Začelo se je v manjši garaži v Lescah

Božiček za en dan postaja vseslovenska akcija, Humanitarčkova dobra dejanja so se razvila v gibanje, nastala je dobrodelna slikanica ...
Fotografija: Božiček za en dan že osmo leto gostuje v BTC. Za njim stoji Savina Goličnik, ki ravno tako potrebuje lepo četico škratov, da ga vsak december izpeljejo. FOTO: Grega Valančič
Odpri galerijo
Božiček za en dan že osmo leto gostuje v BTC. Za njim stoji Savina Goličnik, ki ravno tako potrebuje lepo četico škratov, da ga vsak december izpeljejo. FOTO: Grega Valančič

Trideset stolov za VDC Sonček in naprava EKG za ljubljansko pediatrično kliniko – to je izkupiček Martinčka pobalinčka, ki se, resda bolj po časovnem naključju, pridružuje dobrim možem konec tega leta. Slikanico je napisala Urša Fister, si prizadevala za vsakega od prodanih izvodov in dokazala, da lahko tudi en sam človek veliko stori. Podobno dokazujejo zdaj že zelo znani Božiček za en dan ali Humanitarčkove akcije, ki so jih zanesenjakinje začele iz preprostega razloga; ker so hotele pomagati, in to na čim bolj neposreden način. In zdaj to omogočajo drugim.

image_alt
Kaj se je zgodilo v rdeči hiši številka 30

Navdih za slikanico Martinček pobalinček je bil brat Urše Fister Nejc. Kajti Nejc je tisti, po katerem med drugim prijatelji poznajo Uršo, kot je v pogovoru za Delo povedala pred dvema letoma, le malo po izidu slikanice, ki jo je ilustriral Natan Esku. Nejc je zdaj star 34 let, njegov um je na ravni otroka. »Nima določene diagnoze, je avtist, zaostal v razvoju, temu zdaj rečejo, da ima razvojne specifike,« ga je opisala. Ko se je rodil, je bila Urša stara deset let, a z majhnim bratcem ni mogla preživeti veliko časa, saj je kot srčni bolnik veliko časa preživel v bolnišnici.

Ko je z Nejcem, ki sicer ne more govoriti, a se toliko več smeje, zato mu pravijo tudi Nejko Smejko, in mamo nekoč obiskala Primorsko, je nastala prigoda, ki je na koncu pristala v slikanici. In to zaradi precej praktičnih razlogov; Nejcu je bila tako všeč zgodba o tem, kako so v košari z grozdjem v Ljubljano po nesreči odpeljali martinčka (in ga potem reševali), da jo je ves čas hotel pripovedovati. Ker se jo je Urša naveličala tolmačiti, kot je dobrovoljno povedala, jo je napisala. Že takoj se je odločila, da bo izkupiček od slikanice, ki je izšla v tisoč izvodih pod okriljem njenega društva Mavrična ribica, v celoti namenila tistim, ki so zaslužni za Nejčevo zdravje, to sta kardiološki oddelek ljubljanske pediatrične klinike in Varstveno-delovni center Sonček, kjer ustvarja.

Cilj kupiti stvari, ne nakazati denarja

Navdih za slikanico Martinček pobalinček je bil brat Urše Fister Nejc. Pa zanimiv pripetljaj na enem izmed družinskih izletov. FOTO: osebni arhiv
Navdih za slikanico Martinček pobalinček je bil brat Urše Fister Nejc. Pa zanimiv pripetljaj na enem izmed družinskih izletov. FOTO: osebni arhiv
V zadnjih dveh mesecih letošnjega leta je knjige tudi uspešno prodala in za ta denar hotela kupiti nekaj, kar potrebujejo. VDC Sonček na Rožanski v Ljubljani je podarila 30 stolov, prilagojenih invalidom, ki niso na vozičkih in ob ustvarjanju veliko časa presedijo. Prav ta teden pa je na pediatrično kliniko prispela EKG-naprava v vrednosti 6900 evrov. Tu sicer ni našla lokalnega proizvajalca kot pri stolih, se je pa odzval eden od distributerjev medicinske opreme, ki se je bil pripravljen odreči proviziji.

