Škandal na prelomu stoletja in spanje v Ljubljani

Če se je besedna zveza "odkritje spominske plošče in odprtje spominske razstave admiralu Lordu Nelsonu " brala precej suhoparno, se je hitro izkazalo, da v praksi ne bo tako.

"Oprostite, naju lahko slikate poleg tega," navdušeno prosita fanta, ki v svojih temnozelenih majicah in kratkih hlačah v avli ljubljanskega hotela Slon izstopata med množico suknjičev in uniform. "Prihajava s Severne Irske, tudi mi smo del Združenega kraljestva in Nelson je za nas velik junak," hitita pripovedovati Brian in Tom, ko naštevata, kaj vse so mu posvetili Britanci. "Saj res, tudi tisti vaš arhitekt, ki je postavil polovico Ljubljane, je imel rad stebre," se spomnita, ko opisujeta Nelsonov spomenik na trgu Trafalgar v samem središču Londona. 

Brian in Tom sta nogometna navijača, ki sta v Slovenijo prišla zaradi (kot se je pozneje izkazalo, izgubljene) kvalifikacijske tekme z našo reprezentanco, kot gosta Slona pa sta opazila dogajanje v avli in prišla pogledat, kaj se dogaja, na svoje veliko navdušenje pa sta naletela na povezavo z Otokom.

Britanski turisti po Nelsonovih stopinjah

Zagotovo pa ne bosta edina gosta, ki ju bo spominska plošča zanimala. V omenjenem hotelu so britanski gostje namreč na četrtem mestu, za Američani ter Nemci in Italijani. Do začetka septembra so ustvarili 3700 nočitev.  V hotelu jih po besedah Špele Gorše Škof opisujejo kot zelo prijetne in olikane goste z nadpovprečno dolžino bivanja, ki veliko dajo na zgodovino in cenijo kulturno dediščino: "Tudi zato se morda odločajo za naš hotel, ki je vpet v zgodovino že od 16. stoletja, začetki delovanja po izročilu segajo v leto 1552," menijo, da jih bo Nelsonova plošča še dodatno pritegnila.

"Ko je znameniti poveljnik in admiral Lord Nelson leta 1800 potoval čez Slovenijo, je med drugim obiskal Postojnsko jamo, prespal v Ljubljani in se ob prečkanju prelaza Ljubelj seznanil s prelepimi slovenskimi gorami. Zaradi tega tudi danes več kot 150.000 britanskih turistov, ki Slovenijo obišče vsako leto, nekako hodi po stopinjah Lorda Nelsona in odkriva njene lepote," je poudarila britanska veleposlanica v Sloveniji Tiffany Sadler.

Vojaški krogi še danes pripovedujejo o Nelsonu

Briana in Toma pa ob plošči pritegnejo še uniforme, radovedno se zapleteta v pogovor. Častno stražo so namreč dali mornarji.

"Ambasada Združenega kraljestva nas je zaprosila, če bi sodelovali pri tem dogodku. Za Angleže je to zelo pomembna vojaška osebnost, Slovenci na to gledamo nekoliko bolj z razdalje, je pa ta dogodek za nas pomemben zaradi drugih stvari – krepitve prijateljstva, sodelovanja, partnerstva in zavezništva. Čeprav nismo več partnerji v evropski skupnosti, smo v zvezi Nato še vedno, in to zelo veliko," prisotnost pripadnikov Slovenske vojske (SV) pojasni brigadir Miran Žurman, pomočnik načelnika Generalštaba SV.

 "Nelson je bil admiral, se pravi, bil je vojak, znan je v vojaških krogih, sploh pa mornariških. Ne verjamem, da na svetu obstaja kakšna mornariška akademija, ki ga vsaj ne omeni, njegovih podvigov in znamenitih bitk," doda.

Privilegij bele uniforme

Da bo svojo kariero posvetil morju, se je že v osnovni šoli, v "daljnih 70. letih", kot jim pravi, odločil Bogomir Tomažič. "Eden izmed izrekov, ki ga pripisujejo admiralu Nelsonu, je bil, da vsak mornar, če je dovolj ambiciozen, drži v svojih rokah admiralsko paličico. Očitno sem bil jaz dovolj ambiciozen," se smeji.

