Ponedeljek, 23. 1. 2023, 17.00
1 leto, 3 mesece
Intervju: Tone Tiselj
Nekdanji selektor znova brez milosti nad slovensko reprezentanco
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,38
5
Tone Tiselj je ocenil slovenske nastope na svetovnem prvenstvu.
Za slovensko rokometno izbrano vrsto se je v nedeljo končalo svetovno prvenstvo 2023. Končna uvrstitev Slovenije bo znana po ponedeljkovih zadnjih obračunih drugega dela, je pa črto pod slovenske igre že potegnil nekdanji slovenski selektor in rokometni strokovnjak Tone Tiselj.
Slovenska izbrana vrsta je na letošnjem turnirju v skupinskem delu v Katovicah premagala Savdsko Arabijo in Poljsko ter doživela poraz proti Franciji, v glavnem delu tekmovanja v Krakovu pa premagala Iran in Črno goro ter klonila proti Španiji. Čeprav se ji ni uspelo uvrstiti v četrtfinale, pa je v primerjavi z zadnjimi tekmami storila korak naprej in s pozitivnimi občutki končala turnir na Poljskem in Švedskem. Za mnenje po končanem jubilejnem desetem svetovnem prvenstvu smo povprašali nekdanjega slovenskega selektorja Toneta Tislja, ki je leta 2004 Slovenijo popeljal do srebra na evropskem prvenstvu. Rokometni strokovnjak je bil tako kot vedno v svojih odgovorih suveren in brez dlake na jeziku.
Slovenci so na prvenstvu zabeležili štiri zmage in dva poraza.
Za Slovenijo se je svetovno prvenstvo že končalo. Kakšne predstave ste vi videli na igrišču? Vas je reprezentanca glede na tekme in turnirje pred tem kaj bolj prepričala?
Osnova je to, da je Slovenija dosegla tisto, kar smo pričakovali. Premagali smo nasprotnike, ki so bili slabši od nas, in izgubili proti tekmecem, ki so bili boljši. Mislim, da je to dober znak in da smo se uvrstili tja, kamor Slovenija spada. Naša reprezentanca je, če ni nekega pozitivnega ali negativnega presenečenja, vedno uvrščena nekje okoli desetega mesta.
Ob tem se je uveljavil tudi eden izmed mlajših rokometašev, za katerega menim, da je zdaj naše najboljše orožje v napadu, to je Aleks Vlah. Tudi ekipa je bila sestavljena tako, da je bila bolj homogena kot na zadnjem evropskem in svetovnem prvenstvu. Ni bilo sicer nobenega presežka, bilo pa je narejeno tisto, kar je bilo treba in v tem kontekstu tudi mogoče.
Vas je Slovenija v čem presenetila, ali ste pričakovali takšen razplet?
Verjetno bom edini, ki bom tu dal takšen komentar, a tako pač mislim. Tako kot sem rekel v začetku, ekipa je naredila svoje v okviru svojih zmožnosti. Zadeva je bila videti povsem korektno, brez presežka, ni bilo nekega minusa. A tu je treba pogledati realno, koga je Slovenija premagala. Premagali smo Savdsko Arabijo in Iran, ki sta popolna avtsajderja. Premagali smo Črno goro, ki je proti Sloveniji igrala brez svojih petih najboljših igralcev. Dosegli smo eno veliko zmago, ko smo na gostujočem terenu povsem deklasirali Poljsko, kar je lahko velika zmaga, a je treba vedeti, da je Poljska povsem povprečna reprezentanca. Izgubili pa smo proti dvema reprezentancama, ki sta realno močnejši od nas.
"V rezultatskem smislu ta generacija ni naredila nobenega napredka," pravi Tiselj.
To je bila hkrati tudi najslabša uvrstitev na svetovnih prvenstvih po letu 2005, ko je bila Slovenija le gol oddaljena od polfinala, potem ko je s Francijo remizirala (31:31). Če smo pošteni, ta reprezentanca na čelu z Zormanom še ni premagala nobene resne reprezentance, po rezultatih je to daleč za tem, kar je ta ista generacija naredila z Vranješem.
