DL: Portret tedna - Igor Lesinšek

11.2.2024 | 16:00

Igor Lesinšek iz Pišec je človek z velikim srcem, o čemer priča tudi priznanje za dolgoletno uspešno izvajanje rejniške dejavnosti, ki mu ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Prav tako ima veliko srce tudi njegova soproga Mihelka, s katero sta do zdaj v družino od leta 2007 sprejela skupaj osem otrok; eno deklico, ki je k njima prišla kot dojenčica, sta pred leti tudi posvojila, to jima je bilo po rojstvu edinca Tilna nekaj najlepšega, kar se je zgodilo. Trenutno sta pri njih v rejništvu bratec in sestrica, devetletni deček in sedemletna deklica, ki sta po hudi družinski tragediji ostala brez mamice.

Za rejništvo se je odločil, ker je želel svoj dom odpreti tudi drugim otrokom, ki zaradi različnih težkih okoliščin ne morejo živeti s svojimi starši. Z rejništvom je tudi odraščal; rejnica je bila njegova teta Slavica Kostanjšek, ki je prav tako že prejela priznanje rejnik leta, na svoj način pa ju je k temu spodbudil še sin, ko si je kot osemletnik zaželel družbo. Kot so v obrazložitvi zapisali v komisiji za priznanje, Lesinškova do otrok pristopata s posebnim občutkom za njihove potrebe, vedno iščeta nove, drugačne pristope za vsakega izmed njih in strpno tketa vezi z njihovimi sorodniki, kjer je to mogoče. Prav tako otrokom omogočata, da se udeležujejo različnih dejavnosti, ki otroke veselijo, in tako krepijo njihovo samozavest.

»Najino vodilo je, da med svojimi otroki in rejenci ne smeš delati razlik. Vsi so naši otroci; treba je verjeti vanje in jih spodbujati. Tako se gradi zaupanje. Smo odprta, sproščena družina in se radi družimo, tudi zdravega humorja, s katerim vsi skupaj prebrodimo marsikatero oviro, ne manjka. In nič ni lepšega kot to, da se nekateri še vedno radi vrnejo 'domov'. Vrata so jim vedno odprta. Ena najinih rejenk, ki je zdaj že odrasla in živi stanovanjski skupnosti v Ljubljani, kjer tudi hodi v službo, rojstni dan vedno praznuje pri nas ter naju kliče ati in mami,« pripoveduje s širokim nasmehom na obrazu. Tem besedam pritrjuje tudi ugotovitev omenjene komisije, da tudi po zaključku rejništva otroci čutijo, da je to lahko še naprej njihov dom, da so tu dobrodošli, razumljeni in slišani, vse dokler bodo to potrebovali in želeli.

V veliko pomoč pri spopadanju z izzivi, s stiskami in travmami, ki jih otroci prinesejo s seboj, so Lesinškovima poleg srčnosti, ki krasi njuno družino, tudi redna izobraževanja, ki ju imata kot rejnika. Udeležujeta se vseh usposabljanj in predavanj, obiskujeta skupino rejnikov in sodelujeta z različnimi ustanovami. Ob tem Igor Lesinšek pohvali Center za socialno delo Posavje in njihove zdajšnje zaposlene na področju rejništva. »Veliko lažje je delati, če imaš na drugi strani pravega sogovornika, njegovo razumevanje in podporo,« poudari.

Tudi vas, kot so Pišece, ki so znane po kar nekaj rejniških družinah, je po njegovem veliko boljše okolje za rejniške otroke. Ljudje so odprti, razumevajoča je šola, imajo veliko odličnih društev. Tako so trenutno prav vsi v njihovi družini, tudi najmlajša dva, člani PGD Pišece. Tilen, ki je star že 25 let in ima poleg redne službe tudi popoldansko obrt, je tudi operativni gasilec, Igor pa gospodar gasilskega doma. »Rejniki smo kot gasilci. Ko vsi bežijo stan od ognja, gredo oni v ogenj. In podobno je z nami, na neki način rešujemo otroke,« je potegnil vzporednico.

Sicer je že 20 let invalidsko upokojen; pred tem je po končani srednji kmetijski šoli v Novem mestu delal v hlevu mlekarne v bližnjem Cundrovcu, nekaj mesecev se je preizkušal kot zavarovalniški agent, nato je tri leta delal kot komercialist v Kostanjevici na Krki, in ko je podjetje propadlo, si je delo našel v tovarni pohištva, a je zdravnica ocenila, da bi bilo bolje, da opusti misel na redno službo. »In so me invalidsko upokojili. Tako sem ostal doma in čuval sosedovega otroka, ki je bil pogosto bolan in zato ni šel v vrtec, potem pa še nečaka,« pove in doda, da zdaj že nekaj let prek pogodbe skrbi za bližnjo apartmajsko hišo, v kateri je receptor, hišnik in še kaj, torej deklica za vse. Ker pa ima še pet minut časa, je smeje pristavila njegova boljša polovica, se je pred kratkim včlanil v pišeško dramsko skupino Smeh ni greh in postal še igralec. Z Mihelko, ki je zaposlena v podjetju Šumu v Krškem, sta res odličen par, ljubeč in povezovalen, dopolnjujeta si celo stavke. Zadnjih nekaj let si dvakrat letno vzameta tudi kakšen vikend samo zase; takrat na pomoč priskočita Mihelkina mama in sin Tilen, ki tudi sicer vseskozi starša podpira pri rejništvu. Drugače pa gredo z vsemi otroki vsako leto na morje, skupaj se odpravijo tudi na različna praznovanja in izlete. Med božično-novoletnimi prazniki bosta zdajšnja rejenca, ki, kot pravita, potrebujeta res veliko pozornosti in ljubezni, peljala v živalski vrt, saj ga še nista obiskala, in na ogled prazničnih lučk. »Sreča in navdušenje v otroških očeh najbolj pobožata srce in dušo,« meni Igor Lesniček.

Članek je bil objavljen v decembrski tiskani številki Dolenjskega lista

Mojca Žnidaršič