Morje bi morali uživati po kapljicah
Beneški mestni očetje so nedavno sprejeli ukrep, s katerim naj bi vsaj nekoliko pomagali blažiti posledice pretiranega turističnega naskoka. Odločili so, da bo od junija prihodnje leto za vstop v pravljično mesto treba plačati vstopnino in napovedati prihod. Tudi majhno slovensko morje nemalokrat in vse pogosteje doživlja podobno usodo kot Benetke. Zanj še niso določili posebne »vstopnine«, smo pa v Sloveniji kot prvi v vzhodnem Sredozemlju sprejeli pomorski prostorski plan.
Morda ta strateški prostorski dokument ne odgovarja na čisto vse dileme urejanja morskega okolja, je pa temelj, ki postavlja pravila, zaradi katerih izkoriščanje in raba morja ne bosta več tako spontana, neusklajena in posledično neodgovorna, kot sta bila doslej. S sprejetjem pomorskega prostorskega plana (PPP) so interesi dobili določene omejitve, nam je povedal arhitekt Gregor Čok, eden od štirih avtorjev pomorskega prostorskega plana. »Največja pridobitev plana je morda, da odslej ni več možno samostojno odločanje. Izkoriščanje morja je bilo prepuščeno posameznim sektorjem in določen resor je imel na morju precej proste roke. Odslej bi morali imeti bolj usklajeno in med seboj povezano rabo morja. Interesom smo postavili meje, da jih morajo usklajevati, da so med njimi določene meje in da upoštevajo načela trajnostnega razvoja,« je dejal Čok.
Pomorski prostorski plan je izdan skladno z barcelonsko konvencijo, zahtevami protokola o celovitem upravljanju obalnega območja v Sredozemlju in direktivo evropskega parlamenta o vzpostavitvi okvira za pomorsko prostorsko planiranje.
Strateški dokument je nastal v poldrugem letu, vendar se načrtovanje na in v priobalnem pasu pripravlja več kot 20 let, poleg tega je obnašanje na morju že pred tem urejalo veliko dokumentov in predpisov na posameznih področjih, od pomorskega prometa do ribištva, turizma, varovanja narave, kulturne dediščine ...
Konkretni strateški dokument so po naročilu ministrstva za okolje in prostor pripravili štirje avtorji: arhitekti Gregor Čok, Manca Plazar, Andrej Mlakar in geograf Blaž Repe, pri pripravi so sodelovale vse štiri obalne občine, v javni obravnavi so se s pripombami in pobudami pridružili številni deležniki, predstavniki državnih služb, podjetij, organizacij, ribičev, društev, iniciativ ... Predstavniki različnih resorjev so se dogovarjali in dolgo usklajevali. Vzporedno je bilo izdelano še okoljsko poročilo.
Pomorski plan so po naročilu ministrstva za okolje in prostor pripravili štirje avtorji: arhitekti Gregor Čok, Manca Plazar, Andrej Mlakar in geograf Blaž Repe, pri pripravi so sodelovale vse štiri obalne občine, v javni obravnavi so se s pripombami in pobudami pridružili številni drugi deležniki.
»Ena od največjih težav pri pripravi tega dokumenta je bila, da smo imeli zelo malo izdelanih strokovnih podlag za utemeljevanje (dokazovanje) interesov posameznih sektorjev. Direkcija za vode je šele naročila študijo erozijske in poplavne ogroženosti, seveda bi bilo bolje, če bi jo imeli že pred nastankom plana. Nimamo strokovnih podlag za podvodno arheološko dediščino, predvsem nimamo strokovnih podlag o nosilnosti morja, kakšne ekološke obremenitve sploh še lahko zdrži. Tako smo se velikokrat znašli pred dilemo, kako načrtovati posege, če nimaš strokovnih ocen o njihovih posledicah. Vseeno pa imamo zdaj temelj. Kdorkoli bo hotel delati novo školjčišče, urediti plažo ali park, se bo moral o posegu v morju ali na priobalnem pasu pogovarjati z vsemi.«
V PPP je določen izhodiščni priobalni pas v morju, ki obsega 150 metrov. V novem zakonu o urejanju prostora, ki je v sprejemanju, je predvideno, da bi ta izhodiščni priobalni pas lahko prostorsko urejale občine, česar doslej niso mogle in so včasih zaradi poseganja le nekaj centimetrov v morje morale v zapletene postopke z državo. Izhodiščni priobalni pas na kopnem pa predvidoma znaša sto metrov, razen tam, kjer so že mesta in druga naselja, kjer so marine in pristanišča ali kjer je z državnimi prostorskimi načrti predvideno drugače. Povsod drugod bodo občine same, odvisno od primera v naravi, določile širino priobalnega pasu na kopnem.
