'Kemoterapija te povsem dotolče, a ti hkrati reši življenje'

Tako kot mnogi bolniki z rakom, po podatkih Onkološkega inštituta jih vsako leto zboli več kot 16 tisoč, sva tudi midve med tistimi, ki so se najbolj bali kemoterapije. Verjetno ne pretiravam, če rečem, da je to strah in trepet onkoloških bolnikov. Sama sem se kar nekaj časa pregovarjala in "pogajala" z zdravniki, kako bi se izognila kemoterapiji, samo to mi je bil cilj – da me ne doleti "kemo", kot ji radi rečemo bolniki. Kmalu sem dojela, da zdravljenje brez kemoterapije verjetno ne bo uspešno. Čeprav te kemoterapija povsem dotolče, ti hkrati reši življenje. "Bolj me je bilo strah kemoterapije kot same operacije. Že prva me je tako zvila, da sem samo bruhala in driskala, po četrti kemoterapiji pa sem bila tako izčrpana in na koncu moči, da so jo zdravniki prekinili. Nisem zmogla, prehudo je bilo," razlaga Kečkova.

S Katarino se sicer v fazi zdravljenja na Onkološkem inštitutu v Ljubljani nikoli nisva srečali. Ona se še vedno zdravi in ko berem njene kolumne, kjer opisuje vse, kar se ji dogaja, se večkrat nasmejem, nemalokrat pa tudi razjočem, ker točno vem, kaj doživlja. Ugotavljam, da imava kar nekaj stičnih točk v tem procesu zdravljenja, zato sem jo povabila na pogovor. Čeprav so to težke debate in žalostne zgodbe, jih vseeno malo začiniva s humorjem, da ne izpade vse tako tragično ... ker v resnici za naju pravzaprav ni, lahko sva srečni, da sva dobili drugo priložnost. Lahko sva veseli, da sva se z diagnozo srečali dovolj zgodaj, da je lahko zdravljenje uspešno. Nimajo vsi te sreče. Zadnja statistika pravi, da je leta 2019 za rakom umrlo več kot 6 tisoč bolnikov.

Katarina, obe sva po naključju tudi pacientki dr. Erika Breclja in dr. Domna Ribnikarja. Si jima ti tudi težila? Na Onkološkem si zdravniki zagotovo mislijo, kako tečne smo novinarke, a ne? 

Ha, ha, nisem jima težila. Oziroma, najbrž bosta rekla, da sem jima težila, samo jaz ne mislim tako. Dr. Brecelj je operiral mojega prijatelja in novinarja Silvestra Šurlo, ki so ga drugi zdravniki že pošiljali v paliativno oskrbo. Njega je rešil dr. Brecelj, in ko sem slišala za to zgodbo, sem vedela, oziroma verjela sem v to, da me lahko samo on reši. Z dr. Brecljem se nisva poznala, nisem ga prej, niti službeno, nikoli srečala. Zato sem Silvestra prosila za njegovo številko, česar načeloma nikoli ne počnem. Enkrat me je ponoči zagrabila panika, da bom kmalu umrla, in v tisti stiski sem okoli tretje ure ponoči pisala dr. Breclju. Napisala sem samo, da sem Katarina, da sem mama treh otrok in da sem v veliki stiski. Ob šestih zjutraj me je dr. Brecelj poklical, torej njegov prvi telefonski jutranji klic je bil neki neznanki, ki mu je pisala sredi noči. Pomiril me je in rekel, naj pridem v njegovo ambulanto. Zaupam mu 150-odstotno. 

Prvi pogovor z dr. Brecljem je bil zame olajšanje, prvič sem se počutila varno z zdravnikom glede svoje bolezni. Ni delal drame, rekel je, da je on sicer znan po tem, da rad preveč odreže, ampak pri takšni bolezni zna biti to celo pozitivno. Njegova umirjena energija je hipno vplivala name, brez zadržkov sem se prepustila njegovemu vodenju.  O njemu sem slišala toliko neverjetnih in človeških zgodb, da bi mu lahko že postavili spomenik. Kakšne so bile tvoje izkušnje z njim?

