Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV

Leto dni življenja v epidemiji

Aleksandra K. Kovač, Gregor Cerar, Aljoša Masten, Katja Štok, Ana Svenšek, Tanja B. Kozorog, Miha Zavrtanik, Tina Hacler, Laura Štraser, Gorazd Kosmač
SARS-CoV-2, prej poimenovan novi koronavirus 2019 (2019-nCoV), povzroča bolezen covid-19. Foto: Pixabay

V več kot letu dni pandemije bolezni covid-19 je zaradi nje umrlo več kot dva in pol milijona ljudi. V Sloveniji ta številka na dan, na katerega mineva točno eno leto od prve razglasitve epidemije v državi, znaša več kot 3900 ljudi.

Znanstveniki univerze Pompeu v Barceloni so izračunali, da je bilo od začetka pandemije izgubljenih 20,5 milijona let življenja, kar bi pomenilo, da je bilo izgubljenih 270 tisoč celotnih življenj ljudi – torej od rojstva do smrti –, kot da se nikoli ne bi rodili, raziskavo povzema STA. Gre torej za veliko prezgodnjih smrti glede na pričakovano življenjsko dobo. Skoraj polovica smrti je v skupini ljudi, starih od 55 do 75 let, dobrih 30 odstotkov umrlih pa so ljudje, ki so mlajši od 55 let. Preostali so starejši od 75 let. Raziskava, objavljena na spletni strani revije Scientific report, še navaja, da je število smrti zaradi covida-19 v primerjavi s sezonsko gripo od dva- do devetkrat višje.

V Sloveniji je vlada epidemijo prvič razglasila 12. marca 2020 ob 18. uri. Trajala je do konca maja, nato pa, ker se je epidemična slika izboljšala, do sredine oktobra uradno epidemije ni bilo. Znova je bila razglašena 18. oktobra, nato januarja podaljšana in še traja.

V tem času smo o bolezni izvedeli veliko. Poznamo simptome, približen čas prebolevanja, mogoče zaplete, ki lahko vodijo v težji potek bolezni in tudi v smrt, pa tudi možnost, da okužba mine asimptomatsko, brez znakov, kar velja zaradi možnosti okuženja drugih ljudi za posebej skrb vzbujajoče. Navadili smo se tudi na zaščitne ukrepe – od nošenja mask, razkuževanja do varnostne razdalje. Presenetil nas je hiter razvoj cepiva, zato smo se soočali tudi s skeptičnostjo glede varnosti cepiv, ki pa je po letu dni upadla, saj smo se začeli zavedati, da bo brez precepljenosti pandemijo težko premagati.

Prebolela sem covid-19
Testirala sem se, ker je bil pozitiven na virus eden od sodelavcev. Bolj preventivno, saj nisem imela nobenega simptoma, me je pa skrbelo za 84-letnega očeta, ki ima vrsto pridruženih bolezni.

Doma so me debelo gledali, ko sem hodila z masko po hiši, a sem vztrajala do testa, ki sem ga morala čakati dva dni. Ko sem prejela klic osebnega zdravnika, da je bil moj PCR test pozitiven, sem bila kar šokirana.

Moja prva misel je bila, samo da nisem okužila koga od domačih, potem me je postalo strah. Že sem se videla na respiratorju na intenzivnem oddelku. Sledila je akcija: vse, s čimer sem bila v stiku, smo dali prat oz. smo dezinficirali, spakirala sem hrano za 10 dni in se šla izolirat v sestrino stanovanje.

Mislim, da še nikoli nisem tako prisluhnila svojemu telesu kot v tistih 10 dneh. Vsak dan sem pričakovala morebitno spremembo na slabše, a k sreči je ni bilo. Šlo je res za asimptomatski potek bolezni, le en dan sem bila bolj utrujena. Zaradi vseh zaščitnih ukrepov in previdnosti nisem okužila nikogar, zaradi česar sem si močno oddahnila.

Ksenja, 39

Širjenje virusa po svetu

Več vemo tudi o samem virusu, za katerega še vedno velja, da je prvič množično izbruhnil v osrednji Kitajski, decembra 2019, v gosto naseljenem Vuhanu, od koder se je razširil po vsem svetu. Kljub teorijam, da je virus na človeka preskočil prek vrste netopirja, za kar so krivili t. i. mokre tržnice na Kitajskem, kjer prodajajo tudi za nas eksotične živali za prehrano, tega znanstvenikom za zdaj ni uspelo stoodstotno potrditi. Tudi zaradi ne preveč navdušenega sodelovanja kitajskih oblasti, ki znanstvenikov WHO-ja dolgo sploh niso spustili v državo. Obstajajo sumi, da je med netopirjem in človekom še neki vmesni gostitelj, ki je "kriv" za preskok virusa na človeško vrsto, a tega znanstveniki za zdaj še niso potrdili.

Virus se je najprej širil na območjih, ki so bila v stiku z območjem Vuhana, v Evropi je bila to med drugim severna Italija, še posebej dežela Lombardija. V Sloveniji smo testiranja začeli že januarja, prvo okužbo pa potrdili 4. marca 2020. Okužen je bil državljan, ki je čez Italijo pripotoval iz Maroka. Vnos prvih okužb v Slovenijo pa je bil tudi iz alpskih zimskošportnih središč.

Ukrepi in druge prepovedi

Zdravstvene posledice, bolezni in smrti pa niso edina negativna posledica epidemije covida-19 v Sloveniji. Zaradi omejevanja širjenja okužb je vlada sprejemala stroge ukrepe, ki so močno vplivali na življenje ljudi. Med njimi omejevanje gibanja na občine in regije, delo od doma, zapiranje šol in učenje na daljavo, zapiranje dela gospodarskih dejavnosti, prepoved združevanja, prepoved uživanja hrane na javnih površinah in prvič po drugi svetovni vojni omejitev gibanja ponoči oz. t. i. policijska ura.

Tako strah pred boleznijo kot včasih nerazumni in predvsem ne preveč dobro "podani ukrepi" so imeli tudi druge, z boleznijo nepovezane posledice – duševne stiske in strah pred prihodnostjo, pri nekaterih zaradi izgube dela tudi boj za preživetje. Predvsem v prvem valu se je izkazalo, da ne znamo poskrbeti za najranljivejše, starostnike, ki bivajo v domovih za ostarele, kjer se je virus širil kot požar in povzročil največ smrti.

(Ne)primerno komuniciranje

Prebolela sem covid-19
Slutila sem, da bom zbolela, ker me je obiskala hči, ki je zbolela dva dni po obisku. Sama sem vročino dobila dva, tri dni za njo. Malo me je bolelo grlo. Prvi teden bolezni se mi ni zdel nič posebnega. Počutila sem se pač malo virozno.

Stanje se je začelo slabšati drugi teden bolezni, ko so me začele zelo boleti roke, noge, mišice, glava. Čutila sem močno utrujenost. Še najhujši je bil strah, ki sem ga čutila, saj sem se ves čas spraševala, kaj bo, če se virus razširi na pljuča. To me je najbolj skrbelo. K sreči ni bilo tako in sem se po treh tednih bolezni vrnila na delo.

Marjana, 54

Veliko dvomom o pravilnosti so povzročili nabava zaščitne opreme, ki je zdaj pod drobnogledom pristojnih institucij, razburjenje in globe, ki so jih represivni organi pisali tudi tistim, ki so na javni površini pojedli rogljiček ali pa želeli pomalicati burek. Uradno ne zaradi prehranjevanja, ampak nenošenja maske. Državljani smo bili na začetku epidemije deležni kazanja s prstom na po mnenju vlade krivce za nepripravljenost na epidemijo (to naj bi bila še Šarčeva vlada), čeprav je Slovenija v drugem valu, ko naj bi bila po trditvah te iste vlade zelo dobro pripravljena, glede števila okužb, hudo bolnih in umrlih padla med najbolj prizadete države v spopadu z novim koronavirusom.

Sprva muzanje, nato pa tudi nezadovoljstvo je med državljani povzročalo tudi komuniciranje predstavnikov vlade, točneje takrat vladnega govorca Jelka Kacina, ki je državljanom med drugim povedal, da naj se "veselijo, dokler se lahko", ki se je spraševal "kam pa kam, veseli izletniki", ko so se državljani odpravili v naravo na rekreacijo, a tudi svaril, da naj se na družinske piknike ne vabi "ljudi iz različnih kulturnih ali nacionalnih okolij", ampak naj ti ostanejo družinski, sicer nas "lahko potencialno pahnejo čez rob". In seveda zmagovita, ki so jo ponavljali številni nastopajoči na vladnih novinarskih konferencah, "naslednjih 14 dni bo ključnih", ki po mesecih ponavljanja ni več zabavna za nikogar. Vmes smo zaznali tudi druga vprašljiva dejanja predstavnikov oblasti. Tako smo bili priča sestankovanju v gostilni, pojavljanju na meji brez obveznega potrdila o negativnem PCR-testu in nato zatrjevanju, da se med drugim tako preverja tudi delovanje tujih mejnih organov.

Cepiva

Po letu dni življenja z epidemijo in nekaterih trenutkih, ki so kazali, da ta končno pojema, pa luči na koncu predora še ni videti. Projekcije IJS-ja kot tudi WHO-ja namreč kažejo, da je upad števila okužb začel stagnirati, poleg tega pa skrb vzbujajo nove, bolj nalezljive različice virusa (britanska, brazilska in južnoafriška). Hkrati nastajajo zamude pri dobavi cepiva, zato cepljenje prebivalstva ne poteka tako hitro, kot smo si to želeli.

Leto dni življenja z virusom

Epidemijo smo občutili tudi na MMC-ju. Zbolelo je kar nekaj naših sodelavcev in kolegov, k sreči brez hujših posledic. So pa nekateri zaradi bolezni izgubili bližnje, sorodnike in znance. Nekaj pričevanj o tem, kako je preboleti covid-19, smo zbrali tudi v MMCpodrobno.

V MMC podrobno smo se novinarji notranjepolitične redakcije sicer ozrli na leto epidemije in izpostavili morda manj očitne, a vseeno skrb vzbujajoče posledice, ki zaradi spremenjenega načina življenja pestijo državljane. Kakšne posledice imata šolanje na daljavo in delo od doma z vidika odrezanosti od socialnih stikov z vrstniki, sodelavci in prijatelji, s kakšnimi stiskami in strahovi se spopadajo tisti, ki prebolevajo covid-19, kako nekateri pomanjkanje znanstvenih ugotovitev in informacij nadomestijo s t. i. teorijami zarote, kako so se zaradi zasedenosti bolnišnic z bolniki s covidom-19 zmanjšale druge potrebne zdravstvene storitve in kakšne razumne in manj razumne ukrepe moramo spoštovati v imenu omejevanja širjenja okužb. Pa še, kaj je epidemija naredila našemu gospodarstvu in kaj za prihodnost pomenijo vladni ukrepi za pomoč gospodarstvu in državljanom. In navsezadnje – kaj nas čaka v bližnji prihodnosti.

Vabljeni k branju.

Aleksandra K. Kovač

Zaradi protestov je bilo na ulicah veliko policijskih enot. Foto: BoBo

Ukrepi in prepovedi

Policijska ura, prepoved gibanja med občinami in drugi ukrepi, ki so močno posegli v naš vsakdanjik

Gregor Cerar

Policija je do konca februarja izvedla skoraj 9500 prekrškovnih postopkov zaradi kršitev vladnih odlokov na podlagi zakona o nalezljivih boleznih. Skupni znesek glob, ki jih je izrekel zdravstveni inšpektorat, pa znaša skoraj dva milijona evrov.

"Nisem epidemiolog, tudi ne zdravnik. Lahko pa z mesta, ki ga trenutno zasedam, ocenim, da je ta policijska ura, kot ste jo poimenovali novinarji, ali epidemiološka ura, kot sem jo imenoval sam, precej pripomogla k temu, da se je stvar začela izboljševati. Prepričan sem, da če epidemiološka ura ne bi veljala, bi bilo posebej zaradi zasebnih druženj stanje precej slabše. Seveda je nemogoče hipotetično izmeriti nekaj, česar ni. Ker epidemiološka ura je, to pomeni, da je stanje boljše," je konec februarja na vladni novinarski konferenci podaljšanje t. i. policijske ure, ki je v Sloveniji v veljavi že več kot tretjino leta, pojasnjeval minister za notranje zadeve Aleš Hojs.

Ob tem je navajal, da imajo policijsko uro tudi številne druge države. Toda Slovenija je država EU-ja, ki ima najdlje trajajočo prepoved gibanja ponoči, čeprav njene uvedbe ni predlagala zdravstvena oz. epidemiološka stroka. Tako kot pri številnih drugih ukrepih za preprečevanje širjenja epidemije koronavirusne bolezni 19 je šlo za politično oz. vladno odločitev.

Kot je pred časom navajal portal Necenzurirano, naj bi se za uvedbo policijske ure odločili na podlagi študije, ki je dokazovala uspešnost uvedbe policijske ure v delu EU-ja, ki je na drugi celini. Natančneje v Južni Ameriki, v Francoski Gvajani.

Policijska ura ni edini protikoronski ukrep, ki močno posega v temeljne človekove pravice, kot je svoboda gibanja. Številni ukrepi in odloki so bili podani tudi v presojo ustavnemu sodišču. Toda ustavni sodniki so, kar zadeva omejevanje svobode gibanja, za zdaj presodili le, da začasna omejitev gibanja na občine v prvem valu epidemije covida-19 ni bila v neskladju z ustavo.

Strogi ukrepi, ki so delovali le v prvem valu

Slovenija je za preprečevanje epidemije covida-19 sprejela številne ukrepe, ki so bili med strožjimi glede na primerjavo z drugimi EU-državami. Prvi ukrepi so bili sprejeti 12. marca, ko je nekdanji minister za zdravje Aleš Šabeder na podlagi 7. člena zakona o nalezljivih boleznih zaradi povečane nevarnosti širjenja novega koronavirusa podpisal odredbo o razglasitvi epidemije.

Ukinjeni so bili dogodki z več kot 500 ljudmi, najprej v dvoranah, nato še na prostem. V zdravstvenih ustanovah so prekinili izvajanje nenujnih preventivnih zdravstvenih storitev. Odpovedana so bila vsa športna tekmovanja. Mejo z Italijo, kjer je bilo lani pozimi največje žarišče koronavirusa v Evropi, so zaprli za večino prometa.

Skoraj sočasno z razglasitvijo epidemije je vodenje države prevzela vlada Janeza Janše, ki je na podlagi 39. člena zakona o nalezljivih boleznih, ki omogoča prepoved oziroma omejitve gibanja prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih, takoj sprejela nove ukrepe oz. odloke ter zaprla vse vzgojno-izobraževalne ustanove in nenujne prodajalne z izjemo trgovin z živili, lekarn, bencinskih servisov, bank, pošt in trafik.

Ukinjen je bil javni prevoz, bolnišnice so opravljale le storitve s stopnjo nujno ali zelo hitro z izjemo onkologije in obravnave nosečnic. Delo so zaustavila sodišča in številna podjetja po državi, ranljivim skupinam je bil dodeljen poseben časovni pas za obisk trgovin.

Foto: BoBo

Konec marca je vlada uvedla nove strožje ukrepe, s katerimi je začasno omejila gibanje le na občino stalnega ali začasnega prebivališča z nekaterimi izjemami, kot je bila pot v službo ali dostop do lekarn ali zdravnika, če ga ni bilo v občini bivanja.

Slovenija je bila ena prvih držav v EU-ju, ki je maja razglasila konec epidemije. Med prvim in drugim valom so se tako sprostili številni ukrepi. Vendar je vlada še vedno budno pazila, da ne bi bilo množičnih zbiranj, saj so bile v veljavi omejitve glede dogodkov tudi na prostem, gostinski lokali niso smeli delovati pozno v noč, zaprti so ostali nočni klubi.

Ukrepi so se znova precej zaostrili, ko je na začetku jeseni začelo znova naraščati število okužb. Med drugim je bila vnovič uvedena obvezna uporaba zaščitnih mask v zaprtih prostorih, omejili so delovni čas gostinskih obratov, zbiranje na javnih mestih in dejavnosti v zaprtih prostorih ...

Drugi val in še strožji ukrepi

Vlada je 18. oktobra znova, za mesec dni, razglasila epidemijo, ki je trenutno, eno leto od prve razglasitve epidemije, še vedno v veljavi.

Takoj po razglasitvi epidemije je bila prvič po drugi svetovni vojni v Sloveniji uvedena policijska ura (od 21.00 do 6.00). Vlada je nato še začasno ukinila javni promet, prepovedala vsakršno druženje na prostem, prodajo življenjsko nenujnih izdelkov v trgovinah, prehod med občinami ...

Strogi ukrepi so veljali vse do konca decembra, saj število okuženih ni upadlo, slovenski zdravstveni sistem pa je bil na robu zmogljivosti zaradi velikega števila bolnikov s covidom-19, ki so potrebovali bolnišnično oskrbo.

Vlada je kot pomoč najbolj prizadetim sprejemala tako imenovane protikoronske zakonske svežnje za omilitev posledic (PKP-je), s katerimi je denimo sofinancirala ukrepe, kot so čakanje na delo, subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa, delno kritje fiksnih stroškov podjetij …

Namestnik generalnega direktorja policije Tomaž Pečjak o tem, da je dovoljeno zbiranje do 10 ljudi, vendar ne, če gre za shod
"Skupina do 10 ljudi se lahko skupaj zbere na določenem območju, vendar ne z namenom samega shoda. Ne glede na to, ali gre za shod kot obliko protesta ali za kakšne druge shode."

V okviru PKP-jev pa je bil okrepljen tudi nadzorni aparat nad izvajanjem vladnih odlokov, v katerega je bila vključena več kot tisočnija inšpektorjev različnih inšpektoratov. Dodatne pristojnosti pa so podeljene tudi policiji, ki poleg običajnih nalog opravlja tudi nadzor kršitev, kot so odlok o prepovedi zbiranja, prehajanju občinskih meja, policijska ura ...

Kazni za kršitve protikoronskih ukrepov so po mnenju številnih pravnih strokovnjakov vse prej kot sorazmerne. Globa po zakonu o nalezljivih boleznih znaša od 400 do 4000 evrov za vsako posamezno kršitev. "Če ste torej med 21. in 6. uro zunaj v skupini več kot šestih ljudi in pri tem ne nosite maske, so to tri kršitve in posledično tri globe v skupni vrednosti 1200 evrov. Če ste poleg tega še zunaj regije oz. zdaj zunaj občine stalnega bivališča, znese to še dodatnih 400 evrov. Neupravičeni nočni izleti vas v tem času lahko zelo drago stanejo," je na eni izmed vladnih novinarskih konferenc razložila Deana Potza z zdravstvenega inšpektorata.

Toplo-hladna vladna vojna proti protestnikom

Spomladi so se v večjih slovenskih krajih, najbolj množično v prestolnici, začeli protesti. Ker je bilo prepovedano zbiranje več ljudi, je potekalo množično protestno kolesarjenje, kar je represivni državni aparat še nekako toleriral, globe in drugo kaznovanje protestnikov so bili redkejši. Tudi vladne navedbe, da so protesti lahko veliko tveganje za okužbe z novim koronavirusom, niso dobile potrditve v morebitnem drastičnem porastu okužb.

Peti protikoronski zakon (PKP 5) je policistom določil dodatna pooblastila po zakonu o nalezljivih ukrepih. Začelo se je sankcioniranje vsakršnih protestnikov, tudi če so zgolj prebirali ustavo ali s kredo po asfaltu pisali protivladna gesla. Prekršek je že sprehod s protivladnim napisom na dežniku ali hupanje v avtomobilu pred DZ-jem.

Sproščanje ukrepov, protesti prepovedani

Vlada je po nekaj mučnih mesecih, ko je število novih okužb iz dneva v dan stagniralo, decembra naredila prvi načrt sproščanja ukrepov, ki jih je nekoliko zrahljala v času božično-novoletnih praznikov, ko je dovolila prehod občinskih meja, omogočila zbiranje v zelo omejenem obsegu in dala zeleno luč za zagon nekaterih storitev, denimo frizerjev ...

Slovenija je februarja prešla v t. i. oranžno fazo in sproščene so bile še nekatere storitve in dejavnosti, znova pa je na javnih površinah dovoljeno zbiranje do 10 ljudi.

Zbiranje oseb pa si vlada oz. za odlok pristojno ministrstvo razlaga po lastnih željah. Druženje skupinic je dovoljeno, protesti proti vladi še naprej prepovedani.

"Skupina do 10 ljudi se lahko skupaj zbere na določenem območju, vendar ne z namenom samega shoda. Ne glede na to, ali gre za shod kot obliko protesta ali za kakšne druge shode," je ob ponovnem sproščanju omejitev gibanja pojasnil namestnik generalnega direktorja policije Tomaž Pečjak.

Kazni tudi za uživanje hrane na prostem

Policija vsakršne proteste dosledno kaznuje – ali gre za proteste taksistov ali pa srednješolcev, ki si želijo nazaj v šolo.

Po protestu dijakov v Mariboru je policija zoper mladoletne dijake podala obdolžilni predlog na Okrajno sodišče v Mariboru, saj naj bi dijaki z zbiranjem ogrožali javno zdravje oseb v Sloveniji, čeprav so nosili zaščitne maske in držali razdaljo.

Na drugi strani pa dolge gneče za obvezna testiranja ali v vrstah pred trgovinami, denimo za krofe v času pusta, organe pregona ali inšpekcijske službe puščajo ravnodušne.

Policisti in pred PKP-jem 5 pristojni inšpektor pa niso kaznovali le protestnikov. Med bolj izpostavljenimi primeri je bila kazen staršem, ki so na sprehodu z otrokom sredi Kranja jedli rogljiček in pri tem niso nosili maske lani oktobra, ko je bila zapovedana uporaba zaščitnih mask na prostem.

Ali pa novembrski primer raznašalca hrane, ki je na stopnicah frančiškanske cerkve malical burek. Policisti so ga oglobili zaradi neuporabe maske na javnem kraju.

Policijska ura v božično-novoletnem času. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Zdrs državljanskih svoboščin

Slovenija spada med 11 držav, kjer so v letu 2020 državljanske svoboščine najbolj nazadovale, je lani ugotavljalo poročilo mednarodne organizacije CIVICUS.

Na kršitve oz. čezmerne vladne posege v temeljne človekove pravice, kot je svoboda gibanja, so v Sloveniji v glavnem opozarjale nevladne organizacije kot tudi pravni strokovnjaki, ki so objavljali pravna mnenja, v katerih so argumentirano podvomili o pravni ustreznosti ukrepov glede na zapisano v zakonu o nalezljivih boleznih, ki je osnova za večino vladnih ukrepov in odlokov.

Ustanovljena je bila tudi Pravna mreža za varstvo demokracije, v katero so se povezali nevladne organizacije in nekateri odvetniki. Cilj nevladnikov in odvetnikov je nuditi pravne nasvete oziroma pravno pomoč oglobljenim zaradi kršitev spornih vladnih odlokov.

Zadnji primer je pravna pomoč mladoletnim mariborskim dijakom, ki so jim bile izrečene kazni in sodni pozivi zaradi protesta, s katerim so izražali želje po vrnitvi v šole. Na začetku marca pa so tudi vložili pobudo za oceno ustavnosti odloka o prepovedi zbiranja.

Ležernost sodnih mlinov ustavnega sodišča

Na ustavno sodišče so bile podane številne pobude za presojo več vladnih odlokov za zajezitev širjenja novega koronavirusa na ustavnem sodišču. Vendar prav veliko odločitev glede protikoronskih odlokov ustavno sodišče (še) ni sprejelo.

Sredi septembra je presodilo, da začasna omejitev gibanja na občine v prvem valu epidemije covida-19 ni bila v neskladju z ustavo.

Izpodbijane določbe, ki so s prepovedjo gibanja zunaj občine prebivališča uveljavile poseg v pravico do svobode gibanja, so po mnenju ustavnega sodišča težile k ustavno dopustnemu cilju in niso bile čezmerne.

