Podobnost je res velika. Dokler sta bila Ukrajina in Kosovo sestavna dela nekdanje ZSSR oziroma SFRJ, ni bilo kaj veliko slišati (prebrati) o zatiranju Ukrajincev, Albancev, čeprav se je to dogajalo. Sedaj so pa v Ukrajini Rusi v manjšini, podobno kot Srbi na Kosovu, in opraviti imamo z izbruhom manjšinskega upora in pri obeh neuspešno posredujeta tako ZDA kot EU. ZDA uveljavlja svojo moč, EU pa mečkanje s stališčem: Ukrajina mora zmagati, Srbija pa popustiti. Na Kosovu je napeto, v Ukrajini pa krvavo.
Povsem se je mogoče strinjati s Tomažem Mastnakom in njegovim zapisom v Dnevniku (24. avgusta), med drugim: »Bojim se, da nas iz tega pogrezanja v nelogičnost in kaos ne bo rešilo to, da se bo naposled prikazala realnost. Na podlagi česa se po prikazala in kako naj si razložimo, zakaj se še ni? Jutri ne bo bistveno drugačna, kot je danes.«
Zahodnjaški politiki kažejo nekakšno enotnost v političnih, vojaških in gospodarskih ukrepih, ki nimajo nobene stvarne opore. Celo hujše je. Poteptali so stališče, ki ga je že davno zapisal Voltaire, kar naj poenostavim: naj se sliši tudi druga stran. Zahodnjaki so do sedaj skrbno zastopali samo eno stran, o kakšni alternativi nočejo niti razmišljati. Vse drugo je zatemnjeno: tisk, radio, satelitski tv programi, celo narodna kultura.
Kaj bo proti koncu leta, če se bo ustavila nemška gospodarska mašina zaradi energetskih problemov, se evropski politiki še vedno ne sprašujejo. O slovenskih ni treba premišljati, saj naša politika zelo nerada prisluhne domačim nergačem. V zadnjem stoletju smo bili nemalokrat na napačnem bregu, sedaj bi bili pa lahko vsaj samo – opazovalci.
Franci Gerbec, Kremenica