Drži, tudi sama imam same pohvalne besede za kirurga Erika Breclja. Bila sem pomirjena, ker sem vedela, da me bo on operiral. In ker sem se seveda bala tudi samega posega oziroma mi operacijska dvorana predstavlja en velik stres, očitno sem res ena jokica, sploh nisem hotela odpreti oči, ko so me pripeljali tja. Nisem hotela videti vseh tistih naprav, osebja in vsega, kar je tam. Dr. Brecelj me je nagovarjal, naj vendarle odprem oči, da se bom vsaj prepričala, da bo on moj operater. Pa se nisem pustila zmesti, nisem odprla oči niti za trenutek, sem rekla, da ga že po glasu poznam in vem, da on tam stoji s kirurškim skalpelom v roki in čaka, da zareže, ha, ha. Jaz nisem tako pogumna kot ti, veš, ko celo poješ osebju v operacijski, ha, ha.

Tudi dr. Ribnikar je poseben človek. Ne bi na dolgo govorila o njem, ker bi lahko uporabljala samo superlative. Veliko pove že podatek, da je bil letos izbran za najboljšega onkologa v državi. Kar pomeni, da ni samo vrhunski strokovnjak, temveč ima tudi velik čut za svoje paciente.

Ja, res je. V letošnji akciji Moj zdravnik so v kategoriji 'moj onkolog' izbrali Domna Ribnikarja, dr.med, specialista internistične onkologije. Ko sem izvedela za diagnozo, za tip tumorja, za vse oblike zdravljenja, ki so potrebne, sem kar precej težila dr. Ribnikarju. Nisem se mogla sprijazniti z diagnozo, v šoku sem bila, prestrašena, težko sem se odločila za kemoterapijo, bala sem se vseh posledic in podobno. Zato sta me na pogovor k njemu spremljali moja sestra in prijateljica Hana. Vso pot do Ljubljane sem jima govorila, da kemoterapije ne bom sprejela in pika. 

Ko pa nam je dr. Ribnikar razložil vse procese zdravljenja in statistiko preživetja oziroma uspešnega zdravljenja, ki je seveda odvisno tudi od kemoterapije, sem dojela, da je brez veze, da se upiram in prepiram, ker nimam izbire. Tudi dr. Nina Boc, vodja oddelka za radiologijo na Onkološkem inštitutu, me je zelo spodbujala in bodrila, da je treba sprejeti vse postopke sistemskega zdravljenja, če želim, da bo vse ok. Seveda je imela prav, ampak strah je takrat prevladal in zameglil mojo razsodnost. Še danes sem ji neizmerno hvaležna za vso podporo in prijazne besede.

Jaz sploh nisem googlala o bolezni, nisem hotela, ker te slabe novice lahko samo še bolj zatolčejo. Odprla sem si folder z naslovom Zmagala bom in tam zapisujem vse, kar je povezano z onkološko boleznijo, zdravljenji in mojimi občutki, ki me spremljajo na tej trnovi poti.

Zaradi šoka ob diagnozi pobegnila v Indijo

Kako si se pa ti soočila z diagnozo? Kako si sploh ugotovila, da je nekaj narobe?

Leta 2018 sem šla na rutinski pregled prsi, na mamografijo. Rezultat je bil katastrofa, obe dojki polni tumorjev, zdravniki so rekli, da je nemogoča biopsija vseh tumorjev, ker jih je preveč, zato so mi predlagali mastektomijo. Zame je bila ta diagnoza popoln šok, sploh nisem čutila, da bi se kaj posebnega dogajalo z mojim telesom. V šoku sem si kupila karto do Indije, sem namreč tudi učiteljica joge, in odšla tja za dva meseca. V ašram na jug Indije, kjer sem večino dneva preživela v tišini, v delu, molitvi, telovadbi ...

Po dveh mesecih se znova vrnem na Onkološki inštitut, na razgovor glede operacije. Spet nov preobrat. Slika na mamografiji je namreč kazala, da so moje prsi čiste kot solza, niti enega tumorja več ni bilo. Še danes ne vem natančno, kaj se je zgodilo tam v Indiji, dejstvo je, da sem bila potem zdrava dobri dve leti, nato pa sem v eni dojki med tuširanjem zatipala zatrdlino. Mamografija je pokazala tri različne karcinome, vsi so bili agresivni.