Na prvem mestu je človek
V dokumentu so postavljene prioritete. Na prvem mestu varuje človeška življenja, meni Gregor Čok. V primeru nesreč in izrednih razmer je vse podrejeno pristojnim službam, v vojnem stanju pa obrambi države. Sicer pa imata v normalnih okoliščinah prednost varovanje narave in kulturne dediščine. Vsi drugi sektorji so skoraj izenačeni. A tudi na področju gospodarstva imata prednost pomorstvo in pomorski promet. Poleg pomorskih površin, ki jih z državnim prostorskim načrtom zaseda trgovsko pristanišče, sodi k tem še območje v Koprskem zalivu, namenjeno sidranju ladij. Velike površine zaseda t. i. morska avtocesta, pomorci ji pravijo shema ločene plovbe.
V novem strateškem dokumentu je prepovedana vrsta stvari: raziskovanje ter črpanje nafte in plina v našem morju, postavljanje vetrnih polj, razsoljevanje morja pa tudi odvoz večjih količin morja s cisternami. Zato pa lahko Luka Koper mulj, ki ga odkoplje za poglobitev bazenov ali plovnih poti, vsaj testno preloži več milj stran.
Po tej shemi je skozi slovensko morje določen vsaj 1,1 milje (zunaj Koprskega zaliva tudi dve milji) širok koridor za ladje, ki vstopajo proti pristaniščema Koper in Trst, in podobno širok koridor, ki gre iz pristanišča ob Debelem rtiču do italijanskega morja in potem skozi italijansko morje proti odprtemu morju (v mednarodne vode). V tem pasu lahko ribiči vlečejo mreže samo v smeri plovbe. V nasprotni smeri smejo pluti, ne pa vleči mrež. »Takšno določilo, ki izhaja iz mednarodnih pomorskih predpisov zaradi zagotavljanja varnosti, dodatno manjša možnosti slovenskih ribičev v že tako majhnem morju. Želja ribičev, da bi zožili plovbne koridorje in s tem pridobili več morja za ulov, ni bila upoštevana, ker so plovbne poti urejene z mednarodnimi predpisi in imajo prednost,« je pojasnil Čok.
Dodatna polja za marikulturo
PPP prinaša več novosti v poglavju marikulture. V slovenskem morju je zdaj določenih približno 77,2 hektarja možnih morskih polj za gojenje školjk in 12,8 hektarja za gojenje rib. Predvsem večji školjkarji so predlagali, da bi školjčišča preselili na bolj odprte morske površine. V želji po večji oskrbi s hrano in predvsem, da bi ribičem zagotovili možnost prekvalifikacije iz vse bolj negotovega ribištva v ribogojstvo ali školjkarstvo, jih podpira tudi ministrstvo za kmetijstvo. To področje je eno redkih, ki je imelo izdelane strokovne podlage, s katerimi so utemeljevali, zakaj bi bilo smiselno umestiti nova polja za gojišča nekoliko dlje od obale. Vendar je obveljal dogovor, da bodo nova polja možna šele, ko bodo izkoristili obstoječe razpoložljive površine. Nekatere (denimo strunjanske) morske njive bi po selitvi tudi ukinili. Dodatna polja so predvidena tako ob Debelem rtiču, predvsem pa med Izolo in Strunjanom in sredi Piranskega zaliva, prav blizu območja, kjer zdaj nedovoljeno gojijo školjke hrvaški školjkarji.
»V pomorskem prostorskem načrtu je upoštevano, da na morju velja meja, ki jo je določilo arbitražno sodišče, s tem pa je seveda slovensko morje še zmeraj bistveno manjše, kot je bilo v času Jugoslavije, oziroma bistveno (za približno tretjino ali več kot 50 kvadratnih kilometrov) manjše, kot je bilo predvideno v sporazumu Drnovšek – Račan leta 2001. V pomorskem prostorskem načrtu je v eni od točk predvidena fizična odstranitev gojišč marikulture, ki nimajo ustreznih dovoljenj (podeljene pravice posebne rabe vode z vodnim dovoljenjem) slovenskih oblasti. Ali in kdaj se bo to zgodilo, ne morem odgovoriti,« pravi Gregor Čok.
