Po brionskem sporazumu, ki je določal trimesečni moratorij na implementacijo naše plebiscitarne odločitve in razglasitve samostojne, suverene Republike Slovenije, je Janša takoj pokazal svojo metodologijo vladanja. Po ideji ali na pobudo dr. Petra Jambreka je predlagal rošade čelnih republiških funkcionarjev: predsednik izvršnega sveta Lojze Peterle naj bi odšel na položaj predsednika skupščine, predsednik skupščine dr. France Bučar pa na položaj predsednika ustavnega sodišča. Predsednik izvršnega sveta naj bi postal Igor Bavčar. Te rošade naj bi naredili ad hoc, ne glede na zakonsko pokritje oziroma ne-pokritje, torej »revolucionarno«. Midva z možem sva ga pred sestankom sveta Demosa dobro uro prepričevala, naj tega ne stori – teden dni po Brionski deklaraciji bi bil ta notranji spor škodljiv na znotraj in neresen navzven! Ampak Janša se ni dal prepričati. Kolikor vem, je Jože Janši tudi tokrat sledil in ga podprl, a se niso strinjali ostali člani sveta, tako da do teh rošad ni prišlo. Ostal oziroma nastal pa je vtis, da gre za oblast kot tako. In je tudi šlo! Krščanski demokrati, ki so dotlej delali predvsem za skupni cilj: osamosvojitev, so po tej Janševi akciji previdno delali zase.
Dogovarjanje o združitvi se je brez rezultata vleklo skorajda do volitev 1992, ko so sklenili, da se bodo združevali po volitvah, na katerih je Socialdemokratska stranka potegnila krajši konec. Vendar so Prenovitelji od dr. Janeza Drnovška zahtevali, da sklene koalicijsko pogodbo ne le z LDS, temveč tudi s Socialdemokratsko stranko, s čimer sta se strinjala tudi Drnovšek in Pučnik. Toda na sestanek predsedstva Pučnikove stranke je prišel Janez Janša, ki je sporazumu nasprotoval in je zato propadel. Drnovšek je kljub temu predstavnike Socialdemokratske stranke vzel v vlado (Janšo, Pučnika).
O povezovanju obeh strank se po volitvah 1992 ni več govorilo. Na volilnem kongresu SDSS maja 1993 v Litostroju sta bila za predsednika imenovana dva kandidata: Pučnik in na predlog Grimsa dodatno še Janša, vendar je Pučnik v dani politični situaciji ugotovil nesmiselnost svoje kandidature in je kot kandidat odstopil. Izvoljen je bil Janša. In tako je bila začeta prihodnja politična in družbena pot Slovenije!
Združevanje strank je bilo po Janševi izvolitvi za predsednika Socialdemokratske stranke končano. Začel se je njen intenziven zavoj na desno. Končno je Janša stranko tudi preimenoval iz Socialdemokratske v SDS, Slovensko demokratsko stranko, ki vsaj ne zavaja z imenom, kaj da je. Z zadnjimi volitvami se je končala tretja Janševa vlada. Že prvi dve sta preformatirali Slovenijo, ta, tretja, pa jo je skoraj spravila na kolena: spremenila se je njena politična pokrajina.
Iz države, ki je imela imidž svobodoljubne, smo postali država z represivno vladavino, in prišteli so nas k državam, ki se nagibajo na desno – točno to je Janša uresničeval v času svojega vladanja, kar je bil tedaj, oktobra 1991, zapisal v osnutku programa SDZ in zaradi česar se je le-ta samo-ukinila. V času tretje Janševe vlade smo pristali med državami, naklonjenimi skrajnim desnim stališčem, med državami torej, ki se nagibajo k obuditvi nacifašizma. To je simbolično potrdila čestitka bivšega premiera Janeza Janše zmagovalki italijanskih volitev, neofašistki Giorgii Meloni. Tisti, ki je že kdaj napovedala, da bo grenila življenje slovenski skupnosti v Italiji! Ker da imajo preveč pravic. In da je bila vrnitev Narodnega doma Slovencem napaka. (Jo bo »popravila«?) Če bi bil Janša še premier, bi to čestitko lahko nekako razumeli, da se pač spodobi, da zmagovalcu čestitaš za njegov volilni uspeh, toda kot zgolj predsednik stranke je s to čestitko dokazal, kje mu je mesto: na skrajni desni, med tistimi, ki dopuščajo obnavljanje fašistične logike v politiki in družbi. Če bi Jože vedel za Janševo čestitko neofašistki Meloni, bi se »v grobu obrnil«.
Janša nič ne dela brez namena. Tudi Bog in vera vanj je zgolj manipulativno sredstvo za njegovo oblast, kar dokazuje po zmagi leve sredine na zadnjih volitvah postavljeni jumbo plakat ob cesti z napisom Bog obvaruj Slovenijo, spodaj pa je kratica njegove stranke, SDS. Kakor da bi se s porazom njegove stranke na volitvah zgodila nacionalna katastrofa – ne pa zgolj zmaga ene politične strani po volji volivcev!
Seveda tudi levica ni nedolžna v tej slovenski »zgodbi« duhovnega poraza. Ob zavedanju odgovornosti za prejšnji režim, njegovo sistemsko nasilje in povojne zločine, ki jih nikoli ni reflektirala in dejansko obžalovala in se prizadetim opravičila, ni zmogla ne volje in ne moči, da bi se postavila kot suverena stranka. (Je pa »pridno« sodelovala pri lastninjenju slovenskega premoženja.) Tudi zato je (bila) lahko Janševa vladavina – tudi ko formalno ni bil na oblasti – vedno ne le prisotna, temveč v političnem in družbenem smislu vseskozi odločilni dejavnik: nanj so se ozirali vsi, tudi levi funkcionarji. Saj so se pa tudi morali neprestano bojevati zoper njegovo in njegovih podložnikov agresijo, ki se je kazala v ponaredkih, v lažeh, v spodkopavanju družbenega miru in kratenju dostojanstva ljudi.
S prevlado Janševe politične paradigme je bil dezavuiran tudi program samega Demosa, ki je imel tri temeljne cilje: uvedba demokracije; osamosvojitev in ustanovitev lastne države Slovenije; duhovna prostost, ki temelji na narodni spravi (t. j. kultura v najširšem pomenu besede, ki torej obsega tudi politični sistem). Pučnikovo prizadevanje za združitev/ustanovitev nove socialnodemokratske stranke je implicitno temeljilo na ideji sprave. Če bi se ta Demosov program skupaj z ustanovitvijo nove, evropske socialne demokracije, ki bi s so-partnerico neklerikalno krščansko demokracijo tvorili temeljni sodobni stranki, bi bila Slovenija danes povsem druga dežela in država. Z zmago Pučnikove politične paradigme bi se nam to lahko posrečilo!