Ob prvi diagnozi sem bila v totalnem šoku. Stara sem bila 48 let, otroci so bili majhni, sploh še nisem razmišljala o kakšni bolezni, v tem stanju sem si tudi kupila karto za Indijo. Kot bi hotela zbežati pred boleznijo. Ko se je lansko leto bolezen drugič pojavila, sem se soočila z njo. Morala sem se. Prvi mesec po diagnozi je bil katastrofa, padla sem v depresijo, več kot sem brala o raku, bolj me je bilo strah. Prepričana sem bila, da bom kmalu umrla. Celo hišo sem že začela pospravljati in dajati svoje stvari drugim ljudem, češ, saj tega ne bom več rabila.

Potem pa sem se nekako sestavila, na silo. Najhujša lekcija te bolezni je, da moram čez vse sama. Bolezen je moja, to je le moja težava in ni od nikogar drugega. Samo jaz lahko sebe pozdravim in nihče drug, tudi to mi je jasno. Kako naj s tem živim naprej, se sploh splača živeti, če moje življenje ne bo več tako kakovostno ... postavljam si na tisoče vprašanj, ki še danes nimajo odgovora.

Kako si okrevala po operaciji? Kakšna je bila tvoja izkušnja s hospitalizacijo na Onkološkem? Si zganjala kak cirkus v bolnici? (smeh)

Ha, ha, ha, cirkus? Kaj si ti o meni misliš? Seveda sem ga (smeh). Ob ponovitvi bolezni sem se odločila, da posnamem tudi dokumentarni film o celotnem procesu zdravljenja raka, zato sem na Onkološki inštitut prišla s kamero in s snemalno ekipo. Kot največja zvezda, ha, ha. Tudi po operaciji, ko sem komaj hodila in s sabo vlekla jekleno stojalo, sem snemala pokrivce znotraj bolnice za svoj film. Medicinske sestre in zdravniki so kar bežali pred mano, drugi onkološki bolniki pa so rade volje z mano izmenjali svoje izkušnje in poglede na zdravljenje.

Ojoj, sreča, da se nisva zdravili istočasno in da nisi name naletela v bolnici s tisto kamero, ker bi te samo poslala nekam ... (smeh) Je pa res, da so zdravniki, še posebej pa medicinske sestre, izredno prijazni in pozorni, tako da si očitno imela tudi tu malo sreče glede tega tvojega dokumentarca ...

Ja, res je. Me je pa izguba prsi hudo prizadela. Najprej, nihče ne mara, da se mu odreže kak del telesa. Prsi pa so tudi pomemben del ženske duše. Sem brez ene prsi še vedno ženska? Kaj pa brez obeh? Takšna neumna vprašanja ti hodijo po glavi in te medejo.

V bitki s kemoterapijo, ki ti vzame še lase

Kako pa si se spopadala s kemoterapijo? 

Bolj me je bilo strah kemoterapije kot same operacije. Že prva me je tako zvila, da sem samo bruhala in driskala, po četrti kemoterapiji pa sem bila tako izčrpana in na koncu moči, da so jo zdravniki prekinili. Nisem zmogla, prehudo je bilo. Terapija mi je tako 'zdrmala' telo, da sem se v enem mesecu zredila za 20 kilogramov, čeprav nisem skoraj nič jedla. Od tablet sem nabreknila kot buhtelj, niti hoditi nisem več mogla. Še vedno hodim na neke vrste kemoterapije, vendar lažjo obliko z biološkimi zdravili, to prenašam dosti lažje. Puščajo pa vse te terapije hude posledice na telesu, tudi meni, žal. Srce je opešalo, kolena me bolijo, kot bi imela 70 let, hitreje se utrudim, bolj sem občutljiva. Kaj si ti počela, da si lažje prenašala vse to?

Oh, najprej sem imela kemoterapije vsak teden, skoraj štiri mesece. Ko si po nekaj dneh malo opomoreš, pride že nov teden, nova terapija, ki te spet sesuje. Težko je bilo. Potem je bilo lažje, ko sem jih imela na tri tedne, biološka zdravila še devet mesecev. Sicer si pa težko kaj dosti pomagaš, ker vemo, kaj je cilj kemoterapije. Ko bereš o stranskih učinkih, te pa itak mine do življenja. In tudi občutiš jih. Tudi ko se zdravljenje konča, nekatere posledice ostanejo. Še žajbelj se mi je zameril, ker ga je bilo pač treba vsak dan uporabljati za izpiranje ust, da preprečiš vnetje sluznice. Pred kratkim me je prijateljica Irena vprašala, ali mi nabere žajbelj, ko gre na Pag na morje, ker mi ga je tam nabirala tudi v času zdravljenja. Sem ji rekla, prosim, ne mi sploh omenjat te rastline, kaj šele, da mi ga nosiš. 

