Tujina

Kaj je skupnega Ukrajini in kraškemu Štanjelu?

Ljubljana, 27. 02. 2022 06.10 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 6 min
Avtor
Alenka Arko
Komentarji
0

Ko se potopiš v uličice prekrasnega Štanjela, lahko na eni izmed hiš naletiš na doprsni kip Tarasa Ševčenka. Večini to ime, razen določene eksotičnosti, ne bi pomenilo veliko, učenci verjetno že zdavnaj zastarelega gimnazijskega kurikuluma in z vsaj rahlim zanimanjem za literaturo pa bi bili začudeni, kaj neki v Štanjelu počne kip, če ne  največjega, pa vsaj po nacionalni plati najpomembnejšega ukrajinskega pesnika, sicer skoraj sodobnika našega Franceta Prešerna.

"Medtem ko bomo mi objokovali žrtve, razseljene, ločene otroke od družin, pozabljene starčke v opustelih vaseh, mrtve mlade fante, ki so še včeraj ure zabijali z 'gejmanjem', bodo nekje drugje brezbrižno preštevali nove milijarde."
"Medtem ko bomo mi objokovali žrtve, razseljene, ločene otroke od družin, pozabljene starčke v opustelih vaseh, mrtve mlade fante, ki so še včeraj ure zabijali z 'gejmanjem', bodo nekje drugje brezbrižno preštevali nove milijarde." FOTO: AP

Bolj jasno postane, ko vidiš zraven še doprsno bisto Josipa Abrama. Josip Abram, doma iz Štanjela, je leta 1906 v slovenščino  prevedel najpomembnejša dela Tarasa Ševčenka.

Primerjave s Prešernom niso naključne, oba sta bila pomembna v smislu narodnostnega prebujanja okolja, iz katerega sta izhajala.

In če je kdo kdaj objokoval težko usodo Franceta Prešerna, ki ga je, kot vemo, uka želja popeljala z rodne grude in so ga pestile še vsakršne težave kasneje, pa je bila usoda Ševčenka še precej težja. Rodil se je kot serf, kar je praktično pomenilo suženj, in v suženjstvo so ga prodali že kot dečka, starega nekaj čez deset let. Na srečo je njegov lastnik kmalu spoznal, kako nadarjenega fanta je kupil in mu omogočil, da je kasneje skozi študij in s svojo izjemno nadarjenostjo postal eden izmed pomembnih slikarjev in seveda pesnikov svojega obdobja.

Njegova pot je povezana s potjo nastajanja Ukrajine. V tistem obdobju je to bila Kijevska Rusija, bogatejši sloj, izobraženci so govorili poljsko ali nekoliko kasneje rusko. Status Ukrajincev je bil tesno povezan z razrednim, ukrajinski jezik je bil rezerviran za sužnje in kmete, ki za Ruse niso bili Ukrajinci, ampak so jih imenovali Malorusi. Ukrajinski jezik in knjige so bili prepovedani.

Ta kratek skok v zdaj že davno zgodovino samo nekoliko pojasni položaj Ukrajine skozi leta. Tudi zaradi svojega deprivilegiranega položaja znotraj  carske Rusije in kasneje Sovjetske zveze so bili  vedno na napačni strani zgodovine. Med državljansko vojno v Rusiji na strani belih, proti Rdeči armadi, tudi v drugi svetovni vojni so pozdravili prihod nemške vojske, Nemci so jim ponujali neodvisno Ukrajino. Za to so vedno drago plačali. Poznamo enega najhujših pomorov v zgodovini, holodomor ali gladomor, ko je zaradi Stalinovih ukrepov zaradi lakote v Ukrajini umrlo okoli štiri milijone ljudi. Strahote so se dogajale tudi po drugi svetovni vojni, ko so na primer Poljaki začeli etnično čistiti območja z večinsko ukrajinskim prebivalstvom.   

"Mnoge so pretepli do smrti, jim razparali trebuh in odstranili črevo ali jih zažgali. Nekaterim ženskam so odsekali prsi, drugim so iztaknili oči ali odrezali nos in jezik."

Tako v knjigi Podivjana celina Keith Lowe povzema pripovedi prič o tem, kako so poljski vojaki uničili eno izmed ukrajinskih vasi na  ozemlju, ki so ga smatrali za svojega. Seveda pa so tudi Ukrajinci med vojno in po vojni zagrešili veliko podobnih in še hujših zločinov nad Judi in Poljaki na ozemlju pod svojim nadzorom. 

Enote ukrajinskih mladcev, ki so se izurile med poboji Judov, so v eni izmed vasi s poljskim prebivalstvom v cerkev zaprle 13 otrok, cerkev pa so nato zažgali. Vse moške iz vasi so razsekali, ženske in preostale otroke pa pobili z granatami. In podobnih zgodb je še na tisoče.

