Pozimi smučarji, poleti romarji in kolesarji
Višarje, ki jim romarji, ki hodijo tja poleti, pravijo Svete Višarje, smučarji, ki so tam čez zimo, pa Višarje, so precej poseben kraj v naši neposredni bližini. Višarje so bile od nekdaj romarski kraj, kamor so hodili Romani, Germani in Slovani, Italijani, Nemci in Slovenci. Slovenci Višarij nikoli nismo imeli za tujino, pa čeprav so kraji v Kanalski dolini pripadli Italiji, ko je bilo konec prve vojne, ki so ji rekli velika vojna. Do tedaj so bili tisti kraji del Koroške, vsi skupaj smo živeli v rajnki Avstro-Ogrski, Krajnci, Štajerci, Korošci in Primorci. Kmetje iz Rateč imajo še zdaj njive na italijanski strani, presekala jih je meja.
Pripovedka pravi, da je že leta 1360 pastir na Višarjah pod brinovim grmom našel kipec Marije z Jezusom v naročju. Odnesel ga je v dolino, v Žabnice, in ga izročil župniku. Kakor koli se je obrnil tisti župnik, karkoli je storil, kipec se je naslednjega dne zmeraj znašel na istem mestu pod brinovim grmom. Župnik se je po nasvet in razlago zatekel k oglejskemu patriarhu, ta je bil tiste čase vrhovna cerkvena in posvetna avtoriteta v naših krajih. In patriarh je odločil, da čaščenje tistega kipca dovoli, ukazal pa je, da na gori postavijo cerkvico, kamor bodo hodili romarji. Tako se je tudi zgodilo.
Romarji hodijo na goro Svete Višarje še dandanes, ko na vrh pelje tudi kabinska žičnica in so pobočja prepredena s smučarskimi progami. Niže doli so smučarske tekaške proge, tam blizu tudi pobočja za gorske kolesarje. Trbiž z okolico je raj sredi hribov. Tri meje se stikajo nad Ratečami, tam so imeli nekoč veliko in na daleč znano tekaško tekmo Tek treh dežel. Tri države so sodelovale (Jugoslavija, Italija in Avstrija), kar je bila skoraj redkost za tiste čase, tri občine (Kranjska Gora, Trbiž in Podklošter na Koroškem) so bile sposobne neverjetno dobre organizacije. Proge so bile imenitno pripravljene. Startali smo v Kranjski Gori, pri Ratečah zavili proti Planici pa nazaj do Rateč, čez mejo proti Belopeškim jezerom pa do Trbiža in Žabnic in na koncu čez hribe v Podklošter na avstrijski strani, tam je bil cilj. Udeležba je bila mednarodna, tekačev pa več tisoč.
Višarje moje mame in deda
Od nekdaj me spremlja zgodba o Svetih Višarjah, čeravno mi precej dolgo ni bilo jasno, kje natančno leži ta opevani kraj. Ko sem bil še čisto majhen, sta mi mama in njen oče, moj ded, pripovedovala, kako sta korakala na Višarje tistega leta, ko je umrla moja stara mama. Če se prav spomnim, je bila zraven tudi moja teta, mamina starejša sestra. Na poti na Višarje so se ustavili še na Brezjah, tam je bil stric Johan, brat mojega starega očeta, gvardijan pri frančiškanih, dober glas o njem gre še danes.
S tremi otroki je ostal stari oče, sam na kmetiji s tremi majhnimi otroki, ko jo je mahnil na Višarje. Bilo je leta 1926, nekaj let po prvi vojni. Že prej, ko je bil še fant, je bil moj ded, ki nikoli ni bil zapečkar, tudi v Trstu in na Dunaju. V naših časih, ko je vse blizu in hitro, si težko predstavljamo, kako težko je bilo nekoč potovati tako daleč.
Ko je pripovedoval o božanskih razgledih s Svetih Višarij, je moj ded kar žarel. Ker je prekmalu umrl, je bilo pripovedovanj zame prekmalu konec, moja mama pa je bila na gori še premajhna, da bi si zapomnila ravno vse podrobnosti. Takrat na Višarjah še ni bilo zdaj že dolgo znamenitih in pri romarjih posebej čislanih slik slovenskega akademskega slikarja Toneta Kralja, ki je cerkve in križeve pote v tridesetih letih in potem nekaj še po drugi vojni upodobil tako, da je svetopisemskim podobam pridal še križev pot slovenskega naroda pod fašizmom. Tako je še v času fašizma opremil celo vrsto cerkva na Primorskem.
