Kosila direktorja Fursa

Koliko predpisov (ne) krši direktor Fursa Ivan Simič?

Generalni direktor Finančne uprave Republike Slovenije (Furs) Ivan Simič je ta teden na zaslišanju v državnem zboru razkril svojo navado: vsako leto, tudi letos, pelje na kosilo plačnika najvišje dohodnine. »To je moje spoštovanje do njega, ker toliko dohodnine plača,« je pojasnil poslancu Robertu Pavšiču (LMŠ), predsedniku komisije, ki preiskuje izvajanje in finančno (ne)ustreznost ukrepov, povezanih z epidemijo covid-19. Kolikokrat je Simič plačal kosilo, ni jasno; davčno upravo, predhodnico Fursa, je vodil v letih 2006–2008, Furs pa vodi od junija lani in ima mandat do novembra 2026.

Pavšič je bil nad Simičevim razkritjem vidno presenečen, na kar se je Simič sprva odzval s podatkom, da je kosilo plačal on. A ga je Pavšič opomnil, da ni težava v tem, kdo je plačal kosilo, pač pa v tem, kako je kot direktor Fursa prišel do podatka o dohodninskem rekorderju, če je bil njegov namen, da ga pelje na kosilo. »To je davčna skrivnost,« je opozoril Pavšič in ponovil, da namen kosila ni podlaga za vpogled v Fursove podatke. »To je ena najvišjih stopenj tajnosti v tej državi.«

Simič na večkratne Pavšičeve pozive, naj razkrije zakonsko podlago za vpoglede, ni odgovoril konkretno. »Zdaj vam ne morem odgovoriti. Ampak, pač so mi povedali, kdo je največji.« Končal je z: »Glejte, če sem naredil prekršek – kazen, gremo naprej.«

Simičevo razkritje zbuja vrsto vprašanj. Pravnica, s katero smo govorili, poudarja, da mora Furs kot vsak drug upravljavec osebnih podatkov v skladu s predpisi o varstvu teh podatkov zagotoviti ustrezne tehnične in organizacijske postopke in ukrepe, s katerimi bo preprečil nepooblaščeno obdelavo, uničenje, izgubo ali spremembo osebnih podatkov: »Vsak zaposleni, ki je pooblaščen za dostop do določene evidence, pa lahko konkretne osebne podatke obdeluje le v obsegu, potrebnem za izvedbo neke konkretne delovne naloge – in torej ne na zalogo ali iz radovednosti.« Ali za povabilo na kosilo, dodajmo.

Sam zakon o davčnem postopku vsebuje še posebno določbo glede davčne tajnosti, ki je dodatno varovana poleg varstva osebnih podatkov. »Ta določa, da uradne in druge osebe davčnega organa, izvedenci, tolmači, zapisnikarji in druge osebe, ki sodelujejo ali so sodelovale pri pobiranju davkov, in vse druge osebe, ki so zaradi narave svojega dela prišle v stik s podatki, ki so davčna tajnost, teh podatkov ne smejo sporočiti tretjim osebam, razen v primerih, določenih z zakonom, niti jih ne smejo same uporabljati ali omogočiti, da bi jih uporabljale tretje osebe.« Ta člen, katerega kršitve pomenijo hujše davčne prekrške posameznikov, predvideva globe od 400 do 5000 evrov.

Spomnimo se, da je urad informacijske pooblaščenke leta 2008 opravil pregled Dursa, pregledal je, kaj se tam dogaja z vpogledi v register za 15 izbranih znanih Slovencev. Durs je informacijski pooblaščenki poslal seznam uslužbencev, ki so v prvih osmih mesecih leta 2008 vpogledali v podatke nekaterih posameznikov. Od vsakega je zahtevala navedbo razloga za vpogled. V postopku je bilo ugotovljeno, kot razkriva letno poročilo poblaščenke, da je le 47 uslužbencev od 200 preverjenih v dokumentacijo vpogledalo zaradi vodenja davčnega postopka, ki je edini po zakonu dovoljeni razlog za vpogled. Pri preostalih 153 je bila najpogostejši razlog za vpogled radovednost: »Uslužbenci Dursa so preverjali starost ali naslov stalnega bivališča znanih Slovencev,« navaja poročilo. Pooblaščenka je zaradi obdelave osebnih podatkov brez ustrezne pravne podlage kršiteljem takrat izdala opomin – tudi »v poduk ostalim državnim uslužbencem, da po osebnih podatkih ne morejo ’brskati’ kar tako«, še piše v poročilu.

Kakšen bo epilog zdajšnjega dogajanja? Iz Fursa so sicer sporočili, da po njihovem mnenju generalni direktor ni kršil davčne tajnosti.