Varuh človekovih pravic o dopustnih posegih v človekove pravice
"Dejstvo je, da se je v zadnjem letu posegalo v marsikatero človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino. Moramo pa poudariti, da ni nujno vsak poseg v pravice ljudi tudi ustavno nedopusten. V veliko večino pravic oziroma svoboščin je namreč načeloma dovoljeno posegati, vendar je nujno pri tem zasledovati načela sorazmernosti, legitimnosti in nujnosti. Sankcioniranje mora biti vedno sorazmerno, torej je treba oceniti, ali ni mogoče uporabiti kakšne druge oblike sankcioniranja."

Ustavno sodišče je vladi naložilo tedensko odločanje o ukrepih na podlagi strokovnih izhodišč. Vendar ker jih vlada ni tedensko objavljala v uradnem listu, so konec novembra za neveljavne označili sklepe vlade, s katerimi je ta podaljševala ukrepe za zajezitev epidemije v vzgoji in izobraževanju, sprejete v obliki odloka, in tudi sklep ministrice za izobraževanje o izobraževanju na daljavo. Presodilo je, da gre pri sklepih za predpise, ki morajo biti objavljeni v uradnem listu, sicer niso veljavni.

Posledično je prenehala tudi veljavnost samega odloka o začasni prepovedi zbiranja v vzgojno-izobraževalnih zavodih.

Ustavno sodišče je konec lanskega leta zadržalo izvajanje odloka o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami. Vladi pa je naložilo, naj najpozneje 4. januarja omogoči začetek izvajanja programov za otroke s posebnimi potrebami.

Glede pobud za presojo policijske ure pa je sodišče lani konec leta tudi zavrnilo predlog za začasno zadržanje odloka o začasni omejitvi gibanja v nočnih urah zaradi epidemije oz. policijske ure.

Foto: BoBo

Previdnost "varuhov" glede ukrepov

Informacijski pooblaščenec (IP) oz. urad informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik je imel v času epidemije, vsaj tako se zdi, glede vladnih ukrepov največ dela z aplikacijo za mobilne telefone OstaniZdrav, s pomočjo katere naj bi uporabniki pametnih mobilnih telefonov dobili informacijo, da so bili v stiku z okuženo osebo in bi se na podlagi te informacije samoosamili.

Glede na zakonske določbe je uporaba aplikacije prostovoljna, saj tako zahtevajo veljavni predpisi v Sloveniji in EU-ju. Prostovoljnost uporabe oziroma nekaznovanje zaradi neuporabe sta kot pogoj določila tudi ponudnika storitev Apple in Google.

Toda vladni ukrepi so nekaj časa za prehod med občinami oz. regijami zapovedovali obvezno uporabo aplikacije, kar naj bi lahko preverjala policija. Za vpogled v mobilni telefon in preverjanje namestitve aplikacije pa je sicer potreben sodni nalog.

"IP znova poudarja, da je v demokratični družbi vedno ključno, da se pri izbiri ukrepov, s katerimi država posega v temeljne pravice posameznikov, kot so pravica do gibanja, pravica do zasebnosti, pravica do zdravja, pravica do šolanja ipd., vedno uporabi najmilejša oblika posega, s katero je mogoče učinkovito doseči zakonite učinke," je opozoril informacijski pooblaščenec.

O vladnih ukrepih pa je konec februarja razpravljal tudi Svet varuha človekovih pravic (Varuh). Kot so zapisali pri Varuhu, so člani sveta izpostavili aplikacijo Ostani zdrav, "ki je po mnenju nekaterih članov neučinkovita in nesmiselna, podobno menijo tudi za omejitev gibanja ponoči. Poudarili so, da morajo biti vladni protikoronski ukrepi začasni, sorazmerni, dobro strokovno utemeljeni in pregledni."

Izrazili pa so tudi nezadovoljstvo, ker Varuh od vlade še ni prejel vsebinskega odgovora na njegovo priporočilo, da naj vlada pri sprejemanju svojih odločitev zagotavlja presojo posledic sprejetih ukrepov na temeljne človekove pravice in svoboščine skladno z ustavo in mednarodnimi obveznostmi.

Foto: BoBo

Kakšno je sicer stališče varuha človekovih pravic do izrečenih sankcij?

"Dejstvo je, da se je v zadnjem letu posegalo v marsikatero človekovo pravico oziroma temeljno svoboščino. Moramo pa poudariti, da ni nujno vsak poseg v pravice ljudi tudi ustavno nedopusten. V veliko večino pravic oziroma svoboščin je namreč načeloma dovoljeno posegati, vendar je nujno pri tem zasledovati načela sorazmernosti, legitimnosti in nujnosti. Sankcioniranje mora biti vedno sorazmerno, torej je treba oceniti, ali ni mogoče uporabiti kakšne druge oblike sankcioniranja. Zato je Varuh na primer v primeru ugotavljanja identitete ob protestu 19. 6. 2020 v Ljubljani priporočal, naj policisti za izvajanje pooblastila ugotavljanja identitete vselej opravijo skrbno presojo pogojev, ki jih določajo zakon in drugi predpisi za izvajanje policijskih pooblastil," so za MMC pojasnili pri varuhu človekovih pravic.

Ob tem pri varuhu človekovih pravic dodajajo, da "priporočajo, da je treba oceniti vsakokratne okoliščine primerov in podati le takšne omejitve, kot so potrebne in sorazmerne za doseganje legitimnega cilja omejitve. Na primer: omejevanje zbiranja je upravičeno le, če za dosego cilja ni na voljo manj omejujočega ukrepa. Poseg v pravico pa mora biti razumno in prepričljivo utemeljen s stališči zdravniške, zlasti epidemiološke stroke."

Rekorderji po zaprtju šol

Slovenija ni le EU-država z najdlje trajajočo policijsko uro. Prav tako so bile najdlje zaprte šolske ustanove in pouk je potekal na daljavo. Dlje kot v drugih evropskih državah so bile zaprte tudi številne trgovske in storitvene dejavnosti.

Med ukrepi, ki so obširneje prizadeli prebivalstvo, je bilo zaprtje izobraževalnih ustanov oz. je bilo za učence, dijake in študente kmalu po razglasitvi epidemije zapovedano šolanje na daljavo. V šole so se v šolskem letu 2019/20 lahko vrnili šele po razglasitvi konca epidemije.

Konec poletnih počitnic je šolsko ministrstvo pripravilo načrt, kako bo večina šolarjev in dijakov lahko obiskovala pouk v novem šolskem letu (modeli A, B, C, D).

Toda načrt, sicer definiran po različnih izvedbah, od novembra ni veljal več. Šele po dolgotrajnih pozivih in protestih so ob predpisanih zaščitnih ukrepih 9. februarja znova sedli v šolske klopi učenci prvega triletja. Zdaj se vračajo v šole in druge izobraževalne ustanove še preostali udeleženci učenja na daljavo.

Groteskni zapleti ministrov in zmeda z ukrepi

Za izvajanje protikoronskih ukrepov so večinoma pristojna tri ministrstva, in sicer zdravstveno, gospodarsko in notranje, v okvir katerega sodi policija.

Veliko ukrepov, ki prepovedujejo najrazličnejše dejavnosti državljanov, je medsebojno povezanih z odloki, ki sodijo pod pristojnost vseh treh ministrstev.

Denimo ukrep prepoved uživanja hrane in pijače na javnih prostorih (ukrep ministrstva za gospodarstvo) prepoveduje prehranjevanje v okolici gostinskih obratov, ki lahko razdeljujejo hrano za seboj.

Toda čeprav je dovoljeno zbiranje 10 ljudi (ukrep ministrstva za notranje zadeve), skupinsko prehranjevanje ni dovoljeno, ker bi lahko kršilo priporočila NIJZ-ja ...

Zapleti z razlago ukrepov, ki omejujejo gibanje po državi in zunaj nje, kot tudi glede prodaje blaga in storitev so stalnica obeh delov epidemije covida-19.

Vsakič ko je vlada sprostila kakšen ukrep, so se pojavila vprašanja kot tudi pozivi in celo protesti, da je treba odpreti sorodne dejavnosti.

Pristojni inšpektorji so recimo nemudoma posredovali, ker so samodejne pralnice vozil uporabljale fizične osebe, čeprav bi jih lahko le pravne osebe.

Za največjo afero pa je poskrbel gospodarski minister Zdravko Počivalšek, ki so ga zalotili pri sestanku v jeruzalemskem gostišču. Gostinske dejavnosti razen nekaterih manjših izjem so še vedno prepovedane.

Počivalšek je sicer svoje dejanje opravičeval, da je bil sestanek zakonit, ker je šlo za poslovno srečanje, kar je po vladnih odlokih dovoljeno. Počivalškovo ministrstvo je nato pojasnilo, da bi lahko v času epidemije delovali tudi številni drugi gostinci, če bi sklenili pogodbe s podjetji oz. pravnimi osebami glede ponujanja hrane in pijače. Številne gostinci zato že razmišljajo o tožbah proti državi.

Foto: BoBo

Kršitve odlokov zaradi mame in tašče

Minister za notranje zadeve Aleš Hojs, ki je pristojen za vladne odloke, ki omejujejo gibanje in zbiranje državljanov, pa je bil kar dvakrat zasačen, ko je verjetno kršil stroge vladne odloke glede prehajanja občinskih in regionalnih meja. V to pa sta bili vpleteni njegova mama in tašča.

Na velikonočno nedeljo, ko so veljala stroga pravila glede prehajanja občinskih meja, je obiskal družinsko počitniško hišo v bližini Metlike. "V počitniški hiši v naselju Grabrovec pri Metliki, lastnica je njegova tašča, se je ustavil spotoma, da bi pomagal osebi, ki potrebuje podporo," se je glasilo pojasnilo MNZ-ja.

Na prešernovo, na državni praznik 8. februarja, pa je hrvaška policija zavrnila vstop v državo istemu ministru, ki se je na mejni prehod pripeljal s svojo mamo. Ker nista izpolnjevala pogojev, ki jih je v epidemiji za vstop tujcem določila Hrvaška, sta se obrnila nazaj proti Sloveniji.

Namen poti naj bi bila mamina nepremičnina na Hrvaškem, Hojs pa se je med drugim izgovarjal, da je preverjal delo hrvaške policije.

Naslov infografike: represija

Pristopi k omejevanju koronakrize se močno razlikujejo. Foto: Pixabay

Primerjava omejitev

Bili so ukrepi, ki so ščitili, in bili so odloki, ki so jezili

Tina Hacler

Svet že več kot leto dni vztraja v primežu pandemije, ki jo spremljajo tudi ukrepi, s katerimi oblasti poskušajo zamejiti njeno širjenje. Koronakriza v različnih delih sveta kaže različne obraze, tako kot omejitve.

Organizacije in spletne strani, ki zbirajo podatke o omejitvenih ukrepih v posameznih državah, sicer najpogosteje označujejo le glavne kategorije - npr. maske niso ali so obvezne ali pa so zgolj priproročene, zato primerjave niso preproste.

Znotraj posameznih sklopov poseganja v družbeno življenje in gospodarstvo se namreč skrivajo različni odtenki strogosti - kljub številnim podobnostim povsod na nekoliko samosvoj način.

Od ostrih ukrepov kitajskih oblasti že januarja lani, ki so zloglasni Vuhan in pokrajino Hubej s 56 milijoni prebivalcev dobesedno odrezale od sveta: prekinili so vse prometne povezave, prepovedali zapuščanje doma, več kot dva meseca je veljala popolna karantena ...

Do izjave hrvaškega predsednika Zorana Milanovića, ki je na začetku marca sarkastično komentiral stanje v sosednjem BiH-u: "Vse vlade so enako uspešne in neuspešne, po vsej Evropi in po vsem svetu. Seveda pa so najbolj uspešni v Bosni in Hercegovini. Tam nihče ni bolan, nihče ne umira, nikogar ni v bolnišnicah. Nihče ne govori o tem, nihče se ne cepi. To je to."

Spodaj smo zbrali nekaj primerjav med ukrepi v posameznih državah:


Naslov infografike: ukrepi

Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek med prevzemom zaščitne opreme v času prvega vala epidemije. Foto: Twitter/Zdravko Počivalšek

Javna naročila

"Zdravstveni in gospodarski krizi se je pridružila tudi kriza boja proti korupciji"

Laura Štraser

Zdravstvena kriza je v ospredje znova porinila pomembnost bedenja nad tveganji za korupcijo – še posebej tistih, povezanih z zdravstvenim sistemom in javnim naročanjem. Hkrati pa se je pokazala tudi krhkost celotnega sistema preprečevanja korupcije.

Začetek boja proti epidemiji covida-19 v državi je minil v znamenju po besedah vladnih odločevalcev "alarmantno kritičnega" pomanjkanja zaščitne medicinske opreme. Zaradi pospešenega širjenja okužb je povpraševanje po opremi občutno presegalo obstoječo ponudbo, kar je spodbudilo tudi svetovno tekmo med državami.

Maske in druga zaščitna oprema so postale najbolj iskano blago, priča smo bili novodobnemu piratstvu, zaplembam tovorov na carinah, preusmerjanju pošiljk h kupcem, ki so bili pripravljeni za blago ponuditi več denarja. V središču tega dogajanja se je znašla tudi Slovenija s praznimi skladišči blagovnih rezerv. Z nabavo medicinskih ventilatorjev, mask in preostale zaščitne opreme se je takoj ob prevzemu oblasti lanskega marca intenzivneje začela ukvarjati nova vlada.

Sledilo je nekajtedensko množično sklepanje več milijonov težkih pogodb s posameznimi podjetji, tudi s takšnimi, ki so sredi zdravstvene krize prestrukturirala svojo dejavnost in se čez noč prelevila v dobavitelje medicinske opreme. V prvi fazi je zavod za blagovne rezerve, ki spada pod okrilje ministrstva za gospodarstvo in je bil zadolžen za dobave, oddal več kot 50 naročil v vrednosti 181 milijonov evrov. Posle v vrednosti 129 milijonov evrov si je razdelilo 31 podjetij, od tega je bilo 16 podjetij uspešnih na razpisih v vrednosti najmanj milijon evrov.

Obrambni minister in podpredsednik vlade Matej Tonin je vse očitke o nepotizmu ostro zavrnil. Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona

Očitki o domnevnem nepotizmu pri sklenitvi pogodb

Med rekorderji po teži sklenjenih pogodb sta se znašli podjetji Public Digital Infrastructure (v lasti Joca Pečečnika) v vrednosti 30,99 milijona evrov in Acron iz Pameč pri Slovenj Gradcu s skoraj 30 milijoni evrov vrednim poslom. Zadnje se je v središču javnega zanimanja znašlo tudi zaradi družinskih povezav z obrambnim ministrom Matejem Toninom. Kot se je izkazalo, je v trgovskem podjetju, sicer specializiranem za prodajo darilnega, pisarniškega, šolskega programa in daril, ne pa medicinske opreme, kot vodja prodaje pisarniškega materiala zaposlena ministrova mama.

"Namen povezovanja mene, moje mame Joži Tonin, podjetja Acron in pogodbe o dobavi zaščitne opreme je zagotovo politikantski poskus nekaterih, da me oblatijo, umažejo in obračunajo z mano," je očitke o nepotizmu tedaj vztrajno zavračal minister. Čeprav je medresorsko delovno skupino za sprejetje, pregled in vrednotenje ponudb zaščitne opreme, ki jo je ustanovila vlada, vodil državni sekretar na obrambnem ministrstvu iz vrst NSi-ja Damijan Jaklin, je Tonin vztrajal pri tem, da njegov resor z nabavo zaščitne opreme, pogajanji o cenah in sklepanjih pogodb nima nič: "Vse to je v pristojnosti blagovnih rezerv ministrstva za gospodarstvo."

O vlogi medresorske skupine pa, da ta zgolj preverja izpolnjevanje tehničnih standardov. "Ponudbe, ki izpolnjujejo zahtevane pogoje, se posredujejo zavodu za blagovne rezerve v nadaljnji postopek izvedbe naročila in sklenitev pogodb," je dodal. Na ministrstvu za gospodarstvo pa so seveda zatrjevali drugače – na podlagi protokola, ki ga je sprejela vladna medresorska delovna skupina, je bila za izbor opreme, torej ustreznost ponudbe in posledično dobavitelja, odgovorna prav uprava za zaščito in reševanje, ki spada pod ministrstvo za obrambo. Naloga zavoda za blagovne rezerve pa "zgolj priprava in podpis pogodb z dobaviteljem ter uskladitev dejavnosti za prevzem opreme". K preverbi sumov kršitve zakona o integriteti je Tonin Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) pozval kar sam.

Obrambni minister Tonin v času prvega vala epidemije med prevzemom nabav zaščitne medicinske opreme. Foto: BoBo

Zgodba o izgubljenem tovornjaku: "Ne tovor ne maske niso nikoli obstajale"

Protikorupcijska komisija je predtem pod drobnogled vzela tudi posel z družbo Labena, ki se je znašla v središču zgodbe o domnevni prevari s tremi milijoni zaščitnih mask, na katere smo zaman čakali sredi lanskega marca. Med transportom tovora iz Italije v Slovenijo so na gospodarskem ministrstvu izgubili stik z voznikom tovornjaka.

Okoliščine dogodka je takrat podrobneje pojasnjeval obrambni minister Tonin, ki je javnosti naznanil, da je šlo v konkretnem primeru za klasično prevaro in da ne tovor ne maske niso nikoli obstajale. V celotni zgodbi mu je uspelo videti tudi dobro plat – in sicer da država ni bila oškodovana, ker ni še ničesar plačala. Preiskave okoliščin dogodka so se nato lotili tudi ljubljanski kriminalisti. Ker je podjetje Labena do mask poskušalo priti prek bosanskega partnerja, se je slovenska policija v sklopu intenzivne kriminalistične preiskave dejavno povezala tudi z varnostnimi organi Bosne in Hercegovine.

Glede domnevnega nepotizma pri sklenitvi pogodb za nabavo zaščitne opreme pa se je poleg obrambnega ministra lanskega aprila pojavilo tudi ime ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška. Eno od pogodb za nakup zaščitnih mask v vrednosti 52 tisoč evrov je sklenilo podjetje njegovih sorodnikov – konfekcija Marja iz Sel pri Podčetrtku. "Žena mojega bratranca ima tekstilno podjetje," je razkril minister in pojasnil, da je podjetje le eno od številnih dobaviteljev v domači proizvodnji in dela transparentno.

Ne maske iz prtičkov, ampak iz "tkanega blaga"

Maske iz "netkanega blaga" je večina občin vrnila. Foto: MMC RTV SLO

V javnosti so veliko prahu zaradi očitkov o neustreznosti materiala in preplačanem znesku dvignile tudi "maske iz prtičkov". "Štirislojna maska iz papirnatega prtička in dveh gospodinjskih gumic … Štab jih bo vseh 2300 poslal nazaj. Naše pralne maske so vesoljska tehnologija," se je na prejeto pošiljko uprave za zaščito in reševanje pomenljivo odzval podžupan občine Dravograd Tone Preksavec. Omenjena občina pa ni bila edina, ki je brez zadržkov zavrnila pošiljko. Podjetji Korez-Sorting group in Zaščita Lukač, ki sta omenjene maske izdelali iz – po zagotovilih dobavitelja – certificiranega materiala airlaid, na drugi strani nista dvomili o kakovosti mask. Prav tako ne minister Počivalšek: "Tudi sam nosim ti dve maski teh dveh proizvajalcev," se je pohvalil, ob tem pa navedbe o tem, da gre dejansko za papirnate maske, označil za "največje zavajanje". Glede očitkov o previsoki ceni – država je za omenjene maske plačala 860 tisočakov (od 76 do 80 centov za masko) – pa je dejal, da so za vsako masko v času, ko je po vsem svetu primanjkovalo opreme, morali odšteli med 40 centi in enim evrom. "Do pred nekaj dnevi smo kupovali vse, kar je kdo ponudil, in plačali, kolikor so zahtevali, da smo prišli do zaščitne opreme. Od trenutka, ko je opreme dovolj (nekje po 10. aprilu), pa lažje dihamo in zdaj izbiramo, kaj bomo kupili, kakšne kakovosti in za kakšno ceno," je pojasnjeval sredi lanskega aprila.

Prav 10. aprila je na brniškem letališču pristalo prvo letalo z 1,2 milijona mask, dvema milijonoma zaščitnih rokavic in 30 tisoč zaščitnimi oblekami – približno šestina vse zaščitne opreme, za katero je Joc Pečečnik podpisal pogodbo z zavodom za blagovne rezerve. Ob tem je marsikoga šokirala njegova izjava, da je zanj najzahtevnejši posel doslej izpeljal tako, da je ob pomoči vplivnih prijateljev iz Kitajske določeno kvoto opreme "dobesedno ukradel", ker je drugače pač ni bilo mogoče dobiti.

Dragi medicinski ventilatorji, vprašljiva tudi njihova ustreznost

Zavod za blagovne rezerve je moral za medicinske ventilatorje Siriusmed R30 nabaviti dodatno opremo, da so bili ti vendarle na koncu primerni za zdravljenje bolnikov s covidom-19. Foto: MMC RTV SLO

Posebno poglavje v zgodbi so bili tudi medicinski ventilatorji Siriusmed R30, ki jih je dostavilo podjetje Geneplanet. V povezavi s tem in tudi z drugimi posli dobave zaščitne opreme so v oddaji Tarča na Televiziji Slovenija konec aprila s pomočjo žvižgača Ivana Galeta razkrili pričevanja in dokumente o domnevnem vmešavanju politike.

Gale, ki je med bolniško odsotnostjo nadomeščal takratnega direktorja blagovnih rezerv Antona Zakrajška, je med drugim opisal, da si je Počivalšek osebno najbolj prizadeval za sklenitev posla z Geneplanetom za dobavo ventilatorjev v vrednosti osem milijonov evrov, in to še preden je podjetje posredovalo bančno garancijo za posel. Poleg tega je bila ponudba Geneplaneta najdražja od vseh. "Na zavod je poslal tudi svojo odposlanko Andrejo Potočnik, ki je pritiskala na nas, na direktorja, vpila na vodjo finančne službe, naj nakaže denar podjetju," je nanizal.

Žvižgač Ivan Gale je zaradi razkritij domnevnih nepravilnosti ostal tudi brez zaposlitve na zavodu za blagovne rezerve. Foto: BoBo

Pritiske za sklenitev posla z Geneplanetom sta po njegovih opisih nadaljevala tudi dva od članov ekspertne skupine za nabavo opreme, Mitja Terče in Potočnikova, ki sta se zavzemala za to, da dobi podjetje tudi posel za dobavo mask FFP2.

V zadevo naj bi se vmešal tudi vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Anton Travner z osebnim klicem na zavod za blagovne rezerve in zasliševanjem o projektu. Razkrili so tudi pritiske politikov, kot sta Marjan Podobnik in Lojze Peterle, ki sta posredovala za posle nekaterih manjših podjetij. Vsi so kakršne koli pritiske zanikali. V vsaj enem primeru naj bi gospodarski minister na zavod pritiskal tudi z "urgentnimi navodili" predsednika vlade Janeza Janše.

Požvižgali so se na mnenje stroke

Vprašljiva je bila tudi ustreznost ventilatorjev, ki jih je zavod za blagovne rezerve naročil pri podjetju Geneplanet. Da za predihavanje covidnih bolnikov niso primerni, je ocenila tudi neformalna strokovna skupina strokovnjakov, ki je bila izbrana za ocenjevanje ponudb. Z mnenjem zdravnikov o neprimernosti ventilatorja naj bi bil seznanjen celoten vrh gospodarskega ministrstva, a so se na koncu kljub temu odločili za njihovo nabavo.

V javnosti so se pojavile tudi zgodbe drugih prezrtih dobaviteljev, ki so zaščitno opremo ponujali po nižji ceni od tistih, s katerimi so bili posli nazadnje sklenjeni. In kakšen je bil odziv odgovornih? Pri presoji ponudb se je vladna delovna skupina ravnala po času prejema in po resnosti ponudbe, pri čemer pa so imele prednost tiste s krajšimi dobavnimi roki, so pojasnjevali. Skupina naj bi pregledala tudi po 80 ponudb na dan, več pa da fizično preprosto ni bilo mogoče.