Slovensko morje bi po arbitraži moralo meriti 211 kvadratnih kilometrov, vendar od teh zaseda Hrvaška približno 44 kvadratnih kilometrov morskih površin. Še več kot 50 kvadratnih kilometrov morja je Sloveniji vzela arbitraža v primerjavi s tistim, kar sta se leta 2001 dogovorila premiera Janez Drnovšek in Ivica Račan.
V planu je predvidenih tudi sedem pristanišč, namenjenih pretovoru za potrebe marikulture. Tudi na območju ustja Jernejevega kanala. Blizu dveh kolektorjev v Piranskem zalivu, kjer ni mogoče vleči mrež, bo prostor, kjer bo dovoljeno gojenje ladink (dondol) v posebnih kletkah na morskem dnu.
Podvodni grebeni (strukture)
in otok
V planu je dopuščena možnost umestitve pilotne (testne) umetne podvodne strukture, nekakšnega poskusnega podvodnega grebena, ki bi bil namenjen spodbujanju življenja na nekaterih delih morskega dna. Ukrep so predlagali športni ribiči. Točna lokacija ni določena (najverjetneje nekje pred Piranom), je pa predvidenih več pogojev, pod katerimi je mogoče postaviti tako umetno strukturo (podvodni greben). Spremljati bo treba stanje morskega okolja, stanje voda ter biodiverzitete ob tej strukturi in njenem vplivnem območju. Če bi se pokazalo, da negativnih vplivov na okolje ne bo, se bo lahko pristopilo k izdelavi strokovne podlage za nadaljnje umeščanje takih struktur.
Umetni otok v slovenskem morju ni predviden, vendar niti ni prepovedan, pač pa dopušča raziskavo možnosti, kakšne bi bile posledice njegove umestitve. Veliko bolj verjetno je, da bi blizu Piranskega zaliva postavili testno umetno podvodno strukturo, kjer bi opazovali, kako vpliva na naselitev rib in drugih morskih organizmov.
Pomorski prostorski plan je ostal nedorečen, kar zadeva umetni otok. V poglavju o urbanem razvoju je v planu dopuščeno iskanje in preverjanje lokacije za njegovo umestitev. Umestiti bi ga bilo mogoče, če se pripravijo strokovne podlage, ki bi omogočale presojo njegovega vpliva. To pomeni, da bi morali najprej natančno utemeljiti državni pomen takega otoka v našem morju, analizirati obremenitve in vse vplive, upoštevati vplive zaledne infrastrukture, vpliv na morje in obalo, na povzročanje odpadkov, na kulturno dediščino in krajino, preštudirati vpliv otoka na morske tokove, pripraviti študijo variant izvedbe otokov, preveriti vpliv na arheologijo in preučiti način povezave s kopnim. Otok torej ni prepovedan, kot so denimo vetrna polja, ima pa dolg seznam pogojev, ki bi jih morali izpolniti, preden bi se sploh odločili zanj.
»Sprva je bil predviden med Rexom in Izolo, ko smo plan izdelovali, pa konkretne pobude zanj ni bilo. Le državne službe so menile, da bi bilo dobro pustiti možnost preučitve. Če bo nekoč res interes in bodo investitorji prišli skozi vse zahtevane faze preverb, bo otok možen,« pojasnjuje naš sogovornik.
Ribiči bi spet lovili tune, jastoge, jegulje in grancevole
Na področju ribištva v pomorskem planu ni večjih novosti. Razen tega, da bi preverili možnost izlova orad v ribolovnih rezervatih. Orade se namreč v večjih jatah zadržujejo blizu školjčišč in tam povzročajo veliko škodo, saj odrasle brez težav zdrobijo trde lupine gojenih školjk (klapavic) in uničijo tudi do četrtine nasadov. Z izlovom bi po eni strani zmanjšali škodo v školjčiščih, po drugi pa omogočili ribičem dodaten vir zaslužka. Med pobudami v pomorskem planu je tudi napotilo, da se preveri možnost in zagotovi vse potrebno, da bo v Sloveniji znova mogoče loviti komercialno zanimive vrste, ki so se lovile včasih, a imajo zdaj naši ribiči zanje prepoved. Tako bi radi spet lovili tune, jastoge, jegulje, morske pajke (grancevole) in nekatere druge vrste, ki so pri nas prepovedane, pri sosedih pa ne.