Onkologi pravijo – je življenje pred rakom in je življenje po raku. Mislim, da to pove vse. Nič ni več isto. Življenja, kot si ga poznal, nimaš več. Jaz se še vedno borim s tem, težko se je sprijazniti. In tudi ljudje, ki nas obkrožajo, tega ne razumejo. Pa saj zdrav človek niti ne more razumeti, kaj doživlja tisti, ki se bori s to boleznijo. Kot tudi ne, kako močno nas prizadene, ko nam odpadejo še vsi lasje z glave. Ne smem se niti spomniti ...

Ko pomislim nate, je prva slika, ki jo vidim, tvoji dolgi svetli lasje, na katere si bila tako ponosna. Kot levinja. Tako kot ti sem tudi jaz imela lepe, dolge lase. Vem, da sva obe mahnjeni nanje, in točno vem, kako si se počutila, ko si se zavedala, da se boš morala ostriči do golega. Kot nekakšna kazen. In vemo, kdo je v preteklosti hodil gologlav okoli. Samo kaznjenci in zavrženci družbe. Plešasta ženska pač ni ideal lepote in gologlava ženska sporoča samo eno – imam raka. Jaz sem svoje lase podarila fundaciji Little Princess, ki brezplačno izdeluje lasulje za male onkološke bolnike. To me je zelo osrečilo.

Imam pa srečo, da je humor lepilo, ki moje življenje drži skupaj, zato sem si na razprodajah po letošnjem pustu kupila ene tri pisane lasulje. Belo, kot Lady Gaga, pa vijolično, turkizno in tako naprej. Z veseljem jih nosim po mestu, ljudem je zabavno, ko me vidijo v pink frizuri in vse skupaj potem ni videti tako tragično. Kakšne lasulje si imela ti?

Naj ti povem, da se nisem ostrigla, nisem želela tega narediti, ker sem do zadnjega upala, da mi bo morda po nekem čudežu prihranjeno, da bom izgubila lase. Utopija. Čeprav sem si najbolj na svetu želela, da me vsaj to ne bi doletelo. Po nekaj tednih so mi seveda začeli odpadati po šopih. Takrat misliš, da se ti bo kar zmešalo. Kot sem že povedala, je bila zame to najhujša stvar, mnogo hujša in večja rana od tiste na mojem telesu po operaciji. In tudi z lasuljami se nikakor nisem mogla sprijazniti. No, ker si jih ti pokazala, jih bom še jaz. 

Zdaj me sicer ne boli več, ko so samo še na omari kot spomin na težko obdobje. Nisem pa imela poguma, da bi se, tako kot ti, slikala brez las. Ni šans. Nimam niti ene fotografije iz tega obdobja. Na vseh druženjih in praznovanjih z mojo družino mene ni na fotografijah in to je vsem jasno, da se ne slikam. Še vedno se ne. Čeprav imam že nazaj svoje lase, vendar še daleč od svoje dolžine. 

Jaz sem poskusila s klasičnimi lasuljami, pa se ne počutim dobro v njih. Kot bi bila neka stara teta, takšne so te lasulje, dolgočasne kot poljska miš. Nikoli nisem barvala las v neke nore odtenke, ker mi jih je bilo škoda. Zato to danes kompenziram z lasuljami.

Skrivanje bolezni in stiske ni dobra rešitev, pravijo zdravniki

Ti si tudi povsem drugače odreagirala na to diagnozo kot jaz, nisi skrivala tega, govoriš in pišeš o zdravljenju, o strahovih, bolečini in borbi za življenje. Jaz sem se skrila za dve leti, se umaknila, se bala, da bi kdo izvedel, kaj preživljam. Nisem govorila o tem, skrivala sem svojo bolečino. Lansko poletje pa sem ugotovila, da to ni dobro niti zame niti za proces zdravljenja, zato sem napisala članek za našo spletno stran in številne ljudi šokirala s svojo izpovedjo. 

