DL: Škofijska karitas Novo mesto - Korona razgalila težave; 94-letna Majda: Pomembna sta druženje, dobrota

29.1.2022 | 11:20

V Škofijski karitas Novo mesto so dejavni (od desne proti levi): generalni tajnik Simon Dvornik, Tamara Dvornik, ki skrbi za program in izobraževanje, ter Luka Vodnik, ki dela na terenu ter skrbi za logistiko in materialno pomoč. V ekipi sta še strokovna delavka za socialo Katja Kastelic Mlakar in predsednik Ciril Murn. (foto: L. M.)

Predavanje o čajih je seveda potekalo ob dobrem čaju. (ŠKNM)

Zaživela Dnevna soba Škofijske karitas Novo mesto – Druženje generacij – Težave osamljenost, stres, porušeni družinski in partnerski odnosi – 94-letna Majda: Pomembna sta druženje, dobrota

»V Dnevno sobo Škofijske karitas Novo mesto sem prišla po naključju. Že pet let prebivam v novomeškem domu starejših občanov in ob nekem sprehodu po Šmihelu sem srečala Tamaro. Prijazno sva poklepetali, povabila me je na obisk v Baragov zavod in videla sem, kje domujejo, kaj počnejo, ogledala sem si njihovo knjižnico. Tako se je začelo moje občasno obiskovanje njihovih dejavnosti, ki mi veliko pomeni,« pravi 94-letna Novomeščanka Majda Henigman.

Kljub visoki starosti je neverjetno čila, še vedno polna veselja do življenja, ima dober spomin in prijetno se je pogovarjati z njo. Na Karitas prihaja, ko se tam dogaja kaj zanimivega, saj je v času koronavirusa manj pestro tudi v domu. Prisluhnila je npr. predavanju o čajih, prišla je na delavnico ročnih del, zelemenjavo, izdelovali so voščilnice … Vmes pa so udeleženci klepetali, pili čaj in obujali spomine.

»Tu sem srečala prijetne mlade ljudi, ki jim ni vseeno za sočloveka. Tako malo je treba, da si dober, in starejši ljudje res ne potrebujemo veliko: prijaznost, pogovor, dobroto,« pripoveduje Majda Henigman, že 35 let vdova. Ko je bila mlajša, je bila dejavna v svojem okolju, v društvu invalidov, upokojenskem društvu itn. Bila je, kot sama pravi, neregistrirana prostovoljka. Zbirala je razne stvari in jih delila naprej na Rdeči križ, v nekdanji dom za zaposlene mame v Straži pa za zdravljene odvisnike iz skupnosti Cenacolo, ki so pred leti prebivali v škocjanski občini. Veliko ljudem je tudi svetovala in jih usmerjala, kje lahko dobijo kako pomoč, katere pravice imajo itn., saj so bili nevedni.

Majda Henigman (foto: ŠKNM)

NE LE MATERIALNA POMOČ

Majda Henigman je le ena izmed starejših, ki radi prihajajo na novomeški Karitas. Ta že dve leti deluje v novih prostorih Baragovega zavoda v Šmihelu. Vsakomur radi pomagajo, in to še zdaleč ni »le« materialna pomoč, kot bi kdo mislil, čeprav drži, da Karitas na območju novomeške škofije letno razdeli okoli 300 ton hrane, prehrambne pakete pa prejme okoli sedem tisoč ljudi.

»A materialna pomoč je le vstopna točka za celoten spekter problemov. Vse pomembnejša je postala psihosocialna podpora v težjih finančnih in osebnih stiskah,« pove generalni tajnik Škofijske karitas Novo mesto Simon Dvornik.

OSAMLJENOST, STRES …

Osrednji problemi so: osamljenost, stres, ki ga pogosto povzroča tudi služba, saj je trg dela neizprosen, pa slabi odnosi v družini, med partnerji. Marsikaj od tega je razgalila prav epidemija koronavirusa. »Kot luč je posvetila na probleme, ki so že bili v družini oz. družbi, a prikriti. Materialna pomoč v resnici predstavlja manjši del pomoči; večji poudarek namenjamo psihosocialni pomoči, družabništvu, organizaciji raznih dogodkov in delavnic pa druženju in izobraževanju. Pri tem družabništvu sodelujejo tudi mladi, kar nas še posebej veseli, saj ti tako dobijo neko potrditev in najdejo svoj prostor pod soncem,« pove Dvornik in omeni projekt Young Karitas.

Ta nagovarja različne generacije, kar je dobrodošlo, saj si prav starejši, ki prihajajo v njihovo Dnevno sobo, želijo medgeneracijskega sožitja in stikov. Osamljeni pa so mnogi, ne le starejši v mestih, kjer se zapirajo v blokovska stanovanja, ampak tudi na podeželju, saj so njihovi otroci prezaposleni s službami in jih ni po ves dan. A tudi mladi se srečujejo s tem problemom, saj smo postali digitalna in brezosebna družba; koronakriza je pokazala, da je osamljenost pogosto povezana tudi s kakšno odvisnostjo, pove Dvornik.

PREVZETI ODGOVORNOST

V Karitasu so organizirali tudi zelemenjavo. (foto: ŠKNM)

V Karitas se trudijo za premik v dojemanju dobrodelnosti. »Ne gre le za pomoč tistim, ki se znajdejo na dnu, saj naš socialni sistem precej dobro poskrbi za take. Nagovarjamo širši spekter ljudi, pravzaprav tudi iščemo take, ki so delovni, ki so mogoče v službi, pa imajo nizke prihodke in zaradi strogih cenzusov povsod izpadejo iz pomoči ali jih doleti kaj hudega. Treba jih je najti, jih prepoznati in jim pomagati, kajti vse, kar se jim dogaja, je človeško,« razlaga Dvornik, ki največji problem sodobne družbe vidi v sprejemanju svoje realnosti in prevzemanju odgovornosti.

Tako se njihova strokovna sodelavka za socialo trudi s pogovori z veliko ljudmi, pri katerih je za njihove težave vedno kriv nekdo drug, nikoli sami. »A pogledati morajo tudi sebe in kaj spremeniti, si osmisliti svoj problem in najti pot ven, kar pa ni lahko delo ampak projekt na dolgi rok,« pripoveduje Simon Dvornik. Zato v Karitas veliko ljudem organizirajo tudi razna izobraževanja in informiranja ter jih s tem usmerjajo. Pri tem dobro sodelujejo z drugimi nevladnimi organizacijami, ki jih ne vidijo kot konkurente. Za vse je dovolj dela, pravi generalni tajnik Škofijske karitas.

Škofijska karitas Novo mesto, ki ji predseduje Ciril Murn, ima zdaj od 600 do 700 prostovoljcev, vse župnije pa svojega Karitasa nimajo. Med prostovoljci, ki se redno izobražujejo, so dobrodošli vsi, ki jim je mar za sočloveka, ki so solidarni, ki radi pomagajo. K sreči je v njihovih vrstah tudi veliko mlajših, kar se je dobro izkazalo prav med epidemijo, ko je bilo treba starejše, ki so bili še posebej ogroženi, bolj paziti, pove Dvornik.

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista 16. decembra 2021

L. Markelj