Po šolanju v Portorožu je začel v trgovski, civilni mornarici, sedem let je preživel v ladijskem transportnem podjetju Splošna plovba. Leta 1996 se je odločil za spremembo kariere in se je zaposlil v Slovenski vojski. Zaradi svoje izobrazbe in izkušenj je hitro napredoval. "Leta 2001 sem prvič postal poveljnik vojaške ladje, takrat smo imeli samo eno. Le malo pred 11. septembrom smo imeli vojaško vajo z ameriško ladjo, takrat si nihče ni predstavljal, kako se bo čez dva tedna spremenil svet," se spominja. Danes je Tomažič prvi mož slovenske mornarice.

Pri nas se sicer beseda mornarica uporablja le pogovorno, Slovenska vojska namreč nima zvrsti in mornarica je zvrst, SV pa ima rodovsko organizacijo. Gre za rod pomorstvo, mornariško enoto, kapitan bojne ladje Bogomir Tomažič pa je najvišji po rangu v tej veji Slovenske vojske. Mornariški divizion je pri nas enota ranga polka, trenutno poveljuje nekaj več kot 150 pripadnikom. Kot poveljnik je odgovoren za delovanje, usposabljanje, razvoj in za načrtovanje delovanja SV na morju.

V avli hotela Slon je oblečen v belo. Gre za poletno mornariško slovesno uniformo, ki jo nosijo le ob posebnih priložnostih, svečanostih, pojasni. Mornarji so edina enota v SV, ki nosi belo: "Imamo ta privilegij, da lahko nosimo tako uniformo, ja," z nasmehom doda, ko se nam pred očmi nariše podoba postavnega stotnika Harmona Rabba, ki ga je upodobil David James Elliot in so ga slovenske gledalke vrsto let občudovale v TV-seriji JAG. Ali dame pogledujejo tudi proti slovenskim mornarjem, ko se prikažejo tako oblečeni? "Vsekakor. Velikokrat se rade fotografirajo z nami v tej lepi uniformi, vsekakor pritegne pozornost," prizna. 

Prav dame pa so neločljivo povezane tudi z Nelsonovim življenjem. Ena pa je bila usodna. Prelepa igralka, plesalka, model, slikarjeva muza, ki je omrežila številne premožne Britance.

Kraljičnino spremstvo

"Gre za enega najslavnejših mornariških vojaških poveljnikov v zgodovini in večina ljudi se začudi ob informaciji, da je potoval čez Slovenijo in prespal v Ljubljani. Češ, saj je bil vendarle mornar, plul je po Atlantiku, Sredozemlju, kaj naj bi počel tukaj? Po spletu naključij je takrat nazaj v Anglijo potoval po kopnem, bil je del spremstva kraljice Marije Karoline, hčerko Marije Terezije, sestro Marije Antonete, žensko, ki jo je Napoleon označeval za najnevarnejšo žensko v Evropi. Imel je velike ambicije v Italiji, ona pa mu je bila trn v peti. Šlo je za izjemno sposobno vladarico, takratnemu Kraljestvu Neaplja in Sicilije je resda formalno vladal njen mož, Ferdinand IV., ampak ta se je bolj zanimal za lov in zabavo, tako da naj bi bile te vajeti oblasti kar v njenih rokah. Res je bila energična ženska, imela je 18 otrok," direktor pivškega Parka vojaške zgodovine Janko Boštjančič opiše, kako sta takrat skozi Slovenijo pravzaprav potovala dva zakleta Napoleonova nasprotnika. 

"Marija Karolina se je leta 1800 odločila odpotovati na Dunaj, kljub temu, da je bilo potovanje takrat nevarno, v Sredozemlju se je dogajalo marsikaj. Severno Italijo so obvladovali Francozi in njihovi zavezniki, vseeno pa se je odločila za pot na Dunaj, da bi sklenila neko resno zavezništvo in dobila pomoč," opisuje, kako je do potovanja sploh prišlo.

