Upa, da bo športu vrnila nekaj tistega, kar ji je dal med kariero
Mina Markovič je med tekmovanjem v Kranju uradno sklenila svojo uspešno športno pot.
Odpri galerijo
Mina Markovič je ponosna na vse svoje uspehe. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Na 25. tekmovanju za svetovni pokal v težavnosti športnega plezanja v Kranju je svojo uspešno kariero uradno končala Mina Markovič. Za Ptujčanko, ki bo 23. novembra dopolnila 34 let, je izjemna športna pot, med katero je v svetovnem pokalu nanizala 22 zmag in 48 stopničk.
Markovičeva se je uradno od tekmovalnega plezanja poslovila pred začetkom sobotnega finala v dvorani Zlato polje, v kateri je sama štirikrat zmagala in vsakič dvignila na noge domače občinstvo. Skupaj z Markovičevo je športno pot sklenila Tjaša Kalan Primožič.
»Ker se s tem ne poslavljam od samega plezanja, je bila odločitev nekoliko lažja. Vsekakor je bilo kar čustveno. Podoživeti vse te trenutke, se zavedati, da so tekme za svetovni pokal za mano, ogromno lepih dosežkov, izkušenj, spominov. Nato sem z zanimanjem spremljala tekmovanje,« je dejala Markovičeva, ki je kot gledalka kajpak navijala za naše plezalke in plezalce ter se razveselila nove zmage Janja Garnbret in drugega mesta 19-letnega Luke Potočarja.
V Minini biografiji bo kot zadnja uvrstitev zapisano četrto mesto v težavnosti na prvenstvu stare celine leta 2019 v Edinburghu. »Na tem evropskem prvenstvu sem res za las zgrešila kolajno, z njo bi bil konec še toliko lepši. Kljub temu je za mano res lepa kariera, med katero sem neizmerno uživala v plezanju.«
Ptujska šampionka, ki zase pravi, da je njen naslov Slovenija (s partnerjem Luko Fondo je vezana tudi na Sežano in Koper, kjer pomaga v plezalnem centru), se bliža zaključku druge stopnje magisterija biopsihologije na Univerzi na Primorskem. »Precej plezam v naravi, v skali, tudi v zelo težkih smereh, s čimer ohranjam vrhunsko formo. Upam tudi, da bom lahko marsikaj dala plezanju nazaj, kar mi je dal ta šport.«
»Za mano je 15, če ne celo 20 let vrhunskih tekmovanj na mednarodni ravni, praktično z odličji vsako leto, tako v mladinski kot članski konkurenci. Celotno desetletje konstantnega uvrščanja v finale in na stopničke,« je pristavila Markovičeva, ki je na prvi mednarodni tekmi nastopila pred dvema desetletjema še kot deklica 7. aprila 2001 na mladinskem evropskem pokalu v Trstu.
»Najbolj mi ostajajo v spominu tri skupne zmage v svetovnem pokalu, štiri prva mesta tu v Kranju, od katerih je marsikatero pomenilo hkrati tudi skupno zmago v svetovnem pokalu, naslov evropske prvakinje in vse kolajne s svetovnih in evropskih prvenstev. Za piko na i pa mi je najbolj pri srcu zlata lovorika s svetovnih iger, kar vemo, da je bilo to največ, kar se je v plezanju dalo doseči do olimpijskih iger,« je naštela Markovičeva, ki je zelo zadovoljna z zapuščino mlajšim rodovom.
»Zgodovina slovenskega plezanja je res vrhunska, od Martine Čufar, Natalije Gros, Maje Vidmar, potem nadaljevanje z mojimi in Janjinimi zdajšnjimi uspehi. In ravno prej smo se se malo pošalile, da vsaka naslednja postavi letvico nekoliko višje,« je v smehu dodala 33-letna Ptujčanka.
V svetovnem pokalu je slavila 22 zmag, od tega 20 v težavnosti in dve v balvanih, skupno pa ima 48 stopničk. Trikrat je osvojila končno prvo mesto v svetovnem pokalu v težavnosti (2011, 2012, 2015), trikrat skupni seštevek v kombinaciji disciplin svetovnega pokala (2011, 2012, 2013). Gre za dosežke, ki jih je presegla šele Garnbretova.