V rezultatskem smislu ta generacija ni naredila nobenega napredka. Ta ista generacija je bila z bolj kot ne istimi nosilci četrta leta 2020 na evropskem prvenstvu, ko je bila enakovredna večini najboljših reprezentanc. Ta ista generacija, ki sem jo po evropskem prvenstvu zaradi sestave precej kritiziral tudi jaz, je v Egiptu na svetovnem prvenstvu osvojila deveto mesto in tam izgubila le na eni tekmi ter remizirala tako s Švedsko kot z Egiptom.
Za strokovnim štabom v slovenski izbrani vrsti je prvo veliko tekmovanje. Kako bi ocenili njihovo delo?
Pri strokovnem vodstvu se vidi napredek od zadnjega evropskega prvenstva, sicer pa je imela ta generacija že neprimerno boljše igre in prvenstva. Zadnje evropsko prvenstvo je bilo res kalvarija, trener Vranješ se je tu počutil že povsem nezadovoljnega, verjetno si sploh ni želel ostati, enako igralci, zato je bila vse skupaj polomija.
Uroš Zorman je Slovenijo vodil na prvem velikem tekmovanju.
Vodenje je bilo povsem korektno, bilo je nekaj novosti, tudi v obrambi so bile spremembe, tako da se vidi, da ekipa nekaj dela. Na tem prvenstvu se zadeve po slovenskih željah niso odvijale le na tekmi proti Španiji. In takoj, ko se zadeva ni odvijala tako, kot je naš strokovni štab predvideval, se je zgodilo nekaj drugega. V tistem trenutku je naš selektor začel soditi tekmo, ni več vodil ekipe, ampak je začel soditi. Takoj za njim je enako storil še Dolenec in enako je storila tudi celotna ekipa. Od tistega trenutka je ekipa izgubila rdečo nit, kar so Španci seveda izkoriščali.
Kot sem rekel, bilo je nekaj pozitivnih stvari, a tu ne razumem ene stvari, ki je reprezentanco pokopala že na svetovnem prvenstvu v Egiptu. Že takrat je Slovenija na tekmi z Egiptom vodila, potem pa je na tekmi z igralcem manj selektor iz gola potegnil vratarja in dobili smo tri gole v prazno mrežo. Tudi zdaj smo ob dobrem rezultatu s Španci naredili enako in dobili dva zadetka v prazen gol. Če smo bili torej nekje dobri in inovativni in smo vedeli, da nas je ta ista zadeva že enkrat pokopala, potem tega ne razumem. Obstajajo tudi kakovostne kombinacije v igri 5 : 6, predvsem pa v tem primeru ne moreš dobiti gola v sekundi, kot ga sicer v prazno mrežo.
V slovenski izbrani vrsti se že nekaj let poudarja, da manjkajo tisti pravi "šuterji", ki bi zadevali z devetih metrov, tudi na
tem prvenstvu se je to večkrat pokazalo kot največja težava slovenske igre.
Težava je ta, da v Sloveniji nimamo nobenega resnega sistema in jaz že več kot pet let opozarjam, da zadeva ne gre v pravo smer. Tu so še pogosta menjavanja selektorjev, pri katerih ima vsak svoj pogled in vizijo. Vujović je imel neko povsem svojo pot, potem Vranješ, zdaj se Zorman zgleduje po nekakšnem španskem sistemu, tako da so igralci kar zbegani.
Ustvarili nismo niti nobenih naslednikov igralcev tipa Mačkovšek, Dolenec. Tudi naša reprezentanca po piramidi navzdol nima istega sistema, kot ga imajo npr. Španci. Katerikoli novi igralec pride v špansko reprezentanco, se odlično vklopi, ker imajo tako dobro izdelan sistem, ki ga vsi poznajo, enako tudi Skandinavci. Rokomet je pri nas v krizi, v zadnjih letih ni bilo nobenega preskoka in ljudi, ki so zdaj prišli na rokometno zvezo, čaka težko in trdo delo, če bodo hoteli rokomet v Sloveniji vrniti na raven, kjer je včasih bil.
Potem je težava v celotnem sistemu? Torej že pri delu z mlajšimi? Tudi klubski rokomet vemo, da je daleč od ravni, na kateri je nekoč že bil.