Slovenski ribiči so prepričani, da bi jim morala država dovoliti več površin za marikulturo, da bi s tem nadomestili velike izgube v ribolovu. Od približno 7000 ton rib pred osamosvojitvijo zdaj nalovijo le še od 100 do 150 ton. Zato bi radi znova pridobili pravico do izlova tunov, jastogov, jegulj in morskih pajkov.
V pomorskem planu je napovedana tudi preučitev možnosti in ureditve dokumentacije ter predpisov, ki bodo omogočali gojenje avtohtonih vrst rib in drugih živali z namenom repopulacije morja. Denimo bogatitev morja z ribjimi mladicami, kar že dolgo počnejo razvitejše pomorske države in Slovenija pri sladkovodnem ribištvu. V pomorskem planu je ob vseh omejitvah predvidena še ena, da bi namreč v štirikotniku ob tromeji zaščitili detritno morsko dno, kjer rastejo tudi korale. Takšna zaščita je možna le skupaj z drugima dvema državama, ribiči pa bi lahko na tem območju lovili le z lebdečimi povlečnimi mrežami (volantinami).
Vetrna polja na morju?
Izdelovalci plana so dobili tudi več nadvse nenavadnih pobud. Na primer za umestitev vetrnih elektrarn ob omenjenem četverokotniku blizu meje s Hrvaško in Italijo. Pobudo je dalo tuje podjetje, ki ima predstavništvo v Sloveniji, vendar je bila zavrnjena, saj je v tem majhnem morju že brez tega prevelika gneča. Tako kot v dosedanji slovenski zakonodaji je tudi v PPP dodatno prepovedano iskanje, raziskovanje ter izkoriščanje nafte in zemeljskega plina v našem morju. Dovoljeno pa je raziskovanje in postavljanje infrastrukture za izkoriščanje obnovljivih virov energije: to pomeni izkoriščanje morskih valov, plime in oseke ali toplotnih črpalk. O tem mora pripraviti poročilo ministrstvo za infrastrukturo.
Med drugim je v planu prepovedana uporaba morske vode za razsoljevanje in predelavo vode (kar je nekaj časa načrtoval Rižanski vodovod zaradi pomanjkanja vira pitne vode).
V PPP niso predvidene velike ladjedelnice, so pa dovoljeni manjši škveri za popravila čolnov in manjših ladij ter turističnih plovil. Na območju izolske ladjedelnice je ohranjena možnost popravila manjših ladij in čolnov, predvsem pa ostaja tamkajšnji pomol, namenjen pribežališču tudi za večje ladje v sili, ko se jim kaj pokvari ali iz drugih razlogov zaidejo v težave. Na tem mestu v Izoli je predvideno tudi pristanišče za mednarodni javni potniški promet in velike turistične jahte.
Premeščanje morskega sedimenta
Najbolj vroča tema sprejetega pomorskega plana, ki ga država zaradi epidemije jeseni še ni podrobneje javno predstavila, je premeščanje morskega sedimenta, ki nastane ob poglabljanju plovnih poti in bazenov pred Luko Koper.
»Gre za velike količine morskega mulja, ki jih morajo kopati, ker plovne poti in bazene nenehno zasipajo nanosi s kopnega. Luka je naročila študije in primerjala podobno prakso premeščanja sedimentov v Italiji. Tudi v tem primeru smo morali dobiti soglasje zavoda za naravno dediščino in direkcije za vode. Zato plan dopušča odlaganje sedimenta v coni, ki je od 3 do 4 milje stran od Luke Koper (med vplovnim in izplovnim koridorjem). Vendar mora Luka Koper pred tem izpeljati testno premeščanje sedimenta. To je količinsko omejeno na 50.000 kubičnih metrov in je mogoče samo ob dokazanih nebistvenih vplivih na okolje. Seveda mora izvajalec poskrbeti za več varovalnih ukrepov: za preveritev vpliva na arheološko dediščino, analizo sedimenta, analizo stanja flore in favne na lokacijah premeščanja, analizo morskih tokov, kopalnih voda, izpeljati mora natančne meritve dna pred in po premeščanju sedimenta ...
Debelina premeščenega sedimenta ne sme presegati 20 centimetrov, uporabiti pa morajo tehnologijo, ki bo povzročila čim manjše kaljenje vode. Na tem mestu ribiči dva meseca ne bi smeli loviti rib s pridneno mrežo. Nadaljnje premeščanje sedimenta je mogoče, če se ugotovi, da ni bistvenih vplivov na morje,« razloži Gregor Čok. Pobudniki te zamisli trdijo, da bi s tem početjem občutno manj kalili morje, kot ga kali vsako obilno deževje in deževnica, ki v slovensko morje izpira na stotine ton mulja.