Tudi svoje prijatelje in znance, ki niso vedeli, da sem zbolela. Verjetno sem šokirala še samo sebe, da sem to sploh napisala. Šokirani so bili tudi moji družinski člani, ker nihče ni vedel, da pripravljam članek. Nisem želela, da bi me prepričevali, naj tega ne storim. Nekaj časa se mi je celo zdelo, da so bili jezni name, ker sem to objavila. Kako ne bi bili, če sem jim pa prej dve leti težila, da ne smejo nikomur nič povedati o tem. Pa vendar, bilo mi je lažje, odvalila se mi je skala, ki me je dušila. Razbremenila sem se te skrivnosti. Odleglo mi je. To sta mi svetovala tudi zdravnika Nina Boc in Domen Ribnikar. Po članku sem dobila celo pogum, da sem odložila še lasuljo in je lansko poletje potem nisem več nosila.

Ti si ubrala drugačno pot, to vem, ja. Tebe je bolezen na začetku stisnila, nikomur nisi želela povedati, da si v stiski. Hudo mi je zaradi tega. Jaz sem drugačna, že po karakterju sem ekstrovertirana, plus novinarska profesionalna deformacija, oboje pripelje do tega, da nikoli nisem imela težav pri raznovrstnih, tudi žgečkljivih pogovorih. Ko se je pojavil rak, sem imela samo eno željo, da se ne pokopljem prehitro.

Rada imam svojo službo in razmišljala sem, kako lahko še vedno pišem in delam, kako naj plavam na površju in še vedno ohranjam povezavo z novinarstvom? Urednica Jane mi je ponudila kolumno o zdravljenju, ki jo pišem z velikim veseljem. Hotela sem tudi razbiti ves ta tabu, to skrivnost okoli onkoloških bolezni, okoli tega "skrivanja", povedati ljudem ali ne. Če dobiš visok pritisk, astmo ali pa sladkorno, to bolezen pa vsem zaupaš. Kdaj se boš pa ti vrnila na televizijo?

Hmm, vrnila sem se že lansko jesen, a le za kratek čas. Vesela sem bila, da sem dobila priložnost pri naši ekipi Fokusa, ki ga vodi Alenka Marovt. Ta rubrika se mi zdi top. Z Miho Drozgom sva naredila eno oddajo o pritiskih na Policijo, sama pa sem potem naredila še zgodbo o pritiskih na tožilce in sodnike ter razprtije, ki so jih imeli z vlado. V dnevni news se še nisem vrnila, ker je to preveč stresno zame, ta večna bitka s časom, vedno se mudi, dogodki nam narekujejo tempo. Moje telo enostavno ne prenese več stresa, preveč ga je bilo v teh 25 letih novinarstva. 

No, decembra lani pa sem potem doživela že nov problem, stranske učinke hormonske terapije. Marca letos sem bila operirana, tokrat v celjski bolnišnici, operirala me je ginekologinja dr. Kaja Rebek, še ena izjemno prijazna in srčna zdravnica, ki se je pojavila v mojem življenju. Na srečo se njen strah zaradi moje diagnoze ni potrdil, histološki izvidi so bili ok in obe sva bili zelo veseli. En problem manj. Me je pa seveda spet streslo. 

Da lahko mirno predelam vse te preizkušnje, ki me doletijo, in si res vzamem čas za okrevanje, se lahko samo zahvalim svojim šefom v službi, predvsem Tjaši in Draganu. Brez njune podpore in razumevanja si ne predstavljam svojega okrevanja. Izjemno hvaležna pa sem tudi uredniku naše spletne strani Juretu, ki mi je dal priložnost, da lahko medtem pišem članke. Tako tudi na ta način naši medijski hiši prispevam svoje informacije in podatke o dogajanju v državi.

Kaj sporočiti ljudem, ki se borijo z rakom? Verjemite v srečen konec ...

Katarina, kaj bi sporočila vsem tistim, ki so v fazi zdravljenja in gredo po isti poti, kot sva morali midve? Vsi namreč poudarjajo, razmišljajte pozitivno, verjemite v srečen konec, verjemite, da bo na koncu vse ok. Ampak, to je v praksi v resnici zelo težko ...

Čeprav največji kliše – misli pozitivno – je to vendarle tudi najboljši nasvet, ki ga lahko dam. Ne razmišljam o raku v smislu, kaj bo, če ne bo in podobne neumnosti. Tudi če bi bila popolnoma zdrava, ne vem, kaj se bo jutri zgodilo. Lahko bi me avto povozil. Zato moramo onkološki bolniki živeti, kot da naša bolezen ni nič posebnega. Moderna medicina je pri zdravljenju onkoloških bolezni zelo učinkovita, če prideš pravočasno k zdravniku.