Joc Pečečnik (skrajno levo), Marko Bitenc, takratni minister za zdravje Tomaž Gantar (drugi z desne) in gospodarski minister Zdravko Počivalšek (skrajno desno) ob pošiljki zaščitne opreme v prvem valu epidemije. Foto: Twitter/Zdravko Počivalšek

Očitki o "politično motiviranih" kriminalističnih preiskavah

Po številnih očitkih o nepravilnostih je zgodba o nakupu zaščitne opreme dobila novo razsežnost. Iskanja morebitnih nepravilnosti v zgodbi o nabavi zaščitne opreme v času epidemije se je lotilo več pristojnih institucij – specializirano državno tožilstvo, protikorupcijska komisija in tudi Računsko sodišče, v državnem zboru pa se z iskanjem politične odgovornosti vpletenih ukvarja posebna preiskovalna komisija. Preiskovalci Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) so konec lanskega junija v sodelovanju z ljubljanskimi in celjskimi kriminalisti na več lokacijah opravljali preiskave stanovanjskih in poslovnih objektov ter vozil, kjer so "iskali in zasegali listinsko dokumentacijo, elektronske naprave in druge predmete s ciljem utemeljevanja suma storitve kaznivega dejanja zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva, ki se nanašajo na sume nepravilnosti pri naročilu in dobavi zaščitne opreme". Potrkali so tudi na vrata ministra Počivalška.

Kriminalistične preiskave prinesle tudi politične posledice

Notranji minister Aleš Hojs jih je označil za "politično motivirane", zaradi njih pa premierju Janezu Janši ponudil tudi svoj odstop. Sočasno z njim je odstopil tudi generalni direktor policije Anton Travner.

Premier Janša pa se je ob tem znova obregnil ob dvojna merila pri izboru prioritet NPU-ja, tožilstva in sodstva: "Vsi našteti so dolžni delovati v skladu z ustavo in zakoni, odgovorno in neselektivno. Očitno pa je, da so pri določitvi prioritet pri vseh teh treh institucijah že dolgo v ospredju politične simpatije in medijski pritiski, in ne teža suma kaznivih dejanj oz. oškodovanja premoženja ali javnih koristi."

Kmalu zatem so sledile kadrovske menjave na vrhu NPU-ja.

"Tudi v izrednih razmerah je treba ravnati odgovorno in transparentno"

Protikorupcijska komisija je na začetku lanskega decembra prvič javno predstavila izsledke tematskega nadzora nad nabavo zaščitne opreme zavoda za blagovne rezerve. "Zavedamo se, da so bili postopki nabave zaščitne opreme izvedeni v času izrednih razmer, a tudi v takih razmerah je treba ravnati odgovorno in transparentno," je takrat dejal predsednik komisije Robert Šumi. Pojasnil je, da so zaznali večje število korupcijskih tveganj. Po njihovih ugotovitvah so se pri državnih nakupih med drugim pojavili težave pri sledljivosti, nejasnosti, neenakopravna obravnava ponudnikov, vplivanje v posameznih fazah postopkov.

Deset dni pozneje so iz komisije sporočili, da so v okviru nadzora zaznali sume kršitev zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, zaradi česar so uvedli 21 preiskav. Te so uvedli zoper osem uradnih oseb, predvsem ministra Počivalška in nekdanjega državnega sekretarja Aleša Cantaruttija, ki je medtem postal generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije. Sum bremeni tudi vršilca dolžnosti direktorja zavoda za blagovne rezerve Tomija Rumpfa in nekdanjega direktorja tega zavoda Antona Zakrajška.

Osumljeni pa so tudi uslužbenka ministrstva Andreja Potočnik ter še trije uslužbenci zavoda za blagovne rezerve – Alojzij Černe, Ivan Gale in Marko Naraločnik.

Sume kršitev je KPK zaznal v osmih poslih z naslednjimi izbranimi ponudniki: Public Digital Infrastructure, Hmezad – TMT transport, Gorenje gospodinjski aparati, Geneplanet diagnostika, Cross Continental, Dobnik Trade, Tehno-Mag in Medicop. V komisiji zadev do konca preiskav ne komentirajo – sume kršitve zakona o integriteti bo tako potrdila ali ovrgla šele preiskava.

V pričakovanju končnega poročila Računskega sodišča

Posle z zaščitno opremo pa je pregledovalo tudi Računsko sodišče, ki je v času revizije prav tako zaznalo sume kaznivih dejanj pri trinajstih poslih zavoda za blagovne rezerve in jih naznanilo policiji. Končnega poročila Računskega sodišča še ni, čeprav je njegov predsednik Tomaž Vesel dejal, da so imeli ambicijo končno poročilo izdati do konca lanskega leta. Kljub temu so do takrat na vpogled akterjem poslov poslali šele osnutek. Ti so se do revizije opredelili in po napovedih predsednika Računskega sodišča bo kmalu javnosti na voljo tudi končno poročilo.

Ob tem so na Računskem sodišču razkrili še en zgovoren podatek – da so se v primeru treh revidirancev razčiščevalnih sestankov udeležili tudi odvetniki, kar je po navedbah sodišča "izjemno redka praksa, zlasti pa ni običajna pri vladnih uporabnikih državnega proračuna".

V javnosti so medtem že zaokrožile informacije iz vsebine osnutka revizijskega poročila. "Vsebina poročila je povsem drugačna in govori o tem, da je bila Slovenija sistemsko nepripravljena. Niti besede ni o moji osebni vlogi," se je na njih odzval minister Počivalšek in okrcal medije, da širimo laži.

Javnost bo po napovedih predsednika Računskega sodišča kmalu seznanjena z vsebino končnega poročila o nabavah zaščitne opreme. Foto: BoBo/Petar Perić

"Zdravstveni in gospodarski krizi se je pridružila tudi kriza boja proti korupciji"

Ob izgubljenih tovornjakih, neustreznih maskah in medicinskih ventilatorjih vprašljive kakovosti pa nekaj ostaja jasno – da je zdravstvena kriza v ospredje znova porinila nekatere že opažene vzorce iz preteklosti. V društvu Transparency International (TI) Slovenia opozarjajo na to, da se je zdravstveni in gospodarski krizi pridružila tudi kriza boja proti korupciji. Zaradi rahljanj nekaterih običajnih varovalk je bila izpostavljenost korupcijskim tveganjem zagotovo višja. "Predvsem je skrb vzbujajoče, da je bilo denimo pri nakupih zaščitne in medicinske opreme mogoče opaziti nekatere slabe vzorce iz preteklosti, kar pomeni, da se iz napak ne učimo in kriz ne izkoriščamo za sistemske premike na bolje. To je slab obet za prihodnost. Obenem pa se je pokazala tudi krhkost celotnega sistema preprečevanja korupcije, ki je posledica pomanjkanja odločnejših korakov v zadnjem desetletju. Ključne institucije so podhranjene, podvržene so nepremišljenim kadrovskim menjavam ali drugim vrstam pritiskov. Pritiskov in napadov pa so deležni tudi novinarji, akterji civilne družbe in žvižgači, brez katerih je boj proti korupciji nemogoč," ugotavlja Sebastijan Peterka iz TI Slovenia.

Slovenija tudi pri indeksu zaznave korupcije v javnem sektorju že od leta 2012 ne dosega napredka. "Pomanjkanje napredka lahko pripišemo predvsem odsotnosti večjih sistemskih premikov. Boj proti korupciji preprosto ni prioriteta in to zaznavajo tudi tisti strokovnjaki in gospodarstveniki, ki jih raziskave, vključene v indeks, zajemajo," razloge vidi sogovornik.

Predvsem je skrb vzbujajoče, da je bilo denimo pri nakupih zaščitne in medicinske opreme mogoče opaziti nekatere slabe vzorce iz preteklosti, kar pomeni, da se iz napak ne učimo in kriz ne izkoriščamo za sistemske premike na bolje.

Sebastijan Peterka, Transparency International Slovenia

Zdi se, da so izredne razmere zaradi epidemije covida-19 očitneje pokazale tudi na težavo popolnega umanjkanja integritete glavnih političnih odločevalcev. "Morda, a je pomanjkanje politične volje za boj proti korupciji prisotno že dalj časa. Bojimo se, da bo tako tudi po koncu epidemije. Nezaupanje v institucije, ki se s pomanjkanjem integritete še poglablja, čeprav je že prej bilo visoko, pa bo težko popraviti," meni Peterka. Učinkovitost odkrivanja in sankcioniranja korupcije v krizi bomo lahko ocenjevali šele čez nekaj let, saj lahko na podlagi preteklih primerov vidimo, da je treba na epiloge navadno dolgo čakati, še poudarja sogovornik. "Za zdaj je kriza pokazala predvsem, da je zavedanje o pomenu preventivnih mehanizmov slabo in da se predvsem preredko uporabljajo v praksi," dodaja.

Kaj kažejo svetovni trendi?
Po podatkih organizacije Transparency International je analiza več kot 1800 prijav sumov korupcije po vsem svetu, ki so jih ljudje podali v prvih devetih mesecih pandemije, pokazala, da se največ korupcije zaznava v zdravstvu, policiji in razdeljevanju pomoči ter da so ženske večkrat žrtve korupcije. Pojavne oblike so različne in so specifične od države do države – od podkupovanj, kronizma pa do korupcije v javnem naročanju.

V preteklih mesecih so se pojavila tudi številna vprašanja o tem, zakaj so nabave zaščitne opreme potekale prek posrednikov in zakaj država do opreme ni poskušala priti neposredno pri proizvajalcih. Po navedbah odgovornih tega niso morali storiti zaradi zakonskih omejitev, kar pa so na Računskem sodišču zavrnili, češ da takšna omejitev, ki bi preprečevala neposredne dogovore, ne obstaja. Na nepreglednost nabav zaščitne opreme pa je po besedah poznavalcev vplivala tudi necentralizirana ureditev sistema javnega naročanja.

"Ob centralizaciji sistema naročanja se običajno centralizirajo tudi tveganja. Posledično centralizacija sama po sebi ni rešitev, če je ne pospremijo ukrepi, ki ta tveganja naslavljajo," opozarja Peterka in dodaja, da so v Transparency International Slovenia v decembru glavne nadzorne institucije s področja javnega naročanja pozvali k oblikovanju posvetovalne skupine, ki bi ugotavljala največje sistemske pomanjkljivosti in predlagala ključne rešitve na področju naročanja v kriznih situacijah, zato da bi se v prihodnje izognili podobnim situacijam. Ob tem so naleteli na pozitiven odziv, zato pričakujejo, da bodo lahko glavne ugotovitve predstavili v prihodnjih mesecih.

"Proces žalovanja je bil površen in nekaterim se od svojcev pravzaprav še niti ni uspelo dostojno posloviti in s tem zagnati procesa žalovanja," meni psihologinja Špela Reš. Foto: Pixabay

Življenje z epidemijo

Po letu dni epidemije drugače ljubimo, žalujemo in živimo

Katja Štok

Zdi se, kot da po letu dni epidemije drugače ljubimo, drugače žalujemo, drugače živimo. Ločitve s partnerjem ali smrti v družini "nismo sprocesirali, kot bi morali", pravi psihologinja Špela Reš, ki opozarja tudi na več zasvojenosti z zasloni med mladimi.

Epidemija, ki so jo s psihološkega vidika številni primerjali z vojno, ni pokazala toliko tega, da znamo stopiti skupaj, kot to, da ne moremo živeti drug brez drugega. Toda kako bomo občutili posledice te hitre prilagoditve novim razmeram? Kako nas je epidemija spremenila?

"Med epidemijo so se ob intenzivnejših odnosih pokazale stvari, ki smo jih tako dolgo pometali pod preprogo. Zdaj so prišle na dan (...) Prav tako smo začeli ceniti nekaj, kar je bilo prej samoumevno," pravi psihologinja Špela Reš z Logouta, centra za brezplačno zdravljenje zasvojenosti s spletom, ki ga podpirata ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in ministrstvo za zdravje.

Ob tem opozarja na več čustvenih stisk, tudi zaradi pomanjkanja zasebnosti, ali pa zato, ker nismo mogli videti ljubljene osebe, ki je živela v drugi občini; čustvena stiska je bila pri nekaterih mladostnikih celo tako velika, da jih je vodila v poskus samomora in samopoškodbe. Med epidemijo pa se je skrb vzbujajoče povečala tudi odvisnost od zaslonov in igranja iger.


Špela Reš je psihologinja in svetovalka na Logoutu. Leta 2019 je prejela nagrado za izstopajoče in kakovostno delo na področju socialnega varstva. Foto: EPA

Učenci in dijaki so se po štirih mesecih šolanja na daljavo vrnili v šolske klopi. Kaj vas kot psihologinjo in svetovalko ob tem najbolj skrbi?
Najmanj me skrbi primanjkljaj znanja, ki je v tem letu zagotovo izostalo, bolj me skrbijo psihološka plat, kognitivne sposobnosti, saj so bili veliko za zasloni. Čezmerna uporaba zaslonov negativno vpliva na pozornost in koncentracijo. Šola na daljavo ni bila zasnovana sistemsko, ampak z danes na jutri, kar pomeni, da so učenci in dijaki zelo pogosto prehajali med vsebinami, saj so menili, da je predavanje dolgočasno ali da jim ni treba sodelovati.

Med katerimi vsebinami?
Predvsem zabavnimi, kot so YouTube, videoigre, na telefonu TikTok.

Kaj pa je oziroma bi lahko ali bi moralo skrbeti učence in njihove starše?
Učence skrbijo ocene, pomanjkanje znanja. Zato so tudi kar malo panični, saj vedo, da so zdaj ocene pridobili na malo lažji način, in ne vedo, kako bodo zadržali takšno raven ocen, kako se bodo vrnili v učno kondicijo. Tudi starše skrbijo predvsem ocene in šolski uspeh njihovih otrok. Moralo pa bi jih skrbeti, kako je to leto izolacije vplivalo na njihovo samopodobo, socializacijo in čustvovanje.

Ko sem se pogovarjala z dijaki, so mi bolj kot to, da so učno snov slabše osvojili, dejali, da so pogrešali socialne stike. Kako to komentirate?
V tem starostnem obdobju se mi zdi to naravno, saj so socialni stiki – kam pripadam in kakšen bo odziv vrstnikov name – njihova prioritetna razvojna naloga, zato razumem, da jim je to najbolj manjkalo.

Prebolel sem covid-19
Verjetno sem se okužil v službi, saj sta v tem času zbolela dva sodelavca. Zvečer sem imel glavobol, ki ga sicer nikoli nimam. Zbudil sem se z vročino, zdravnica me je poslala na testiranje in sem bil pozitiven.

Tri dni sem imel vročino, štiri dni pa glavobol. Okusa in voha nisem izgubil, čeprav sem čakal, da se to zgodi. Ampak se ni. Prej kot po tednu dni bolezni sem se že počutil dobro.

Luka, 47

Morda me je odgovor presenetil, saj te mlajše generacije delujejo resnejše, kot sta bili še dve generaciji pred njimi, nekoliko zrelejše, preudarnejše, Srbi imajo za to lep izraz starmal. Rojeni so z digitalno tehnologijo, zdeli so se bolj introvertirani in družbeno odmaknjeni, pa očitno sploh niso takšni, in to je epidemija pokazala. Bi se strinjali s tem?
Ko ste ravno omenili introvertirane otroke, je tudi mene presenetilo, da so začeli pogrešati stike. Fantje in dekleta, ki hodijo k meni na svetovanje, celo tisti najbolj introvertirani, so začeli govoriti "joj, kako bi šla v šolo, samo zaradi frendic", zato bi si morali zastaviti vprašanje, ali so resnično tako introvertirani. Vendar veste, socialni stik je pomemben za človeka, ne glede na to, ali je ekstra- ali introvertiran.

Pa bi lahko to pomanjkanje socialnega stika kakor koli spremenil generaciji Y in Z?
Ne vem, ali bi podajala takšne sklepe, bomo videli.

V zadnjem letu ste obravnavali tudi primere poskusa samomora in samopoškodovanja, saj fant in dekle zaradi prepovedi prečkanja občin nista smela biti skupaj. Kako ste razrešili te primere?
Te primere smo razrešili z zelo intenzivno pomočjo, srečanja so bila tudi večkrat na teden, in to s celotno družino, prav tako pa smo v postopke vključili druge službe; pediatrično kliniko in pedopsihiatre, ki so v določenih primerih predpisali tudi antidepresiv, da se je zadeva umirila toliko, da smo sploh lahko začeli terapevtsko delo. Spet v nekaterih primerih pa so se mladostniki znašli sami: sedli na kolo in se odpeljali v drugo občino. V nekem primeru so starši pripeljali dekle, da je pri fantu živelo 14 dni.

Katerih primerov stisk ste med epidemijo obravnavali največ, kdo se je na vas obračal?
Najpogosteje so se na nas obračali starši, da so otroci in mladostniki preveč za zasloni, da težko sledijo šoli, da jih tudi sami težko nadzorujejo pri čezmerni uporabi videoiger in drugih zabavnih vsebin. Po vsebinski plati ta vidik ni prav nič odstopal od stanja pred epidemijo.

Med epidemijo so številni doživljali hude oblike čustvene stiske. Foto: Pixabay

No, verjetno se je zvišal obseg?
Da, obseg se je zagotovo povečal, v letu 2020 za skoraj 30 odstotkov.

Kakšne stiske pa so imeli starši?
Predvsem glede svojega dela in s produktivnostjo v službi. To je sicer manjkrat predmet naših obravnav, a v procesu svetovanja se marsikaj odpre. Pri nekaterih pa sem opazila tudi, da niso imeli prostora za umik, niso imeli zasebnega prostora. Družine so bile veliko skupaj, nekatere živijo v manjših stanovanjih, mladostniki so si delili sobe s sorojenci. Ta nenehna nasičenost z odnosi je bila težavna in je vodila v stisko.

Ste lahko konkretni?
"Joj, mami mi gre že na živce, zakaj ne gre v službo, pa ima možnost delati v pisarni, ves čas je doma!" so mi dejali otroci. Mama pa po drugi strani: "Joj, sploh si ne upam v službo, ker ne vem, kaj bo s ta malim. Ne vem, ali bo ves dan igral igre, bo sploh šel v šolo, moram biti doma, da ga gledam, da imam nadzor." Zdaj sem povedala zelo po domače, a vsi potrebujemo prostor za umik.

Bi lahko epidemija v tem pogledu vplivala na odnose v družini?
Družine, ki so bile povezane in imajo dobre strategije spopadanja s stresom, so se verjetno še bolj povezale. Družine, ki so bile disfunkcionalne že pred epidemijo, pa so to lahko še bolj poglobile. Menim, da je epidemično leto močno vplivalo na družino kot na celico, pozitivno in negativno.

"Ločitev ima v vsakem primeru težke posledice za otroke," pravi Špela Reš. Foto: Pixabay

Zagotovo je bilo to leto še toliko težje za otroke, katerih starši so se ločili: ob sebi niso imeli prijateljev, da bi jim zaupali svojo stisko, niso se mogli zamotiti, kot bi se v šoli. Prav tako so lahko imeli prijatelje ali stare starše v drugi občini in niso mogli k njim po tolažbo.
Tudi sama sem v praksi opazila, da je bilo ločitev več, čeprav seveda to težko posplošim. Med epidemijo, ob intenzivnejših odnosih, so se pokazale stvari, ki smo jih tako dolgo pometali pod preprogo. Zdaj so prišle na dan. Družine, ki so se s tem spoprijele ali si poiskale pomoč – psihosocialna pomoč je bila ves čas dostopna, sicer on-line, a bila je –, so to lažje prebrodile.

Izguba bližnjega zaradi bolezni covid-19
Stanje pri mojem dedku se je začelo slabšati v zadnjem četrtletju leta 2020. Vse skupaj se je stopnjevalo do težav pri dihanju in zasoplosti. Ob dilemi, kaj storiti, smo ga v novembru in decembru dvakrat peljali na urgenco, drugič so ga zadržali v bolnišnici. Diagnozi sta bili dve: pljučnica in pljučna embolija, večkrat ponovljeni testi na novi koronavirus v razmiku petih dni pa so drug za drugim pokazali negativen izvid.

Šesti dan pa: klic na oddelek in tista tako nezaželena poved "vaš dedek je bil pozitiven na testu". Med vpraševanjem lastne vesti in ugibanjem o krivdi, ali smo mu morebiti ožji družinski člani prinesli sam virus, priznanje bolnišničnega osebja med vrsticami, da se je okužil v bolnišnici, ni prineslo olajšanja niti pretirane vere v to, da mu bo kmalu bolje. Obsojeni smo bili na vsakodnevne sicer prijazne klice, da se stanje ne izboljšuje, da je nemiren, da odhaja v svoj svet.

V dobrih dveh tednih bolniščnega zdravljenja smo bili vendarle deležni enkratne prijazne odobritve, da najbližjega, mojo mamo, oblečejo v skafander in da ga vsaj za 15 minut obišče, mu nameni besede naklonjenosti in ljubezni, se morda celo poslovi za vedno. In res je bilo tako: znova klic, ob sedmih zjutraj, oddaljen od vseh svojih bližnjih, je tistega petkovega jutra sklenil svojo pot in naslednji dan dopolnil statistiko na sledilniku: ta dan je umrlo toliko in toliko bolnikov.

Marko, 40

Verjetno pa je odvisno, koliko je bil otrok star, desetletnik bi to lahko bolj potisnil vase, saj zadeve ni predelal in na zunaj stiske sploh ne kaže. Na kaj naj bodo starši ali skrbniki pozorni pri tako majhnih otrocih?
Ločitev ima v vsakem primeru hude posledice za otroke. In ker je ločitev partnerjev ločitev družine, je prav, da se otrokom pojasni na starosti primeren način. Pri mladostnikih, starejših od 15 let, so ti že dovolj zreli, da določene stvari razumejo: kaj bomo zdaj, kako bomo živeli, kakšni bodo stiki? Nujen je pogovor.

Z desetletnikom pa na njemu razumljiv način. Najslabše je pred otrokom ignorirati temo ločitve in je ne obravnavati. Mlajši otrok bo stisko pokazal psihosomatsko. Bolela ga bosta trebušček, glava, imel bo prebavne težave, nočne more. Zato je pogovor o ločitvi tudi z mlajšimi otroki nujen, pri čemer je zelo pomembno, da starš otroku pojasni, da za ločitev ni kriv on, da ga imata oba starša še vedno zelo rada, da ločitev ne pomeni odločitev za enega od staršev. Starši si lahko pomagajo z različno literaturo na to temo ali pa se odločijo za podporo strokovnjaka.

Med epidemijo je bilo zaznanega tudi več nasilja v družinah.
Da, tudi takšne primere smo imeli, v nekaterih primerih je posredovala policija, v drugih center za socialno delo in seveda terapevtske skupine. Pomembni so bili predvsem pogovori, družinska srečanja in priprava boljše strategije, recimo kaj bomo naredili naslednjič, ko bodo podobne razmere, kako se bomo odzvali?

Kako drugače pa smo obravnavali smrt med epidemijo, marsikdo je v tem času izgubil svojega bližnjega, morda očeta ali mamo, dedka ali babico, otroka, sestro ali brata?
Marsikdo je v zadnjem letu izgubil pomembno osebo. Tudi sama sem letos izgubila babico in dedka. Doživljanje smrti je bilo drugačno, obremenjeno z dodatno stisko, stisko, povezano z epidemijo. Proces žalovanja je bil površen in nekaterim se od svojcev pravzaprav še niti ni uspelo dostojno posloviti ter s tem zagnati procesa žalovanja.

