Nekdanji direktor NIJZ: Policijska ura je prispevala k rasti okužb

4.9.2021 | 11:30

Ivan Eržen (foto: Sašo Švigelj)

Epidemiolog Ivan Eržen, nekdanji direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), je moral z inštituta oditi, ko je javno podvomil o smiselnosti obveznega razkuževanja skupnih prostorov večstanovanjskih stavb in omejitve gibanja na občine. V ekskluzivnem intervjuju za časnik Novice Svet24 Plus je tokrat spregovoril o spoprijemanju z epidemijo, cepljenju, delovanju strokovne skupine in pogojih PCT. Med drugim je povedal, da bi uvedba obveznega cepljenja sprožila upor. Po njegovih besedah je treba ljudi k cepljenju prepričati.

Zakaj je dvomov v cepiva v Sloveniji več kot drugod? Je razlog vlada, ki ljudi že leto in pol ošteva kot učitelj v šolskem razredu, zaradi česar ji le še malokdo verjame? So kriva družbena omrežja ali pa so ljudje enostavno siti pandemije?

Družbena omrežja ne morejo biti glavni krivec, saj jih imajo povsod. Že oktobra lani je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opozarjala na pandemično utrujenost. Poudarjala je, da je ljudi z ustrezno komunikacijo treba pritegniti k sodelovanju v boju proti virusu. V Sloveniji smo se žal odločili, da bomo vse probleme reševali s pomočjo raznih odredb ali ukrepov. To se je izkazalo za slabo. Ljudem bi morali na razumljiv način razložiti, kako se virus širi in kako lahko s posameznimi ukrepi preprečimo njegovo širjenje. Vedno je tako, da večina ljudi spoštuje zakone, četudi je to težko. A pri nas je celo stroka opozarjala, da so nekateri ukrepi pretirani. Sam nikoli nisem razumel, zakaj bi moral z masko hoditi po travnikih. Ko se to nabira, se verodostojnost tistih, ki take ukrepe uvajajo, začne majati. Pride do krize zaupanja.

Ta želja, da se vse ureja z odloki, ukazi in zakoni, je pripeljala do tega, da se ljudje danes pogosto ne ukvarjajo z lastno  presojo tveganj. Prepričani so, da bo država poskrbela za vse. Ne čutijo se odgovorne za svoje ravnanje. Določen del ljudi se bo seveda trudil obiti omejitve. Pri tem ni težava, če se giblje ponoči ali se gre v drugo občino, saj tveganja za prenos okužbe ni. Precej večje je, ko se želi na vsak način množično družiti. Prav odlok o omejitvi gibanja ponoči je precej prispeval k temu, da smo imeli tako velik porast okužb. Ljudje so se družili cele noči, do šeste ure zjutraj, ko so šele lahko šli domov.

Slovenija je bila med državami, ki so imele največ omejitev. V številnih državah, kjer so bili bolj uspešni v obvladovanju epidemije, so zaupali tudi v odgovorno ravnanje večine ljudi. Živimo v  razmerah, kjer je ogromno tveganj, ki ogrožajo naše zdravje in življenje. V Sloveniji na primer že desetletja beležimo  letno  okrog 3000 smrti, povezanih s kajenjem. To je več od števila letos umrlih v epidemiji. Posamezniki se sami odločajo, ali bodo kadili ali ne. Enako pri alkoholu in hitri vožnji in drugih tveganjih. Širjenja nalezljivih bolezni ni mogoče preprečiti z administrativnimi ukrepi, temveč je potrebno spodbujati odgovornost ljudi. Ob tem pa je  naloga družbe, da jim pomaga z informacijami, kako se bolezen širi in kako lahko širitev preprečimo. S tem dosežemo večjo stopnjo odgovornosti pri ravnanju, več ljudi bi se na primer odločilo, da se bodo za nekaj časa zaradi nevarnosti širjenja virusa odpovedali zabavam. Seveda pa to ne velja za vse posameznike. Nekateri ukrepov še vedno ne bodo upoštevali  in bodo tvegano živeli. Pokroviteljski, birokratski odnos je povečeval upor, ker je bilo nekaj prepovedano, ne da bi jim kdo dobro razložil, zakaj. To je prispevalo k temu, da smo imeli več primerov, kot bi jih lahko.

Zakaj se tega merila, ki najbolje kaže stanje zdravstvenega sistema, ni upoštevalo že prej?

Ob začetku epidemije, marca 2020, je bil »lockdown« logičen. Nismo še vedeli, za kakšno bolezen gre in kako se virus obnaša. Pomembno je bilo ubraniti zdravstveni sistem pred kolapsom. Hkrati smo vse v družbi, tudi obstoj vseh ostalih bolezni, podredili enemu virusu. V drugem valu lani jeseni, ko smo o virusu vedeli že več, bi že morali pri omejevanju delovanja zdravstvenega sistema in družbe upoštevati število ljudi v bolnišnicah. Zdravstveni sistem bi moral nemoteno delovati. Med ljudmi bi že moralo obstajati zavedanje, da se vsak odloča sam, kako bo ravnal med epidemijo. Če bo šel v trgovino med največjo gnečo, več tvega. Med zadnjimi novoletnimi prazniki sem bil v Švici, ki ni imela skoraj nobenih omejitev, razen nošenja mask in razkuževanja. A njihova epidemiološka slika je bila boljša od naše. Gostilne so bile odprte, ni bilo policijske ure.

Je zapiranje države in družbe recept za četrti in peti val?

Absolutno ne. Sem za to, da se dejavnosti izvajajo na čimbolj varen način. Varnost nikoli ni stoodstotna, tudi pri prečkanju ceste ne, navkljub vsem zakonom in predpisom. Ljudem je treba povedati, kako se obnašati čim manj tvegano. Z zapiranjem družbe ne bomo pridobili ničesar. Ne moremo pričakovati, da bo zaradi 10 ali 15 odstotkov ljudi, ki so strogo proti vsem ukrepom, trpelo ostalih 85 odstotkov. To je vedno tudi etično vprašanje, o katerem recimo trenutno veliko razpravljajo v Nemčiji. Si lahko kot družba privoščimo, da odločitev o tveganjih v celoti prepustimo ljudem? Težava je z otroci, ki se niti ne morejo cepiti. Bili so zaprti skupaj s starši, kar je imelo zelo veliko negativnih posledic. Velik delež je takih, ki nimajo svojih sob in računalnikov, ampak živi v skromnih bivalnih prostorih. Res je hudo, kar smo jim naredili. Otrokom smo ukradli to leto. Samo zato, ker nismo zmogli poguma in rekli, naj gredo v šolo, da je treba zračiti učilnice, učitelji naj nosijo maske itd. Ni razloga, da bi to napako ponovili še enkrat.

Eržen v preostanku intervjuja med drugim spregovori še o razpletu epidemije, odnosu Bojane Beović z nekdanjim ministrom za zdravje Tomažem Gantarjem ter utišanju stroke. Preberete si ga lahko v današnji izdaji časopisa Novice Svet24 Plus ali na Trafiki 24 v digitalni obliki.