Poglej naju, še sva tu in nič ne kaže, da nameravava kam oditi. Ampak se boriva in edino tako lahko zmagava. Zmaga pa je že, da imaš bolezen pod kontrolo. Zato je treba biti pozoren na svoje zdravje, zmanjšati razna tveganja in redno hoditi na zdravniške preglede. Je tebe strah prihodnosti? Se ta strah kasneje poleže? 

Če sem iskrena, me je strah. Ja, bojim se vsega, morda zdaj še bolj kot prej. Ironija je, da ko se zdraviš in dobivaš zdravila, te rešujejo in varujejo pred eno boleznijo, hkrati te pa zaradi stranskih učinkov ogrožajo druge stvari. V procesu zdravljenja sem bila deležna popolnoma vseh možnih terapij, najprej operacija, nato kemoterapija, biološka zdravila, obsevanja, zdaj še hormonska terapija, ki bo trajala pet let. In je tudi zelo neugodna, slabo vpliva na številne procese v telesu. V bistvu ti čez noč telo pahne v neko drugo stanje in ti blokira hormone. Včasih se mi zdi, kot da se mi telo upira na vse možne načine. In to je tisto, zaradi česar rečemo, da življenje nikoli več ne bo, kot je bilo. To je tudi s psihološkega stališča težko sprejeti. 

S posledicami se boriš tudi po tem, ko že zaključiš zdravljenje. Hkrati se pa seveda ves čas bojiš, da bi se ti bolezen ponovila. Bojim se tudi, da bi bolezen doletela koga od mojih bližnjih, družinskih članov, ki jih imam najraje na svetu in si ne predstavljam življenja brez njih. Ja, ta diagnoza in razmišljanje o vsem tem ti res prineseta tudi vse mogoče strahove. 

Če sem se včasih ukvarjala s tem, da ne morem med ljudi, če nimam gladko polikanih las, in da ne morem niti v trgovino, če nimam namazanih trepalnic, danes to sploh ni več relevantno. Ko ti odpadejo še obrvi in trepalnice, pač ne potrebuješ več maskare, niti se ne morem namazati, ker takoj dobim reakcijo. Pač hodim okoli nenamazana, vedno s spetimi lasmi, glavno, da so oprani. Ja, ni enostavno, ampak vse to te doleti. Kako pa je tebe spremenila bolezen? Imaš drugačne poglede na svet, na življenje, odnose? 

Ne vem, če sem se veliko spremenila, po obnašanju ne, še vedno veliko govorim, rada pojem in plešem. Zdaj hodim s prijateljicami plesat vsak petek na Metelkovo, kot da sem spet najstnica, in ne pustim si vzeti užitka. Oziroma, z boleznijo mi je postalo še bolj vseeno, kaj si ljudje mislijo o meni. Pa načrtov ne delam velikih. Ali pa na dolgi rok. Samo stvari, ki jih lahko opravim zdaj in danes. Ker jutri je lahko vse čisto drugače. Bolezen me je naučila, da živim za ta trenutek in ne za dneve v prihodnosti. Kakor koli bo to čudno zvenelo, rak me je zelo spremenil. Postala sem močnejša oseba, kot sem bila, čeprav tako ranljiva, kot sem danes, tudi nikoli nisem bila.

Vedno manj mi ustreza družba ljudi. Rekla bi, da zaradi tega, ker ne razumejo situacije, v kateri sem. Imam tudi nove prijatelje, ki imajo isto bolezen, z njimi se lažje pogovarjam o tem. Veliko razmišljam o naravni podpori onkološkemu zdravljenju, jem malo, a se trudim, da je hrana kvalitetna. Uporabljam razna hladno stiskana olja, polna vitaminov in mineralov, ki jih osiromašena hrana, kupljena v trgovinah, žal nima več. Še vedno namakam noge vsak večer v jabolčnem kisu, da se rešim toksinov, pijem veliko čajev, recimo za diarejo pijem čaj iz Marijinih rožic, deluje. Ko je hudo, po operaciji ali po kemoterapiji, vzamem tudi kanabisovo smolo in svečke, lažje zaspim in manj me boli. Po mastektomiji sem vzela po 10 protibolečinskih tablet dnevno, z uporabo kanabisa sem jih v nekaj dneh nehala jemati.