Pa je epidemija sploh prinesla tudi kakšen svetel trenutek?
Plusov je kar nekaj. Zdaj smo začeli ceniti nekaj, kar je bilo prej samoumevno, kot je iti na kavico na sonček s prijateljico ali hoditi v šolo, kar je bilo prej večini neprijetno, na koncu so bili že protesti in pobude za vrnitev v šolo (…) Poleg tega pa so začeli otroci konstruktivneje uporabljati naprave. Čeprav so vešči igranja iger, YouTuba in drugih aplikacij, so, ko so v šoli pred seboj dobili Wordov dokument, zmrznili. Malo karikiram, seveda, a funkcionalne rabe je bilo prej veliko manj. Zdaj so se naučili pregledovati spletno pošto, odpirati dokumente, uporabljati PowerPoint, spletne platforme za komunikacijo. To je plus, pa ne le pri učencih in dijakih, ampak tudi pri učiteljih, ki so morali pripravljati ves ta material. To se mi zdi dobro.

Pristop je bil bolj študentski.
Absolutno, čeprav nekateri sploh še niso bili zreli za kaj takšnega. Pozitivna stvar pa je tudi ta, da so se morali tisti starši, ki so si prej zatiskali oči, zdaj spoprijeti s tem, koliko je njihov otrok na napravi, in so morali začeli to uravnavati. Večina je namreč naprave uporabljala čezmerno.

Čezmerno kot v koliko urah?
Za odraslega človeka je priporočena uporaba digitalnih vsebin za zabavo, torej za dejavnosti, ki so namenjene sproščanju, približno dve uri na dan. Ni pa čas za zasloni glavno merilo. Pomembnejše je uravnavanje zaslonskih in nezaslonskih dejavnosti. Na primer, če sem za zasloni skupaj tri ure na dan, je pomembno, da sem potem tri ure tudi v nekih nezaslonskih dejavnostih, kot so gibanje, druženje v živo, branje, ustvarjanje.

Za odraslega človeka (in med 13. in 18. letom) je priporočena uporaba digitalnih vsebin za zabavo približno dve uri na dan, med 6. in 9. letom do ene ure, med 10. in 12. letom do ure in pol. Za mlajše od dveh let uporaba ni priporočena, od drugega do petega leta pa do ene ure na dan, pri čemer se čas stopnjuje glede na starost. Foto: EPA

Skupina strokovnjakov je konec lanskega leta postavila prve slovenske smernice za uporabo zaslonov, pri čemer je priporočen čas odvisen od starosti, v čas pa so všteti vsi zasloni, tudi televizija.

Do drugega leta je uporaba zaslona odsvetovana. Od dveh do petih let je to manj kot eno uro na dan ob navzočnosti staršev. Pri tem bi rada poudarila, da je odmerjeni čas uporabe pri dvoletniku manjši kot pri petletniku, s starostjo se čas sorazmerno povečuje. Med 6. in 9. letom je v povprečju priporočena ena ura na dan, med desetim in 12. letom ura in pol, med 13. in 18. letom ter za odrasle pa do dve uri na dan, in znova, odmerjeni čas se stopnjuje glede na starost.

V primerih, ki jih obravnavate vi, pa imajo koliko ur na dan?
Zelo različno, tudi 12 ali 15 ur. V času korone so bili mladostniki za zasloni v povprečju od tri do pet ur, v kar ni vključen čas, namenjen šolanju na daljavo. Govorim o mladostnikih nasploh, ne o tistih, ki so zasvojeni s spletom.

Nekateri otroci prvega triletja so dobili med epidemijo svoj prvi telefon, ki ga sicer ne bi, saj so bili sami doma, ali prvo tablico, ki je sicer ne bi. Starši po epidemiji otrok verjetno ne morejo postaviti na mesto pred epidemijo, češ "stara si šele devet let, ne boš imela telefona", ko pa ga je imela vse leto. Kaj zdaj, kako naprej?

Da, to se je zgodilo, in imate prav, da je skorajda vsak dobil svojo pametno napravo, zato je treba čim prej postaviti pravila in dogovore, sploh v prvi in drugi triadi, ko morajo starši povedati, kakšna so pravila. Presoditi morajo, koliko časa bo otrok na napravi, katere vsebine so primerne zanj, v katerem prostoru bo in kdaj. To mora kot pravilo predstaviti otroku, ampak kot pomoč in zaščito, in ne kot kritiko ali splošno prepoved.

Foto: Pixabay

Prav tako priporočam, da je dogovor glede uporabe zaslonov kar družinski in velja za vse družinske člane, češ mi kot družina ne bomo uporabljali telefona za mizo, ko jemo kosilo, s telefonom ne bomo hodili v kopalnico, ponoči ga ne bomo imeli v spalnici. Veliko stvari je lahko vezanih na celotno družino in tukaj so lahko otroci in mladostniki veliko bolj motivirani, če ta pravila veljajo za vse, in ne samo za zanj ali zanjo, kar sporoča, da so samo oni tisti, ki imajo "težave".

Ko ste ravno omenili kopalnico, slišala sem tudi za primere, ko so se odrasli "umaknili" na stranišče, kjer so po eno uro igrali igre na telefonu. To je verjetno ta pobeg, umik, o katerem ste govorili. Kako pa je z odvisnostjo z zasloni pri odraslih, sploh med epidemijo, ob pomanjkanju stikov in druženja? Hitro nas lahko odnese na strani z oblačili, na Instagram, v igranje iger, nenehno spremljanje elektronske pošte, novic, Twitterja. Kako lahko preverimo, ali imamo s tem težavo, pa se tega sploh ne zavedamo?
V svojih programih obravnavamo tudi odrasle in starejše, ki so čezmerno za zasloni ali so z njimi zasvojeni. Ker so spletne zabavne vsebine sprogramirane na način, da pritegnejo in zadržijo uporabnika, če ga spodbudijo k trošenju denarja, še toliko bolje, tudi odrasli pogosto razvijejo zasvojenost. Pa ne gre vedno za zasvojenost, včasih so tudi žrtve goljufij ali drugih spletnih zlorab.

STE ZASVOJENI Z VIDEOIGRAMI?
Rešite TEST in preverite, ali ste zasvojenosti z igranjem videoiger, tudi na mobilnih napravah (VIR: Logout.si)

Katere starostne skupine so jo med epidemijo najslabše odnesle?
Zagotovo starostniki, ki so bili veliko sami ali zaprti v domovih, z vidika mlajše populacije pa vrtčevski otroci in prva triada šole. Ti so bili najbolj na udaru. Saj najstniki tudi, a ti so našli način za druženje, bodisi na Teamsih, na Viberju, pri mlajših pa to ni bilo tako preprosto.

Če sva začeli s pozornostjo in koncentracijo, pa tako tudi končajva; več raziskav je namreč pokazalo na hud upad obojega pri šolarjih. Kaj napovedujete za naprej?
Menim, da se bo njihova motivacija izboljšala že s tem, ko bodo v razredu s svojimi sošolci, s katerimi se bodo primerjali, koncentracijo pa bodo dobili postopoma z usmerjenim učnim delom, za kar bodo poskrbeli njihovi učitelji. Primanjkljaje bo mogoče nadomestiti, a le z usmerjenim strokovnim in pedagoškim delom.

Okrevanje po bolezni covid-19 lahko traja zelo dolgo. Foto: Pixabay

Posledice po koronavirusni bolezni 19

Zdravstvene težave lahko po prebolelem covidu-19 trajajo še mesece

Ana Svenšek

Strokovnjaki z vsakim mesecem epidemije spoznavajo vedno več obrazov bolezni covid-19. Pri številnih, ki so jo preboleli, opažajo, da imajo tudi po okrevanju še dalj časa posamezne težave: od utrujenosti, motenj pozornosti pa do resnih fizičnih zapletov.

Pri časopisu The Guardian so objavili pričevanja ljudi iz različnih evropskih krajev in različnih starosti, ki opisujejo, s kakšnimi težavami se spopadajo še mesece po prebolelem covidu-19. "Govorili so, da ta bolezen ne prizadene mladih. To, da posledice trajajo tako dolgo, me je ujelo popolnoma nepripravljeno. Covid-19 je spremenil moje življenje," je povedala mlada Britanka in opisala svoje postcovidne simptome kot "meglo v možganih", saj ima težave s koncentracijo, iskanjem pravih besed. Oboleli iz Portugalske je omenjal predvsem depresijo, v kateri se je znašel po bolezni, Francozinja pa, da že več mesecev nima povsem vrnjenih voha in okusa, kar je opisala kot izgubo zmožnosti okušati življenje.

Tudi pri nas seveda najdemo podobne zgodbe. 30-letni znanec omenja, da še tedne po koncu bolezenskih znakov potrebuje neobičajno količino spanja, znanka v 50. letih pa, da ji težave dela t. i. kratkoročni spomin.

Še več je zapletov pri tistih, ki so prestali intenzivno zdravljenje covida-19. "Pri njih opažamo, da imajo tako imenovano podaljšano postcovidno obdobje, ki prinaša zelo različno bolezensko simptomatiko, od možganskih kapi, globokih venskih tromboz do pljučnih trombolij. Skratka, to obdobje je lahko za te bolnike zelo, zelo težavno," je pred tedni pojasnil Vojko Flis, direktor UKC-ja Maribor.

Ambulante za spremljanje bolnikov, ki so jih zdravili v bolnišnicah

V bolnišnicah odpirajo ambulante, namenjene prav postcovidnim bolnikom. Infektologinja Gabriele Turel s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC-ja Ljubljana dela v takšni ambulanti, ki so jo odprli na tej kliniki. "Ambulanta, v kateri spremljamo bolnike po končanem bolnišničnem zdravljenju covida-19, zadnje tri mesece deluje v polnem zamahu vse dni v tednu. Občutek je, da ljudje po odpustu iz bolnišnice okrevajo razmeroma dobro, a je okrevanje postopno in počasno, zelo odvisno od teže covida-19, ki jo je posameznik prebolel, in seveda od njegovega izhodiščnega zdravstvenega stanja. Vendar ne glede na to po dveh mesecih večina še toži za določenimi težavami, le redki po tem času svoje zdravstvo stanje ocenijo enako kot pred boleznijo. Navajajo predvsem zmanjšano telesno zmogljivost, utrujenost, občutek težje sape ob naporu, nekateri imajo težave s spanjem, redkeje navajajo anksiozne simptome, zmanjšano koncentracijo," pove.

Zmanjšana telesna zmogljivost, ki jo navaja večina bolnikov po bolnišničnem zdravljenju, ima po njenih besedah več vzrokov. Gre za kombinacijo zmanjšane pljučne funkcije po preboleli pljučnici, upada mišične mase med boleznijo in sistemskega vnetja, ki se umirja izredno počasi in ga je mogoče zaznati še več tednov po odpustu iz bolnišnice. Veliko jih med zdravljenjem izgubi telesno maso, poročajo o izgubah od pet do 10 kilogramov, pogosto tudi več. "Ta izguba je večinoma na račun mišičnine. Da bi jo pridobili nazaj, je potrebnega več časa, po mojih izkušnjah pogosto celo več, kot ga je potrebno za povrnitev pljučne funkcije, ki le izjemoma po dveh mesecih ostaja pomembneje okrnjena."

Ker je covid-19 protrombogeno vnetje, pri tistih s težjim potekom bolezni pogosto opažajo tromboze v venskem ožilju – predvsem kot pljučno embolijo. Tromboza je lahko tako huda, da je znova potrebno bolnišnično zdravljenje. "Zaradi tega smo pri tistih, ki s težavami prihajajo na urgenco in so pred tem preboleli covidno pljučnico, še posebej previdni," pravi infektologinja.

Opozorilni znaki
Ljudje, ki so preboleli covid-19, naj bodo pozorni na novonastale bolečine v prsnem košu, zadihanost v mirovanju, pa tudi novonastalo čezmerno zadihanost ob naporu, omotico, občutek nerednega in/ali hitrega bitja srca, asimetrično otekanje predvsem spodnjih okončin, poslabšanje kašlja in vročino, opozarja infektologinja Gabriele Turel.

Iz poročil različnih študij je razbrati, nadaljuje, da imajo tudi tisti, pri katerih bolezen ni terjala bolnišničnega zdravljenja, še dalj časa težave z utrujenostjo, nemotiviranostjo, motnjami koncentracije. "Morda je to tudi posledica življenjskega sloga, saj imamo ljudje – sploh mlajši – zelo intenziven življenjski slog in mislimo, da se moramo že kmalu po bolezni vrniti v običajno dnevno rutino, a je pomembno, da to naredimo postopoma, saj sicer težave lahko trajajo dalj časa," razmišlja. Ostaja še veliko neznank.

Nenavaden simptom te bolezni je tudi izguba voha, kar po besedah naše sogovornice pomeni, da virus prizadene olfaktorni epitelij, in kot kažejo raziskave, najverjetneje tudi olfaktorni živec. Ta nosi informacijo do centra za voh v naših možganih, ki pa je povezan s številnimi drugimi regijami možganov, kot je npr. limbični sistem. Zato je na mestu vprašanje, kako daleč v možgane lahko sega vpliv virusa. "V ugledni reviji Lancet je bila objavljena raziskava, v kateri so opravili magnetno resonanco možganov mlajšim bolnikom tri mesece po covidu-19 in jo primerjali z magnetno resonanco možganov starostno ujemajoče kontrolne skupine, ki ni imela covida-19. Ugotovili so, da so bile po preboleli okužbi pogosteje prisotne mikrostrukturne okvare na določenih predelih možganov, predvsem tistih, povezanih z vohom, pa tudi širše. Kaj bo to v prihodnosti prineslo, še ne vemo," dodaja. "Res pa je, da se voh povrne. Tudi naši bolniki v večinskem delu po dveh mesecih ne navajajo več, da bi imeli težave z vohom ali okusom," še pove izkušnje iz prakse.

Na priznani ameriški kliniki Mayo med posledicami, ki bi jih lahko opazili dolgoročno, omenjajo tudi povečano možnost za razvoj Parkinsonove in Alzheimerjeve bolezni.

Bolnike iz postcovidne ambulante bodo tako spremljali še nekaj časa.

Foto: Shutterstock

Covidna pljučnica je drugačna, a pljuča imajo sposobnost obnavljanja po njej

Prebolel sem covid-19
Najprej je zbolelo moje dekle, in ker je imela simptome, ki bi lahko pomenili okužbo z novim koronavirusom, je šla na testiranje, prepričana, da bo negativna. Pa ni bila. Dva dni pozneje sem zbolel še jaz.

Sprva nisem čisto zares obležal, imel sem blago vročino, malo sem kašljal … kot pri prehladu. Sem pa imel nekje sredi prvega tedna, peti ali šesti dan, nekaj težav z dihanjem. Zdelo se mi je, kot da ne morem čisto napolniti pljuč z zrakom. Takrat sem se malo ustrašil, a je po dveh dneh minilo.

Pozneje naju je oba, ampak ciklično, v valovih pestila tudi huda utrujenost, tako da sva spala tudi po dvanajst ur in nekega dne sem se zbudil z oteklimi rokami. Prste sem imel kot balončke. A je po enem dnevu tudi to k sreči prešlo. Utrujenost sem sicer čutil tudi še dva meseca po potrjeni okužbi, ko sem covid že prebolel.

Jaša, 28

Laboratorijski izvidi namreč kažejo, da se vnetje zelo počasi umirja, počasneje, kot so navajeni na primer pri bakterijskih pljučnicah. "Gre za drugačen potek pljučnice. Nekaj podobnega smo kdaj, a redko, videli pri kakšni gripi, a vseeno ne takšnih posledic, kot so pri covidni pljučnici. Prizadetost pljuč ima velik razpon – od nežnih sprememb do prizadetosti celotnih pljuč, ki na rentgenski sliki postanejo bela, sicer so obarvana temno, od pljučnice, ki funkcionalno ne prizadene pljuč in ni potrebe po zdravljenju s kisikom, do prizadetosti, ki zahteva zdravljenje z visokimi koncentracijami kisika, umetno ventilacijo ali celo zunajtelesno membransko oksigenacijo," opisuje pulmolog primarij Matjaž Turel, vodja bolnišničnega oddelka na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergije UKC-ja Ljubljana.

Po njegovih besedah je covid-19 bolezen tisočerih obrazov, zato so tudi pljuča prizadeta na različne načine. Pomembno je predvsem, kdaj se vnetje ustavi. Dvema bolnikoma so bila v UKC-ju Ljubljana do zdaj že presajena pljuča zaradi covidne okvare.

Tudi pri njih so organizirali postcovidno ambulanto, ki je namenjena tudi bolnikom, ki niso bili bolnišnično zdravljeni, a imajo pljučne težave, občutek težkega dihanja in tiščanja v prsnem košu. "Do zdaj smo pregledali okoli 100 bolnikov in občutek imamo, da se pljuča v večini primerov dobro popravljajo. Težave s pljuči so posredno lahko posledica prizadetosti drugih organskih sistemov," pravi naš sogovornik.

Težko dihanje namreč ni vedno posledica bolezni pljuč. Primarij Turel našteje pljučno embolijo, ki maši pljučno žilje. Covid namreč lahko vpliva na nastanek krvnih strdkov. Na težko dihanje lahko vpliva tudi mišičje, saj je znano, da se ob prebolevanju covida zmanjša mišična masa in se posledično poslabša telesna pripravljenost. "Zaznavanje težkega dihanja pride v času okrevanja prej in pri manjših telesnih obremenitvah kot pred boleznijo," pojasnjuje in dodaja, da pa pri nekaterih bolnikih ne najdejo organskega vzroka za težko dihanje, ampak je vzrok psihološke narave.

Do določenih spoznanj bomo prišli postopoma, tudi v drugem valu epidemije se zdravi drugače kot v prvem, kar je že napredek. Gremo naprej z boleznijo in znanjem in prepričan sem, da bomo na koncu uspešni. Trenutna epidemija je za znanost velik izziv, ogromno se bomo naučili, čez leta pa bomo na to obdobje gledali s spoštovanjem in poznali varovalko, kako se odzivati in vesti v takšnih okoliščinah.

Matjaž Turel, pulmolog

Sam gleda optimistično na okrevanje bolnikov: "Kar zadeva pljuča, se večinoma posledic ne bojimo, saj imajo pljuča dolgoročno dobro sposobnost, da se po covidni pljučnici popravijo. Trajne posledice, kot je brazgotinjenje pljuč, lahko pričakujemo pri nekaterih, pa tudi tu ne pri vseh, ki so bolezen najtežje prebolevali oz. bili dolgotrajno ventilirani. Tudi sicer ima naš organizem blazne sposobnosti regeneracije." Vsem bolnikom svetuje, naj zdravo živijo, naj se gibajo, dokler je zadihanost še prijetna, da ne lovijo sape. Obremenjevati se je treba previdno, poudarja, vsekakor pa ne smejo le sedeti, saj je pljuča treba predihavati.

Tudi v priporočilih, ki so jih pripravili pulmologi, o tem, kako skrbeti za bolnike, ki so preboleli covidno pljučnico, je zapisano, da lahko predihavanje med telesno dejavnostjo pomembno popravi gibljivost prsnega koša. Trenutno podatki tudi ne kažejo, da bi koronavirusna bolezen povzročala astmo.

Pomembno pa je upoštevati, da je pri vračanju k telesni vadbi po preboleli covidni pljučnici treba opazovati znake, ki nam jih daje telo, in postopno dvigovati intenzivnost.

Ne prehitevajte s telesnimi napori, saj lahko to škodi srcu

To so v priporočilih zdravnikom, kaj naj svetujejo obolelim glede vadbe, zapisali tudi kardiologi. Koronavirus namreč kot vsi drugi virusi lahko prizadene srčno mišico. Raziskave kažejo, da je odstotek miokarditisov po covidu-19 verjetno večji kot po drugih virusnih obolenjih, pove Katja Ažman Juvan, specialistka kardiologije in vaskularne medicine z Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in vodja Sekcije za športno kardiologijo pri Združenju kardiologov Slovenije. Velikokrat se vnetje srčne mišice pozdravi samo od sebe in bolnik niti ne ve, da ga je prebolel. Možnost težav in zapletov pa je večja, če je oboleli v tem času telesno dejaven.

V raziskavah zadnjih tednov se je sicer izkazalo, da novi koronavirus le ni tako agresiven do srčne mišice, kot je sprva kazalo, a je sprememb na srcu vseeno kar precej. Sprememb, za katere ne vemo, kaj pomenijo za naprej. Ker tega še ne vemo, smo pozornejši - predvsem pri tistih, ki imajo za miokarditis značilnejše težave.

Katja Ažman Juvan, kardiologinja

Težava je namreč v tem, da se miokarditis lahko kaže na zelo različne načine: kot prehladno obolenje z glavobolom, bolečinami v mišicah ali sklepih, utrujenostjo, minimalno povišano telesno temperaturo. Simptomi lahko posnemajo tudi druge srčne težave, kot so bolečine v prsih, omotica, izguba zavesti.

"Splošno priporočilo, ne glede na to, za kak tip športnika gre, in tudi, če je okužba minila brez simptomov bolezni, je, da naj počivajo vsaj deset dni. Vnetje srčne mišice in imunski odzivi so namreč lahko drugačni, če so v tem času zelo telesno dejavni. Ponavljajoči se intenzivni treningi povzročajo stres za organizem in kronično vnetje. Tudi za samo prebolevanje okužbe je ta počitek potreben," poudari kardiologinja. Prav tako je pomembno, da je posameznik pred začetkom vadbe vsaj teden dni brez vsakih zdravstvenih težav.

Foto: Pixabay

Psihološke posledice

Tudi na psihološkem področju so posledice prebolele bolezni vidne. Čeprav tudi tu še ni raziskav, kako se bodo kazale na dolgi rok, pa lahko o njih sklepajo iz raziskav pri bolnikih, ki so zdravljeni na enak način in imajo enake medicinske posege, kot jih doživijo covidni bolniki. "Že po SARS-u, ki je se je leta 2004 razširil po 29 državah in za katerim je zbolelo 8.000 ljudi, 25 odstotkov je bilo kritično bolnih in 10 odstotkov teh je potrebovalo intenzivno nego, so raziskave pokazale, da jih je 30 odstotkov še po enem letu kazalo znake depresije in anksioznosti," pojasni Katja Dular, specialistka klinične psihologije iz Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča. Ugotovili so, da je kakovost njihovega življenja izrazito padla. Tri leta po bolezni so bile še vedno prisotne psihološke in čustvene motnje, povišan stres. Polovica kritično bolnih je tedaj razvila podaljšan in kroničen stres ali pa posttravmatsko stresno motnjo.

Podobne posledice pričakujejo tudi pri covidnih bolnikih. "Osebje v bolnišnici se predvsem bori, da preživijo. Ker jih toliko potrebuje intenzivno zdravljenje, ni kapacitet in osebja, da bi prejeli takšno obravnavo na intenzivni negi, kot jo sicer kritično bolni v običajnih časih," pojasni še dodaten negativen vpliv tega, da je med trenutno epidemijo pritisk na zdravstvene ustanove ogromen. K njim v rehabilitacijski center Soča nato pride le manjši del bolnikov, ki so preživeli najtežjo obliko bolezni. Gre predvsem za bolnike, pri katerih je kljub težkemu poteku tudi verjetnost za okrevanje velika.

"Vsi ti bolniki, ki v URI Soča pridejo iz intenzivnih enot, so bili intubirani in mehansko predihavani ter v stanju kome. Kognitivne posledice se pri bolnikih v stanju kome pokažejo že po nekaj dneh, kaj šele pri teh bolnikih, ki so v intenzivnih enotah tudi po dva meseca," izpostavi psihologinja in opiše, da so bolniki ob upadu mišic izgubili tudi delovno kondicijo, da ne vedo, ali se bodo lahko vrnili na delo, saj še imajo opazne kognitivne posledice, za katere nihče ne ve, ali se bodo v celoti popravile. Prav tako se jim spremeni njihova življenjska vloga, saj so prej lahko poskrbeli sami zase in druge, zdaj pa vsaj začasno potrebujejo pomoč tudi pri osnovnih potrebah. Pogosto jih muči tudi občutek krivde, ali so okužili in ogrozili še koga drugega. Ob tem nastopi tudi zavedanje, da bi lahko umrli.

Gre za obdobje žalovanja za vsemi izgubami, ki jih prinese vsaka težja bolezen. Pri covidu-19 se je to dotaknilo velikega števila judi. Za nas, ki smo v zdravstvu, to ni nič novega, s tem se soočamo vsak dan, za ljudi, ki so bili še do včeraj zdravi in aktivni ter so zmogli vse sami, pa je tudi izguba samostojnosti, ko pri osnovnih potrebah po prihodu iz bolnišnice še potrebujejo pomoč, velika stvar. Vsi ti občutki se nalagajo.