Moja mama je Toneta Kralja kar dobro poznala, sodelovala sta v delavnici keramike Pod hribom v Ljubljani. Pri nas doma smo imeli jaslice, ki jih je naredil in mami poklonil Tone Kralj. Jožef in Marija sta bila visoka in sloka, umetnik ju je oblikoval v glini.
Najboljša slovenska koča na svetu!
Do konca poslikane cerkve na vrhu gore in kapelic križevega pota na Višarjah, prav pod vrhom romarske poti, moja mama ni nikoli videla, sem si jih šel pa jaz ogledat, ko sem tja gor hodil smučat. Na Višarjah so zgradili lepo, za vsakogar primerno smučišče, velikokrat smo hodili tja, nastanili smo se v Martuljku, smučali pa na Višarjah.
Do Žabnic od Martuljka ni daleč, ko si enkrat na meji pri Ratečah, se malo spustiš v Trbiž, ki leži dobrih sto metrov niže. Kakšnih pet tisoč duš šteje. Nekoč, še v naši rajnki skupni državi Jugoslaviji, ki je nasledila prejšnjo skupno državo Avstro-Ogrsko, je bilo tam naše nakupovalno središče. Manjše od Trsta, Gorice in Vidma sicer, vendar priljubljeno. Veliko Gorenjcev je nakupovalo tam, veliko trbiških trgovcev je živelo od tega. Po slovenski osamosvojitvi je nakupovalni turizem zamrl. Ostal je smučarski turizem, vse oblike smučanja je mogoče užiti v tistih krajih, poleg alpskega še posebej smučarski tek.
Trbiški smučarski turizem z žičnicami vred je dve desetletji vodil rojak Peter Gerdol, doma sicer s Tržaškega, že kot otrok je s starši hodil v Kanalsko dolino in tam pozneje tudi ostal. Zdaj je direktor svetovnega pokala v alpskem smučanju za ženske. Slovenski novinarji smučarji smo si ga zapomnili predvsem po tem, da smo imeli v njegovih časih na Višarjah brezplačne karte za žičnice.
Nekaj nad 1700 metrov (natančno 1766 metrov) je visoka gora Monte Lussari. Nasproti zgornje žičniške postaje se dviga vrh Višarij s cerkvico, najprej pa je vrsta hiš, ki vsaka posebej kaj nudijo obiskovalcem. Najbolj imenitna je tista na začetku, ki vsekakor velja za najboljšo planinsko, smučarsko kočo na svetu, v kateri govorijo slovensko. Pri nas gotovo ni boljše od koče, ki jo vodi in v njej obiskovalce razveseljuje Jure Prešern (njegova mama Alma Hledetova je nekoč, v naših mladih letih, hodila v osnovno šolo Valentina Vodnika v Zgornji Šiški). Če se kdo odloči za izlet na Višarje ali pa za romanje na Svete Višarje, naj nikar ne izpusti postanka pri Juretu Prešernu! Prijetnejšega vzdušja, boljše hrane in boljše kapljice ni v nobeni planinski koči. Po italijansko je na koči napisano Rifugio Locanda al Convento Da Jure, po slovensko je to Juretova koča.
Dolga stoletja romanj k Mariji iz brinovega grma
Romanja k cerkvici na Svetih Višarjah so se začela v štirinajstem stoletju, kmalu potem, ko je oglejski patriarh dovolil čaščenje Marije z Jezusom, ki ju je v brinovem grmu našel pastir. Od tedaj so na goro hodili Slovenci, Italijani in Avstrijci. Monte Lussari, kakor kraju pravijo Italijani, je poseben kraj. Tam se srečujejo narodi in kulture, pa tudi zemljepisno je zanimiv. Z gore se vode stekajo na obe strani, proti Črnemu in proti Jadranskemu morju. Tam se stikajo tudi gorske verige, Julijske Alpe, Karavanke in Karnijske Alpe, tam je trbiški pragozd, kamor hodijo po dragocen les mojstri, ki izdelujejo najboljša godala na svetu.
Romarska sezona je razmeroma kratka, od sv. Janeza Krstnika 24. junija do prve nedelje v oktobru. Za vse, ki pridejo pozneje z žičnico, cerkev odpro, lahko si ogledajo poslikave Toneta Kralja, ki jih je končal po drugi vojni, leta 1960. Posebej slovesno je na Svetih Višarjah za veliki šmaren, ko se tam zberejo romarji z vseh treh strani, prihajajo pa tudi zamejski Slovenci in slovenski izseljenci.