Nejc je zdaj zelo ponosen, kot tudi sama ponosno pravi, pa čeprav ni bilo lahko. Za prodajo knjige je poslala na stotine elektronskih sporočil, potovala na drug konec države, pa tudi če so tam kupili samo dva izvoda … Zaradi visokih stroškov prodaje, distribucije in promocije je ostalo manj denarja, kot je pričakovala. Tudi ko se je dogovarjala s podjetji za večje nakupe, je zaradi količine znižala ceno. Toda ne glede na vse je spoznala, da lahko vendarle tudi en sam človek veliko stori, še zlasti proti koncu leta, ko ljudje bolj pomislijo na soljudi v stiski.

Dobrodelni na poseben in oseben način

Eden projektov, ki je nastal na pobudo odločne zanesenjakinje, je navsezadnje Anina zvezdica, ki je prerasla v Truhomo, platformo, ki zagotavlja preglednost pri donacijah. Ana Lukner Roljič pred ducatom let, ko je začela znano dobrodelno akcijo, ni želela sprejemati finančnih donacij, ampak samo prehranske, kozmetične in druge pripomočke, kajti to je bilo najbolj transparentno, je poudarila v intervjuju za Nedelo. Skladišče v BTC je bilo iz leta v leto bolj polno.

image_alt
Ana Lukner Roljić obrača nov list v filantropiji

Iz majhnega je zraslo veliko tudi pri projektu Božiček za en dan, ki letos poteka že deseto leto. Za njim stoji Savina Goličnik, ki zdaj ravno tako potrebuje lepo četico škratov, da ga vsak december izpeljejo. Povod je bil precej preprost: želela je pomagati in razmišljala o različnih načinih, kako bi to izvedla ob prihajajočih praznikih. Akcij je bilo že kar nekaj, a želela si je ljudem ponuditi priložnost, da so na poseben in predvsem oseben način dobrodelni. »Pri tem sem pomislila nase. Tudi jaz se neizmerno razveselim darila pod drevescem in si nisem mogla predstavljati stiske staršev, ki otrokom tega ne morejo omogočiti, ali na drugi strani otrok, kako razmišljajo, ali niso bili dovolj pridni ali kdo ve kaj vse se jim podi po mislih, če ni darila. Pa še v šoli se pogovarjajo, kaj vse je nekomu prinesel Božiček,« je doživeto pripovedovala Savina Goličnik, ki je po izobrazbi mikrobiologinja, a počne številne druge stvari, največ dela na področju športa in tudi dobrodelnosti.

Začelo se je v manjši garaži v Lescah; zdaj imajo že celo tovarno v BTC, kajti projekt je od začetnih 225 daril zrasel na letošnji rekord več kot 13.500 paketov, ki jih Božički za en dan pripravijo sami po meri svojega obdarovanca (zato se morajo prijaviti na spletni strani), nato pa prostovoljci razvozijo po Sloveniji. Spočetka je bilo največ dela s tem, kako priti do seznama obdarovancev, in to je terjalo na stotine elektronskih pošt, klicev, spraševanja, ali kdo pozna koga, preverjanja pri centrih za socialno delo in tako naprej. Zaupanje so nato pridobili zelo hitro, kljub vsemu pa pazijo, da ne izdajo preveč podatkov, kvečjemu ime, starost, spol, morda še kakšno značilnost, ki pa je vidna samo Božičku, ki ga je izbral, da se lažje vživi.

Božiček za en dan in njegova ustanoviteljica Savina Goličnik

FOTO: Grega Valančič
Božiček za en dan in njegova ustanoviteljica Savina Goličnik FOTO: Grega Valančič

Po eni strani je s takim načinom darovanja več dela, toda ljudje hkrati radi vedo, koga obdarijo. »Ljudje so res pogosto skeptični, zato raje dajo darila v materialni obliki, pri našem projektu je posebnost še ta, da moraš tega otroka ali starostnika sprejeti v svoje srce in misli, si predstavljati, kaj bi si želel, sestaviti darilce in ga z dobrimi željami predati naprej. To zahteva kar nekaj angažiranosti in seveda tudi odgovornosti,« opisuje. Ekipa Božička za en dan ima v začetni fazi, ko se bolj ukvarjajo še z organizacijo, okoli pet članov, nato se, ko delajo v Božičkovi tovarni in opravljajo prevoze, poveča na petnajst.