Katja Dular, klinična psihologinja

Vse to vpliva na visoko stopnjo psiholoških težav – anksioznost, depresijo, kognitivne oškodovanosti. "Ko je človek na intenzivni negi, se mu dogaja kopica intenzivnih stimulacij vseh čutil, kar odzove na primer difuzni strah pred poškodovanjem, smrtjo, izgubo nadzora nad lastnim zdravljenjem. Pride do motenj orientacij, saj so ves čas prižgane luči, aparati piskajo, ljudje izgubijo časovno orientacijo. Manjše je zavedanje lastnega telesa in lahko sledi šok, kaj se je s telesom zgodilo," opisuje Katja Dular. Ob tem so tukaj še zdravila za sedacijo, kar poveča tveganje za pojav delirija oziroma halucinacij in blodenj.

Bolniki na rehabilitaciji tako po njenih besedah v 90 odstotkih poročajo o sanjah, morah in blodnjah, za katere niso prepričani, da se niso zgodile. Občutek imajo, da so to res doživeli in to jih straši. "Nekateri si predstavljajo, da so ves čas kome potovali, drugi imajo grozne predstave, na primer da so jih prodali v Indijo in da so v kliniki čakali, da jim bodo zamenjali očesna zrkla, a da je bil lastnik te klinike Slovenec, saj so slišali slovenske pogovore. Podzavest sestavlja dražljaje, ki pridejo od zunaj – zdravniki odprejo veko in preverijo, ali je človek odziven –, podzavest pa to pretvori v nadaljevanje mor o očesnih zrklih." Pomešajo se spomini, filmi, prebrane informacije. Vse to na rehabilitaciji skušajo predelati in jim pojasniti, da so to povsem običajni odzivi po tako zahtevnem zdravljenju.

Prav tako pri bolnikih po težji obliki covida-19 opažajo, da so miselno upočasnjeni in imajo motnje pozornosti, težko se osredotočijo. "Na rehabilitaciji delamo kognitivne treninge, saj je dokazano, da se lahko zlasti na področju pozornosti te stvari natrenira nazaj," doda naša sogovornica.

V URI-ju Soča imajo tako bolniki razširjeno obravnavo, tako fizioterapevtsko kot delovno terapijo, psihološko pomoč, socialna delavka preveri, kako se bodo vrnili v domače okolje, vstopijo v stik tudi z zaposlovalcem, ves čas njihovo stanje spremlja zdravniški tim. "Napredek pri nas je hiter. A prostora je za okoli 25 bolnikov in tukaj ostanejo kar nekaj časa," poudari psihologinja in doda, da veliko večji del prebolelih po covidu takšne obravnave nima in to se lahko pri njih pozna na razpoloženju.

Številni simptomi, ki so del bolezni covid-19, na primer oteženo dihanje, bolečine v prsih, so nato sprožilci za panične motnje in tesnobe. Tukaj so še svojci, ki začnejo predelovati stvari šele, ko se bolnik vrne domov. "Posttravmatske stresne motnje je pričakovati v velikem delu populacije. Gre za preplet različnih dejavnikov in menim, da bo v prihodnosti veliko dela za psihološko stroko, za nudenje podpore, kaj ljudje lahko delajo, da bodo po covidu izboljšali kakovost življenja," je prepričana Katja Dular.

Foto: Pixabay

Motnje spanja

Posamezniki po preboleli bolezni pogosto omenjajo, da jih muči nespečnost. Študija v reviji Lancet Psychiatry temu pritrjuje, saj je bila nespečnost prisotna pri več kot 40 odstotkih obolelih, nedavna študija pa jo kot posledico še pol leta po okužbi omenja pri kar 26 odstotkih bolnikov. Ameriški somnologi iz Mayo klinike poročajo o pojavu "koronasomnije". "Gre za močno povečan pojav kronične nespečnosti v splošni populaciji. Na Kitajskem v lanskem letu poročajo o zvišanju kronične nespečnosti v splošni populaciji s 14,6 odstotka na 20 odstotkov, v Italiji in Grčiji celo na 40 odstotkov," je v zapisu na Facebookovi strani UKC-ja Ljubljana pojasnila Leja Dolenc Grošelj, Vodja Centra za motnje spanja, Klinični inštitut za klinično nevrofiziologijo.

Zaradi globalne krize in stresa, ki jo povzroča, se je namreč povečala tudi anksioznost ob uspavanju. Na porušeno spanje sta vplivali tudi delo in šolanje od doma, uspavanje se je zakasnilo, znova se je pojavilo kratko spanje podnevi. "Predvsem pri dijakih in študentih se je povečalo ležanje v postelji podnevi in povečala uporaba elektronskih naprav pred spanjem. S tem, ko spanje ni več utirjeno, se nam porušijo tudi drugi cirkadiani ritmi, kar posledično lahko vodi v različne kronične bolezni," opisuje nevrofiziologinja.

Nekaj otrok po okužbi dobilo večorganski vnetni sindrom

Foto: Pixabay

Motnje spalnega ritma pa niso edina stvar, ki je v tej epidemiji neposredno prizadela otroke. Tudi oni so namreč dovzetni za ta virus, čeprav ga v večjem delu prebolijo brez posebnih težav. A se te lahko pojavijo v postcovidnem obdobju. Novi koronavirus namreč lahko povzroča cel spekter avtoimunskih stanj, ki lahko prizadenejo različne organe.

Po besedah Tadeja Avčina, vodje Službe za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo na ljubljanski Pediatrični kliniki, so v UKC-ju Ljubljana obravnavali 27 otrok z večorganskim vnetnim sindromom in vnetjem drobnih žil, povezanim s covidom-19. Vsi ti otroci so bili pred tem zdravi, niso imeli kroničnih bolezni, so pa imeli protitelesa na novi koronavirus, čeprav je pri večini okužba potekala asimptomatsko.

Večorganski vnetni sindrom se lahko pojavi zaradi čezmernega imunskega odziva, in sicer od dveh do šest tednov po preboleli okužbi z novim koronavirusom. "Podatkov glede dolgotrajnega poteka in možnosti ponovitve trenutno še nimamo. Po podatkih iz literature je smrtnost 1,5-odstotna. Izmed naših bolnikov so bili trije zdravljeni v intenzivni terapiji. Pri vseh nam je uspelo doseči umiritev vnetja, dolgoročne posledice (predvsem na srcu) bomo lahko ocenili šest mesecev od začetka bolezni," je zapisal na strani UKC-ja Ljubljana na Facebooku.

Na eni izmed vladnih novinarskih konferenc o novih podatkih glede epidemije pa je poudaril, da je možnost, da otrok razvije večorganski vnetni sindrom, izrazito majhna, manj kot 0,1-odstotna. "V februarju smo obravnavali samo dva nova primera, kar kaže, da se epidemija umirja," je Avčin potrdil za MMC.

Klinični znaki večorganskega vnetnega sindroma so številni: običajno so prvi simptomi visoka vročina, ki je takšna, da jo je težko zbiti, mogoče z zdravili pade, a se znova hitro dvigne, utrujenost, slabost. Kmalu pa se pojavi prizadetost kože in sluznice: najpogosteje vidimo pordeli očesni veznici, na koži pa izpuščaje, rdečine na dlaneh, podplatih ...

Foto: TV Slovenija / zajem zasloma

Druga posledica covida-19 pri otrocih pa je lahko vnetje drobnih žil, kar se najpogosteje kaže kot kožni izpuščaji. "Teh izpuščajev prej nismo opažali in skupaj s kolegi iz tujine preučujemo domnevno vzročno povezanost," pravi Tadej Avčin. Kakšne posledice bo pustil sindrom, bo torej jasneje čez pol leta.

Številni zdravniki zdaj svetujejo po telefonu ali elektronski pošti. A to ne pomeni, da imajo zdaj več časa, opozarja Duša Hlade Zore. Foto: Reuters

Zdravstvo po epidemiji

"Trajalo bo mesece in leta, da se bo vse skupaj vzpostavilo nazaj"

Tanja Kozorog Blatnik

Tako zelo smo se osredotočili na covid, da je temu postalo podrejeno vse – tisto, kar je bilo potrebno, in tisto, kar ni bilo, ob enem letu od začetka epidemije covida-19 opozarja zastopnica bolnikovih pravic z ljubljanskega območja Duša Hlade Zore.

Medtem ko so obravnave nujnih, na primer onkoloških, bolnikov bolj ali manj potekale nemoteno, pa pristojne skrbi, kaj bo s tistimi, ki so obisk osebnega zdravnika odložili ali pa ne pridejo na vrsto za pregled pri specialistu, saj tam še vedno opravljajo samo nujne storitve, torej kakšne javnozdravstvene posledice se bodo pokazale čez leto, dve ali še več.

Vse od ustavitve javnega življenja in z njim zamrznitve zdravstvene dejavnosti se zastopnica pacientovih pravic z ljubljanskega območja Duša Hlade Zore srečuje s številnimi pritožbami pacientov – medtem ko so bile te na začetku osredotočene na nenadno odpovedovanje terminov in pozneje prenaročanje, sledila sta nedostopnost družinskih zdravnikov oz. onemogočen dostop do primarne zdravstvene ravni in specialističnih obravnav, se zdaj spopada z drugimi težavami: od strategije cepljenja do načina jemanja brisa, nam je pojasnila.

"Na začetku, ko se je epidemija začela, je bilo največ pritožb – ker je epidemija nastopila tako nenadoma – zaradi odpovedi terminov v diagnostičnih ambulantah in laboratorijih. Pacienti so se pritoževali, ker so bili presenečeni. Nekateri niso dobili pisne odpovedi ali odpovedi po SMS-u, ampak so za to izvedeli šele, ko so se pojavili pred vrati," razlaga in dodaja, da se je število pritožb (teh je bilo v lanskem letu sicer za polovico več kot leto prej) po vnovični sprostitvi seveda le še povečalo. Najprej so se pokazale težave v zobozdravstvu, saj so bili pacienti znova naročeni na datume, ki so bili precej bolj oddaljeni kot prej. "Na primer če so imeli prej datum čez šest mesecev, so včasih dobili nov datum, ki pa je bil oddaljen precej več kot šest mesecev," ponazori.

Rekla bi, da so ljudje tudi sicer hodili manj k zdravniku, poleg tega je bilo pogosto do zdravnika težje priti.

Duša Hlade Zore

Podobno se je nadaljevalo tudi v drugem valu: pacienti dobijo odpovedi terminov, o novem datumu nato dolgo niso obveščeni, "ko pa pride pošta, je pa ta termin čez tri, štiri, pet mesecev".

S covidom tako ali drugače povezanih večina pritožb

Na splošno je prejela tudi veliko pritožb, povezanih neposredno s covidom, je pojasnila. Od pritožb glede cepljenja, ker so bili na začetku s prednostnega seznama za cepljenje izpuščeni kronični bolniki in bolniki s težkimi, celo nevarnimi stanji, do pritožb glede načina odvzemanja brisov. "Sploh so jezni zaradi otrok, čeprav nekateri pravijo, da ta način jemanja brisov otrok nič ne moti, a drugi starši ne želijo, da se brise otrokom jemlje na ta način, torej nosno-žrelni," pojasnjuje.

V zadnjem obdobju izstopajo tudi pritožbe zaradi potrdil o prebolelosti. "Marsikakšen primer je bil, ko je zbolel npr. mož, ki je bil na testiranju pozitiven, potem pa je zbolela še žena, a je niti niso dali testirati, saj je bil že mož potrjen. Mogoče ni niti javila zdravniku, da je bolna, zdaj pa naenkrat to ni več dovolj, sprejemljivi pa niso niti testi na protitelesa," pravi in dodaja, da "dejansko ljudje v te teste ne zaupajo". "Če preberete strokovno literaturo, ima vse svojo razlago," pravi, a vseeno priznava, da dogajanje okoli lažno pozitivnih in lažno negativnih testov meče senco dvoma.

Prebolela sem covid-19
Zbolela sem za bronhitisom, ki je moja "klasična" bolezen v tem obdobju. Potem sem dobila visoko vročino, 39 stopinj, in me je zdravnica, "da ne bova tvegali", kot je rekla, poslala na test, sicer bi morala ob poslabšanju bronhitisa v covidno ambulanto.

Izvid testa je bil pozitiven. Sama sem bila prepričana, da imam bronhitis, dokler nisem izgubila voha in nato še okusa. Kava, česen, čokolada … vse je imelo enak okus. Če ne bi bilo tega, bi bilo moje prebolevanje enako kot pri bronhitisu. Fizično sem se slabo počutila okoli devet dni. Nisem pa imela nobenih posebnih bolečin niti nisem čutila kakšne posebne utrujenosti.

Naca, 53

Premalo družinskih zdravnikov ...

Če pa bi pritožbe rangirali glede na to, kje jih je bilo največ, pa dejansko najbolj izstopajo pritožbe zaradi nedostopnosti družinskih zdravnikov, poudarja. "Ta nedostopnost se je začela že v predlanskem letu (novembra 2019) in se je potem še stopnjevala lani," je pojasnila in dodala, da je osnovna težava že v tem, da pacienti ne dobijo novega izbranega zdravnika, ko gre na primer njihov v pokoj ali pa na drugo delovno mesto. Razburjajo se, da niso o tem obveščeni prej, preden zdravnik odide, ampak šele po tem, ampak tako je pravilo ZZZS-ja, pojasnjuje sogovornica. "Ljudi skrbi, kdo jim bo pisal napotnice, recepte, bolniške liste … /…/ Ta težava je posledica tega, da zdravnikov na primarni ravni ni dovolj."

... dostop do njih pa otežen

"Druga težava pa je, da je zdaj dostop do družinskega zdravnika … če se lahko tako izrazim … moten. Potrebno je naročanje, včasih morajo zato pacienti čakati dlje, kot so bili vajeni prej. Pa še ena stvar je: vedno več zdravnikov se odloča, da bodo obravnave opravljali po e-pošti ali telefonu. Na začetku je bilo zelo veliko pritožb, ker pacienti niso mogli stopiti v stik z zdravnikom po telefonu. Nihče se ni javljal ... Potem so se tisti, ki so to lahko storili, preusmerili na e-pošto … Zdaj je tako, kot je, ampak paciente kar malo teži to pomanjkanje osebne obravnave. Imajo občutek negotovosti, ker … kadar gre za težje stanje ali kakšno bolezen, bi pa zdravnik le moral od časa do časa bolnika osebno videti."

Foto: NIJZ

Pacienti tudi dvomijo, da jim zdravnik lahko tudi najpreprostejše bolezni zares diagnosticira na daljavo, še pove. "Rekla bi, da so ljudje tudi sicer hodili manj k zdravniku, poleg tega je bilo pogosto do zdravnika težje priti." "Dejansko je tako: ko vidiš pacienta, se pogovarjaš z njim, ga mimogrede vprašaš še po kakšnih drugih težavah, ko pa komuniciraš z zdravnikom ali zdravstvenim osebjem po elektronski pošti, se pa res omejiš na tisto glavno težavo, ki jo imaš tisti trenutek," poudarja in opozarja, da bi to lahko imelo daljnosežne posledice, saj "se je bilo mogoče težje odločiti za napotnico, torej poslati pacienta naprej, na pregled, obravnavo".

Marjeta Kuhar z NIJZ-ja temu pritrjuje – po njeni analizi, ki sicer velja le za prvi val, saj za drugega še ni podatkov, so se napotitve "izjemno zmanjšale". "Ker je bilo manj napotitev, je bilo manj terminov, vsega je bilo manj. Ker ljudje nismo šli k zdravniku, nismo dobili napotnice in tako se število čakajočih sploh ni moglo povečevati," pojasnjuje.

Foto: NIJZ

Ljudje z napotnicami, ki se še niso naročili, sploh še niso na seznamih čakajočih

Statistika čakalnih dob namreč kaže, da so se te za nekatere storitve opazno zmanjšale, a Marjeta Kuhar opozarja, da teh podatkov ni mogoče jemati brez rezerve, saj gre za povprečne izračune, poleg tega pa v statistiki niso zajeti tisti, ki še niso na čakalnih seznamih. Na primer tisti, ki so pred epidemijo dobili napotnico redno ali hitro, so tako "izpadli iz sistema" in jih v mesečnih poročilih o čakalnih dobah ni. "Izvajalci v tem času niso mogli administrativno zagotoviti novega termina, ker ga niso imeli. Tako da se zdaj statistično prikazuje zmanjšanje števila čakajočih, ampak delež čakajočih nad dopustno mejo se ne zmanjšuje," poudarja Kuharjeva.

Velja ocena, je navedla, da lahko startamo kar s 1. 1. 2020: "Tam se je vse ustavilo. Zdaj bo trajalo mesece in leta, da se bo to vse skupaj nazaj vzpostavilo, nekatere dejavnosti prej, nekatere pa pozneje." "Največja težava, ki se je zgodila tudi v drugih državah, so preklici, prestavljanja terminov. Potem smo pa še pacienti tisti, ki smo se – logično in odgovorno – izogibali zdravnikom, jih nismo obiskovali oz. smo z njimi stopali v stik zgolj po e-pošti. In to ni nikjer zavedeno," opozarja Marjeta Kuhar.

Marsikatera zdravnik in bolnik sta v zadnjem letu spoznavala nove načine zdravljenja in svetovanja. Foto: Shutterstock

Priznava, da je bilo napotitev morda manj tudi zato, ker je bilo manj npr. poškodb, pogosto pa so se nenujnim pregledom in posegom odpovedovali tudi pacienti sami. Nekatere težave pač niso ogrožajoče, zato so se, predvsem starejši, marsičemu odpovedali sami – omenila je na primer operacijo sive mrene, kar je nekaj, kar praviloma doleti starejše in za kar je čakalna doba ena najdaljših. Starejši zdaj čakajo, da bodo cepljeni, a ko bodo, bodo zagotovo želeli čim prej priti do storitve, daje primer.

V prvem valu se je po podatkih, ki jih je zbrala, najbolj povečalo število nedopustno čakajočih na pregled v revmatologiji in v oralno maksofacialni kirurgiji. Ko gre za posege, pa se je najbolj povečalo število čakajočih na operacije sive mrene, karpalnega kanala ter na obe endoprotezi, kolka in kolena, pravi.

Izvajalci v tem času niso mogli administrativno zagotoviti novega termina, ker ga niso imeli. Tako da se zdaj statistično prikazuje zmanjšanje števila čakajočih, ampak delež čakajočih nad dopustno mejo se ne zmanjšuje.

Marjeta Kuhar

Onkologija: Aprilski globok padec, a že kmalu znova dvig

Ena najbolj problematičnih je seveda obravnava onkoloških bolnikov. Kot navaja Vesna Zadnik z Registra raka na Onkološkem inštitutu, so "že v marcu, še izraziteje pa v aprilu zaznali, da je v dveh največji centrih, kjer obravnavamo onkološke bolnike – na Onkološkem inštitutu in v UKC-ju Maribor – število novih bolnikov z rakom v bolnišnici značilno padlo. Enako velja tudi za število novopostavljenih diagnoz. Aprilski padec je bil do 30-odstoten," pojasnjuje, nato pa se je število novih obravnav začelo v maju znova povečevati in je že v juniju dosegla raven iz leta 2019,

"V avgustu in septembru 2020 smo obravnavali več novih bolnikov kot leto prej, vendar so presežki manjši, kot so bili spomladanski primanjkljaji," pravi in dodaja, da sproti opazujejo in analizirajo tudi vpliv drugega vala epidemije. "Ugotavljamo, da je drugi val epidemije manj vplival na število novih primerov bolnikov z rakom – v novembru in decembru 2020 zaznavamo približno 10 % manj novih onkoloških diagnoz."

Slovenski register raka spada med redke svetovne registre, kjer lahko kratkoročne ocene vpliva epidemije vrednotimo že med epidemijo ali takoj po njej, saj v Register podatke elektronsko sporoča večina slovenskih bolnišnic. Foto: Register raka

Tudi Zadnikova pritrjuje, da je bilo v prvem valu izdanih manj napotitev: "Podatki o izdanih napotnicah, ki jih vodi NIJZ, kažejo, da je bilo v aprilu 2020 izdanih značilno manj napotnic za onkološko obravnavo – tako napotnic za prvi pregled, še večji upad je zaznan pri izdanih napotnicah za kontrolni pregled." A že v maju 2020 se je število napotitev izenačilo z letom 2019, poudarja in dodaja, da je bilo poleti napotitev nato nekoliko več kot lansko leto, "v drugem valu epidemije jeseni pa značilnega upada napotitev ni zaznati".

Zakaj je manj onkoloških bolnikov? Razlogov je več, najbrž gre za kombinacijo.

"Razloga za upad napotitev na onkološke obravnave v prvem valu epidemije ne poznamo – ne vemo torej, ali se ljudje sami v času epidemije niso s težavami obračali na osebne zdravnike ali je bil otežen dostop do osebnih zdravnikov ali pa je šlo za zmanjšanje napotitev zdravnikov, najverjetneje pa gre za kombinacijo različnih vzrokov," pravi Vesna Zadnik. Pri tem poudarja še: "Kakšen bo vpliv na dolgoročne kazalnike bremena raka, kot sta preživetje bolnikov ali razporeditev stadijev ob diagnozi, bomo realno lahko vrednotili šele na daljši rok, ko se bo tudi videlo, kako hitro nam bo zaostanke, predvsem iz prvega vala epidemije, na vseh ravneh sistema uspelo nadoknaditi."

Foto: NIJZ

Poklukar napoveduje izhodno strategijo

Zdaj je torej zadnji čas, da začnemo gledati naprej. Novi zdravstveni minister Janez Poklukar je že na dan svoje potrditve v državnem zboru v Odmevih na TV Slovenija poudaril: "Dejstvo je, da bo potrebna izhodna strategija, na področju covida jo imamo bolj ali manj pripravljeno, delala sta jo koordinator in ministrstvo za zdravje v zadnjih dneh. Zagotovo pa potrebujemo strategijo na necovidnih zdravstvenih storitvah, kajti večji del, večina zdravstvenih storitev, je kljub epidemiji necovidnih."

Razloga za upad napotitev na onkološke obravnave v prvem valu epidemije ne poznamo – ne vemo torej, ali se ljudje sami v času epidemije niso s težavami obračali na osebne zdravnike ali je bil otežen dostop do osebnih zdravnikov ali pa je šlo za zmanjšanje napotitev zdravnikov, najverjetneje pa gre za kombinacijo različnih vzrokov.

Vesna Zadnik

Ortopedi za čimprejšnji zagon dejavnosti – in predvsem sprostitev "prostorskih in človeških kapacitet"

Združenje ortopedov slovenskega zdravniškega društva je na januarskem sestanku stalnega strokovnega sveta opozorilo, da je bila v večini bolnišnic ortopedska dejavnost v času zapore ob prvem in drugem valu zreducirana zgolj na nujne posege, medtem ko je bila dejavnost med obema valoma epidemije povprečno zmanjšana na 70 odstotkov. "To je privedlo do izrazitega podaljšanja čakalnih dob, tako za redne kakor tudi za prednostne posege," so opozorili in dodali, da so se bolniki iz vzhodnega in osrednjega dela države "znašli v izrazito neenakopravnem položaju glede na bolnike iz zahodnega dela države, kjer je največji ortopedski bolnišnici uspelo ohraniti del dejavnosti, saj se v nasprotju s splošnimi bolnišnicami in obema kliničnima centroma ni spremenila v covidno bolnišnico".

Zato so pristojnim poslali svoje predloge za kratko-, srednje- in dolgoročne ukrepe, med katerimi navajajo čimprejšnjo sprostitev ortopedskih programov in dodatno financiranje dodatnih programov, vodstva bolnišnic pa pozivajo, naj čim prej sprostijo "prostorske in človeške kapacitete, ki so bile namenjene ortopedski dejavnosti in ki so trenutno preusmerjene v infektološko dejavnost".

