Vlado Cencel, kipar z motorno žago

27.1.2024 | 17:30

Vlado Cencel pri nas velja za enega največjih mojstrov kiparjenja z motorno žago.

Vlado se je ob našem obisku ukvarjal z volom, ki so ga letos dodali jaslicam v Trebnjem.

Zapela je motorna žaga, leseni opilki so leteli po zraku povsod naokrog, širil se je vonj po lesu, pod spretnimi rokami Vlada Cencla pa je nastajala lesena umetnina. »Tale vol bo šel v Trebnje,« je oblečen v gozdarsko obleko in opremljen z zaščitno opremo, saj je varnost pri delu z motorno žago na prvem mestu, zavpil Vlado, ko smo ga sredi novembra obiskali v njegovi delavnici v Ložnici pri Velenju.

Velja za enega največjih mojstrov kiparjenja z motorno žago pri nas. Vsega se je naučil sam. Pred leti ga je k sodelovanju povabila Krajevna skupnost Trebnje, če bi izdelal jaslice v naravni velikosti. »Poklical me je predsednik KS Trebnje Dejan Smuk, ki je imel idejo, da bi v Parku likovnih samorastnikov v Trebnjem postavili jaslice v naravni velikosti. Hitro smo se dogovorili. Najprej sem izdelal sveto družino in nekaj ovčk, lani smo jim priključili svete tri kralje, letos dodajamo vola, osla in ovčko. Za naprej pa bomo še videli,« o nadaljnjem sodelovanju pravi 58-letni Vlado.

Da je pravočasno dokončal vse, kar so se dogovorili, je moral večkrat vzeti dopust. »Kiparjenje z motorno žago je moj konjiček, v katerem neizmerno uživam. Po službi pa nimam vedno navdiha za ustvarjanje. Ko se podam v to umetnost, imam najraje, da imam na voljo ves dan,« pripoveduje Vlado, ki je zaposlen v Komunalnem podjetju Velenje kot tehnolog pogrebno-pokopališke službe.

CARVING ŽAGA NATANČNEJŠA

Za ustvarjanje si je uredil prostor ob hiši. Z motorno žago je zelo spreten in natančen. Videlo se je, da ima za seboj že veliko izkušenj. »Pri kiparjenju z motorno žago zelo uživam, to je moja druga ljubezen, takoj za družino,« poudari. Ko dobi kos lesa, kar 95 odstotkov dela naredi z motorko, podrobnosti pa izkleše z dletom, ki pa ga uporablja vse manj. Na koncu vse še zbrusi z brusilko in prebarva z zaščitno barvo. »Na začetku sem uporabljal klasično motorno žago, zdaj pa tako imenovano carving žago, ki ima bolj specifično ozek meč. Z njim lahko natančneje zarežem. Izdelal sem na primer že konjička, ki ni bil večji od tridesetih centimetrov,« razloži.

Orodja, s katerimi ustvarja svoje umetnine

Vlado ob skulpturi Jezusa Kristusa, ki še ni povsem dokončana

Po njegovih besedah je najboljši hrastov les, saj je najbolj trpežen in vzdržljiv, ustvarja pa tudi iz hruške, češnje, jabolka in iz oreha. »Les nabavljam pri nekom, ki ima v Šentjurju skladišče lesa in ga izvaža po Evropi in celo na Kitajsko. Vsake toliko pridem po tiste tri ali štiri hlode, potem pa se pogajava za ceno. Ta cena za hrast je v zadnjem obdobju zelo poskočila,« pove Vlado.

SAM NAJBOLJŠI MODEL

Ko ustvarja, mora biti zelo zbran, kajti če zareže narobe ali preveč globoko, ne more veliko popravljati. Malo se sicer da improvizirati, prilagoditi, zasukati glavo skulpture, da gleda v drugo smer, a prav veliko ne moreš spremeniti. Da bi kdaj zarezal povsem mimo, se mu na srečo še ni zgodilo. »Že ko dobiš kos debla, je dobro vedeti, kaj boš iz njega naredil. Stran daš tisto, kar je višek, pa je,« se pošali.

Pri oblikovanju si včasih pomaga z majhnimi figurami. »Če delam konja, ki sem ga že velikokrat naredil, ne potrebujem nobene skice ali česa podobnega, delam že povsem rutinsko. Pri skulpturah naravne velikosti si pomagam s svojo postavo, da ujamem prava razmerja. Sam sem najboljši model. Včasih mi na pomoč priskočijo tudi žena Veronika ter hčeri Leona in Sara; fotografirajo me ob nastajajočem kipu, da si potem lažje predstavljam vse skupaj. V pomoč pa so mi tudi, ko je treba kip na fino obdelati in zbrusiti,« pripoveduje Vlado.

IZGUBIL STARŠE IN BRATA

Vlado prihaja iz Brežic, kjer so z družino živeli do četrtega razreda, nato so se preselili v Šentvid pri Stični, ljubezen pa ga je odpeljala v velenjski konec. V življenju je dal skozi že kar nekaj težkih preizkušenj. V mladosti mu je najprej umrla mama, nekaj let pozneje oče, leta 2006 pa še brat, ki je bil star komaj 43 let. Težke trenutke je uspel prebroditi, ni iskal razloge, zakaj se je to ravno njemu zgodilo, ampak je vedno pozitivno gledal naprej. »Očitno mi je bilo dano, da vse to doživim. Življenje danes zajemam s polno žlico in sem hvaležen za vsak dan,« zelo umirjeno pove Vlado, s katerim bi se človek kar pogovarjal in pogovarjal.