Iz Neaplja so najprej pluli do Livorna, po kopnem odšli do Ancone, od tam z ladjami odpluli do Trsta, nato pa se je začela kopenska pot čez naše kraje. Cesarica je ostala na Dunaju, admiral Nelson pa je nadaljeval še do Hamburga, kjer se je nato vkrcal na ladjo za Britanijo. "Nelson je bil takrat res junak, povsod so ga sprejeli z izjemnimi častmi, v bitki pri Nilu, Abukiriju, je bil prvi, ki je zlomil mit o Napoleonovi nepremagljivosti. Do takrat je veljalo, da se Napoleona ne da premagati, on mu pa tam stolče celo floto. Zlomi njegovo moč v Sredozemlju in zato takrat velja za junaka, rešitelja," Boštjančič opisuje status slavnega vojščaka.

Preden so lahko krenili na kopensko pot iz Trsta, so morali tam počakati nekaj dni. "To je bila velika odprava, za katero je bilo treba pripraviti vse potrebno. Potovalo je namreč kar 85 ljudi, ki so jih razdelili v tri skupine, ki so si sledile z nekajdnevnim zamikom. Mnogi se začudijo, zakaj so se delili. Preprosto zato, ker takrat ob poti ni bilo zadosti primernih gostišč. Ni bilo zadosti konj v teh poštnih kočijah, skupina je potrebovala več kot 100 konj v teh vpregah," opisuje, kako je Nelson potoval dva dni za kraljico. "Ko je on prišel do Ljubljane, nje ni bilo več tam," pravi. "Kot je razvidno iz zapisov, je bila Nelsonova odprava tudi nekoliko razočarana, saj je kraljica spala v škofijski palači, ki je bila nekoliko bolj imenitna, oni pa torej v takratnem gostišču," dodaja.

Slep na eno oko, brez ene roke in močno zaljubljen

Čeprav v Ljubljani ni imel kraljičine družbe, je imel še eno bolj zaželeno. Svojo drago Emmo Hamilton. Bila sta poročena. Vendar ne drug z drugim.

V okviru svojega delovanja v Sredozemlju leta 1793 Nelson pride oskrbet ladje v Neapelj, kjer ga sprejme britanski veleposlanik William Hamilton. Bil je starejši gospod z mlado, privlačno ženo Emmo. Razlika med njima je bila 35 let.

Po bitki pri Nilu se Nelson jeseni leta 1798 vrne v Neapelj, kjer v krogu neapeljske kraljice in Hamiltonovih ostane vse do leta 1800. Tja sicer pride precej pohabljen, takrat je že slep na eno oko, brez ene roke, ampak med njim in Emmo se vname strašna ljubezen. "Njen mož ni mogel biti tako slep, da tega ni videl, ker so videli vsi. Časniki, ki so poročali o Nelsonovem potovanju po Evropi, so vedno pisali, da je bil v družbi lady Hamilton," pravi sogovornik.

Na potovanju, ki se je znašlo v središču pozornosti, pa nista bila sama, poleg je bil tudi Emmin mož. Emma se je v Anglijo vrnila noseča. William Hamilton ni bil oče otroka.

Želel jima je zapustiti vse, britanski dvor ni dovolil

"To je bil takrat velik škandal, danes bi o tem pisal ves evropski in svetovni rumeni tisk," primerja Boštjančič. Poročen je bil namreč tudi Nelson, doma ga je čakala žena Frances, s katero sta bila sicer odtujila, saj je bil on ves čas na morju.

Čeprav je bilo tudi na odprtju omenjene razstave v Ljubljani slišati, da je bil plod prepovedane ljubezni morda spočet prav na naših tleh, zgodovinarji trdijo, da ni bilo tako. "Po našem računanju ni bilo v hotelu Slon, ampak je že iz Italije odpotovala noseča," pravi muzejski informator Rok Pirjevec.

Emma rodi kmalu po vrnitvi v Anglijo. Hčerki da ime Horatia, po očetu Horatiu. "Lady Hamilton mora nato hčerko dati v rejo, saj je ne sme imeti, pri krstu pa vlogo botrov prevzameta ona in Nelson. Admiral v svoji poslednji volji zapiše, da želi, da vse podedujeta Emma in Horatia. Ampak se britanski dvor ni strinjal, vse prepišejo njegovemu bratu, Emma dobi le dolgove in ima potem zelo težko življenje," povzame Boštjančičev kolega iz Pivke.

