Zelo malo je vrhunskih športnikov ali športnic, ki odkrito priznajo, da jim manjka motivacije, da se jim že lep čas »prav nič ne ljubi«, pa nato na tekmi najvišjega ranga dva dneva pozneje pometejo s konkurenco in suvereno zmagajo. Pravzaprav je tega sposobna res le peščica največjih šampionov. In kot da tega, da spada med to športno smetano, v karieri ni pokazala že ničkolikokrat, je to v soboto na tekmi svetovnega pokala v športnem plezanju v disciplini težavnost spet dokazala zlata olimpijka iz Tokia Janja Garnbret. Ki je zmago na prvi poolimpijski tekmi in zadnji v težavnosti v tej sezoni svetovnega pokala dodatno začinila še s slavjem v skupnem seštevku omenjene discipline, in to kljub temu da je v tej sezoni dve tekmi izpustila in tako nastopila le na treh izmed skupno petih.
To hkrati pomeni, da je Garnbretova zmagala na vseh treh tekmah, na katerih je nastopila (poleg v Kranju še v Innsbrucku in Villarsu), pri čemer je odkrito priznala, da na skupno zmago ni pomišljala. »Če izpustiš dve tekmi v svetovnem pokalu, si zagotovo že izgubil skupni naslov, sem si mislila. Nisem razmišljala o seštevku in ni mi jasno, kako se je zgodilo še to,« je po tekmi v Kranju povedala Janja Garnbret, ki je motivacijo po omenjenem daljšem pomanjkanju v zadnjih urah pred tekmo našla prav v tem, da je bila ta v Kranju, pred domačimi gledalci. »Če bi bila to kakšna druga tekma, se je zagotovo ne bi udeležila. Tako pa sem res uživala, sploh ob takšni dobri podpori občinstva. Tekmovala sem brez pritiska. V srednjem delu sem sicer plezala kar malce po svoje, ampak me ni skrbelo. Četudi se komu zdi, da je to le še ena zmaga, ni res. Prav vsake sem vesela in vsaka je zame nekaj posebnega,« je bila, kot vselej, dobro razpoložena in zgovorna Garnbretova, za katero je bila to že 31. zmaga v svetovnem pokalu in po letu 2017 druga v Kranju, kjer je obenem skupno število slovenskih zmag na tem prizorišču zaokrožila na 10.
Le mesto boljša uvrstitev do enajste slovenske zmage v Kranju pa je takoj po ženskem finalu zmanjkala drugemu slovenskemu junaku Luki Potočarju, ki pa je že z drugim mestom presegel vsa pričakovanja. Z njim se je namreč 19-letni Jeseničan prvič na tekmi svetovnega pokala uvrstil na stopničke, zaostal pa je le za Japoncem Masahirom Higučijem. »To je bila najboljša tekma v mojem življenju. V finalu sem pokazal tisto, kar znam. Tekmovati pred domači gledalci je res nekaj posebnega. Sprva sem bil vesel že, da sem prišel v finale, domače občinstvo pa mi je bilo v veliko pomoč, da sem osvojil drugo mesto,« je po tekmi od zadovoljstva sijal Luka Potočar, ki je sezono svetovnega pokala v težavnem plezanju končal na skupnem četrtem mestu.
Omeniti velja tudi siceršnji lep ekipni uspeh slovenske reprezentance, saj sta poleg Garnbretove v ženskem finalu nastopili še Vita Lukan, ki je osvojila peto mesto, in Lučka Rakovec, ki je bila mesto za njo, v moškem pa poleg Potočarja še Domen Škofic, ki je bil četrti, in Milan Preskar, ki je zasedel sedmo mesto. »Od polfinala naprej, v katerega se je uvrstilo deset članov slovenske reprezentance, je bila izjemna tekma. Imeti šest finalistov je sanjsko. Milan Preskar je z izjemnim plezanjem končno prebil led in se po dolgi karieri v reprezentanci končno uvrstil v finale. Velike pohvale Luki Potočarju, da je osvojil kolajno srebrne barve, in to na domačih tleh. Škoda za Domna, ker mu je zmanjkala mrvica do kolajne. Za dekleta že tako vemo, da so odlična. Zlata Janja, Vita in Lučka sta bili zelo blizu kolajn… Vsi rezultati so odlična popotnica za svetovno prvenstvo v Moskvi, ki bo od 16. do 21. septembra,« je črto potegnil trener slovenske reprezentance Luka Fonda.
