Rockovski tandem Roma Child je že na osvajalskem pohodu

ROMA CHILD – Matador

Duet kitarista/pevca in bobnarja (spremljevalnega pevca) bo vselej ostal pod namišljeno težo uspehov naveze The White Stripes (dejavna med 1997 in 2011) ter še vedno aktualnih angleških Royal Blood in ameriških The Black Keys. Žanrska definicija je v vseh štirih primerih preprosta. Ves čas ostajamo v območju, ki ga zamejujejo naslednje postavke: alternativni oz. indie rock, garage rock revival, punk-blues, blues rock. V tem ozkem slogovnem segmentu kakovost izrisujejo praktično le trije krovni parametri: energija ali izvajalska spretnost (beri: virtuoznost), glas in prezenca na odru edinega mobilnega člana dueta ter songovska, torej skladateljska modrost ali inteligenca, domišljija, izvirnost, drznost. Za slednjo trdim, da je odločilna. Matador je prva večsongovska izdaja tandema Martina Štibernika in Romana Rateja. Ker gre za zelo izkušena glasbenika, ob tem, da je Štibernik tudi uveljavljen komponist in za nameček eden naših najbolj izstopajočih producentov (in to celotnega spektra zabavne muzike), je bil zagon ekipe Roma Child nekaj zelo organskega. Matador, ki je v resnici mini album (raje kot pa EP ali, recimo, tja do skupno petih komadov podaljšana singlična izdaja), predstavlja že kar reprezentančno parado ekscelence pogona Roma Child. V zagovor odličnosti dvojca to isto sodbo ponovim namenoma. Kajti navzlic jasnim pričakovanjem poslušanje Matadorja niti z enim samcatim taktom ne postane repetitivno, kaj šele monotono, bog ne daj dolgočasno. Sploh če si Matadorja izberete za sopotnika ob kakšni bolj zoprni, (psiho-fizično) težji dejavnosti. Sesanje stanovanja ali pa vožnja starega kombija brez servo krmila sta že takšni. Primerjavi, čeprav se čez palec zdita naključni, niti nista izmišljeni. Ali natančneje. Uvodna pesem Old School je dokaj klasično hardrockovsko drvenje z okusnim dodatkom metal-rockovskih prvin, njena zvočna slika je bučna in s tem prepričljiva, vokal je mogočen – Roma Child izzvenita kot zelo uporabna motivatorja! Sledi najbolj kompleksna kompozicija pričujočega zavitka, to je Supersonic Gaucho. To poganja reggae korus, ki nato pospeši v punk-metal izbruh, ob tem, da komplet spremlja več različnih in zelo brihtno zloženih vokalnih permutacij (uporaba vocoderja, občasno tudi lepo oblikovan vskok spremljevalnega zborčka). Ravno Supersonični gaučo je idealno opozorilo poslušalcem, da dvoglavi rockovski zmaj izrazito uživa v izvedbi, pa ne le na odprti sceni, pač pa nedvomno še prej tudi v studijski intimi. Nalezljivost te pa na poslušalski strani nemudoma izzove tisto Obamino: Yes, I can! (Zmorem!). Naslednjo La La King odpreta celo žvižgajoča, kot da malček hudomušna, zlikovska takta. Do vrhunca pa jo pospremi domiselno zasnovana, elastična pripovednost, ki z diskretno rabo fraze la-la-la-la zagotovo vznemiri celo športno-navijaške strasti. Referenčna za komad Domino ostaja sodobna (post-)rockovska govorica tipa Siddharta. Prepogibnost tega songa ostaja omejena, a če že čutite olajšanje zato, ker ste se le spravili k nadležnim (večkrat odloženim) opravilom, vas bo Domino instantno potolažil z dodatno dozo namišljenega hormona pozitivizma, zmagovalnosti. Zmehčan blues-rock dere iz komada Half Is Not Enough, ki ga razumem kot najbolj primernega za radijsko rabo, in to celo za čas sredi dneva. Zaradi takih rahlo sredinsko ukrivljenih udarnosti imamo prav vsi radi rokenrol. Na tej točki se rad spomnim albuma Typhoons, na katerem sta Royal Blood uporabila tudi nekaj več elektronike, a je bila sproščenost, ki jo priskrbel ta produkcijski eksperiment, zelo šik. Ratejevo nepoboljšljivo mlatenje baterije (predvsem činel) v prav tem komadu je tisto, kar bom na nastopu Roma Child pričakoval najbolj željno. Ironično-zabavno Half Is Not Enough (Pol ni dovolj) vključuje tudi čudovit Štibernikov kitarski solo, ki bi mu laskal, si drznem, tudi Ronnie Wood. Matador je zadnji posnetek v nizu studijskih in obenem edini zapet v slovenščini. Ta je resnično slovensko simplificiran, a zato iskreno neposreden; pa saj nihče ne trdi, da nismo rojeni osvajalci hribov in gora, pri čemer nacionalna žalost ostaja dejstvo, da nimamo še višjih hribov in še višjih gora ter še daljših smukaških pist, mar ne? Supersonic Gaucho, La La King, Domino in Half Is Not Enoug mini album podaljšajo še kot žive studijske različice (Live Studio Session). Kaj tu ni všečnega? Pivovarji ali tisti, ki prirejajo festivalske in druge dogodke, so svojega aduta dobili na pladnju.

Ocena: 4