Je še prostora za dodatne priveze?
Na področju pomorstva in pomorskega prometa je predvidena tudi možnost širitve komunalnih privezov, marin in pomolov za potniški promet, vendar le po predhodni pridobitvi strokovnih podlag za oceno nosilnosti zmogljivosti morja za celotno slovensko morje in obalni pas. Podobno velja za nova kopališča (pomole in infrastrukturo za kopalce). Pri tem je treba upoštevati obstoječe obremenitve, vplive infrastrukture, zgraditi je namreč treba parkirišča, dostopne poti, infrastrukturo za odpadke, sanitarije, preučiti emisije hrupa, emisije v zrak, emisije odpadnih voda. Med kopališči in marinami je treba zagotoviti ustrezno distanco. Zato denimo komunalni privezi, ki so jih pred nekaj leti zgradili sredi Portoroža, povsem blizu dveh kopališč, seveda niso skladni z določili tega akta. V portoroškem delu Piranskega zaliva je predvideno, da bodo komunalne priveze preselili na območje pred skladiščem soli. V Jernejevem kanalu pa je po pomorskem planu dovoljena ureditev komunalnih privezov, vendar samo za ekološka plovila, jadrnice, plovila na električni pogon in plovila za marikulturo.
Slovensko morje bi po arbitraži moralo meriti 211 kvadratnih kilometrov, vendar od teh zaseda Hrvaška približno 44 kvadratnih kilometrov morskih površin. Še več kot 50 kvadratnih kilometrov morja je Sloveniji vzela arbitraža v primerjavi s tistim, kar sta se leta 2001 dogovorila premiera Janez Drnovšek in Ivica Račan.
V planu so določena tudi območja, kjer je mogoče predvsem poleti sidrati plovila. V koprski in izolski občini je še kar nekaj površin, kjer je mogoče na spoštljivi razdalji od obale sidrati in preživeti kopalni dan, v piranski občini pa je takih morskih površin malo. Na morju se veča zavarovano območje krajinskega parka Strunjan, kljub temu v njem (vsaj na kartah) ni predvidenih sidrišč, ki bi jih uporabili dnevni gostje in tako manj obremenjevali morsko dno s sidri. Od Strunjana, Pirana do Portoroža in rta Seča takih sidrišč ni predvidenih, čeprav je poleti prav v tem delu morja vsak dan zasidranih tudi več kot 100 ali 200 plovil.
Kopalci v Kopru so bili letos veseli pridobitve nekaj sto metrov novega kopališča pri Žusterni, saj je občina uredila del dolgo zanemarjene in propadajoče obale. Toda novo kopališče je opozorilo, da ni tako enostavno urejati novih površin za kopalce, saj ne gre samo za ozko obalno črto, temveč tudi za vrsto druge pripadajoče infrastrukture. Zagotoviti je treba parkirišča, dostop do obale, sanitarije, gostišča, trgovine, ceste, poskrbeti za odpadke, oskrbo z vodo ... Potencialna množica nekaj tisoč dodatnih kopalcev, ki bi jo radi pripeljali na obalo med Koprom in Izolo, bi nedvomno vplivala tudi na kakovost in stanje v morju. Zato skušajo biti pri urejanju površin na nekdanji obalni cesti med Koprom in Izolo previdni, saj je poleg prostora za kopalce nujno urediti površine tudi za sprehajalce, kolesarje, tekače in druge, ki se želijo tam sončiti. Sosednji občini sta naročili akcijski načrt, s katerim naj bi prišli do arhitekturnih rešitev in dokumentov za ureditev območja.
Načeloma ne bi smeli dovoliti nobenih dodatnih zmogljivosti za turiste, če ne bi prej ugotovili, kako bodo skrbeli za vse bolj neprijetne posledice množičnega turizma. Ali sploh imajo dovolj infrastrukture? Je smiselno dragocene površine nameniti dnevnim (izletniškim) gostom ali naj bodo turistični kraji prednostno namenjeni predvsem tistim (tudi gostom), ki bivajo na obalnem območju? Že samo na področju turizma se interesi ob morju močno krešejo. Bi morali omejevati turistični obisk z različnimi ukrepi, vstopninami, parkirninami, kako drugače ...? Je prav, da je celotna obala namenjena samo turistom? Kaj pa domačini, izobraževanje, rekreacija, bivanje, oskrba s hrano, kultura ...? Nobena turistična strategija doslej ni postavila jasnih omejitev, koliko turizma je sploh še mogoče, ker nima ustreznih strokovnih podlag, da bi te omejitve utemeljila.