Tudi jaz skušam čim bolj paziti, kaj jem, da vsaj s hrano ne vnašam preveč škodljivih snovi v telo. Za podporo imunskemu sistemu jem vse možne vitamine in druge prehranske dodatke. Ko sem zbolela in to zaupala svoji sosedi Marjeti, ki dela v celjski bolnišnici, mi je takoj nabavila literaturo, s kakšno hrano si naj pomagam med zdravljenjem, in me tudi povezala z lokalnimi pridelovalci ekološke oziroma bio hrane. Tako da me zdaj že tretje leto z odlično domačo zelenjavo zalaga naša Katarina, ki nam jo vsak teden pripelje na dom, Monika nam dostavlja super bio maline iz domače pridelave, Saša pa mi v sezoni dostavlja sveže sibirske borovnice, ki jih imajo doma. 

Številne domače dobrote pa sem odkrila tudi pri Andreji in Primožu v Logarski dolini, kjer rada kupim domače marmelade, jogurt, maslo in še kaj. Da o njihovi vrhunski kulinariki, ki prav tako bazira na domači, lokalni hrani, sploh ne govorim. Večkrat pobegnem tja. Pravljično okolje in prijazni ljudje so pravi balzam za mojo dušo. Skušam se čim bolj znebiti stresa, ta me najbolj ogroža. Zato grem rada tudi na morje, tam pozabim na vse in se razstrupljam v morski vodi. To sem počela tudi med kemoterapijami. Ko sem bila dovolj pri močeh, sem šla na morje.

Misli o življenju in smrti ... 

Tudi ti praviš, da se zavedaš, da je bilo preveč stresa v tvojem življenju in da se ga moraš znebiti ...

Vem, da si moram urediti življenje tako, da bo v prihodnosti čim manj stresa, ki je največji generator onkoloških obolenj. V vsaki slovenski hiši je vsaj en bolnik, zame je to huda epidemija raka. Ampak kako naj novinar dela brez stresa? V današnjem času, ko nas brcajo z vseh strani? To je nemogoče. Tu še iščem rešitev.

Te dni se ravno zdravim po rekonstrukciji dojk, ki so mi jo opravili v ljubljanskem Kliničnem centru. Tako sem presrečna, da se spet počutim celovito, da me čisto nič ne boli. Od operacije sem vzela samo eno protibolečinsko  tableto in to je to. Pri tej bolezni se vedno znova čudim, kako pomembna je psihična moč. Lahko bi letela, vendar ne smem dvigovati rok. Obenem pa se, čeprav mi tega nihče ni rekel, počutim skoraj ozdravljeno. Zmaga. 

Komaj sem čakala, da se uležem na operacijsko mizo in da zapojem ekipi, ki me je operirala. Lažje se sprostim, če pojem, oni pa tudi nič ne rečejo (smeh). Zanimiv občutek je, ko svoje življenje predajam v roke nekemu drugemu človeku. Ko začutim, da nimam več kontrole, da nisem več za nič odgovorna, da ne obstaja nič, razen mene in teh ljudi v sobi. In potem se čisto prepustim, nič ni več v mojih rokah.

Onkološki bolniki nehote veliko razmišljamo o življenju in smrti, kako tanka meja je med njima. Veliko zgodb sem med zdravljenjem slišala o tem, koliko življenja zdravniki napovejo ljudem, pri katerih zdravljenje ni bilo uspešno ... Če bi recimo ti prišla prepozno k zdravniku, bi želela vedeti, koliko življenja ti je še ostalo? Zame bi bila to prevelika agonija, jaz ne bi želela, da mi to povedo. 

To je najtežje vprašanje, ki ga lahko zastaviš. Danes mi je kolegica poslala sporočilo, da jo pošiljajo v ambulanto za zgodnjo paliativo. Ostala sem brez besed, ona prosi, da ji pomagam, a niti sama ne vem, kako. Grozno se počutim ob tem občutku nemoči. A vseeno verjamem, da dokler traja borba, obstaja upanje.

Moji kolegici je rak ta teden vzel moža. Zadnjih nekaj let smo bili v istih terminih na morju, se spoprijateljili, preživljali skupaj čas na plaži in se imeli lepo. Tudi septembra lani. Vse je bilo ok. Samo dva tedna kasneje pa šok ob diagnozi raka. In danes ga ni več. Zelo me je prizadelo. Katarina, tudi ti imaš žalostno izkušnjo s smrtjo, ko si izgubila otroka. Ne morem si niti predstavljati, kako to preživiš ...

