Ponedeljek, 26. 9. 2022, 5.56
1 leto, 6 mesecev
Skrivnost, zaradi katere je bogata Švica ušla Sloveniji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,92
61
V času slovenskega osamosvajanja so nekateri pretirano optimistično napovedovali, da bo Slovenija postala druga Švica.
Slovenija je še vedno na prvem mestu po gospodarski razvitosti med t. i. tranzicijskimi državami, to je med državami, ki so morale v 90. letih preteklega stoletja opraviti prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo. Po drugi strani pa še vedno zaostaja za najuspešnejšimi državami zahodne in severne Evrope.
Lani je imela Slovenija po podatkih Eurostata realni bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca v višini 21.260 evrov. Naša zahodna soseda Italija je imela na drugi strani 26.700 evrov, naša severna soseda Avstrija pa celo 36.860 evrov na prebivalca. Še bolj oddaljena od Slovenije je na primer Švica z 62.600 evri na prebivalca.
Sanjarjenje o drugi Švici
V času slovenskega osamosvajanja se je pogosto omenjalo, da lahko samostojna Slovenija postane druga Švica. Seveda so bile to pretirane napovedi, saj ima Švica tako veliko prednost pred nami, da bi se moralo zgoditi res nekaj drastičnega, da bi jo dohiteli.
Na primer, če bi Švico na eni strani prizadela kakšna naravna katastrofa svetopisemskih razsežnosti, po drugi strani pa bi v Sloveniji našli kakšne orjaške zaloge nafte, zemeljskega plina in še kakšne dragocene surovine.
Iskanje razlogov slovenskega zaostajanja
Razloge za slovensko zaostajanje za najrazvitejšimi evropskimi državami se pogosto išče v previsokih davkih ali v t. i. gradualistični gospodarski politiki, ki naj bi jo po slovenski osamosvojitvi narekoval pred kratkim umrli slovenski ekonomist Jože Mencinger.
Švica je bila gospodarsko izjemno uspešna država že v 19. stoletju. V 20. stoletju je na njen gospodarski razvoj blagodejno vplivalo tudi to, da zaradi svoje nevtralnosti ni sodelovala ne v prvi ne v drugi svetovni vojni.
To so večinoma razlage na prvo žogo. Če pustimo ob strani to, da se je slovenski notranji trg z osamosvojitvijo dokončno skrčil s 23,5 milijona na samo dva milijona ljudi (pri tem ne pozabimo na srbske bojkote slovenskih izdelkov že v času Jugoslavije), lahko ugotovimo, da imajo morda razlogi slovenskega zaostajanja že dolgo zgodovino.
Prepočasna in preslabotna industrializacija
V knjigi Plasti prostora in časa: Iz gospodarske zgodovine Slovenije iz prve polovice 20. stoletja je že pred leti slovenski ekonomski zgodovinar Žarko Lazarević ugotavljal, da je prepočasen in preslaboten industrijski razvoj v drugi polovici 19. stoletja glavni razlog, da Slovenija danes po bogastvu in razvitosti ni v samem evropskem vrhu.
Evropske države in dežele, ki so se industrializirale do prve svetovne vojne, so še zdaj v vrhu evropske razvitosti. Zadnja država, ki je še ujela ta vlak zunaj območja zahodne in severne Evrope, je Italija.
Velik slovenski zaostanek za Avstrijo in Češko
Na prostoru današnje Slovenije je industrializacija dobila značilnost kontinuiranega procesa šele v osemdesetih oziroma v devetdesetih letih 19. stoletja, torej približno pol stoletja po prvih obetavnih začetkih.
Tudi Slovenci smo imeli v 19. stoletju bogate podjetnike, kot je na primer sprva v Trstu in pozneje večinoma na Reki delujoči Josip oziroma Jožef Gorup (1834–1912), a to je bilo premalo za res velik slovenski gospodarski razcvet.
Prostor današnje Slovenije je, kot ugotavlja Lazarević, zaradi zamudništva pri industrializaciji precej zaostajal za prostorom današnje Avstrije ali Češke že leta 1870. Še več, ne samo da Slovenija do prve svetovne vojne ni ujela Avstrije ali Češke, ampak nas je po razvitosti dohitela Hrvaška, Madžarska pa celo prehitela.
Umanjkanje podjetniškega slovenskega meščanstva
In kje so razlogi za to zamudno industrializacijo? Po mnenju zdaj že pokojnega slovenskega zgodovinarja Vasilija Melika je vzrok slovenskega zamudništva v prvih desetletjih druge polovice 19. stoletja nezadostno razvito meščanstvo oziroma umanjkanje podjetniškega meščanstva, kot temu pravi slovenski zgodovinar Peter Vodopivec.
Slabotnejši slovenski gospodarski razvoj v 19. stoletju je bil morda tudi posledica tega, da je bil velik del meščanstva in plemstva nemško usmerjen. Slovenski ekonomist Toussaint Hočevar (1927–1987) je že pred desetletji ugotavljal, da je bilo v 19. stoletju za Avstrijo značilno odlivanje kapitala iz slovenskih in čeških dežel v nemške dežele.
Odliv slovenskega kapitala v nemške dežele
To je povzročilo nižje obrestne mere v nemških deželah in višje obrestne mere v slovenskih in čeških deželah, kar je bilo neugodno za gospodarski razvoj slovenskih in čeških dežel.