Varovanje narave
in arheoloških ostalin
V planu so zahteve za vrsto omejitev pri varovanju narave. Zato se ladje, ki plujejo v Luko Koper (takih je od 1500 do 2000 na leto), ne smejo približati Debelemu rtiču na manj kot 400 metrov od obale. Prav tako je najti zahtevo, da se še nekoliko umakne sidrišče za ladje od tega rta. Na območju izliva Dragonje je dovoljena plovba le za potrebe marikulture in upravljanja krajinskega parka Sečoveljske soline. Pri Punti v Piranu je povečano varovano območje podvodne sipine na zahodni strani Punte, dodatno razširjeno varovalno območje od piranske cerkve proti Fiesi. Predvideno je povečanje zavarovanega dela morja krajinskega parka Strunjan.
Prav zaradi varovanja morja je v pomorskem planu določilo, da vodnega zemljišča, torej morja, ni dopustno spreminjati v stavbno. Toda lastniki Marine Portorož so že pred leti zvrtali luknjo v vseh predpisih in začeli postavljati hišice v morju. Resda so plavajoče in morje v marini, vendar občina ni preprečila takšne prakse. Tako so sredi Portoroža izumili način, kako turistično pristanišče predelati v naselje plavajočih hišic, in v morju se zdaj namesto jaht ziblje kakih 80 turističnih hišic.
Le malo ljudi si lahko predstavlja, da je na dnu slovenskega morja registriranih kar 32 arheoloških ostalin. Gre v glavnem za potopljene barke. Najstarejša je celo iz 6. stoletja, največ je potopljenih plovil iz druge svetovne vojne, v enem primeru celo letalo. Vseh arheoloških najdišč še niso registrirali. Zato Gregor Čok ocenjuje, da jih je še več, kakih 45. Med zanimivejšimi izzivi je vprašanje prezentiranja ostankov potopljene velike potniške ladje Rex med Izolo in Koprom. Zato je v planu med drugim določeno, da mora ministrstvo za kulturo v sedmih letih od sprejetega plana izdelati natančen register kulturne dediščine na morskem dnu.
Bo pomorski plan zavaroval Piran pred potopom?
Med nalogami v planu je tudi izdelava obalne pešpoti (promenade) v kar največjem možnem delu celotne obale od hrvaške do italijanske meje na severu. Ponekod je že izdelana, ponekod pa ni možna, na primer na območju pristanišč ali naravnih krajinskih parkov, kjer posegi v okolje niso dovoljeni. V teh primerih poteka sprehajalna pot zunaj pristanišč in drugih zavarovanih delov obale, nekoliko stran od obalne črte. Hkrati je v pomorskem planu poziv občinam, naj pri prihodnjem urejanju prostora z obalne črte umaknejo parkirišča, ceste in drugo infrastrukturo, ki po nepotrebnem zaseda čedalje dragocenejši prostor ob morju. Tako kot so med Koprom in Izolo umaknili obalno cesto v predor Markovec. V Piranu pa zaseda pločevina najdragocenejše dele priobalnega pasu.
V pomorskem planu so predvideni tudi nujni ukrepi za zmanjšanje poplavne in erozijske ogroženosti. Med drugim je v dokumentu ugotovitev, da se je že spremenila meja med kopnim in morjem (po liniji najvišje plime), da torej odstopa od pravno določene meje obale. Zato morajo državne službe to mejo popraviti. Sicer pa mora država vzdrževati grajene dele obale, prednostno urediti odvajanje meteornih voda in zgraditi zidove, višje urbanizirane dele obale, občina pa poskrbeti za vgradnjo nepovratnih ventilov v jaških, da morje ne bi skozi jaške poplavljalo obalnih mest.
Ministrstvo za okolje in prostor ter direkcija za vode morata v dveh letih od uveljavitve PPP izdelati strategijo prilagajanja rabe in dejavnosti na obali zaradi vpliva podnebnih sprememb na višino gladine morja. V treh letih morata izdelati še analizo in načrtovati ukrepe za zmanjšanje poplavne ogroženosti. V piranski občini denimo že nekaj časa izdelujejo celovitejši načrt, po katerem naj bi ministrstvo za okolje in prostor investiralo kakih 13 milijonov evrov v infrastrukturo za varovanje Pirana pred poplavami. ●