Lady Hamilton za svojo afero plačala visoko ceno

223 let nazaj nas je popeljal tudi Raglan Horatio Tribe, potomec tragičnih junakov zgodbe iz 18. stoletja: "Pravkar je onemogočil Napoleonove vzhodne ambicije s potopitvijo francoske flote. Nelsonovo telo je bilo dobesedno zlomljeno. V Calviju je izgubil oko zaradi posledic topovskega strela, na Tenerifih so mu morali amputirati roko, ker mu je krogla iz muškete zdrobila komolec zdrobila krogla iz muškete, v bitki pri Nilu pa mu je razstrelilo čelo. Odšel je v Neapelj, kjer je okreval pri Emmi Hamilton in se do ušes zaljubil. Britanska mornarica ga je v strahu pred škandalom poklicala nazaj na dolžnost, vendar se je tem klicem izmikal, češ da je preveč bolan. Na koncu je privolil, vendar se je odločil, da se z Emmo vrne po daljši poti. Za Nelsona je bilo potovanje ljubezenske počitnice in ves čas je užival v pozornosti."

Orisal je tudi vzpon in padec Emme Hamilton. "Prišla je iz izjemno revnega okolja. Hči nepismenega kovača si je morala kruh služiti že od otroštva. Sčasoma je zaradi svojega privlačnega videza postala model za umetnike kot je George Romney, njene slike pa so visele v številnih palačah po Evropi. Pri 26 letih je bila lady Hamilton, poročena z britanskim veleposlanikom v Neaplju. Bila je bistra, tekoče je govorila francosko in italijansko, bila je strokovnjakinja za umetnost in starine. Bila je tesna zaupnica kraljice Marije Karoline in je celo vohunila za Britance, obveščala jih je o gibanju španskega kralja, ki je bil naklonjen Napoleonu. Kakšen meteorski vzpon v času, ko se je od ljudi pričakovalo, da vedo, kam sodijo, kje je njihovo mesto," je orisal Emmin vzpon.

Toda za svojo afero s slavnim admiralom je plačala zelo visoko ceno, je spomnil: "Leta 1805 je Neslon junaško padel v bitki pri Trafalgarju, Emma pa je utonila v pozabo. Ostali so ji le dogovi, Nelsonovo bogastvo šlo k njegovemu bratu in brez dohodka je deset let pozneje, v starosti 49 let, umrla v hudi revščini in bolezni v Calaisu."

Preplet usod

Tudi življenje Horatie Nelson, ki je bila njuna hči in Nelsonov edini otrok, se je začelo težko. Pri 12 letih je morala negovati svojo bolno mamo Emmo, po njeni smrti pa jo je iz bede v francoskem Calaisu rešil britanski konzul, nato sta jo zelo srečno vzgajali Nelsonovi sestri. Poročila se je z vikarjem Philipom Wardom, imela je deset otrok in dočakala visoko starost 81 let.

"Ona je bila moja prapraprababica. In tako, čeprav je škandal ugonobil Emmo, je bila to zame sreča. Če ne bi bilo njune afere, me danes ne bi bilo tukaj in če ne bi bilo Nelsona, bi verjetno vsi govorili francosko. Ko stojimo tukaj v hotelu Slon, je neverjetno razmišljati o teh prepletenih življenjih, ki so jih zaznamovale ljubezen, dolžnost, ambicije in usoda," je zaključil svojo pripoved.

Na zadnjo plovbo odpotoval v sodu brendija

Emmin mož William nikoli ni izrazil nasprotovanja ali ukrepal, čeprav je bila romanca med njegovo ženo in admiralom. V svoji oporoki je William Hamilton, ki je umrl pred njim in v Emminih rokah, Horatiu Nelsonu zapustil najljubši portret svoje žene. Horatio je Emmino sliko obesil v svojo kabino na ladji.

Ko je umrl v bitki pri Trafalgarju v Španiji, so ga potopili v sod brendija, da so njegovo truplo ohranili na poti nazaj v Anglijo. Pogreb je bil veličasten, pravi nacionalni praznik. Pokopali so ga v katedrali sv. Pavla, udeležilo se ga je na desetiisoče ljudi.