Hlade Zore: Preveč osredotočanja na covid in premalo na vse drugo

Duša Hlade Zore je v pogovoru izpostavila, da smo se do zdaj preveč osredotočali na sam covid in premalo na vse drugo: "Velikokrat ne morem razumeti določenih, ki pravijo, da tega in tega zaradi covida ne delajo, da je to in to zaradi covida zaprto, vse to pa tudi ni res." O sistemskih rešitvah bi morali razmišljati že prej, a čeprav smo zdaj že skoraj v tretjem valu, ni nikoli prepozno ali prezgodaj za take stvari, tega bi se morali lotiti čim prej, še meni.

"Pripraviti se je treba tudi na čas po covidu," je še poudarila Hlade Zoretova. A kako? Kako se tega lotiti? "Gotovo bo treba spremeniti organizacijo dela," meni Marjeta Kuhar, saj bo še vedno treba spoštovati zaščitne ukrepe, kar pomeni, da bo lahko obravnavanih manj ljudi, razmišlja. Najprej bodo tako najverjetneje stekli pregledi, torej diagnostika, potem verjetno dnevne operacije, sledili bodo zahtevnejši operativni posegi, med katerimi so tudi na primer ortopedske operacije, kjer so, kot omenjeno, čakalne dobe med najdaljšimi.

Profesor ekonomije Mojmir Mrak je med drugim specialist za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU-ja. Foto: BoBo

Gospodarstvo po epidemiji

"Slovenija ima priložnost za preboj med najuspešnejše, to ni več zgolj želja"

Gorazd Kosmač

Koronakriza je ohromila gospodarstvo, države pahnila v zadolževanje in velike primanjkljaje v državnih malhah. A vsaka kriza je lahko tudi priložnost in izkoristiti bi jo morali za transformacijo v razvito digitalno družbo 21. stoletja.

Finančni sveženj Evropske unije za obdobje 2021–2027 Sloveniji namenja več kot 10 milijard evrov sredstev. "Toliko EU-sredstev Slovenija nikoli do zdaj ni imela na razpolago in jih verjetno tudi nikoli več ne bo imela," je v intervjuju za MMC ob obletnici epidemije koronavirusne bolezni 19 dejal profesor ekonomije Mojmir Mrak z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani.

Priložnost bi veljalo izkoristiti za preboj med najbolj razvite države, za digitalizacijo gospodarstva, družbe ter strumen in pogumen korak v 21. stoletje. Ne gre za "levo" ali "desno", pač pa za politiko, ki bi bila sposobna videti "veliko sliko" onkraj lastnih parcialnih interesov.

Poleg priložnosti vsaka kriza prinaša tudi vrsto negativnih posledic. Javnofinančni primanjkljaji in posledično zadolževanje, s katerim države "kupujejo čas", medtem ko sta zaradi epidemije ohromljeni gospodarstvo in javno življenje, so podivjali. Kako bomo ves ta dolg odplačali? Se bodo znova "zategovali pasovi"? Bo dolgove pojedla inflacija in bo štruca kruha, ko se prah poleže, recimo stala 10 evrov? Bo sledil odpis dolgov? Ali bo izhod iz krize države evroobmočja torpediral v stabilno gospodarsko rast in javnofinančne presežke, ki bodo zlahka odplačevali izposojeno?

Vabljeni k branju intervjuja.

Sedež ECB-ja v Frankfurtu. Foto: EPA

Mineva leto dni od začetka epidemije covida-19, ki je ohromila gospodarstvo. Kako bi ocenili gospodarsko politiko Bruslja in posameznih držav članic, je bil odziv po vašem mnenju ustrezen?
Gre za krizo, ki je popolnoma drugačna od prejšnjih kriz, vključno s tisto pred desetimi leti. Medtem ko so te krize imele izvor v gospodarskih slabostih držav, ima sedanja kriza svoje izvore v zdravstvenem segmentu. V tem smislu bi lahko rekli, da je zdajšnja kriza po svojih značilnostih sicer bolj simetrična, saj je prizadela prebivalstvo po vsem svetu, njene gospodarske posledice pa so zelo različne in torej nesimetrične. Te razlike izhajajo predvsem iz razlik v strukturah gospodarstev in razlik v odgovarjanju nosilcev ekonomske politike na pandemijo, pri čemer je to močno povezano s fiskalnim položajem držav. Če pogledamo razvite države, vključno z državami članicami EU-ja, so te dokaj podobno odgovorile na sedanjo krizo. V vseh je sledil hiter in obsežen odziv centralnih bank, ki so zalile gospodarstva z dodatno likvidnostjo, vlade pa so odgovorile z ogromnimi fiskalnimi svežnji, s katerimi so svojemu prebivalstvu in gospodarstvom omogočile kolikor le mogoče učinkovito spopadanje s krizo. Če si natančneje pogledamo, kako je EU odgovoril na krizo, potem je v izhodišču treba povedati, da ima na področju zdravstva EU zelo omejene pristojnosti. Zdravstvo je eno od tistih področij, na katerem države članice niso bile pripravljene prepustiti dela svoje suverenosti na EU-raven. To seveda pomeni, da je bil tudi odgovor na zdravstveno krizo predvsem v rokah držav članic. Podobno kot drugje v svetu so države članice EU-ja na krizo odgovorile s fiskalni svežnji, ki pa so vendarle bili različno obsežni, pač glede na fiskalne zmožnosti posameznih držav. V nasprotju s prejšnjo krizo je tokrat hiter odgovor sledil tudi na ravni EU-ja, seveda samo na področjih, ki so v njegovi pristojnosti. Naj bom natančnejši. Evropska komisija je takoj sprostila izvajanje zakonodaje na področju fiskalnih pravil in državnih pomoči in s tem razširila manevrski prostor državam članicam za ukrepanje. Poleg tega je komisija takoj preusmerila del sredstev iz proračuna EU-ja, aktivirane pa so bile tudi obstoječe EU-institucije, ki imajo možnost zagotavljanja dolžniških sredstev, na primer EIB in ESM. Moja splošno mnenje je, da se je EU na področjih svojih pristojnosti tokrat odzval zelo hitro in odločno, se je pa zelo hitro pokazalo, da bi bilo zaradi zelo neenakomernega učinka krize na posamezne države članice nujno imeti fiskalni instrument, ki bi na krizo odgovoril na ravni EU-ja kot celote. Že marca lani je bila tako podana pobuda o izdaji t. i. "koronaobveznic", ta predlog pa je dobil končno obliko nekaj mesecev pozneje v obliki dogovora o velikem, 750 milijard evrov vrednem fiskalnem svežnju, namenjenem učinkovitemu odgovarjanju na zdravstveno krizo in povečanju odpornosti Evrope proti podobnim krizam v prihodnosti.

Zakaj je bil potreben tako velik fiskalni sveženj na EU-ravni?
Če takšnega svežnja na ravni EU-ja ne bi bilo, potem bi bilo realno pričakovati, da bodo države članice iz zdravstvene krize izšle v zelo različni gospodarski kondiciji in torej z različnim startnim položajem za gospodarsko obnovo. Ta fiskalni sveženj, ki je namenjen predvsem gospodarsko šibkejšim članicam, naj bi zagotovil, da bodo po krizi vse države članice vsaj v približno enakem položaju, ko bodo tekmovale na skupnem evropskem trgu. Če takšnega svežnja ne bi bilo, bi zelo verjetno prišli v položaj, v katerem bi gospodarsko šibkejše države članice začele uvajati različne omejitve na področju prostega pretoka blaga in storitev. To pa bi hitro postavilo pod vprašaj delovanje skupnega evropskega trga, ki je še kako pomemben tudi za njene močnejše članice. Prav to spoznanje, da je brez fiskalnega svežnja na ravni EU-ja ogroženo delovanje skupnega evropskega trga kot vsebinskega jedra Evropske unije, je bilo po mojem mnenju ključno, da so članice dosegle soglasje o nujnosti takšnega instrumenta.

Večji in močnejši rešujejo manjše, da ne ostanejo zadaj ...
Ne gre za razliko med večjimi in manjšimi članicami. Imamo zelo velike države z velikimi težavami. Italija in Španija nikakor nista majhni državi, pa ju je pandemija gospodarsko zelo prizadela. In imamo majhne države, kot na primer Luksemburg, brez večjih težav. Gre bolj za razliko, v kakšni fiskalni kondiciji so bile posamezne države pred izbruhom krize. Tiste v boljši kondiciji, kot na primer Nemčija, Nizozemska, Avstrija in Luksemburg, so na krizo lahko odgovorile ne le z večjimi fiskalnimi svežnji, temveč tudi z obsežnejšim koriščenjem sproščenih pravil za državne pomoči. Na drugi strani pa imamo države, majhne in velike, katerih javne finance so bile manj solidne. Še na nekaj je treba opozoriti. Države imajo dokaj različne strukture svojih gospodarstev. Kriza je tako relativno bolj prizadela tiste države članice, ki imajo v strukturi svojih gospodarstev visoke deleže turizma, gostinstva in nekaterih drugih storitvenih dejavnosti. To pa so po pravilu države na južnejšem, sredozemskem delu EU-ja. Glede na to ni presenetljivo, da so bile prav te države med najmočnejšimi zagovorniki formiranja velikega fiskalnega svežnja na ravni EU-ja. Bi pa bilo zelo narobe reči, da so takšen sveženj zagovarjale samo južne države Evropske unije, kot se včasih sliši, saj so bile za njegovo formiranje od vsega začetka tudi nekatere države s severnega dela EU-ja, na primer Irska in Belgija.

Evro je danes veliko robustnejši, kot je bil med zadnjo krizo "bančnih lukenj" pred dobrim desetletjem. Foto: Reuters

Odziv držav na zdajšnjo krizo je bistveno drugačen, kot je bil na krizo "bančnih lukenj" pred desetimi leti. Zakaj?
Da, države so na krizo tokrat odgovorile s popolnoma drugačno kombinacijo makroekonomskih politik. Kar zadeva politiko, so v primerjavi z desetletjem prej tokrat države odgovorile z velikimi fiskalnimi svežnji. Razlogov za ta povsem drugačen odgovor na področju fiskalne politike pa je kar nekaj. Glavni je v tem, da je manevrski prostor druge makroekonomske politike, to je monetarne politike, danes bistveno bolj omejen, kot je bil pred desetletjem. Takrat so centralne banke lahko posredovale s svojim klasičnim instrumentom, to je z znižanjem obrestnih mer. To danes preprosto ni mogoče, saj so obrestne mere bolj ali manj na ničli, njihovo posredovanje pa je zoženo na nekonvencionalne instrumente kvantitativnega sproščanja. V pogojih, ko monetarna politika nima več več možnosti za učinkovito ukrepanje, je bilo nujno, da pomembnejšo vlogo prevzame fiskalna politika. To je v zdajšnjih razmerah tudi lažje, saj so obrestne mere za zadolževanje držav na zgodovinsko nizki ravni. Poleg tega so izkušnje iz prejšnje krize, zlasti krize evroobmočja, jasno pokazale, da je bil konceptualni pristop reševanja krize, ki je temeljil na izrazitem omejevanju vseh oblik porabe, zelo vprašljiv, če že ne v celoti neprimeren. Danes je bolj ali manj jasno, da je bila kriza evroobmočja ne le fiskalna, temveč tudi plačilnobilančna kriza, žal pa smo jo reševali skoraj izključno z zdravili za zdravljenje fiskalne krize v obliki fiskalnih pravil. In cena zdravljenja je bila visoka in z veliko negativnih stranskih učinkov. Prav to je razlog, da danes obstaja visoka stopnja soglasja, da bo obstoječa fiskalna pravila treba spremeniti. In še nekaj je danes bistveno drugače kot pred desetletjem. Evropska monetarna unija je danes institucionalno gledano v bistveno boljši kondiciji, kot je bila pred finančno krizo. Je preprosto robustnejša. Ima prenovljen in solidno delujoč mehanizem za preprečevanje kriz in povsem nov instrument za reševanje kriz. Tega pred desetletjem preprosto nismo imeli.

Položaj lahko primerjamo s stanjem, v katerem se država znajde v vojni, je dejal Mojmir Mrak. Foto: BoBo

Javnofinančni primanjkljaji v državnih malhah so tako rekoč povsod eksplodirali. Kakšne posledice za gospodarstvo in družbo prinašajo ti veliki primanjkljaji? Bo to vodilo v novo t. i. zategovanje pasov, kot se ga spomnimo iz zadnje krize v letih 2008 in 2009?
Res je, javnofinančni primanjkljaji držav so se v letu 2020 močno povečali tako zaradi zmanjšanih javnofinančnih prihodkov kot posledice padca gospodarske rasti kakor tudi zaradi povečanja izdatkov, povezanih z bojem proti pandemiji. In res je, povečani primanjkljaji pomenijo tudi povečanje javnega dolga. Položaj bi lahko primerjali s položajem, v katerem se znajde država v vojnih razmerah. V takšnih razmerah je razumljivo prva prioriteta boj proti sovražniku, stroški, ki nastajajo v tej vojni, pa so vsaj na kratek rok v ozadju. Tudi iz te vojne s pandemijo bomo države izšle z znatno povečanimi javnimi dolgovi.

Kako se bo to reševalo, danes še ni jasno, nekaj pa se o tem že da reči. Prvič, zaradi nizkih obrestnih mer so se obremenitve z odplačevanjem dolgov povečale za bistveno manj kot sama raven javnega dolga. Torej dolžniška obremenjenost se vsaj na kratek rok ni bistveno povečala. Drugič, vse bolj zabrisana postaja meja med monetarno in fiskalno politiko. Centralne banke imajo v svoji posesti vse večji obseg javnega dolga svojih držav in v tem kontekstu monetizacija dela javnega dolga ni več tabu in le tema akademskih diskusij, temveč se ta proces dejansko že dogaja v nekaterih državah. Ena takšnih je Velika Britanija. Razumljivo, zaradi specifičnega položaja ECB-ja, ki je centralna banka več suverenih držav, je vprašanje eventualne monetizacije javnega dolga njenih držav članic še dodatno zapleteno in ima močno politično konotacijo. Iz zgodovine pa poznamo še druge načine, kako so se reševali preveliki obsegi javnega dolga. Eden od načinov je seveda inflacija, kar smo nazorno videli v času po prvi svetovni voljni, drugi pa je prestrukturiranje dolgov vključno z delnimi odpisi. Takšnega tretmaja je bila deležna tudi Nemčija po drugi svetovni vojni. Seveda v teoriji obstajajo tudi možnosti nižanja javnega dolga z javnofinančnimi presežki skozi daljše časovno obdobje in oz. ali s pomočjo privatizacije državnega premoženja, a realni domet teh dveh načinov je zelo omejen, če govorimo o potrebi po velikem zmanjšanju javnega dolga.

Kako bo EU financiral sveženj za obnovo po koronakrizi v vrednosti 750 milijard evrov, kot je predvideno?
Dogovorjen finančni sveženj bo financiran z zadolževanjem EU-ja na mednarodnih finančnih trgih. Sredstva, ki se bodo generirala na ta način, bodo državam članicam alocirana v dveh oblikah, in sicer v obliki nepovratnih sredstev (390 milijard) in v obliki posojil (360 milijard). Za odplačevanje nastalega dolga, ki se bo začelo blizu leta 2030, pa je predvideno, da se bodo države EU-ja dogovorile o novih virih proračuna EU-ja. Če to ne bo uspelo, se bodo dolgovi odplačevali iz rednih virov proračuna EU-ja, kjer pa daleč največji del, blizu treh četrtin od celote, predstavljajo prispevki držav članic, temelječi na njihovem nacionalnem dohodku.

Vedno ko gre za velike večmilijardne finančne svežnje in zadolževanje, številni ekonomisti svarijo pred inflacijo. Bi znal novi denar najti pot v nepremičnine, ki se bodo le dražile in dražile. Eksplodirala je cena zlata in bitcoinov ...
V tem vprašanju je dejansko združenih več vprašanj, zato bom šel po korakih. Da, veliki fiskalni svežnji, ki jih države namenjajo za reševanje pandemije, bodo čez čas lahko imeli za posledico višanje inflacije, ki pa je zdaj že nekaj let na ravni okoli ničle ali malo nad njo. Gospodarska rast, ki naj bi sledila zdajšnji krizi, bo verjetno spremljana z določeno rastjo stopnje inflacije, kar navsezadnje potrjuje tudi dogajanje v zadnjih tednih. Kratkoročno strah pred hitrim povečevanjem inflacije nima neke realne osnove, srednjeročno pa tega seveda ni mogoče izključiti. In zdaj nekaj o tem, kaj velik obseg likvidnosti in nizke obrestne mere pomenijo za investitorje. V pogojih negativnih donosov na obveznice z dobro boniteto se investitorji v želji po donosu vse bolj odločajo za kupovanje bolj tveganih obveznic, s tem pa tudi za prevzemanje večjih tveganj. Da, izrazita ekspanzivna monetarna politika centralnih bank je nedvomno eden od elementov krepitve balonov v najrazličnejših segmentih. Nekaj ste jih omenili vi, na primer napihovanje vrednosti nepremičnih in bežanje v tiste investicije, ki imajo v kriznih časih vlogo "varnih pristanov". Eno takšnih je kupovanje zlata, v zadnjem času pa tudi kupovanje kriptovalut, zlasti bitcoina. Vsaj kar zadeva to, gre po mojem mnenju predvsem za špekulativne naložbe tistih, ki razpolagajo z znatnimi sredstvi in želijo svoj portfelj diverzificirati. Torej kupovanje bitcoina je čisto v redu, dokler se gre v te naložbe z viški denarja, ki tudi v primeru izgube za investitorja ne bodo usodni. Povsem druga stvar pa je vlagati v bitcoin svoje osnovne prihranke ali še huje, zadolževati se, da bi kupil bitcoine.

Ali kvantitativno sproščanje novih milijard evrov v centralnih bankah bolj pomaga povprečnežem ali bogatašem? Foto: Pixabay

Številni ekonomisti svarijo, da kvantitativno sproščanje in poplava likvidnosti s stotinami novih milijard nista dobra za malega človeka, pač pa le za bogataše, do katerih te milijarde pridejo prve, malega človeka pa potem srednjeročno zgolj tepe inflacija, ki dviga stroške življenja, naredi nepremičnine predrage in nedostopne itd. Razkol med bogatimi in revnimi se posledično samo povečuje, odstotek najbogatejših Zemljanov pa ima pod palcem vedno več. Imajo prav?
Kvantitativno sproščanje je nekonvencionalna oblika vodenja monetarne politike, s katero želijo nosilci ekonomske politike v centralnih bankah doseči zastavljeni cilj ali več njih, in to v razmerah, ko obrestna mera kot klasični instrument te politike ne deluje več. Skratka, gledati na kvantitativno sproščanje centralnih bank kot na neko zaroto bogatih proti revnim nima realne osnove oziroma je močno poenostavljeno. Je pa po drugi strani res, da ima izvajanje kvantitativnega sproščanja, to običajno poteka s posredovanjem finančnega sektorja, tudi učinke na prerazporeditve dohodka, in to po več kanalih. Eden takšnih je različnost virov prihodkov. Kvantitativno sproščanje je namreč običajno spremljano s hitrejšo rastjo vrednosti premoženja, kot je rast plač in drugih dohodkov, izhajajočih iz dela. Po drugi strani kvantitativno sproščanje kaznuje tiste, ki varčujejo, in je dobrodošlo za tiste, ki se zadolžujejo. Znana je diskusija v Nemčiji, kako kvantitativno sproščanje najeda sredstva, ki so jih prihranili za svoje pokojnine. In navsezadnje, kvantitativno sproščanje ima različne učinke na različne dele portfelja, ki ga imajo posamezniki. Ti učinki so bili v preteklih letih izrazito pozitivni za delnice, saj je njihova vrednost rasla bistveno hitreje kot neke druge oblike premoženja, na primer depoziti v bankah. Ker ima večino premoženja v delnicah predvsem bogatejši sloj prebivalstva, je logično, da je to imelo za posledico določeno prerazporeditev v njihovo korist.

Nemški bančni strokovnjak Richard Werner svari pred sovjetizacijo evropskih bank. Foto: EPA

Nemški bančni strokovnjak Richard Werner svari pred sovjetizacijo evropskih bank ECB-ja, saj se po njegovih besedah o tem, kam bo šel denar, vedno manj odloča na prostem trgu in vedno bolj centralnoplansko ...
Čeprav je bil ta primer res dan v kontekstu ECB-ja, pa gre za splošno težavo centralnih bank v svetu, ki so bile prisiljene v izvajanje kvantitativnega sproščanja. Dejstvo je, da s tovrstnim izvajanjem monetarne politike centralne banke postajajo vse pomembnejši igralec na finančnih trgih, saj te institucije držijo pri sebi vse večji delež javnega dolga svojih držav. S tem pa centralne banke dejansko izpodrinejo s finančnih trgov komercialne banke, in če bi tak proces šel do ekstrema, potem bi vlogo, ki jo danes imajo komercialne banke, prevzela ena institucija, centralna banka. V tem kontekstu velja razumeti svarilo Wernerja pred "sovjetizacijo" evropskega bančnega prostora. Kot rečeno, kvantitativno sproščanje resnično močno spreminja, oži področje delovanja komercialnih bank. Poleg tega zlasti manjše banke sili v konsolidacijo, saj brez tega vse težje vzdržujejo konkurenčne pritiske v pogojih ničelnih obrestnih mer. Kljub temu pa je sicer učinkovita prispodoba o "sovjetizaciji" bančnega prostora v Evropi po svoji vsebini vendarle pretiravanje.

Še na nekaj velja opozoriti v kontekstu razvoja dogodkov, skozi katere centralne banke postajajo lastniki vse večjega dela javnih dolgov svojih držav. Gre preprosto za težavo, da centralne banke kot vse pomembnejši lastniki javnega dolga postajajo vse pomembnejši subjekt v odločanju držav kot svojih velikih dolžnikov. V kontekstu ECB-ja to lahko postane dodatno problematično, saj gre za centralno banko monetarne unije, v katero je vključeno večje število suverenih držav.

Če malo pretiravamo, smo na poti v bančni sistem Sovjetske zveze?
Kot že povedano, evropski bančni sistem je v kontekstu sedanje makroekonomske politike soočen z veliki izzivi, njegova "sovjetizacija" pa je zelo pretirana prispodoba ene od njegovih težav. Ničelne obrestne mere pa so samo eden od strukturnih izzivov tega sektorja, ne le v Evropi, temveč tudi drugje po svetu. Banke so pri plačilnem prometu vse bolj izpostavljene konkurenci drugih subjektov iz industrije fintech, novi produkti se pospešeno selijo na digitalne platforme, čemur je še dodaten pospešek dala zdajšnja kriza. Zaradi vsega tega in še nekaterih drugih razlogov se število bank zmanjšuje, saj brez konsolidacije banke ne bodo preživele.

Torej gremo v napačno smer ...
Vsi si želimo, da centralnim bankam ne bi bilo treba več posredovati na nekonvencionalen način, torej s plasiranjem ogromnih količin likvidnosti v gospodarstva, temveč da bi se lahko vrnile k normalnim instrumentom vodenja monetarne politike z obrestno mero kot ključnim instrumentom. Je pa to želja, ki v trenutnih makroekonomskih razmerah pač ni uresničljiva.

Se je konflikt v evroobmočju med t. i. severom okoli Nemčije in Nizozemske in jugom okoli Italije, Francije, Španije pokazal tudi med koronakrizo?
Ta konflikt traja že dalj časa, zelo jasno pa se je odrazil v času krize evroobmočja, ko so na rob bankrota prišle Grčija, Portugalska in Irska. Takrat so nekatere članice evroobmočja, zlasti Nemčija, močno nasprotovale, da bi ECB začel odkupovati dolgove držav članic v dolžniških težavah. Če bi to stališče obveljalo, bi po mojem mnenju zelo verjetno sledil propad evropske monetarne unije. Za resno monetarno unijo je nujno, da njena centralna banka, torej ECB v primeru evroobmočja, igra vlogo posojilodajalca v skrajni sili, kot to počnejo centralne banke nacionalnih držav. To vlogo ECB danes igra v bistveno večji meri kot pred desetletjem, seveda pa so še vedno velike razlike med državami članicami o tem, kako globoko naj bi Banka šla v tej vlogi. Je pa zelo poenostavljeno reči, da so razlike med severom in jugom. Tudi v času koronakrize so razlike seveda obstajale, a tokrat se je ECB zelo hitro in z visoko stopnjo soglasja odločil za hitro in odločno posredovanje. Lahko bi rekli, da je ECB iz izkušnje v letih 2010 in 2011 potegnil pomembne ugotovitve, ki jih uporablja v sedanji krizi.

