Štorje sz škrinje (15): Sladki greh

“Nona, kaj ti si kdaj grešila?” “Ben, kaj?” “Ma če si se kdaj za kakšno stvar pregrešila?” “Se ne spunim!” “Ma če si kdaj naredila kaj narobe?” “Oštja te hiti, trba prav ne daš mira! Kaj te tišći?” “Nič, samo me zanima ...” “Ben, usi pu malin grešijo. Jes jimam rada sltku, ma ne bin smela, ki jimam sladkorno.”

Nona Vanca si je stvari razlagala po svoje. Na dlani je vedno imela pravi odgovor. Čeprav je marsikaj prestala, se s tem ni obremenjevala. Ni si grenila življenja, hrane pa tudi ne. Ko je bilo njeno počutje dobro, se je pregrešila in skrivaj dala v usta tudi kaj sladkega. Ne vem sicer, pred kom se je skrivala, najbrž sama pred sabo, saj tudi če bi ji kdo kaj rekel, bi tako ali drugače obveljala njena.

Spomnim se, da sem se kot otrok zelo rada posladkala z mlekom in sladkorjem v lepih porcelanastih skodelicah, ki sta jih mama in nona imeli za posebne obiske. Mleko v njih je bilo posebnega okusa. A to se je seveda zdelo samo meni.

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

“Kaj preu to lepo ćikaro si mogla uzet? Stovi si mleko u toj lončić,” je v strahu, da ne bom razbila lepe kavne skodelice iz servisa za goste, zažugala nona.

“Ne, ne bom, je boljše v tej!” sem vztrajala.

“Òtrok bambinàdi! Neć ne pošlušaš, kar je za preu!”

Tako kot vsak otrok sem oboževala vse, kar je bilo sladko. Ker sem prva leta preživela v Trstu, mi je mama večkrat kupila tisti znameniti čokoladni jajček z igračko. Tega v Kopru takrat še ni bilo. Je pa bila daleč najbolj prepoznavna trgovina, ki je svoj čas kraljevala na začetku Kidričeve ulice pri Titovem trgu. Se je še spomnite? To je bila vsem znana Bombonjera. Za vse otroke iz okoliša je bila “punto d'incontro” ali dogovorjeni kraj srečanja. Z vhodom med oboki in z velikimi steklenimi izložbami, v katerih so se bohotile sladkarije vseh sort, je urejena lična trgovina podjetja Jestvina stranke vabila v sladko kraljestvo.

Tla so pokrivale črno-sivo-bele ploščice, ki so tam še danes, na sredi je bil leseni otok, na katerem so bili lepo zloženi piškoti različnih vrst (Domačica, Moto) in litrski sokovi v značilni Fructalovi embalaži, ki si jo preluknjal na vrhu. Običajno smo naredili dve luknjici, da smo sok lažje točili v kozarec. Desno od vhoda je bil hladilnik za Ledove sladolede (lučke, kornete, lončke in žogice), naprej pa veliko ogledalo na steni. Za dolgim pultom s tehtnico na sredini so bili v vrsti zloženi likerji in številne najdražje žgane pijače, pa bombonjere Bajadera, Ledenka, riževe večje čokolade, lešnikove Gorenjke in manjše Životinjsko carstvo ter kave Barcaffe, Frank in Zamorček.

Družina Zalke Bobek z novim fičotom. Zadaj stojita Zalka in soprog Viktor, spredaj pa z leve: hčerki Darja in Vanja, zraven njiju pa Beba - Vida Gračnar. Okrog leta 1965.

Na desni strani pulta so bile v steklenih posodah Kraševe Tortice, čokolatini in Šumijevi bomboni na rinfuzo. Bilo jih je vseh vrst: od čokoladnih kroglic, polnjenih z rumom, mandlji in lešniki, do črnordečih malinc in drugih žele ter trdih bombonov. Najbolj se spomnim drobnih bombončkov Pez s figurico na škatlici, ki se je odpirala na vzmet, in lepljivih Kikijev in Bronhijev, ki so jih imele rade tudi none.

V škatlah zraven so bili tudi žvečilni gumiji Bazooka, Babalù in kasneje Čunga Lunga, pa Koloys, Spektar, Casino in Baltazar v obliki cigaret, lizike in napitki v prahu Flavoraid in Gringo, ki smo ga sipali na jezik, da je veselo pokalo v ustih ... Za steno, kjer je bilo ogledalo, pa je bilo na mrežasti stalaži suho slano pecivo (Bobi palčke, ribice, Smoki in čips) in sokovi v tetrapaku.

Med trgovino in trafiko, ki je na začetku Kidričeve ulice še danes, so bila stranska vrata, kjer so se ustavljali dobavitelji in po klančini vozili blago v skladišče trgovine.

Zabava zaposlenih podjetja Jestvina. Med njimi tudi Zalka (stoji prva z leve) in Vera (stoji prva z desne).

V Bombonjeri sta delali Vera Novak in Zalka Bobek, lepi in vedno urejeni gospe. Prva nekoliko stroga, druga malce manj, a kljub temu vselej izjemno prijazni in spoštljivi do vseh strank. Dolgoletni sodelavki sta bili celih 23 let v Postojni in v Kopru. Skupaj sta na Obali najprej začeli delati v špeceriji Jestvine, ki je bila v Čevljarski ulici, kjer je danes trgovina z nogavicami in s spodnjim perilom.

Tiste črno-sivo-bele ploščice so še tam. Nekoč je (danes 91-letna) Vera Novak vsako jutro stopala pod ta obok ...

Leta 1968 so trgovino selili na začetek Kidričeve ulice. Ljudje so tedaj govorili, da je bila to najlepša trgovina v Kopru. Marsikdo se bo spomnil omamnega sladkega vonja, ki se je vil po trgovini. Ob selitvi sta nekaj let starejša Zalka in Vera sami razporedili vse blago po trgovini. Za še lepši videz sta pri šivilji naročili enaki halji, ki sta ju imeli namesto uniforme.

Nadaljevanje prihodnjič.

---