Se je Janši “skisalo” ali to dela po načrtu?

In odgovor? Možna sta po mojem dva.

Prvi: ali se je Janši povsem skisalo ob pogostih opozorilih iz belgijske in evropske prestolnice, da tako ne gre oziroma da naj se že enkrat skulira, pa ob težavah s parlamentarno večino doma pri uveljavljanju svojih želja in načrtov, ob utrujajočih interpelacijah, ki jih vlaga opozicija, ob moteči in neizprosni medijski pozornosti, ob protestih, petkovih in sredinih, ter zahtevah po njegovem odhodu, ob sodbah sodišč, ki mu nikoli ne dajo prav, ob občasnih javnomnenjskih anketah, ki mu ne napovedujejo novega vladanja, ko se tale konča, ob grožnjah sindikatov zaradi zavračanja socialnega dialoga, ali ob nezmožnosti in nesposobnosti učinkovito spopasti se s covidno epidemijo. Če vse to seštejemo, je za običajnega smrtnika nepojmljivo, da še sedi na Gregorčičevi in celo, menda suvereno, predseduje Svetu EU?!

Drugi odgovor: da Janša vse to počne načrtno, v tihi, pa tudi ne, spregi z madžarskim Orbanom, poljskim Morawieckim, češkim Babišem, morda tudi s srbskim Vučićem in še s kom, da se oslabi in torpedira bistvo Evropske unije ali se jo vsaj podredi primatu suverenih članic pri oblikovanju in izvajanju evropske politike. Prepričan sem, da ni slučajno, kar počnejo poljska, celo sodna, madžarska, slovaška in z njimi povezane druge vzhodnoevropske oblasti.

Če to drži, če je drugi odgovor oprijemljivejši in verjetnejši, si po svojem vse to »sranje«, če si lahko dovolim to nesramnost, vrhovi EU zaslužijo. Vedelo se je mnogo od tega že dolgo prej, preden se je začelo slovensko predsedovanje, vsem na očeh je bil primitivizem, s katerim se je premier Janša odzival na poizvedovanja evropskih komisarjev in komisark ter poslank in poslancev, ne nazadnje tudi prve evropske tožilke zaradi neimenovanja slovenskih delegiranih tožilcev, v zvezi z zapleti pri slednjih, pa s pritiski na medije, zlasti na STA in RTV, ter na sodstvo in na splošno glede odnosa do vladavine prava. Vedeli so torej vsi, a mu niti enkrat niso resno zažugali s preklicem predsedovanja, s kako drugo sankcijo ali vsaj z odpovedjo sodelovanja na minulem vrhu EU na Brdu. Še več, prišli so vsi, od von der Leynove in Michela, od Macrona do Merklove, od Draghija do Sancheza, Kurza in Rutteja, in se vsi objemali, si izmenjavali nasmeške in se trepljali po hrbtu kot največji prijatelji in privrženci iste miselne ter vrednostne družine. Dali so mu priznanje enakopravnega in enakovrednega partnerja, velikega mediatorja in interpreta evropskih ambicij ter sokreatorja evropske prihodnosti.

Tudi če so mislili in upali, da se bo s tako toplim, prijaznim, ljubečim pristopom Janša omehčal, omilil svojo retoriko, zagnal financiranje STA, napotil delegirana tožilca na svojo novo dolžnost, se uklonil sodbam sodišč, ne nazadnje ustavnega, in tako umiril doma vse bolj dinamičen in tudi vse nevarnejši nemir, so se krepko ušteli. Zdaj pa žanjejo to, kar so sejali ali sproti zalivali – oziroma se mu niso pravočasno zoperstavili. Pozabili so očitno, od kod izhajamo in kako se utegnejo vesti bivši militantni komunisti, ko naenkrat preidejo na povsem nasprotno politično-ideološko stran in se militantnosti ne odpovedo.