Deklica, ki je spala devet let
Še danes ni jasno, zakaj je 11-letna deklica zaspala in se zbudila devet let kasneje. Postala je celo turistična atrakcija. Kot nekakšno Sneguljčico jo je obiskal tudi princ, a je ni prebudil.
V družini Sadlerjevih v majhni vasici Turville na jugu Anglije se je 15. maja 1859 kot deseti otrok rodila deklica, ki so jo poimenovali Ellen. Na njej ni bilo prav nič posebnega. Vse do četrtka, 29. marca 1871, ko se je odpravila spat. In se naslednjih devet in pol let ni več zbudila.
Rojena v veliki in revni kmečki družini, je Ellen pri enajstih morala služiti denar kot varuška otrok. Kmalu potem je začela postajati zaspana in omotična, zaradi česar jo je zdravnik poslal v bolnišnico, kjer je ostala naslednje štiri mesece, potem pa so jo od tam odpustili kot "neozdravljivo". Dva dni po tistem, ko se je vrnila domov, je dobila več napadov, v katerih je "vrtela oči in klatila z rokami, potem pa se je umirila in zaspala", kot je povedala njena mati. Potem pa se nenadoma iz spanja po enem od napadov ni več zbudila. Starši so poklicali zdravnika, ki je poskusil vse mogoče, da bi jo zbudil, vendar se deklica ni odzivala.
"Sneguljčica" postane turistična atrakcija, obišče jo princ
Kmalu se je novica o deklici, ki se ne zbudi, razširila po deželi in v Turville so začeli prihajati ljudje, ki so hoteli videti spečo deklico. Med njimi so bili zdravniki, duhovniki in tudi novinarji. Eden od slednjih je za takratni časopis Buck Street Journal zapisal: "Njeno dihanje je redno in naravno, koža mehka in telo toplo, kot pri zdravem človeku; njen pulz je male hitrejši. Dlani ima majhne in tanke, toda njeni prsti so precej gibljivi. Njeno telo je shujšano, stopala in noge pa so kot tista pri mrtvem otroku, skoraj ledeno mrzli. Njen obraz je prijeten, veliko bolj, kot bi pričakovali glede na okoliščine ... njene oči in lica so vdrta, kot bi bila mrtva, vendar kljub temu, da so njena lica brezbarvna, to ti bledica, kot jo poznamo pri mrtvih ljudeh."
Mnogi obiskovalci so hoteli tudi pramen Elleninih las, s čimer jim je njena mati, Ann Frewen, rada ustregla, dokler seveda las ni začelo primanjkovati. Obiskovalci so včasih ob obisku pustili tudi donacije, od katerih si je družina finančno precej opomogla. Glas o speči Ellen je dosegel tudi kraljevi dvor in nekega dne se je ob njej pojavil tudi takratni prestolonaslednik, valižanski princ, kasnejši kralj Edward VII (sin kraljice Viktorije in praded sedanje kraljice Elizabete II.), ki je nanjo položil roke, kar naj bi po ljudskih legendah ozdravilo bolne, vendar se Ellen ni prebudila.
Hranili so jo s portovcem in sladkorjem - s čajnikom
Seveda pa Ellen ne bi dolgo zdržala brez hrane in vode. Njena mati jo je vzdrževala z majhnimi količinami portovca in sladkorja, ki ju je v majhnih količinah trikrat na dan dajala Ellen. Najprej je Ellen lahko majčkeno odprla usta, potem pa so po petnajstih mesecih njene čeljusti otrdele in tekočino ji je lahko mati zlivala s pomočjo čajnika v kotiček ustnic na strani, kjer je imela v čeljusti majhno luknjo zaradi manjkajočega zoba. Včasih ji je dajala tudi majhne količine mleka. Kako so odstranjevali njene izločke, ni jasno, vendar pa je zdravnik, ki jo je nadzoroval povedal, da mu je mati povedala, da pet let ni bilo zaznati nobene črevesne peristaltike, vsake štiri dni pa bi iz njenega mehurja pritekla precejšnja količina tekočine.
Po nekaj letih pa so ljudje postali sumničavi. Tako so začeli v hišo prihajati ob nepričakovanih časih, da bi ujeli družino pri goljufiji, ali pa so skrivaj zbadali Ellen z iglami, da bi izzvali njeno reakcijo. Vendar je nič ni zbudilo. Govorice so vseeno vztrajale. Vse do maja 1880.
Čudežno prebujenje
Takrat je Ellenina mati nekega dne doživela srčni napad in umrla. Vse je seveda zanimalo, kaj bo sedaj z Ellen. Stekla je celo sodna preiskava, ki so jo opravili kar v lokalni gostilni. Zdravnika, dr. Haymana, so priče napadle, češ da je vse skupaj goljufija. Mnogi so trdili, da so ponoči videli Ellen na sprehodu na pokopališču in na oknu spalnice.
Sodišče je na koncu dosodilo, da bo skrb za Ellen prevzela njena sestra Elizabeth. Tako je tudi bilo. Pet mesecev po materini smrti pa je Ellen nenadoma začela kazati znake prebujanja. V slabem mesecu se je dokončno zbudila. Na silvestrovo 1880, devet in pol let po tistem, ko je zaspala, je časnik Free Press objavil, da je "speča deklica iz Turvilla" zbujena. Bila je pri zavesti in je lahko govorila. Vendar pa je to zdaj 20-letna mladenka počela kot otrok. In tudi obnašala se je tako. O tem, kaj se je zgodilo v zadnjih devetih letih, pa ni imela niti najmanjšega spomina.
Narkolepsija? Mamila? Potegavščina?
Ko se je privadila na resnični svet, je Ellen ostala pri svoji teti in služila kruh z izdelovanjem ogrlic. Nekaj let pozneje se je poročila s kmetom iz bližnjega kraja in se odselila. Imela je menda pet otrok, umrla pa je po letu 1901. Devetletni spanec ji ni pustil trajnih posledic, razen malo slabšega vida in nižje postave.
Do danes ni znano, kaj bi lahko povzročilo njeno stanje. Medicina v tistem času ni bila dovolj razvita, da bi lahko diagnozo postavili z mikrobiološkimi ali drugimi preiskavami. Moderni zdravniki, ki preučujejo njen primer domnevajo, da bi lahko šlo za narkolepsijo (nevrološko motnjo) ali namerno omamljanje. Zagotovo pa ne ve nihče. Tudi možnost, da je šlo za potegavščino, tako ni izključena.
In kot zanimivost: hiša, v kateri je živela in prespala devet let, še vedno stoji in je danes znana kot "Sleepy Cottage" ("zaspana bajta"). V njej pa so posneli tudi humoristično nadaljevanko "Vikarka iz Dibleya" z Dawn French v glavni vlogi.