Žal mi je pred desetimi leti umrl otrok, ki je imel neozdravljivo gensko bolezen, kar me je spet dotolklo za nekaj let. Pa sem se pobrala in evo, zdaj pa rak, ki ga nepredstavljivo lažje prenašam kot sinovo smrt. Samo Bog ve, kakšne scenarije je zame še pripravil kreator vesolja.

Tudi sicer imam življenje za ene šest romanov, zato sem se tudi lotila pisanja o določenih dogodkih, za katere se mi zdi, da je fajn, da ostanejo zapisani, ker so dokument nekega časa. Sem hči oficirja bivše JNA, zaradi tega sem bila na začetku 90. let izbrisana. Posledično sem ostala brez staršev, denarja, doma, socialne varnosti, nekaj let sem preživela kot brezdomka na ljubljanskih ulicah. A kljub temu sem, hvala bogu, našla pot do poklica, ki sem ga želela, do novinarstva.

Stiske bolnikov se seveda dotaknejo tudi zdravnikov

Glede na to, da je prihodnji mesec rožnati oktober, mesec boja proti raku dojk, na to temo pripravljamo še poseben članek, v katerem bomo predstavili tudi statistiko glede te bolezni in zdravljenja. Objavili bomo tudi razmišljanja treh zdravnikov Onkološkega inštituta (OI), ki povedo, s kakšnimi stiskami se srečujejo bolniki, kako doživljajo te usodne diagnoze, in priznajo, da se seveda tudi njih dotaknejo zgodbe ljudi.

Kirurg Erik Brecelj, dr.med: "Ko prvič bolnika seznaniš z diagnozo, se neredko zgodi, da se mu naenkrat dobesedno stemni pred očmi. Ne vidi in ne sliši, kaj mu govoriš. Pogosto je zato treba razgovor ponoviti. Časa za to pa prevečkrat ni dovolj. V sodobnem zdravljenju ni samo zdravnik tisti, ki pojasni bolniku, kaj ga čaka pri zdravljenju. Pomembno je timsko delo. Tudi na Onkološkem inštitutu se vedno bolj trudimo, da se z bolnikom ukvarja tim, ne samo posamezen zdravnik. V tim so vključene različne specialnosti: od zdravstvene nege, fizioterapije, dietetike, klinične prehrane in še koga, odvisno od vrste tumorja. Zdravnik je samo del tima, ki spremlja bolnika na poti zdravljenja. Ni pomemben samo proces zdravljenja, vedno bolj je pomembna tudi rehabilitacija po zdravljenju."

Nina Boc, dr.med, vodja Oddelka za radiologijo: "Seveda nismo roboti, zgodbe se nas dotaknejo in jih nosimo s seboj v življenju, tudi domov. Ampak to nas vsak dan opozarja, kako se nam lastni plani lahko porušijo v času enega pregleda, ko izvemo slabo novico. Delo na OI nas uči hvaležnosti, ki je korak do sreče; hvaležnost za službo, čeprav morda slabo, ampak če smo zdravi, si lahko poiščemo novo ... hvaležnost za raznovrstne težave, ki jih imamo, kajti to lahko pomeni, da smo zdravi in jih bomo že nekako rešili ... hvaležnost za čas, ko smo lahko z družino, četudi ni vedno samo rožnato ... Ko se sprehodimo mimo bolnikov v čakalnicah OI, lahko vsak dan ugotovimo, da nimamo niti enega razloga, da bi bili nesrečni."

Onkolog Domen Ribnikar, dr.med: "V splošnem danes ozdravimo okoli dobri dve tretjini pacientk z zgodnjim rakom dojke. Pri približno četrtini bolnic z zgodnjo boleznijo se bolezen kljub optimalni sistemski terapiji ponovi v obliki oddaljenih zasevkov. Če pride do razsoja v oddaljene organe, je taka bolezen zaenkrat še vedno neozdravljiva, lahko pa jo uspešno zdravimo pri večini bolnic z modernimi zdravili, ki so odvisna od tipa bolezni in njene razširjenosti. Bolnice, ki zavrnejo uradno medicino oz. z dokazi podprto sistemsko zdravljenje in se odločijo le za alternativne pristope, imajo v splošnem zelo slabo prognozo in moje izkušnje so take, da so vse bolnice, ki so se odločile za tovrsten pristop, žal umrle zaradi razsejane bolezni."