Dedek Mraz znova na ljubljanskih ulicah
»Deeedeeek Mraaaz, deeedeeek Mraaaz,« je peščica najbolj neučakanih malčkov ter njihovih mam, očkov in babic na vse pretege klicala dolgobradega moža na ljubljanski Križevniški ulici, ko se je kmalu zatem zaslišal znani glas: »Ja, kaj se pa derete! Saj nisem gluh! Ja, srake, srake, in joj, ti palčki ... Kdo vam je izdal skrivnost?« je govoril in kljub počasni hoji že stal sredi kopice otrok.
»Darila ste že vsi dobili, tako da sem prišel brez zveze. Bonbonov pa tako ali tako ne marate, a ne? A si kaj umivaš zobke, enkrat zjutraj in enkrat zvečer?« je govoril, ko je zavitke gumijastih bonbonov delil najmlajšim. »No, saj pisma ste mi pa že napisali, ja ... Kot veste, imam zelo veliko denarja, letos samo vladi rečem, pa sprejme še en PKP,« je nadaljeval in iz njihovih staršev in starih staršev izvabil glasen smeh.
Zbrane je povabil, naj skupaj zapojejo Sivo kučmo, belo brado pa Ringaraja, dedek Mraz prihaja, preden je sedel v kočijo – s smrečjem in lučkami okrašeno rikšo oziroma trikolesnik, ki ga je zajahal njegov palček škoromat –, pa je ugotavljal, da babica zima štrajka in da bi bilo zaradi pomanjkanja snega v resnici primerneje, če bi prinesel kar kakšne kopalke. S tem je vidno nasmejal deklico in dečka nekje na pragu osnovnošolskih let, ki sta stala v prvi vrsti.
Tako je dedek Mraz, pod čigar kučmo, brado in kožuhom že več kot tri desetletja vztraja dramski igralec in direktor Mini teatra Robert Waltl, po letu dni premora znova krenil po ljubljanskih ulicah, kjer ni manjkalo tistih, ki so hiteli k njemu po sladkarije, mu mahali, se mu nasmihali pa tudi glasno smejali njegovim šalam. »Pred letom dni je bil lockdown, zato smo spletni nagovor dedka Mraza posneli vnaprej, letos pa smo vztrajali in naposled dosegli, da smo njegove obiske izpeljali v živo,« je povedal Waltl.
Skromnejši obhod
O letošnjem prihodu dedka Mraza je bilo več scenarijev; po enem naj bi sedel na Križevniški, družine pa bi ga lahko pozdravile za ograjo v mimohodu. Množično spremstvo z zajci, medvedi, snežaki, snežinkami in škoromati je v trenutnih epidemičnih razmerah tako ali tako neprimerno, prav tako bi bilo težko izpeljati vožnjo s kočijo s konjsko vprego, kakor se je običajno pripeljal s Triglava, saj pri tem potrebuje kopico varnostnikov. »Ko me je nagovoril prijatelj Maj Klemenc, ki je poleti poskusno uvedel okolju prijazne prevoze z rikšami po Ljubljani, če bi naredili eno takšno kočijo ter vanjo vpregli mojega palčka, je pri tem ostalo,« je povedal.
Skromnejše so tudi količine bonbonov, ki jih bo še danes delil najmlajšim. Vsak dan jih je razdelil približno po šest kilogramov, kar je še vedno dovolj za vse, ki so ga prišli pozdravit, a je to pravi drobiž v primerjavi s tono bonbonov, s katero jih je posladkal v vsakoletnih obhodih med letoma 2015 in 2019.
Prvi dan ga je na ulicah pričakalo bolj malo sledilcev, ob njegovih ustaljenih poteh pa se jih je že predvčerajšnjim ponekod nabralo preveč. »Tako sva se s palčkom odločila, da bova krenila po poteh, po katerih običajno ne greva, da v teh razmerah ne bi povzročila prevelikega zbiranja ljudi, s čimer sva najbrž marsikaterega čakajočega ob običajni poti prevarala,« je priznal sogovornik.
Sicer pa, kot je Waltl, kdaj tudi v preobleki Miklavža, že večkrat poudaril, je dedku Mrazu v nasprotju s prvim decembrskim dobrim možem dopuščeno biti nagajiv. Od lani so obiski dedka Mraza, več kot sedem desetletij starega izročila, ki ga ohranja več nosilcev, vpisani tudi na seznam nesnovne kulturne dediščine.