Prostor današnje Slovenije je zaradi zamudništva pri industrializaciji precej zaostajal za prostorom današnje Avstrije ali Češke že leta 1870. Še več, ne samo, da Slovenija do prve svetovne vojne ni ujela Avstrije ali Češke, ampak nas je po razvitosti dohitela Hrvaška, Madžarska pa celo prehitela. Slovenija je znova prehitela Madžarsko in Hrvaško šele v drugi polovici 20. stoletja. Po drugi svetovni vojni je Slovenija gospodarsko prehitela tudi Češko, Avstriji pa smo se gospodarsko še najbolj približali v 70. letih preteklega stoletja, a smo v 80. letih spet začeli bolj zaostajati.
Tako je na primer Kranjska hranilnica, ki je bila v rokah nemško govorečih Kranjcev, denar oziroma kapital, ki ga je zbrala na Kranjskem, rajši vlagala v nemško govoreče dežele in tam kupovala vrednostne papirje, kot da bi posojala denar slovensko govorečim Kranjcem za hipotekarna posojila.
Narodna nasprotja in gospodarski razvoj
Zaradi odlivanja kapitala iz Kranjske so se obrestne mere v tej deželi povečale, kar je imelo škodljive posledice za gospodarski razvoj Kranjske. Šele pozneje so slovensko govoreči Kranjci ustanavljali lastne finančne zavode, ki so dajale posojila Slovencem.
Tudi narodno nasprotje, ki se je pojavilo med Slovenci in plemstvom na Slovenskem, ki se je večinoma opredelilo za nemški tabor, je negativno vplivalo na slovenski gospodarski razvoj v drugi polovici 19. stoletja.
Slovenci in od njih odtujeno plemstvo
Eden redkih pomembnih plemičev, ki se je javno razglašal za Slovenca, je bil grof Jožef Emanuel Barbo-Waxenstein (1825–1879) z Rakovnika na Dolenjskem. Njegov vnuk grof Robert Barbo-Waxenstein (1889–1977) je v leta 1935 objavljenem romanu Bela krogla (napisan je bil v nemščini, a je bil preveden tudi v slovenščino) omenil tudi svojega dedka in grajal nemško usmerjeno plemstvo na Slovenskem:
"Ono (plemstvo, op. p.) pa je vodilo samo takrat, če je bila njegova koža v nevarnosti, kakor na primer za časa turških vpadov. Drugače pa je živelo do leta 48. (leto 1848, ko je bilo odpravljeno tlačanstvo, op. p.) razkošno od kmečke tlake, povrh pa je še postalo nemško nacionalno. Namesto da bi zastopalo podeželsko ljudstvo, je rajši nemška mesteca, ki so si bedasto domišljala, da bodo deželo ponemčila. Na ta način je seveda moralo plemstvo izgubiti v prebivalstvu sleherno zaupanje. Eden edini (njegov dedek, op. p.) je v 60. letih pravilno spoznal položaj in se postavil manj po svojem političnem nagonu kakor po pravičnostnem čutu za korist slovenskega ljudstva. Zato so ga pa kratkovidni staležni tovariši (drugi plemiči, op. p.) vidno zaničevali. Če bi bili posnemali njegov primer, bi bilo danes s slovenskim ljudstvom in deželnim plemstvom čisto drugače. Tako pa, se mi zdi, prepadata oba. Čez sto let bodo stale samo še grajske razvaline nad siromašno deželo in bodo pričale o naši nekdanji veličini, ki je nismo znali uporabljati v svoje dobro in v dobro ljudstva, ker se nismo znali v svoji domišljavosti z njim spojiti v eno."
Besedilo je povzeto po: Miha Preinfalk, Etnična in socialna identiteta plemstva na Slovenskem s poudarkom na zgodnjem novemu veku, objavljeno v: Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja, str. 216–217.
Množično izseljevanje Slovencev
Posledica slabotne in nezadostne industrializacije na Slovenskem je bilo množično izseljevanje, zlasti mladih moških, v druge avstrijske dežele ter v Nemčijo, Francijo ter Severno in Južno Ameriko.
Na fotografiji: grof Jožef Emanuel Barbo-Waxenstein in njegov sin Anton. Grof Barbo-Waxenstein se je razglašal za slovenskega grofa in podpiral Slovence, zaradi česar so se mu njegovi stanovski kolegi posmehovali. Slovenska zgodovina bi bila verjetno precej drugačna, če bi tudi drugi plemiči na Slovenskem sledili grofu. Morda bi bila precej drugačna tudi slovenska gospodarska zgodovina.
Do okoli leta 1893 se je izselilo 150 tisoč Slovencev, med letoma 1893 in 1913 pa še 100 tisoč. Skupaj torej več kot 20 odstotkov slovenskega prebivalstva. Zaradi izseljevanja so nekatere vasi na Dolenjskem in v Beli krajini ostale skoraj brez mladih moških.
Vzpostavljanje slovenskega narodnega gospodarstva
Po podatkih popisov se je v letih 1846 do 1910 število prebivalcev avstrijskega dela Avstro-Ogrske povečalo za kar 57,5 odstotka, število Slovencev pa le za 18,8 odstotka (na nekaj več kot 1,3 milijona), kar je bilo najmanj med vsemi narodi, ki so živeli v zahodni polovici Habsburške monarhije oziroma Avstro-Ogrske.
Vzpostavitev slovenskega nacionalnega gospodarstva se je tako v bistvu začela šele po prvi svetovni vojni, popolnoma pa se je dokončala v času socialistične Slovenije po drugi svetovni vojni.
Slovensko dohitevanje Avstrije
Do leta 1973 je Slovenija v primerjavi z letom 1870 tudi zmanjšala razkorak do Avstrije. Po izbruhu jugoslovanske gospodarske krize v osemdesetih letih preteklega stoletja pa je Slovenija v primerjavi z Avstrijo in tudi Italijo spet začela bolj zaostajati.
61