Zaradi poplave likvidnosti, ki jo zagotavljajo centralne banke, so banke do strehe polne denarja, s katerim nimajo kam. Foto: Pixabay

Zakaj banke uvajajo ležarine za denar na bančnih računih?
Banke so finančne institucije, ki po eni strani zbirajo sredstva od subjektov, ki jih trenutno ne potrebujejo in jim za deponirana sredstva plačujejo obresti, ter po drugi strani odobravajo ta sredstva v obliki posojil subjektom za njihove investicije. V osnovi banke živijo od razlike med pasivnimi in aktivnimi obrestnimi merami. V današnji nenormalni situaciji, ko so države še vedno močno obremenjene s pandemijo, so banke polne denarja. Depoziti so se namreč znatno povečali, povpraševanje po bančnih kreditih pa je še vedno dokaj omejeno. Če banke nimajo komu posojati in torej pridobivati obresti za svoje odobrene kredite, potem je logično, da vse težje tudi plačujejo obresti na prejete depozite. Od tod logičen odziv bank, da bodo vsaj za večje deponente zahtevali plačevanje ležarine. Komur to ne bo po volji, bo pač svoje prihranke preusmeril drugam, v nakup delnic ali različnih skladov, v nepremičnine ali v kakšno drugo naložbeno obliko. Treba pa je poudariti, da je plačevanje ležarine vsaj za zdaj predvideno le za velike deponente.

Premakniva se na domače dvorišče. Smo v preteklem letu v Sloveniji s protikoronskimi svežnji (PKP) naslovili prave stvari?
Verjetno nisem povsem objektiven sogovornik za odgovarjanje na to vprašanje, saj sem v obdobju od izbruha krize marca lani pa nekje do poletja sodeloval v ekipi, ki je vladi pomagala pri koncipiranju teh svežnjev. Pa vendar, moj odgovor na zastavljeno vprašanje. Slovenija se je na krizo odzvala podobno kot druge države EU-ja, torej z za naše priložnosti obsežnimi fiskalnimi svežnji, ki so bili usmerjeni na eni strani v neposredno pomoč prebivalstvu, po drugi strani v pomoč gospodarstvu. Splošno gledano te ukrepe ocenjujem kot primerne tako po obsegu kot po strukturi, kar potrjujejo pred kratkim objavljeni podatki o padcu BDP-ja v lanskem letu, ki je bil nižji kot v povprečju EU-ja, in podatki o nezaposlenosti, ki se je sicer povečala, a ne zelo dramatično. Če se gre sprejete ukrepe ocenjevati podrobneje, so bili med njimi takšni, ki so bili zelo uspešni, kot na primer moratorij za odplačilo kreditov, finančne sheme za zaščito delovnih mest, turistični boni in še nekateri drugi, pa tudi takšni, ki so dosegli manj od pričakovanega, na primer garancijska shema. Seveda je uspešnost ukrepov treba vedno presojati z vidika obsega sredstev, ki smo jih porabili za ta namen, za celovito tovrstno oceno pa je še nekoliko prezgodaj. Ve se sicer, koliko sredstev je bilo odobrenih za posamezne ukrepe, seveda pa vsa odobrena sredstva ne bodo tudi dejansko izkoriščena.

Še en vidik PKP-jev velja omeniti. Žal so se vanje, to zlasti velja za jesenske PKP-je, skušale uvrstiti teme, ki niso neposredno povezane z reševanjem krize in s katerimi se je želelo na hitrico spreminjati nekatere sistemske ureditve v državi.

Sloveniji iz 750 milijard evrov težkega evropskega svežnja za obnovo po koronakrizi pripada pet milijard evrov. Bo to dovolj, preveč ali premalo?
Naj v uvodu povem, da je je celoten finančni sveženj EU-ja za obdobje 2021–2027 v vrednosti okoli 1800 milijard evrov sestavljen iz dveh instrumentov. Eno je klasični večletni finančni okvir v vrednosti okoli 1000 milijard evrov, iz katerega bo Slovenija v obliki nepovratnih sredstev dobila za več kot tri milijarde evrov kohezijskih sredstev in nadaljnji dve milijardi evrov sredstev za skupno kmetijsko politiko. Drug instrument, imenovan New Generation EU (Nova generacija, op. a.), pa je popolnoma nov instrument v vrednosti 750 milijard evrov, ki je namenjen obnovi držav članic po zdajšnji krizi. Iz tega instrumenta bo Slovenija dobila, kot pravite, nekaj več kot pet milijard evrov, od tega okoli dve milijardi v obliki nepovratnih sredstev in več kot tri milijarde evrov v obliki dostopa do posojil. Torej, na razpolago imamo skupno več kot 10 milijard evrov, od tega več kot sedem milijard evrov v obliki nepovratnih sredstev. Toliko EU-sredstev Slovenija nikoli do zdaj ni imela na razpolago in jih verjetno tudi nikoli več ne bo imela. V oceno tega, ali je v EU-ju denarja dovolj, preveč ali premalo, se ne bom spuščal, dejstvo pa je, da ta sredstva po svojem obsegu predstavljajo več kot solidno finančno osnovo za financiranje razvojnega preboja v letih po krizi. Sredstva, ki jih imamo na razpolago, nam omogočajo, da se iz povprečja EU-ja približamo tistim bolj razvitim članicam, kamor si vsi želimo. Bomo pa ta sredstva morali pametno porabiti. To konkretno pomeni, da bi jih morali porabiti za ključne razvojne prioritete Slovenije in v skladu s pravili, dogovorjenimi na EU-ravni. Ali smo tega zmožni, se bo videlo kmalu. Naša država, podobno kot vse članice EU-ja, namreč v teh tednih pospešeno pripravlja svoj nacionalni načrt za okrevanje in odpornost, ki govori o tem, katere reforme bomo izvedli in jih podprli z nepovratnimi sredstvi in morda tudi s posojili, ki so nam dostopna iz instrumenta New Generation EU.

Na kakšen način bi torej morali koristno porabiti denar iz instrumenta New Generation EU in česa ne bi smeli početi, da ga ne vržemo skozi okno brez učinka?

Omenjenih pet milijard evrov iz nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost bi po mojem mnenju resnično morali usmeriti v dve veliki prioriteti. Eno je zdravstvo in dolgotrajna oskrba starejših, kjer imamo resne težave in potrebe, zdaj pa imamo tudi finančno možnost, da se jih lotimo z investicijami podprtimi z reformami na tem področju. Res je, da je del investicij v zdravstvo pokrit že v okviru nekega drugega finančnega instrumenta React EU (Reagiraj EU, op. a.), a kot je kriza pokazala, so potrebe na tem področju resnično velike. Druga ključna prioriteta bi morale biti naložbe v zeleni program in digitalizacijo, v kar nas usmerja tudi EU, saj mora biti vsaj 37 odstotkov vseh investicij v okviru nacionalnega načrta usmerjenih v zelene naložbe in vsaj 20 odstotkov v naložbe v digitalizacijo. Eno in drugo se nanaša na vse segmente družbe, od gospodarstva, javne uprave do podjetniškega sektorja. Prav temu bi morali dati poseben poudarek v nacionalnem načrtu.

Kaj pa kohezijska sredstva?
Pri kohezijskih sredstvih iz večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027, ki jih imamo na razpolago za več kot tri milijarde evrov in so namenjena zmanjševanju razlik med manj in bolj razvitimi deli države, pa je dovolj prostora tudi za financiranje infrastrukture in za financiranje nekaterih prioritet, ki po mojem mnenju nimajo mesta v nacionalnem načrtu. Naj bom konkreten. Nobene vsebinske logike ne vidim za to, da imamo področje turizma in kulture vključeno kot eno prioritet v nacionalnem načrtu za okrevanje in odpornost, je pa nedvomno mesto za ti dve področji v programiranju kohezijskih sredstev. Skratka, pri programiranju celotnega obsega EU-sredstev za naslednje srednjeročno obdobje bi nujno potrebovali "veliko sliko", ki bi dala celovit pogled na razvoj države in bi vključevala smernice za razdelitev tako sredstev iz nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost kot tudi sredstev, ki jih imamo na razpolago iz kohezijske ovojnice. Programiranje EU-sredstev bi moralo potekati kot kombinacija dveh sočasnih procesov. Tisti od "zgoraj navzdol" bi dajal osnovni okvir, kam želimo peljati državo, pristop od "spodaj navzgor" pa bi ta želeni okvir napolnil s konkretnimi projekti. Žal pri nas programiranje temelji skoraj izključno na pristopu od "spodaj navzgor", kar je slabo.

Pri načrtovanju prihodnjega razvoja Slovenije je treba imeti v mislih "veliko sliko", je opozoril Mrak. Foto: Pixabay

S kolego ekonomistom Petrom Wostnerjem sta avgusta lani izpostavila prioritete, v katere bi Slovenija morala pospešeno zagristi, če želi narediti razvojni preboj. Ali lahko to natančneje pojasnite?
V članku, ki ga omenjate in je bil objavljen, preden smo v Sloveniji resno začeli programiranje EU-sredstev za obdobje do leta 2027, sva se zavzela za naslednje: programiranja se je treba lotiti z upoštevanjem "velike slike" razvoja, torej s kolikor toliko jasno sliko, kam želimo usmeriti državo. Ta "velika slika" bi morala biti strateški okvir za usmerjanje vseh razpoložljivih EU-sredstev. In drugič, zavzela sva se za drugačno, razvojno usmerjeno Slovenijo. To zahteva bistveno povečanje deleža vseh EU-sredstev, namenjenih pametnemu, digitalnemu in krožnemu prehodu z zdajšnjih 32 na kar 44 odstotkov. Brez tega po najinem mnenju na od srednji do dolgi rok ne bo mogoče vzdrževati dovolj visoke gospodarske rasti, s katero bi lahko financirali pričakovani življenjski standard. Ko sva pred dnevi na osnovi javno dostopnih informacij analizirala zdajšnji vladni predlog nacionalnega načrta, sva ugotovila, da gre v precej drugo smer, kot midva meniva, da je pravilna. Do konca aprila, ko mora Slovenija dokument oddati v Bruselj, je res še nekaj časa in upam, da bo končen dokument bistveno drugačen od tega, ki je zdaj na mizi.

Napovedi so nehvaležne, pa vendar poskusiva. Kakšen izhod iz gospodarske krize, ki naj bi sledila koronakrizi, pričakujete? Kako hitro se lahko Slovenija in širše EU pobereta?
Cepiva so tukaj, in čeprav ne bomo tako hitro precepljeni, kot smo sprva mislili in si želeli, je vendarle realno pričakovati, da bo druga polovica leta vsaj gospodarsko dokaj normalna in brez večjih omejitev. Če bo tako, potem se bo gospodarska rast obnovila tako na ravni EU-ja kot v Sloveniji, kako visoka bo ta rast, pa je v tem trenutku nehvaležno napovedovati. Bo pa to vračanje v neko novo normalnost, ki bo drugačna od tiste iz obdobja pred krizo. Na neki način bi lahko rekli, da nič več ne bo tako, kot je bilo. Koronakriza že povzroča in bo tudi v prihodnje povzročala velike strukturne spremembe v gospodarstvih, imela pa bo dolgoročne posledice tudi na delovanje tako rekoč vseh drugih družbenih podsistemov. Evropska sredstva, o katerih je bil govor, so lahko dober katalizator za spremembe, ki so potrebne za to, da se Slovenija iz povprečja EU-ja prebije med njene uspešnejše države članice. Zdaj priložnost za to imamo, to ni več zgolj samo želja, temveč so na voljo tudi finančna sredstva za ta preboj. Upam, da jih bomo znali vsebinsko usmeriti v pravo smer.

Teorije zarote dajejo posamezniku občutek, da obstaja neka gotova resnica in da je svet pod nadzorom. Foto: Pixabay

Pandemične teorije zarote

Epidemija teorij zarote: kakšni so simptomi in kakšna je preventiva pred dezinformacijami?

Miha Zavrtanik

Ker znanosti ob hitrih spremembah ne uspe zagotoviti vseh odgovorov na zapletena vprašanja, se v sivi coni rojevajo črno-bele teorije zarote. Kaj imajo skupnega ljudje, ki vznik virusa pripisujejo omrežju 5G, skritim elitam in milijarderju Billu Gatesu?

"Počutim se, kot bi bil v filmu," je bilo pogosto slišati v prvih dneh in tednih epidemije koronavirusne bolezni 19. Prazna mestna središča, vrste pred trgovinami in lekarnami, varnostni trakovi na osamelih otroških in športnih igriščih, zaprti šole in bari, zapečatene meje in nevidna grožnja nalezljivega virusa. Prizori, ki smo jim bili pred tem priča le prek televizijskih zaslonov, so marca 2020 tako rekoč čez noč postali del vsakdana. Običajne dejavnosti, kot so sprehod s prijatelji, kava v središču mesta in obisk gledališča, so bile označene kot nevarne javnemu zdravju in prepovedane. V družbo se je zaradi negotovosti in napetosti naselil strah.

Konspiracionizem ali teorija zarote je vrsta razlage dogodkov in sveta, ki se močno ali popolnoma razlikuje od uradno priznane teorije. Gre za način razmišljanja, ki ponuja alternativno razlago, uradno pa obravnava kot manipulacijo in prikrivanje skrivnih ciljev posameznika ali določene skupine.

"Spopad s pandemijo, ki je prišla kot strela z jasnega. Najprej prve informacije o izbruhu okužb in posnetki iz Kitajske – ti posnetki so bili običajni, tega smo na televiziji vajeni –, ljudje sicer hodijo v skafandrih, a so daleč proč. Ko se pa to naenkrat pojavi na našem vrtu, v našem stanovanju, je to tak šok, prepričanje, tako štrli ven iz običajnih predstav o svetu, da ga spontano želimo znevtralizirati in ga prikažemo kot fikcijo," o prvem odzivu na korenite spremembe pove filozof Tomaž Grušovnik, profesor na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Ker živimo v filmski kulturi, se nam lahko hitro zazdi, da je nenavadno dogajanje, ki smo mu priča, pravzaprav film. Takšen občutek je, tako kot številne druge, preveval tudi njega. "Gre za iskanje vzporednic v fantaziji in poskus pobega od tega, kar se dejansko dogaja," je dejal Grušovnik, ki je svoje premisleke o življenju med epidemijo covida objavil v krajši knjigi Karantenozofija.

Instantne razlage kompleksnega dogajanja

Ko je prvotni šok popustil, se je filmsko vzdušje tako spremenilo v t. i. novo normalnost. Ker je bila sprememba hitra in radikalna, se je s tem odprlo polje nerazjasnjenih razsežnosti, neodgovorjenih vprašanj glede virusa, epidemije in ukrepov, ki so zarezali v običajno življenje. V poplavi informacij so si ljudje iz domačih naslanjačev skušali ustvariti realno sliko o dogajanju in se dokopati do pojasnil. Ker znanosti odgovorov na kompleksna vprašanja ni uspelo ponuditi tako hitro, kot so se dogajale spremembe v družbi, so vzniknile tudi alternativne razlage dogajanja, ki so na prvi pogled ponudile razumljivejše in dokončne odgovore od znanstvenikov. Zapisi na družbenih omrežjih, v komentarjih pod novicami in na forumih nakazujejo, da se je pri številnih ljudeh vzbudil občutek, da za kuliso epidemije stoji zarota:

Ob teorijah o virusu, njegovem izvoru in cilju so se razvile tudi teorije o tem, da naj bi zdravstveni delavci pod pretvezo testiranja na novi koronavirus pri odvzemu brisa posameznikom vsajali mikročipe. Teorije o vgrajevanju mikročipov se sicer pojavljajo tudi v povezavi s cepljenjem proti novemu koronavirusu. Foto: Reuters
  • širjenje novega koronavirusa omogoča omrežje 5G, ki slabi imunski sistem (nekatere teorije so ob tem opozarjale, da se virus celo prenaša prek 5G-postaj);
  • za vsem skupaj stoji ameriški milijarder Bill Gates, ki želi pod pretvezo cepljenja v ljudi vstaviti mikročip, s katerim bo zasužnjil svet;
  • gre za umetno biološko orožje, s katerim želijo svetovne elite prek načrtnega redčenja prebivalstva vpeljati novo svetovno ureditev;
  • pandemija je zarota farmacevtske industrije, ki želi prek umetno razširjene bolezni povečati prodajo zdravil in cepiv in si tako zagotoviti dodatne zaslužke;
  • virus je ustvarila ameriška vojska s ciljem, da uniči kitajsko gospodarstvo in okrepi mednarodni položaj ZDA;
  • novi koronavirus so ustvarili Kitajci – z njim so želeli oslabiti ZDA, a jim je med razvijanjem virus ušel z laboratorija;
  • novi koronavirus ne obstaja – celotna pandemija je lažna in se uporablja kot orodje za pokoritev prebivalstva in kratenje svobode ljudi.

Raznolik nabor teorij zarote ima v svojem središču nekaj skupnega – strah pred negotovostjo in naključnostjo človeškega bivanja. Teorije zarote namreč dajejo posamezniku občutek, da obstaja neka gotova resnica in da je svet pod nadzorom. "Res je, da te teorije predpostavljajo, da svet obvladujejo zlikovci, ampak hkrati to pomeni, da je situacija vendarle pod nadzorom," odgovarja Tomaž Grušovnik. Ob tem dodaja, da gre za neke vrsto tolažbo pred še hujšo resničnostjo – tem, da dogajanja nima pod nadzorom nihče.

Kot pri tem poudarja Kristina Radomirović Maček, doktorandka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, je ena od glavnih značilnosti teorij zarote ta, da dajejo polarizirano, črno-belo predstavo o svetu – vzpostavljajo strogo mejo med slabimi, ki hočejo uničiti svet, in njimi, ki so dobri in želijo to zaroto razkriti. Nevarnost takšnih teorij je sicer predvsem v tem, da so bližje čustvom kot razumu in na ta način rušijo zaupanje v znanstvene postopke in javne institucije.

Anketa o izvoru virusa
Agencija Ninamedia je 25. in 26. marca 2020, slaba dva tedna po prvi razglasitvi epidemije pri nas, opravila anketo, v kateri je preverjala, katera izmed razlag izbruha epidemije je najbližja ljudem.

Slaba polovica od 1300 vprašanih (48,5 %) je odgovorila, da je po njihovem mnenju virus nastal spontano, tako kot številni drugi virusi, ki povzročajo zdravstvene težave. Precejšen delež (17,2 odstotka) vprašanih je menil, da je bil koronavirus ustvarjen v laboratoriju kot orožje za uničenje kitajskega gospodarstva. Dobra desetina anketiranih (10,9 odstotka) je kot najverjetnejšo označila razlago, da je virus izdelala farmacevtska industrija, da bi si zagotovila dodatne zaslužke. Nekateri so s prstom pokazali na Kitajce, ki naj bi virus načrtno podtaknili drugim državam (štirje odstotki), manjši delež vprašanih (3,9 odstotka) pa je pojav epidemije označil kar za božjo kazen za človeške grehe.

Teorija o teoretikih zarote

Teorije zarote so v družbi prisotne že dolgo – ljudje so se tudi v preteklosti zatekali k preprostim in absolutnim razlagam in se na ta način spoprijemali s kriznimi časi, hitrimi spremembami in tehnološkim napredkom. S tega vidika nas širjenje različnih teorij v času covida-19 ne bi smelo presenetiti. Sprememba, ki smo ji priča v zadnjem letu, je predvsem porast konspiracizma in to, da se teorije zarote z obrobja selijo v središče javne razprave. Dezinformacije se širijo tudi z vidnih mest in to jih naredi sprejemljivejše in verjetnejše.

Čeprav zagovorniki teorij zarote drugim ljudem v spletnih razpravah radi očitajo, da ne znajo razmišljati s svojo glavo, ob tem navadno niso pripravljeni podvomiti o lastnem okviru prepričanj. Foto: Pixabay

"Spremembe niso nastale zato, ker bi se ljudje radikalno spremenili. Predpogoji za gojenje teorij zarote so z nami že od nekdaj, narava kognitivnega aparata se ne spreminja tako hitro," trende zadnjega leta opisuje Tomaž Grušovnik. V nasprotju s prepričanjem, da so zagovorniki teorij zarote neinteligentni in slabo informirani, sam meni nasprotno. "Ne gre za neumne, naivne ljudi. Daleč od tega – teorije zarote so lahko zelo prefinjene pojmovne zgradbe, ki imajo kompleksno strukturo. Pogosto so plod nadpovprečno inteligentnih ljudi, ki pa svoje informacije dobivajo prek spleta in tam iščejo vzorce, ki niso podkrepljeni z ustaljenimi znanstvenimi metodami," ugotavlja Grušovnik.

Teoretiki zarote se velikokrat predstavljajo kot ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo, tiste, ki niso pripravljeni privoliti v njihove razlage, pa radi označujejo za ovce. Toda prepričanje, da so zagovorniki teorij zarote izredno skeptični ljudje, po mnenju filozofa ne drži. Gre kvečjemu za selektivni skepticizem – na eni strani skepsa do večinskega mnenja, na drugi pa presežno verjetje v alternativno razlago, v drugo stvarnost, ki pa je takšen posameznik ne preizprašuje in ji slepo sledi.

Razširjenost teorij zarote
V okviru javnomnenjske raziskave #Novanormalnost so v agenciji Valicon med 26. in 28. majem preverili, katera od razlag o izvoru virusa, ki so krožile po družbenih omrežjih, je ljudem najbližja. Slaba petina se jih ni opredelila za nobeno od ponujenih razlag. Kot so pojasnili na Valiconu, je med njimi šest odstotkov podalo svojo razlago, v večini primerov skladno z različnimi teorijami zarot.

Dobra polovica od 524 vprašanih (56 odstotkov) je menila, da je virus naraven. Med njimi jih je skupno skoraj tretjina (29 odstotkov) menila, da je preskočil z živali na človeka in se širil dalje kot drugi virusi, slaba petina (18 odstotkov), da je ušel iz laboratorija kot posledica človeške napake, slaba desetina (devet odstotkov) pa, da je bil sicer naraven virus iz laboratorijev izpuščen namenoma.

21 odstotkov anketiranih je ob tem menilo, da je bil novi koronavirus ustvarjen v laboratoriju v Vuhanu in namerno izpuščen v naravo. Pet odstotkov sodelujočih v raziskavi je izrazilo prepričanje, da novi koronavirus v resnici ne obstaja.

Odmevanje v mehurčku

Vzpon informacijske tehnologije je v družbo prinesel pričakovanje, da se bosta skupaj z njim povečali tudi informiranost in ozaveščenost ljudi. "Vidimo, da ni tako, da se ozaveščenost v poplavi informacij lahko celo manjša," ob tem ugotavlja Grušovnik. Ljudje smo namreč samodejno nagnjeni k potrditveni pristranskosti – iščemo tista prepričanja, ki potrjujejo, kar že mislimo. "Spremljaš novice, ki te potrjujejo. Filtriraš tiste, ki govorijo nasprotno od tvojih prepričanj," pojasnjuje Grušovnik in ob tem opozarja, da to skrbno zaznavajo tudi algoritmi na spletnih platformah, ki želijo uporabnikom servirati vsebine, ki so jim blizu. Ko posameznik brska za informacijami, je namreč nagnjen k temu, da izbira vsebine, s katerimi se strinja. In ker algoritem s svojim naborom predlaganih vsebin skuša zagotoviti največjo možnost, da bo uporabnik kliknil nanje, je to privedlo do tega, da je "potrditvena pristranskost na steroidih".