V rokometu smo padli na prav vseh ravneh in zapuščina, ki so jo dobili ti, ki zdaj vodijo rokomet, je verjetno na najnižji stopnji v naši zgodovini. Organizacijsko je verjetno na višji ravni, kot je bila takrat, ko smo mi začeli, torej so pogoji za delo neprimerljivo boljši, a liga je neprimerno slabša, ob tem pa tudi rezultati mlajših selekcij. Tudi na klubski evropski sceni smo zelo nizko, proizvodnja mladih igralcev je slabša, ob tem pa je manj tudi strokovnih in kakovostnih trenerjev, hkrati pa je tudi te povezanosti med njimi veliko manj oziroma je praktično ni.
Leta 2004 je Slovenijo popeljal do srebra na evropskem prvenstvu.
V zadnjem času je šlo torej ogromno stvari zelo narobe v smislu tega, da ni bilo prave vizije, strategije in jasno začrtanih ciljev. To se je povsem podrlo po tistem, ko je s selektorskega stolčka odšel Boris Denič, ki je še imel nekakšen nadzor nad delom in piramido v Sloveniji. S prihodom tujcev pa so odšli slovenska stroka in strokovni svet ter debate, zadeva pa se je peljala v povsem napačno smer. Pa še tisti trije člani stroke, ki so trenutno najbolj perspektivni, delajo v tujini. To so Branko Tamše na Hrvaškem, Uroš Bregar na Madžarskem oziroma Srbiji ter Aleš Pajovič v Avstriji.
A koncu vse to ne velja zgolj za Slovenijo, temveč je značilno kar za celoten balkanski prostor. Torej tiste jugoslovanske šole rokometa, ki je bila nekaj časa res kakovostna in bila v nekem obdobju ob Sovjetski zvezi morda celo vodilna v svetu, ni več. Jasen pokazatelj je tudi to, da so vse balkanske reprezentance tudi že sklenile svetovno prvenstvo pred četrtfinalom oziroma ima zanj zgolj teoretične možnosti le še Hrvaška.
Urban Lesjak je bil eden najboljših slovenskih posameznikov na prvenstvu.
Še ena težava so bile odbite žoge po dobrih obrambah slovenskega vratarja Lesjaka. Sploh na tekmi s Španijo je bila to res velika težava. Zakaj?
Tu je lahko razlogov več. Za odbite žoge je prav tako pomemben trening, to je stvar trenažnega procesa. Ko nasprotnik strelja na gol, je treba vedeti, kaj bo ob tem storila ekipa. Neko pravilo je, da ko nasprotnik strelja, se mora vsaj pet igralcev obrniti proti vratarju, da vidi, kaj se s to žogo dogaja, medtem ko glede na dogovor eden izmed krilnih igralcev steče v protinapad. Druga stvar je lahko tudi pomankanje koncentracije, ko, še preden je žoga v tvojih rokah, razmišljaš, kaj boš storil v napadu. Včasih pa se res zgodi, da se žoga odbije v roke napadalcu in tega ne moreš preprečiti.
Kdo pa vas je do zdaj na prvenstvu najbolj prepričal, komu pripisujete največ možnosti za uspeh?
Mislim, da se bo zdaj pomerilo kar nekaj enakovrednih reprezentanc. Če bi gledal kakovost igre, je bila zame ena izmed lepotic prvenstva tekma med Norveško in Nizozemsko, predvsem iz vidika, kako bi se rokomet igral, da bi imel veliko gledalcev. Na tekmi med Egiptom in Hrvaško je Egipt igral res izredno kakovostno, potem sta tu tekmi Švedska – Islandija pa Danska – Hrvaška. Danska je res odlična reprezentanca. Tu so še Nemci, ki imajo sicer nekaj novih igralcev, a mislim, da so v zadnjem obdobju Skandinavci res odskočili ter da Švedi in Danci na oko igrajo najlepše, je pa vprašanje, ali jih tu lahko zdaj kdo preseneti.
Kakovostni pa so seveda tudi Francozi in Španci, a sta ti dve ekipi slabši, kot sta bili v preteklosti. Španci imajo vsako leto manj kakovostne igralce, a je njihov sistem res izreden, zato je to njihova velika prednost. Francozi pa imajo veliko težavo na položaju levega zunanjega igralca, zato bi dal tu prednost Danski in Švedski, a seveda so vedno mogoča presenečenja.
Preberite še:
5