NAMESTO CIGARETE V ROKE ČOPIČ

Vesel je, da ima tak dar za ustvarjanje umetnin iz lesa. Ko je bil še mlad, sicer tega ni kazal. Šele ko se je vrnil iz Nemčije, kjer je nekaj časa delal v gradbeništvu, da bi nekaj zaslužil, se je bolj posvetil umetnosti. Takrat je tudi prenehal kaditi, da je zaposlil roke, pa je raje kot za cigareto poprijel za čopič. Začel je slikati na stare strešne opeke, in sicer na bobrovec. »Enega, na katerem je bil upodobljen ustanovitelj Misijonske družbe Vincencij Pavelski, je zdaj že upokojeni ljubljanski nadškof in kardinal Franc Rode kot darilo odnesel v Vatikan,« je ponosen Vlado, ki je nekaj let vztrajal v slikarstvu, vendar ga to ni povsem zadovoljevalo.

Jaslice v naravni velikosti, ki jih je izdelal, krasijo Park likovnih samorastnikov v Trebnjem.

Njegovi izdelki so nekaj posebnega. (Foto: V. C.)

RAJE LES KOT KAMEN

Vleklo ga je drugam, k tršim materialom. »Če se pri slikanju zmotiš, lahko vse popraviš. Naneseš novo barvo in začneš znova. Kiparstvo tega ne dopušča, sploh motorka, ki je precej robustno orodje in ga moraš veliko bolj nadzorovati kot čopič. Ko je skulptura končana, pa jo lahko potipaš, obrneš, drugače te zadovolji kot eno platno. Pa ne da imam kaj proti slikarjem, le kiparstvo je zame bolj doživeto, več lahko dam iz sebe,« o tem, zakaj se je odločil za kiparjenje, pove naš sogovorec.

Na internetu je zasledil posnetke kiparjenja z motorno žago, kar ga je močno pritegnilo. Začutil je, da bi tudi sam lahko počel kaj takšnega. Les je po njegovih besedah tudi veliko bolj topel in barvit kot kamen, zato mu je nekako bolj pisan na kožo. Pogosto ga že sam les ali rogovila kot taka nagovori, kaj bi lahko iz nje nastalo, on pa ji nato vdihne podobo.

KRISTUS IZ TNALA

Ena njegovih prvih skulptur iz lesa je bila kronana glava trpečega Jezusa, ki ga je izdelal iz starega tnala, ki ga je njegov sosed sicer želel zavreči. Vlado ga je prosil, da naj tega ne naredi, da bo iz tnala naredil nekaj drugega. Takrat je imel le staro dleto od pokojnega očeta in sekirco. Tudi pozneje je velikokrat izklesal Jezusov kip; enega je imel ob našem prihodu razstavljenega v delavnici. »Ustvarjanje sakralne umetnosti ima zame zelo velik pomen, veliko bolj kot če izdelujem živalski motiv,« prizna Vlado.

Pred dobrim desetletjem je svoj talent brusil na izobraževanjih v tujini, na katerih se je udeleževal tudi mednarodnih srečanj kiparjev z motorkami. Kar nekajkrat se je pomeril v hitrostnem kiparjenju z motorno žago. V Kanadi je bila neka gospa tako navdušena nad njegovim delom, da je pozneje na dražbi kupila vse tri njegove skulpture, se spominja. Bil je več kot zadovoljen, saj si je s tem pokril polovico stroškov potovanja.

Brez goriva motorna žaga ne deluje.

ŽELEL POSTATI MISIJONAR

Po izobrazbi je sicer zdravstveni tehnik. Sedem let je v Ljubljani deloval pri Misijonski družbi; pomagal je brezdomcem, odvisnikom, invalidom in drugim. To je bila zanj zelo dobra izkušnja. Tri leta je tudi študiral teologijo, saj je imel željo, da bi bil misijonar in pomagal ljudem. »Pozneje sem spoznal, da to ni moja pot. Človek obrača, Bog obrne,« poduhovljeno pristavi Vlado, ki se je pozneje kot kulturni animator zaposlil v enem izmed ljubljanskih domov za starejše, v katerem je spoznal ženo Veroniko.

Njegove skulpture najdemo na različnih koncih Slovenije. Že dolgo je tudi predsednik Društva kiparjev z motorno žago, saj se ga po njegovih besedah nihče ne usmili, da bi ga zamenjal. Vsako leto prvi konec tedna v juniju na izletniški točki na Gradišču nad Šentvidom pri Stični pripravijo Festival kiparjev z motorno žago; naslednje leto bo že deseti po vrsti. Mojstri vedno znova pokažejo, da motorka še zdaleč ni samo za žaganje drv.

Članek je bil objavljen v decembrski prilogi Dolenjskega lista ŽIVA.

Besedilo in fotografije: Rok Nose