Znotraj mnenjskih mehurčkov posamezniki medsebojno krepijo in potrjujejo svoja prepričanja. Čeprav gre za mnenje majhnega dela populacije, na ta način posamezniki v mehurčku dobijo občutek, da gre za splošno prepričanje. Foto: Pixabay

Rezultat vzajemnega odnosa med potrditveno pristranskostjo in algoritmi so t. i. mnenjski mehurčki (v angleščini se je uveljavil izraz echo chambers – odmevne komore). Gre za virtualno okolje, v katerem se zbirajo posamezniki s podobnimi prepričanji, ki v razmeroma zaprtem sistemu komunicirajo med sabo in na ta način svoja prepričanja dodatno krepijo. Oborožen s potrditveno pristranskostjo in ob nevidni pomoči algoritma se lahko tako posameznik nenadoma znajde med vsebinami in ljudmi, ki z vseh strani potrjujejo njegovo mnenje. Poleg potrditve svojega mišljenja posamezniku ob tem dodaten vir ugodja nudi tudi občutek pripadnosti, ki ga je deležen znotraj mehurčka. Takšno okolje je pripravno za to, da si začne posameznik domišljati, da verjame v splošno resnico, kar predstavlja odlično izhodišče za vznik in utrjevanje teorij zarote.

Da je digitalna kultura glavni generator teorij zarote, ugotavlja tudi Kristina Radomirović Maček: "Vsem je dostopno vse, a dostopne so tudi stvari, ki jih ne moremo razumeti. Vsak misli, da lahko razume vse, in tu pogosto nastane težava." In tako pridemo do situacij, kjer spletna javnost raje pritrdili nekomu, ki svoje znanje nabira ob gledanju videoposnetkov na YouTubu, kot uveljavljenemu znanstveniku, ki določenemu področju posveti svojo kariero.

Dobrih sedem odstotkov ne verjame v obstoj virusa
Agencija Mediana je 11. in 12. novembra 2020 preverjala, kolikšen delež prebivalstva ne verjame v obstoj novega koronavirusa. Popolno prepričanost o tem, da novi koronavirus ne obstaja, je takrat izrazilo 7,8 odstotka od 798 vprašanih, 83,6 pa se jih s trditvijo ni strinjalo. Neopredeljenih je bilo 8,6 odstotka. Da novi koronavirus sicer obstaja, a ni nič nevarnejši od sezonske gripe, jih je takrat menilo 27,3 odstotka, 56,5 odstotka pa se jih s trditvijo ni strinjalo.

Zakaj znanost teoretikom zarote ne pride do živega?

"Na različne teorije zarote lahko odgovarjamo le tako, da posredujemo verodostojne informacije – tiste, ki so znanstveno preverjene in ki so dokazljive z znanstvenimi metodami," je na novinarski konferenci, ki je bila v poletnih mesecih namenjena prav različnim dezinformacijam, dejal predstojnik Inštituta za mikrobiologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani Miroslav Petrovec. A kot opozarja antropologinja Kristina Radomirović Maček, je teorije zarote skoraj nemogoče nagovarjati neposredno. "Ko nekdo toliko časa vloži v svoje stališče, ga ni pripravljen zlahka opustiti," pojasnjuje. Po njenem mnenju je v tem primeru vloga znanosti in uveljavljenih metod predvsem to, da nagovorijo tiste, ki nimajo dokončno izoblikovanega mnenja.

Težava pri dialogu med znanostjo in teorijami zarote je v osnovi ta, da znanstvenik ne igra iste igre kot teoretik zarote. "Kar znanstvenik šteje kot veljaven dokaz, teoretik zarote vnaprej diskreditira kot neveljavno. Ne upošteva istega dokaznega postopka, kot je uveljavljen v znanosti – v ozadju je namreč druga motivacija, kot je na primer strah pred negotovostjo, in ne objektivna razlaga določenega pojava," razloži Grušovnik. Znanstveniku dati nalogo, naj prepriča teoretika zarote, je po njegovem mnenju podobno, kot če bi na košarkarja naslovili zahtevo, naj zmaga z golom prednosti – nemogoče je, saj gre za različno igro.

"Rožljanje z informacijami in ponavljanje, da nekdo nima prav, nista učinkoviti, če hkrati ne naslavljamo vzrokov, ki privedejo do teorij zarote," je ob tem prepričan Grušovnik, ki bolj kot golo informiranje rešitev vidi v izobrazbi in grajenju značaja, ki bo sposoben sprejemati in vrednotiti informacije ter njihove vire in nova spoznanja umeščati v širši kontekst. Le na ta način je namreč mogoče teorije zarote razmejiti od drugih teorij, opozarja Grušovnik, ki ob reševanju dilem stavi na preverjene znanstvene metode.

Počasi se bomo vračali v normalo. Takšnih zaprtij, kot je bilo lani in na začetku leta 2021, zaradi znanstvenega napredka, cepljenja in prekuževanja po vsej verjetnosti ne bo več. Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Projekcije za prihodnost

Ali okužba ali cepljenje. Novemu koronavirusu se nihče ne bo mogel izogniti.

Aljoša Masten

Kako naprej po prvi epidemiji covida-19, ki ga povzroča novi koronavirus? Ta bo postal endemičen in neizogiben za slehernika, (tudi) zato je najboljša opcija cepljenje. Z gospodarskega vidika pa je pred Slovenijo razvojna priložnost, kakršne še ni bilo.

Začela se je pred enim letom. Po napovedih strokovnjakov naj bi bilo najhujše mimo v roku nekaj mesecev. Pravi trenutek, da se vprašamo: kako bo po epidemiji koronavirusne bolezni 19?

Predpostavimo scenarij, da kombinacija cepljenja, državnih ukrepov in modrosti ljudi do poletja spravi število dnevnih okužb pod deset. Nekaj takega, kot smo doživeli lani. Kaj sledi z zdravstvenega vidika? Koliko časa bo virus še z nami, koliko časa nas bodo še spremljali ukrepi? In ker vse to močno vpliva na gospodarstvo in skupne blagajne družbe, med drugim državni proračun, kaj lahko pričakujemo na gospodarskem področju?

Vse to in še več smo povprašali imunologa in mikrobiologa Alojza Ihana ter ekonomista Bogomirja Kovača. Naslikala sta nam dokaj optimistično sliko, a ob nekaj pomembnih predpostavkah.

VIRUS

Ostal bo z nami

Alojz Ihan. Foto: MMC RTV SLO/BoBo

Pri takšni epidemiji, pri bolezni, ki je tako nalezljiva in tako množična, imamo izključno to izbiro: ali se želimo zaščititi s cepljenjem ali se okužiti.

Ihan

Novi koronavirus bo ostal z nami, nenehno prisoten. Noben ukrep ga ne bo povsem uničil, ne bomo se ga znebili, je zagotovil Ihan. "Ta virus bo postal endemičen, kot so nekateri prehladni virusi, in bo krožil po populaciji." Vprašanje je le, koliko ga bo in koliko škode bo povzročil.

Prva dobra novica: škode bo zanesljivo manj kot doslej. Takšno leto, kot je bilo 2020, se ne bo ponovilo. Večina se bo namreč na tak ali drugačen način srečala z virusom, s čimer se bo skupna odpornost populacije povečala. "Tako s prekuževanjem kot s cepljenjem dosežemo, da se limfocitni odziv, ki je precej dolgotrajen in obsega leto dni ali več, ob ponovni okužbi aktivira in pomaga, da hitro vzpostavimo zaščitni odziv in nimamo težjih oblik bolezni. To pomeni, da ni treba v bolnišnico, da smrtnosti tako rekoč ni itd."

Poudarek: novemu koronavirusu se ne bo mogoče izogniti. Kdor računa, da virusa – ali njegovih koscev – ne bo nikoli prejel v telo, se po vsej verjetnosti moti. "Pri takšni epidemiji, pri bolezni, ki je tako nalezljiva in tako množična, imamo izključno to izbiro: ali se želimo zaščititi s cepljenjem ali se okužiti."

In ena izbira je – glede na dozdajšnje ugotovitve znanosti – očitno boljša od druge.

Preboleli so slabše zaščiteni, še naprej lahko širijo klice

Pri okužbi veliko več tvegamo, smo manj zaščiteni in smo tisti, ki bomo čez nekaj mesecev - ne da bi vedeli - naselili virus na svoji sluznici in ga prenašali naprej do sodelavcev, staršev, prijateljev, bližnjih in bomo zanje nevarnejši.

Ihan

Prekuževanje populacije z okužbami in prebolevanjem ni priporočljivo, je zagotovil Ihan. Najprej zato, ker s seboj prinaša hospitalizacije, smrti in dolgotrajne zdravstvene posledice. Marsikdo, ki je covid-19 prebolel v prvem valu, se še vedno ni vrnil k zdravju. Marsikdo tudi ni več med živimi.

To ni edina pomanjkljivost. "Zdaj je že povsem jasno, da prebolela okužba bistveno manj ščiti kot cepljenje. Zaščitni odziv je precej nižji, precej nižja je raven zaščitnih protiteles."

Preboleli bo verjetneje trosil klice. "Raven zaščitnih protiteles je neposredno povezana s tem, koliko smo dovzetni, da se virus znova naseli na sluznico, s čimer ga lahko širimo naprej."

Predstavljam si, da se bo splošno nošenje mask nehalo. V bolj kriznih mesecih bodo verjetno maske nosili tisti, ki ne bodo cepljeni ali covida-19 še niso preboleli ali pa so hkrati v slabšem zdravstvenem stanju.

Ihan

"Poznamo veliko primerov ljudi, ki so preboleli okužbo, pa niso več zaščiteni pred tem, da bi se jim virus naselil v nosno-žrelno votlino. Potem ga lahko prenašajo naprej. To pomeni, da tisti ljudje, ki so preboleli okužbo in nato prišli v ponovni stik z virusom, načeloma ne bodo dobili težjih oblik bolezni; obstaja pa velika verjetnost, da bo precejšen del njih še kar naprej omogočal širjenje virusa po populaciji," je pojasnil strokovnjak.

Na drugi strani je zdaj že "povsem jasno", da je cepljenje boljše. To ni bilo samoumevno, je poudaril Ihan. Pri marsikateri nalezljivi bolezni preboletje zagotovi boljšo zaščito, a pri covidu-19 se je pač izkazalo drugače. Cepljeni imajo več protiteles, je poudaril Ihan. Tudi tistim, ki so covid-19 že preboleli, tako priporoča iglo.

Torej: države, ki bodo imunost dosegle s cepljenjem, bodo virus precej lažje zatrle. Tiste, ki pa bodo imunost v pretežnem delu dosegle z prekuževanjem, bodo precej bolj prežete z virusom in vsemi negativnimi posledicami.

Čaka nas vsakoletno cepljenje, a najbrž vse manj obsežno

Foto: BoBo/Žiga Živulović ml.

Kako dolg je imunski odziv? Znanost odgovora na to vprašanje še vedno ne more podati z visoko stopnjo zanesljivosti. Vemo samo to, da bo potrebno vsakoletno cepljenjo, tako kot pri gripi.

Pred časom so zaokrožili izračuni, da je za učinkovito zaustavitev epidemije treba doseči od 60- do 70-odstotno precepljenost prebivalstva. Ali to pomeni, da bo država prisiljena vsako leto izvesti ogromen javnozdravstveni projekt in cepiti vsaj 1,3 milijona ljudi? To bo znova drago in obremenjujoče za naš zdravstveni sistem, pa tudi javne blagajne.

A Ihan miri, da ne bo nujno tako, stvari so še odprte. "Najprej moramo videti, koliko časa delujejo ta cepiva in kaj to za nas pomeni." Imunolog meni, da bo po vsej verjetnosti tako obsežen projekt treba znova izvesti prihodnje leto, pozneje pa se bo obseg krčil. Najprej zato, ker se bo vse več ljudi na tak ali drugačen način fizično seznanilo z virusom in ta ne bo več tako huda javnozdravstvena težava, kot je zdaj. Nadalje zato, ker se bo najbrž cepljenje "zracionaliziralo". Če se letos precepi 70 odstotkov ljudi, bo morda prihodnje leto dovolj, da se jim da zgolj en odmerek. Zadostovati pa utegne najcenejše cepivo, denimo tisto od AstraZenece.

"Cepljenje ne bo več tak projekt, kot je zdaj, ampak verjetno mnogo preprostejši in s cenejšimi cepivi."

Toda Ihan je znova poudaril negotovost. Dovolj realna je tudi možnost, da se obseg ne bo zmanjševal. Pravi odgovor bosta dala le čas in znanost.

Na obzorju nove različice, novi sevi. Kaj to pomeni za nas?

Virus se ves čas razvija in mutira. Imamo že različice, ki se po prvih podatkih hitreje, učinkoviteje širijo med ljudmi in ki ponekod kažejo zobe obstoječim cepivom. Znan je primer mariborskega zdravnika, ki se je cepil z dvema odmerkoma, šel v tujino in nazaj prišel okužen z južnoafriško različico. In teh bo vedno več. Sploh če se določene populacije, teritoriji, države ne bodo cepile.

"Te različice so seveda neprijetne. V tej fazi imamo države, kjer nimajo nekih ukrepov proti virusu, in tam se virus naravno razširja, pri čemer ima veliko življenjskega prostora za nastanek novih različic," je pojasnil Ihan.

Rešitev je že na dlani

Prvi del rešitve je že omenjena prekuženost/precepljenost prebivalstva, ki bo zvišala obrambne sposobnosti tudi proti različicam in v večji meri preprečila hujše poteke bolezni.

Druga rešitev pa je izjemnega, dolgoročnega pomena za človeštvo. To je nova tehnologija cepiv na podlagi mRNK-ja. Reprogramiranje cepiva za nove različice bo skrajšala na "tako rekoč nekaj dni ali največ nekaj tednov", kot se je izrazil Ihan. In tudi če bodo prišli novi povzročitelji, jih bomo s tem orožjem pričakali precej bolj pripravljeni. Ihan verjame, da bodo tudi državni organi stopili korak naproti in v primeru reprogramiranih cepiv skrajšali postopke odobritev. Tako bi lahko že v mesecu ali dveh od zaznane nove različice lahko že imeli zanjo primerno cepivo.

"Vsekakor je tehnologija mRNK-cepiv, ki jo je prinesla ta epidemija, orodje za naprej, ki bo popolnoma predrugačilo odzivanje na nove povzročitelje in popolnoma spremenilo hitrost, s katero lahko izdelamo cepiva proti novim povzročiteljem."

Izbruh že dolgo pričakovali

"Stari" virus SARS. Foto: EPA

Ihan je spomnil, da je stroka že dolgo, desetletja in desetletja, pričakovala izbruh virusa z neprijetnimi lastnostmi. "Ti črni scenariji so se že desetletja delali na osnovi gripe, temeljna zgodba je bila vedno španska gripa. Potem je leta 2004 izbruhnil SARS, koronavirus. A pri SARSU-u je bilo drugače. To je bil koronavirus, ki se je širil šele takrat, ko je človek končal v bolnišnici s pljučnico in kužil bolniško osebje. In seveda so se na kongresih nemudoma pojavili scenariji, zakaj ne bi imeli kombinacije koronavirusa, ki lahko živi v žrelno-nosnem prostoru in je posledično zelo nalezljiv, a hkrati povzroča pljučnico. Točno ta scenarij se je uresničil v novem koronavirusu," je ponazoril imunolog.

Tukaj težko govorimo o sreči, a izbruh bi lahko bi še mnogo, mnogo hujši. "Samo malo drugačno afiniteto bi moral imeti, se pravi moč vezave S-proteina z ACE2-receptorjem, in dobili bi mnogo hujši scenarij. Morda ne bi umirali samo 80-letniki v nekaj odstotkih, ampak bi teh nekaj odstotkov smrtnosti veljalo za vse starostne skupine. V tem primeru bi dobili film katastrofe. To ne bi bilo nemogoče," je poudaril.

Je na vidiku še kak podoben povzročitelj? Je, poudari Ihan. Nove epidemiološke bombe so na vidiku. Prej ali slej bo udarila naslednja, kot se to v zgodovini dokaj redno dogaja. Ampak naslednjič – s pomočjo znanosti – po vsej verjetnosti ne bomo ujeti spuščenih hlač.

Ihanove sklepne misli
"Z uspešnim cepljenjem bo večina težav, ki jih imamo, odpravljena. Virus se ne bo izgubil, temveč bo krožil po populaciji. Količina tega virusa bo odvisna od razmerja med precepljenostjo in prebolevanjem. Bolj ko bomo precepljeni, manj bo virusa in manj bodo v družbi potrebni ukrepi, kot so maske, distanciranje, različna pravila odpiranja dejavnosti. Manj bo vsega tega. Delež precepljenosti bo neposredno povezan s količino protivirusnih ukrepov. V vsakem primeru pa bo manj hospitalizacij in obremenitev zdravstvenega sistema."

GOSPODARSTVO


Kovač: To je velika, enkratna priložnost za Slovenijo

Profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Bogomir Kovač. Foto: BoBo

Slovenija je majhno izvozno gospodarstvo in njen manevrski prostor je razmeroma majhen. Odločujoče bo dogajanje v mednarodnem okolju. Iz tega zornega kota sem zmeren optimist. Mislim pa, da bo stanje letos bolj zaostreno, kot smo prvotno pričakovali.

Kovač

Lani je svetovno gospodarstvo po dobrem desetletju znova pretresla kriza, ki še traja. A ta kriza je drugačne narave kot prejšnja. Njen vzrok ni v strukturi gospodarstva, selitvi delovnih mest na Vzhod ali zakrčenem finančnem sistemu. Vzrok je udaril vse približno enako, je zunanji in vlade računajo, da bo kmalu izginil. Zato na delniških trgih še vedno vlada optimizem, podjetja delajo, kolikor ob omejitvah le zmorejo, banke še vedno razmeroma široko ponujajo posojila. Države pa – ena bolj kot druga – v svoja prebivalstva in gospodarstva tlačijo milijarde in milijarde, da delovna mesta med čakanjem ne ugasnejo. Slovenija ni nobena izjema, samo lani je ob vseh protikoronskih zakonih in upadu davčnih prihodkov imela 3,5 milijarde evrov veliko luknjo v osrednjem državnem proračunu. Kaj nas vse skupaj čaka v prihodnjih nekaj letih?

Ekonomist Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete je z občim pristopom zadovoljen, glede srednjeročne prihodnosti pa delno optimističen.

Gospodarska rast se nam bo vrnila, je poudaril. Najbrž ne tako visoka, kot nam jo trenutno napovedujejo, torej med štirimi in petimi odstotki BDP-ja, prej med tremi in štirimi, a vendarle. "Večina institucij, ki se ukvarjajo z odbojno gospodarsko rastjo, je precej previdnih, ker so bile napovedi narejene na predpostavkah, da se bo ta zadnji val končal razmeroma hitro, da bo precepljenost dosežena do poletja in podobnem. Številne od teh predpostavk se najbrž ne bodo končale tako in zato bo rast nižja od predvidene, in to tako rekoč za vse države evroobmočja."

Slovenija je kot majhna, izvozna država odvisna predvsem od dogajanja v mednarodnem okolju, od dejavnikov, na katere ima le malo vpliva. Toda Kovač je prepričan, da tudi domači protikrizni ukrepi niso učinkovali tako, kot je bilo pričakovano. Težava ni toliko v višini primanjkljaja, temveč način, kako je ta denar potrošen, kar da ni bilo storjeno dovolj premišljeno, predvsem pa ne dovolj povezano s srednjeročnim proračunskim načrtovanjem.

Nižja rast od napovedane s seboj pripelje večje težave v javnih financah, ki se bodo vlekle še vsaj nekaj let, je poudaril. K sreči imamo – in bomo še nekaj let imeli – tako rekoč proste roke na fiskalnem področju. "Proračunske omejitve, ki bi v veliki meri omejevale izhod iz krize, so tokrat odpravljene. Ne toliko zaradi slovenskih intenc kot zaradi evropske politike."

A to je dvorezen meč. "Država se v tem trenutku na fiskalnem področju vede – in mislim, da fiskalni svet na to dobro opozarja – razmeroma neracionalno. Tudi finančnega ministra, ki bi moral biti v teh razmerah resna referenca, kaj je mogoče in kaj ne, v Sloveniji pravzaprav sploh ne vidite. Mi samo nekako živimo, kot da je fiskalna malha v danem trenutku brezmejna. In to je težava," je zatrdil ekonomist.

Javni dolg hitro narašča, ob tem strukturne težave v pokojninski, zdravstveni blagajni, pa tudi po občinskih proračunih ostajajo.

Kovač opozarja, da leta debelih krav, ko lahko država napihuje proračun in na veliko troši, ne bodo trajala večno. Evropa bo prej ali slej potegnila zavoro in terjala, da se državni proračuni znova vrnejo v normalo, se uravnotežijo. In to bo boleče. Po Kovačevem mnenju se bo zgodilo leta 2024 ali 2025.

A dotlej imamo ogromno razvojno priložnost, kakršne še nismo imeli. "Ta priložnost je enkratna. Je zdaj," je povedal Kovač. Evropa je namreč dosegla dogovor o vseevropskem protikriznem ukrepanju. Slovenija ima tako na voljo 12 milijard evrov, ki bodo prišle od zunaj. "Novi investicijski val naj bi s seboj potegnil novo razvojno dinamiko celotnega gospodarstva."

A treba je biti realen in se zavedati, da evropske milijarde ne bodo začele pritekati prej kot leta 2022, saj bo v vmesnem času potekalo usklajevanja načrtov.

"Zdaj bomo morali znati te razmeroma dobre makroekonomske razmere pametno izkoristiti," je poudaril Kovač in obenem izrazil pesimizem glede učinkovitosti državnega upravljavskega aparata. A če uspe, potem bomo imeli gospodarsko rast, naraščala bo blaginja in tudi državni proračun bo nazadnje lažje uravnotežen.

Kdaj vrnitev v poslovno normalnost?

In kdaj se bomo z vidika BDP-ja vrnili v normalnost oziroma vsaj v stanje, kakršno je bilo leta 2019? Če predpostavimo, da je bil lanski padec osemodstoten in če bomo odslej rasli s štirimi odstotki BDP-ja letno, potem se bo to zgodilo že čez dve leti in pol. Z vidika domačih podjetnikov pa se bo "približna normalnost" vrnila že letos jeseni, ob predpostavki, da takrat ne bo ponovnega vzpona okužb, kakršnega smo doživeli lani. "Torej, v prvi polovici leta imamo omejitvene ukrepe in omejitve poslovanja, v drugi polovici pa približno normalizacijo, v smislu da bodo lahko začeli nekako normalno poslovati in nazaj pridobiti vse tržne in poslovne pozicije, zlasti v panogah, ki so bile lani najbolj prizadete. S tega vidika je ta okvir približno dveh let in pol kar ustrezen."

Potem pa lahko poletimo tudi v višave, če bomo to razvojno priložnost dobro izkoristili.

Kovačeve sklepne misli
"Mislim, da se nam k sreči ne bodo ponovile zgodbe iz leta 2011. Proračunske omejitve, ki bi v veliki meri zamejevale izhod iz krize, so tokrat odpravljene. Ne toliko zaradi slovenskih intenc kot zaradi evropske politike. Če bomo mi zdaj znali te razmeroma dobre makroekonomske pogoje - govorim z vidika politik, ukrepov in navsezadnje razpoložljivih finančnih virov - pametno izkoristiti in če bomo to obvladovali, če si bomo to resnično dobro zastavili, potem se državljanom Slovenije v tej izhodni strategiji ne piše tako slabo. Potem lahko ta pandemična kriza z razvojnega vidika prinese marsikaj dobrega. Ali bo to uspelo, je bolj odvisno od naših strokovnih in političnih sposobnosti. Ta priložnost je enkratna. Je zdaj. Toliko sredstev od zunaj in toliko možnosti kreativnega razvojnega napora, pomembnih razvojnih korakov, takega desetletja s takšnimi možnostmi še nismo imeli. Je pa strah vzbujajoče, da slabše politične administracije - kar zadeva vse politične elite z leve in desne - z vidika strokovnih kapacitet še nismo imeli."
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov