in prostorsko omejene, da diagnostičnih možnosti niti ne omenjam, ker so te bile vedno ozko grlo, saj so v nočnem času ter ob dela prostih dnevih namenjene tudi rednemu delu za potrebe kliničnih oddelkov. Z razvojem medicine pa so se diagnostične in terapevtske možnosti samo še povečale. Tako je v Ljubljani in mislim, da drugje v Sloveniji ni nič drugače. Zato nam ne preostane nič drugega kot potrpljenje. K sreči pa so urgentni primeri še vedno obravnavani takoj in tako je tudi prav.

Preberite še:

Komentarji: