novice

Komentar: Pravo in prav - Zdaj si, zdaj te ni

21.1.2024 | 16:00 | M. L.

Avtor komentarja, novinar Dolenjskega lista Martin Luzar

Se, ko gre za prisotnost tujcev v Sloveniji, neznanska lahkost bivanja, če je kdaj obstajala, spreminja v neznosno lahkost izganjanja? Z nedavnim ljubljanskim protestom v podporo Afričanu, ki živi v Sloveniji, a mu oblasti nekako kažejo vrata iz Slovenije, češ da se mu je iztekel rok za bivanje v tej državi, so udeleženci priostrili prav to vprašanje.

Afriški mladenič je, kot so povedali na protestu, z ramo ob rami z državljani Slovenije nesebično pomagal na poplavnem območju domačinom, ki jih je prizadela povodenj. Tudi sicer dela in živi podobno kot njegovi vrstniki Slovenci, s tem da imajo ti v svojih osebnih dokumentih žig, da so državljani Slovenije, on pa ima na sebi »žig«, da je tujec v domovini Slovencev, v popularnem in populističnem pomenu migrant. Ta »žig« očitno lahko prekrije vse, zaradi česar kdor koli od nas lahko mirne duše pove in nekako kar mora povedati: »Ampak saj je ta afriški mladenič tak, kot smo mi drugi.« Njegov »žig« je očitno prekril tudi vse, kar ta mladenič ni in česar ne počne. Namreč čeprav je šel po poplavah med poškodovane hiše in naplavine, kljub drugačnim možnostim ni kršil 8. in 10. božje zapovedi (mislimo na izvirno obliko teh), in sicer: Ne kradi! in Ne želi hiše svojega bližnjega! Nekateri drugi, državljani Slovenije, ki so tudi šli po poplavah med poškodovane hiše in naplavine, so ravnali drugače, v nasprotju z vsaj 8. zapovedjo, za kar so najmanj enega izmed njih v poplavljenih Žireh zaprli v hišo, v kateri je pred tem v uri velike nesreče domačinov nenapovedan in še bolj nepovabljen z neznansko lahkostjo osebno grešil zoper univerzalno 8. zapoved. Glede omenjenega afriškega mladeniča tudi ni poročil, da bi proti njemu tekli kakršni koli sodni postopki, kakršne lahko spremljamo bolj ali manj stalno in stanejo državo nemara kar precej, saj v njih v razčlenjevanju kriminalnih dejanj sodelujejo poleg sodnega aparata tudi različni izvedenci, katerih delovna ura ni poceni, kar je sicer povsem prav. Zakaj si torej omenjeni Afričan ne zasluži, da bi mu oblasti dovolile ostati še naprej v Sloveniji?

Ali za to, da bi mu dovolili ostati v Sloveniji, ni pravne podlage? Vselej se lahko najde neka podlaga, če se hoče, o čemer slovenske državljane njihova domovina prepričuje s svojo novejšo zgodovino. Oblasti so, denimo, pred desetletji znale poiskati podlago za to, da so več tisoč ljudi izbrisale iz registra uradnih prebivalcev Slovenije. Pri izbrisanih je bilo nekako tako: zdaj si, zdaj te ni na seznamu državljanov ali zakonitih prebivalcev Slovenije; očitno tudi demokracije pretirano ne moti načelo: zdaj si, zdaj te ni. V primeru omenjenega mladeniča iz Afrike bi lahko ravnali prav po zgledu postopka v primeru izbrisanih, le da bi vso stvar obrnili: zdaj te ni, zdaj si. In če bi zato pravna država zardela, ne bi prvič, Bog pa, kolikor je zavezan načelu o svojem dobrem in pravičnem plačilu, bi moral biti zadovoljen.

S pritiskom na gumb se v dobi vseobsegajoče digitalnosti lahko opravi marsikaj. S pritiskom na tipko za ukaz »potrdi« ali pa »shrani« lahko zapečatijo človekovo usodo. Gre za to, kakšno usodo namenijo komu. Če je izgon iz Slovenije največ, kar je uradna Slovenija zmožna doseči v svojem razmisleku o usodi omenjenega afriškega mladeniča, se morajo nekateri v Sloveniji čim prej začeti počutiti kot dvoličneži in pozerji pred svetovno javnostjo. Iz Slovenije so pred leti namreč prišle prve in potem še naslednje pobude, da bi podelili Nobelovo nagrado za mir Pedru Opeki in njegovemu združenju Akamasoa, ker ta misijonar zgledno skrbi za reveže na Madagaskarju. In če zdaj postavimo drugega ob drugo predlog za Nobelovo nagrado za skrb za Afričane in omenjeno možnost izgona Afričana, Slovenijo svet, vsaj del sveta, sliši govoriti tako: ljubim Afriko, a za Afričane mi mar ni.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista

‹ nazaj