Z evropskih prvenstev ima šest kolajn, med njimi tudi zlato v težavnosti iz Chamonixa iz leta 2015. S članskih svetovnih prvenstev je prinesla tri kolajne, dve bronasti in eno srebrno, ima tudi zlato lovoriko z mladinskega svetovnega prvenstva. Leta 2013 je v Caliju zmagala v težavnosti na svetovnih igrah neolimpijskih športov. Leta 2011 je prejela Bloudkovo plaketo, leto pozneje pa še Bloudkovo nagrado.
Markovičeva se je uradno od tekmovalnega plezanja poslovila pred začetkom sobotnega finala v dvorani Zlato polje, v kateri je sama štirikrat zmagala in vsakič dvignila na noge domače občinstvo. Skupaj z Markovičevo je športno pot sklenila Tjaša Kalan Primožič.
»Ker se s tem ne poslavljam od samega plezanja, je bila odločitev nekoliko lažja. Vsekakor je bilo kar čustveno. Podoživeti vse te trenutke, se zavedati, da so tekme za svetovni pokal za mano, ogromno lepih dosežkov, izkušenj, spominov. Nato sem z zanimanjem spremljala tekmovanje,« je dejala Markovičeva, ki je kot gledalka kajpak navijala za naše plezalke in plezalce ter se razveselila nove zmage Janja Garnbret in drugega mesta 19-letnega Luke Potočarja.
V Minini biografiji bo kot zadnja uvrstitev zapisano četrto mesto v težavnosti na prvenstvu stare celine leta 2019 v Edinburghu. »Na tem evropskem prvenstvu sem res za las zgrešila kolajno, z njo bi bil konec še toliko lepši. Kljub temu je za mano res lepa kariera, med katero sem neizmerno uživala v plezanju.«
Ptujska šampionka, ki zase pravi, da je njen naslov Slovenija (s partnerjem Luko Fondo je vezana tudi na Sežano in Koper, kjer pomaga v plezalnem centru), se bliža zaključku druge stopnje magisterija biopsihologije na Univerzi na Primorskem. »Precej plezam v naravi, v skali, tudi v zelo težkih smereh, s čimer ohranjam vrhunsko formo. Upam tudi, da bom lahko marsikaj dala plezanju nazaj, kar mi je dal ta šport.«
Vsaka naslednja postavi letvico nekoliko višje
»Za mano je 15, če ne celo 20 let vrhunskih tekmovanj na mednarodni ravni, praktično z odličji vsako leto, tako v mladinski kot članski konkurenci. Celotno desetletje konstantnega uvrščanja v finale in na stopničke,« je pristavila Markovičeva, ki je na prvi mednarodni tekmi nastopila pred dvema desetletjema še kot deklica 7. aprila 2001 na mladinskem evropskem pokalu v Trstu.
»Najbolj mi ostajajo v spominu tri skupne zmage v svetovnem pokalu, štiri prva mesta tu v Kranju, od katerih je marsikatero pomenilo hkrati tudi skupno zmago v svetovnem pokalu, naslov evropske prvakinje in vse kolajne s svetovnih in evropskih prvenstev. Za piko na i pa mi je najbolj pri srcu zlata lovorika s svetovnih iger, kar vemo, da je bilo to največ, kar se je v plezanju dalo doseči do olimpijskih iger,« je naštela Markovičeva, ki je zelo zadovoljna z zapuščino mlajšim rodovom.
»Zgodovina slovenskega plezanja je res vrhunska, od Martine Čufar, Natalije Gros, Maje Vidmar, potem nadaljevanje z mojimi in Janjinimi zdajšnjimi uspehi. In ravno prej smo se se malo pošalile, da vsaka naslednja postavi letvico nekoliko višje,« je v smehu dodala 33-letna Ptujčanka.
V svetovnem pokalu je slavila 22 zmag, od tega 20 v težavnosti in dve v balvanih, skupno pa ima 48 stopničk. Trikrat je osvojila končno prvo mesto v svetovnem pokalu v težavnosti (2011, 2012, 2015), trikrat skupni seštevek v kombinaciji disciplin svetovnega pokala (2011, 2012, 2013). Gre za dosežke, ki jih je presegla šele Garnbretova.
Z evropskih prvenstev ima šest kolajn, med njimi tudi zlato v težavnosti iz Chamonixa iz leta 2015. S članskih svetovnih prvenstev je prinesla tri kolajne, dve bronasti in eno srebrno, ima tudi zlato lovoriko z mladinskega svetovnega prvenstva. Leta 2013 je v Caliju zmagala v težavnosti na svetovnih igrah neolimpijskih športov. Leta 2011 je prejela Bloudkovo plaketo, leto pozneje pa še Bloudkovo nagrado.
