Pred devetimi leti sta Damjana in Čarli imela doma muca Maksa in psičko Tio, malo pred tem pa je v mačja nebesa odšla muca Mimi, ki je z njima živela 21 let. »Nekega dne me je Maks, ki je bil tak družaben frkolin, peljal v kotiček vrta, kot bi mi želel nekaj pokazati. Tam sem videla precej `ofucanega` mačka, polnega vozljev in shujšanega, z odrezanim ušeskom. Zelo je iskal človeško družbo in bil je neverjetno crkljiv, zato se ni bilo težko odločiti, da bosta Maks in Tia dobila družbo. Uredila sem ga, očistila in odpeljala k veterinarju na sterilizacijo misleč, da je muca. Tam so mi povedali, da je mačkon in, da je že kastriran. Poimenovala sva ga Bagi.«

Izpolnjena dolgoletna želja

Po letu dni skupnega življenja z Bagijem, je Damjani njen mož ob praznovanju petdesetletnice, podaril rodovniško mucko Fino. »Že dolgo sem si resnično želela mačko pasme main coon, zato me je zelo osrečil, ko je v naš dom prišla Fina. Fina Kunigunda je njeno pravo ime. Zelo ji pristaja,« meni Damjana. Mucka se po njenih besedah obnaša bolj kot kakšen kuža, saj jim vseskozi sledi in jih opazuje, razen seveda, ko spi ali želi imeti mir; tedaj se umakne. »Je umirjena mačka. Cele dneve lahko presedi pred kompostnikom in čaka, če se bo znotraj kaj premaknilo. Je moja sodelavka na vrtu. Z njo ni nobenega posebnega dela.«

Fina Ima 10 kg. Njeno gibanje je graciozno. Rep nosi spuščen, kot divje mačke. Da ga ne vleče po tleh, ga spodaj malce spodvije. Je notranja mucka, čez noč je vedno doma in tudi svoje potrebe opravlja v pesek in ne na vrtu, kar je Damjani zelo všeč. »Kadar sva sami, se zelo rada pogovarja. Ima veliko odtenkov oglašanja in zame je to kot balzam za ušesa. Zelo glasno zna tudi zahtevati, še posebej priboljške.«

Vrt je ob Boniju ponovno zaživel

Psička Bonija, pasme havanski bišon, sta v svoj dom sprejela pred štirimi leti. Boni je njun tretji kuža, saj sta v preteklosti že imela posvojenega mešančka Medota in Tio. Damjana razloži, da sta se za pasemskega kužka odločila zaradi tega, ker sta že nekoliko starejša in sta želela približno vedeti, kaj ju čaka. »Po Tiini smrti, z nama je bila 13 let in pol, sva bila leto in pol brez kužka, odločena, da psa ne bova več imela, saj sva zelo žalovala. Potem pa je znova vzniknila želja po pasjem družabniku in spremljevalcu. Dolgo sva se odločala in januarja, pred štirimi leti, naletela na leglo. K nama je prišel mladiček, star 3 mesece.« Najprej sta ga predstavila mačku in mački in poskrbela, da so se med sabo dobro razumeli. Boni je bil morda kdaj preveč živahen za umirjeno Fino in zato se je raje umaknila, medtem ko sta se z Bagijem že od samega začetka vedno rada igrala. »Odlično se razumejo. Ko greva zdoma na nastop ali v trgovino, so vedno skupaj v hiši. Lumparij ali škode nikoli ni bilo. Evo, prav ponosna sva na njihovo usklajeno drugačnost!«

Boni je zelo tipičen havanček, morda nekoliko večji kot običajno, saj ima dobrih osem kg. »Veterinar pravi, da ni preobilen, le velik. Povsem je po najini meri. Z njim lahko greva kamorkoli. Je poslušen in vodljiv, igriv in lojalen. Obožuje otroke. Vrt je ponovno zaživel. Čudovit je, ko priteče k tebi in njegova dlaka valovi kot morje. Svoje živali obožujem – na »normalen« način seveda. Nisem za počlovečevanje živali.«

!!galerija!!

Boni ne mara harmonike

Damjanina prejšnja psička Tia je z njo rada prepevala. »Prav prikupno je pridala svoj glas k mojemu. Tudi Mimi je oboževala petje, še posebej visoke glasove mojih učencev, otrok. Znala je odpreti vrata in nato je prišla v učilnico, da se je učencem lahko ulegla pod noge,« pojasni z iskrico v očeh in nadaljuje: »Bagi ne mara glasbe. Čeprav trdno spi, ko začnem vaditi, dvakrat zamijavka in steče k vratom. Nemudoma hoče ven. Tudi Fina se umakne, čeprav zdrži dlje kot Bagi. Boni je rad z nama, a ne mara harmonike. Kot mladiček se je ob zvoku harmonike vedno polulal, še posebej, če jo je slišal v živo. Morda je zanj preglasna. Tudi, ko vadim svoje vloge, spreminjam glas in glasno interpretiram, me milo gleda. Najbrž misli, da je nekaj narobe. Potem se sčasoma navadi na moje gledališke in pevske »izpade«. Vendar pa želi biti vedno ob meni.« 

Ko gre Damjana na vrt, ji sledijo vsi štirinožci. »Ko grem na njivo, pa moram mucka zapreti v hišo, ker bi prav tako šla z mano, a je vmes cesta, sicer vaška, a kdaj pa kdaj pripelje kdo zelo hitro izza ovinka in me skrbi, da ne bi bilo nesreče. Vrt je sicer ograjen in Boni lepo počaka na vrtu. Mucka pa morata počakati v hiši. Ko dobimo obiske, mucka izgineta, medtem ko Boni presrečen vsakega obiskovalca veselo pozdravi. Ja, tudi poštarja,« z nasmehom na ustnicah pove prijazna sogovornica.

Damjana o svojih živalcah govori s posebnim veseljem. To niti ni presenetljivo, saj je ob koncu pogovora pojasnila, da jih obožuje in da družba živali zanjo pomeni biti ob bitju, ki jo uči brezpogojne ljubezni. »Njihove oči so tako tople in neposredne. Potopim se vanje in sem srečna.«