Na ta premalo znan obseg grozljivih dogodkov, ki so se po skoraj vsej Evropi, naj poudarim, dogajale že po koncu druge svetovne vojne, je dobro spomniti vsake toliko, ko spet diši po novih vojnah, ko pride čas, ko se večina ljudi osvobodi tako zunanjih norm kot tudi osebnih zadržkov (Keith Lowe).

Ukrajina je z razpadom Sovjetske zveze vendarle postala neodvisna država, država s tretjim največjim arzenalom jedrskega orožja na svetu. Po dogovoru z Rusijo je ta orožje prevzela in zagotovila, da bo spoštovala ozemeljsko celovitost Ukrajine, ta pa je Rusiji zagotovila, da se ne bo vezala na zahod.

Kot vidimo zdaj, se nobena zavez ni držala.

Ukrajina, kot je v enem izmed poročanj iz Kijeva dejal novinar Dnevnika Ervin Hladnik Milharčič, nenehno niha. Niha med približevanjem Rusiji in približevanjem zahodu. Zdaj je očitno usodno preveč zanihala proti zahodu.

V čem bi nameščanje zahodnih raket bilo drugačno kot nameščanje sovjetskih raket na Kubi skoraj usodnega leta 1962, ko je malo manjkalo, da bi karizmatični, filmični Jack, predsednik John Kennedy pritisnil na rdeči gumb? V čem se razlikuje avtononomnost Donecka in Donbasa v primerjavi s statusom Kosova? To so nekatera izmed  vprašanj analitikov.

Rusija je skozi zgodovino namerno nameščala svoje prebivalce v rudniško bogate pokrajine, ki so tako spreminjale narodnostno sestavo. Donbas, kjer so na porečju reke Donec velika nahajališča premoga, je od časov Sovjetske zveze, kot piše raziskovalec Urban Jakša, središče industrijske proizvodnje. Pet odstotkov ukrajinskega ozemlja predstavlja četrtino ukrajinske industrijske proizvodnje.

Marsikdo  opozarja, da sporazum iz Minska iz leta 2014 ni bil spoštovan, in da predsednik Zelenski ni ničesar storil za izboljšanje razmer.

Da pa bi vladi Zelenskega, ki je mimogrede rojen v judovski družini, očitali to, kar mu očita Putin, nacifikacijo, pa je seveda absurdno.

Zahod ne pozna Putina, tako poudarja dobri poznavalec razmer, dolgoletni nekdanji dopisnik iz Rusije Branko Soban. Zahodni voditelji, kot je na primer francoski predsednik Macron, hodijo k njemu in si domišljajo, da so nekaj dosegli. Potem pa razočarano ugotavljajo, da Putin ni mož beseda. Putinu je vseeno, poudarja Soban, ne skrbijo ga sankcije, ne skrbi ga prav nič, tudi volitve, zaradi katerih mora biti na primer kakšen Macron zelo previden, ga ne skrbijo. Zakaj bi ga le?

Sankcije? Iz zgodovine vemo, da sankcije vedno prizadenejo navadne ljudi, Putin ima nekaj sto milijard rezervnih sredstev na varnem, hudega ne bo tudi ruskim oligarhom, ki so izmolzli milijarde in pokupili pol Londona, nekateri mu že pravijo Londongrad.

S sankcijami mahajo, da vsaj nekoliko potolažijo ogorčeno zahodno občinstvo. Toda kaj pa lahko storijo? Morda bi lahko res kaj storili že prej, ko so bile še možnosti za politiko odvračanja. Zdaj so vse druge opcije še slabše, roko na srce, katastrofalne.

Kakšne so lahko mikro posledice Ukrajine tudi za nas?

Poleg verjetnih podražitev, seveda.

Vidno je, da nekateri politiki prav zacvetijo, ko nekje blizu rožlja orožje. V trenutku se zdi, kot da so postali  mirni, zadržani, kompetentni voditelji, taki, kot bi si jih želeli ves čas na vseh področjih. Seveda je to le ugodna iluzija, kakšno dodatno točko pa že lahko prinese na volitvah, ki prihajajo.

Pa seveda, v prihodnje bo veliko težje zavračati zamisli za zapravljanje milijard za nakupe raznoraznega orožja.

In to je to, četudi zveni morda naivno, v ozadju kot vedno vplivni jastrebi, naj poudarim, z vseh strani, ki jih zanima distribucija, prodaja orožja. Medtem ko bomo mi objokovali žrtve, razseljene, ločene otroke od družin, pozabljene starčke v opustelih vaseh, mrtve mlade fante, ki so še včeraj ure zabijali z 'gejmanjem', bodo nekje drugje brezbrižno preštevali nove milijarde. 

Kot vedno pa se tudi tokrat ve, kdo je agresor. 9. marca ob obletnici smrti in rojstva Tarasa Ševčenka bo priložnost tudi za simbolno podporo napadeni Ukrajini.