Korporacija Disney z zanesljivo predvidljivostjo niza "igrane" priredbe svojih največjih animiranih uspešnic. Nekatere so bolj posrečene (Knjiga o džungli s svojo potopitveno izkušnjo pragozda, Mulan z nadgradnjo v akcijski film z elementi magičnega realizma), druge manj (pozabljivi Aladin, brezdušno megalomanski Levji kralj), skoraj nobeden od njih pa se ne zdi zares potreben. Cinično se okoriščajo z nostalgijo otrok iz devetdesetih, obenem pa za nove generacije ne znajo – na posodobljen način – poustvariti magije, ki jo je nekoč pričarala klasična animacija. V bizarnem stremljenju k fotorealizmu simpatične živalske pribočnike spreminjajo v računalniške animacije, ki zdaj zaradi svojega hiperrealističnega videza in odsotnosti mimike ne kažejo nobenega značaja več.

Absurdno se zdi namigovati, da pri Disneyju ne razumejo, v čem je bistvo animiranih filmov, a nova Mala morska deklica na prvi pogled učinkuje kot argument v prid tej teoriji. Rob Marshall h klasiki pristopa z idejo, da je igrani – ali pa vsaj računalniško animirani – film že v izhodišču boljši, naprednejši medij od klasične animacije. A ravno prazna bombastičnost prvih njegovih prizorov morskega kraljestva (ki se, če smo že pri posebnih učinkih, ne more meriti z ničimer v Avatarju 2) razgali režiserjev manko inovativnosti v polju vizualnega.

Skoraj edina navdahnjena odločitev cele produkcije je bila izbira prej bolj ali manj neznane Halle Bailey za glavno vlogo. Igralka ima dovolj igralskih in pevskih sposobnosti, da je enako prepričljiva v pesmih kot tudi v trenutkih, ko si prizor deli bodisi z računalniško animiranimi živalmi ali pa letargičnim Javierjem Bardemom; ta se je vloge kralja Tritona lotil po liniji najmanjšega odpora.

Zgodbo po predlogi Hansa Christiana Andersena poznamo vsi. Podvodna princesa Ariela (Halle Bailey) je fascinirana nad vsem, kar je povezano s človeškim svetom, a ji je zaščitniški oče, kralj Triton (Javier Bardem), strogo prepovedal vsak stik s svetom nad vodno gladino. Njeno mamo so namreč (v predzgodbi, ki ni nikoli zares pojasnjena) ubili ljudje, brezvestni plenilci oceanov. Zaradi prepovedi je Ariela še toliko bolj radovedna, in ko nekega dne na krovu mimoidoče ladje uzre čednega princa Erica (Jonah Hauer-King), je že odločena: prav gotovo ne morejo biti vsi ljudje slabi? V želji, da bi spoznala svojega princa iz sanj, Ariela sklene faustovsko pogodbo z morsko čarovnico Uršulo (Melissa McCarthy). Za tri dni bo, v zameno za svoj hipnotični "glas sirene", dobila človeške noge. Če se v tem času Eric ne zaljubi vanjo, bosta njena duša in telo na veke vekov ostala v krempljih manične zlobnice.

Ariela je tradicionalno tista Disneyjeva junakinja, ki se je "zaradi moškega odpovedala svojemu glasu". Halle Bailey s svojo interpretacijo uspe v ospredje postaviti Arielino radovednost ter žejo po znanju in neodvisnosti, ki jo po novem opredeljujeta bolj kot pa koprnenje po tipu, o katerem ve dobesedno samo to, da ima rad pse in pivske napeve.

S 135-minutno dolžino je Mala morska deklica film, ki ne bo preizkušal samo potrpljenja otrok, pač pa tudi odraslih gledalcev: od ekspeditivnega izvirnika je daljši za skoraj celo uro, a večina te minutaže je zgolj polnilo. Podaljšan je predvsem čas, ki ga Ariela preživi na kopnem – torej čas, ko ne more komunicirati z okolico, kar je težava, ki je zgodba ne more zares premostiti. Odsotnost njenih replik sicer delno nadomestijo pesmi, ki naj bi ilustrirale njen notranji monolog, a scenarij na neki točki pozabi na ta prijem. Uboga nema Ariela se človeku še najbolj smili, ko mora dekle v tišini prenašati abotni rap iz kljuna samice strmoglavca Štefke (spisal ga je Lin-Manuel Miranda).

Poleg Halle Bailey je najsvetlejša točka filma Melissa McCarthy: camp energijo za lik Uršule si je – po lastnih besedah – izposodila pri kraljicah draga, kar ji je dalo veliko manevrskega prostora za teatralnost in melodramo. Zanimivo je, da so iz njene točke Uboge nesrečne duše, v kateri Arielo prepričuje, naj se odpove svojemu glasu, izrezali "nekorektne" pripombe o tem, da "imajo moški pravzaprav še raje, če so ženske tiho", in da se lahko dekle "zanese na govorico telesa" – kot da ne bi bilo jasno, da je Uršula antagonistka in kot taka lahko zagovarja obupna stališča.

Kadar prizori z morsko čarovnico ne izstopajo, pa je to zato, ker je pretemno, da bi človek videl, kaj se pravzaprav dogaja: ko se Uršula kot kraken vzpne nad morsko gladino in zakrije nočno nebo, film gladko zamudi priložnost za vizualno drzen (ali vsaj inovativen) pristop. Mala morska deklica je tako slabo osvetljen film, kot da bi Zack Snyder iz njega poskušal narediti naslednjo veliko superjunaško franšizo. Če gledalec pristane na koncept Tritonovega podvodnega kraljestva, bi se verjetno lahko pretvarjali tudi, da do morskega dna pride malo več svetlobe.

Klasične pesmi v novih aranžmajih zvenijo sveže in sodobno, a zaradi nove minutaže je bilo seveda treba dodati še par novih. Dodane pesmi so medle – nobena od njih ne seže niti do kolen z oskarjem ovenčani klasiki V morski globini, ki jo izvaja rakec Sebastian (Daveed Diggs), tokrat z veliko manj izrazitim karibskim naglasom kot v izvirniku. Ta razkorak v kakovosti pesmi je najbolj opazen pri songu Wild Uncharted Waters, enako praznem in nezanimivem kot je svetobolni princ, ki ga poje. Nobena skrivnost ni, da nas v Disneyevem kanonu bolj kot princi zanimajo princese, a še pri teh znižanih merilih je Eric skoraj komično generična pojava – nekaj takega kot Ken v prihajajoči Barbiki Grete Gerwig. O kakšnem seksapilu ali kemiji med glavnima igralcema ne moremo govoriti, kar pa je verjetno povezano s starostjo ciljnega občinstva. Dodan je bil celo detajl, da je Ariela (zaradi uroka) pozabila, da jo mora Eric v treh dneh poljubiti – da ji nihče ne bi mogel očitati preračunljivosti.

Rob Marshall poskuša biti spoštljiv do izvirnika in v novem filmu je vsaj delček magije, ki je iz Male morske deklice naredila večno zgodbo. Gornje pritoževanje nad računalniško animacijo je najbrž (vsaj delno) posledica generacijskega prepada, in mlajši pri njej morda ne bodo pogrešali ničesar. Pametno je, da zdaj namesto "iskanja prave ljubezni" v ospredje postavljamo Arielino smelost; prav tako je pomembna zastopanost, ki jo za množice deklic pomeni izbira Halle Bailey za glavno vlogo. Vseeno pa se – z izjemo teh reparacij – Mala morska deklica izogiba kakršnemu koli tveganju ali spontanosti. In varno je le redko zabavno.

Ocena: 3