Lani so bili pri oblikovanju seznama nekoliko previdnejši, saj niso vedeli, kako se bodo Božički lahko spopadali z vsemi ukrepi (veljala je še omejitev prehajanja med občinami), tudi trgovine so bile zaprte, a so kljub temu narisali več kot enajst tisoč nasmehov na ustnicah otrok in v zadnjih letih tudi starejših. Letos so spet zadihali s polnimi pljuči. Zdaj še razvažajo darilca, potem pa pride najbolj neprijeten del: pospravljanje tovarne, je vedro sklenila Savina Goličnik.

30 dejanj za 30 dni

Ravno tako za desetletje kilometrine ima akcija 30 dni za 30 srčnih dejanj, po kateri sodelujoči vsak dan od 1. do 30. decembra opravijo dobro delo za brezdomce, starejše, invalide in druge ljudi v stiski. Pripravlja jo društvo Humanitarček, njegovo prvo ime pa je zdravnica Ninna Kozorog. Iz te majhne, lokalne akcije je do danes nastalo gibanje, ki raste iz leta v leto. Letos sodeluje z vsakodnevnimi prijavami o dobrih dejanjih že skoraj 5000 ljudi, med njimi številni učitelji in vzgojitelji, ki akcijo delijo naprej. Prijavljenih je 211 šol, 132 vrtcev in 92 podjetij.

Ninna Kozorog rada poudari: Marsikdo bi rad bil dober, a naredil le malokaj dobrega. FOTO: Nejc Falež
Ninna Kozorog rada poudari: Marsikdo bi rad bil dober, a naredil le malokaj dobrega. FOTO: Nejc Falež
Ta akcija, kot tudi druge, ki jih izvaja društvo Humanitarček, so pripravljene osebno in ravno tako zahtevajo nekaj več truda od darovalca. To je tudi namen, pravi Ninna Kozorog: »Želim si, da bi ljudje dojeli, da humanitarnost ali dobrodelnost ni samo 'dati', ampak vložiti nekaj truda. Ravno zato so akcije personalizirane, čeprav se še vedno najde kdo, ki nas poskuša prepričati, da bo pripravil sto tipskih daril za starostnike s čokolado, nogavicami in kozmetiko. Saj je super, ampak mi smo se odločili, da so darila osebna. Kajti le tako starostniki tega ne jemljejo kot pokroviteljstvo. Hkrati pa smo res pozorni na dieto,« je poudarila. Ker so sodelavci Humanitarčka prostovoljci z rednimi službami, poskušajo dati čim bolj jasna navodila, da ni zapletov, toda vse bolj opažajo, da ljudje ne berejo več, vsaj ne funkcionalno. »To nas včasih razočara, saj imamo po nekaj sto elektronskih pošt z vprašanji, na katera odgovori so že navedeni na spletni strani.«

Le Vida je kuharska knjiga, ki združuje recepte starostnikov iz terena. FOTO: Mateja Jordovič Potočnik
Le Vida je kuharska knjiga, ki združuje recepte starostnikov iz terena. FOTO: Mateja Jordovič Potočnik
Glede nezaupanja do dobrodelnih ustanov ima prav tako jasno izoblikovano mnenje: »Vemo, da je zgodb o zlorabah veliko. A sama pravim, da je delno kriv vsak sam. Že leta objavljamo, kako preveriti zgodbe, ki krožijo po spletu.« Ljudem zato vselej svetuje: pobrskajte po spletu, natančno poglejte podatke, preverite linijo, na koga je registrirana (podatki so javni), šele nato pošljite SMS z donacijo.

Tudi Ninna Kozorog ugotavlja, da se decembra nobeni humanitarni organizaciji ni treba bati za obstoj, takrat se utapljajo v delu. Težave se začnejo februarja, marca, poleti, ko vsi nekako pozabijo na dobrodelnost.

Njeno najnovejše dobro delo je Le Vida, kuharska knjiga, ki združuje recepte starejših ljudi s terena, »od gounača, oženjene kaše do prečmuha«. Vsi, ki jo kupijo, s tem omogočijo štiri tople obroke za starejše. Samo v predprodaji je bilo naročenih skoraj 15.000 izvodov. »Upam, da sem s tem res dala glas starostnikom,« se nadeja sogovornica.

Preberite še:

Komentarji: