V primerjavi s prejšnjimi leti ste letos izbirali med izrazito velikim številom predstav, ki so nastale po slovenskih besedilih. Se je zanimanje za domačo dramatiko med ustvarjalci zares tako okrepilo ali so za to še kakšni drugi razlogi – na primer vmesno zaprtje gledališč zaradi epidemije?
Vsekakor so koronske okoliščine vplivale na to, da se je po vmesnem premoru produkcija lani precej povečala, med drugim zato, ker so leto prej v gledaliških ustanovah premiere nekaterih predstav, sploh takih z večjimi zasedbami, preložili ali celo prestavili na naslednjo sezono. Vendar so k večji količini uprizoritev po slovenskih besedilih prispevali tudi drugi dejavniki – denimo ta, da vse več dramskih besedil nastaja po naročilu posameznih gledališč, še najizraziteje pa to, da je šlo pri skoraj polovici predstav za avtorske projekte, ki jih seveda prav tako obravnavamo kot produkcije, nastale po dramskih oziroma uprizoritvenih predlogah slovenskih avtorjev. Tu se izkazuje pojav, ki niti ni tako nov, se pa opazno krepi: drama ni več nujno avtorsko delo posameznika oziroma posameznice, temveč lahko nastane tudi kot izdelek tandema, avtorskega kolektiva ali pa kar celotne uprizoritvene zasedbe, kolikor se to besedilo razvija skozi različna iskanja pri pripravi in oblikovanju predstave.
V preteklosti je bilo tako snovalno gledališče pogostejše v neinstitucionalnem sektorju, od koder prihaja, kot ugotavljate, približno polovica produkcije. Je še vedno tako?
Vsaj v tem pogledu ne moremo več govoriti o izrazitejših mejah med nevladnim in institucionalnim poljem, saj sta kar tesno prepleteni: določen delež ustvarjalcev prehaja med obema in s tem se prelivajo tudi umetniški postopki ter načini dela – oba pola se čedalje bolj razlikujeta le še po obliki financiranja in statusni ureditvi, sicer pa se vsebinsko in estetsko dopolnjujeta. Še zdaleč torej ni tako, da bi v javnih zavodih nastajale izključno dramske predstave, in tudi v institucijah se snovalni tip gledališča pojavlja vse pogosteje, saj je povezan predvsem s tem, kako ustvarjalci, predvsem tisti iz mlajše generacije, pristopajo do gledališča oziroma dela v njem.
Res pa se je nevladni sektor vsaj v zadnjih dveh letih izkazal kot izjemno živ in živahen, kljub izrazito težavnim in nehvaležnim okoliščinam, v katerih je deloval. Zaznal sem tudi menjavo generacij, s katero se je zgodil svojevrsten premik zanimanja k domačim vsebinskim predlogam – produkcija posameznih zavodov in društev, kot sta Maska in Gledališče Glej, denimo skoraj v celoti nastaja na podlagi izvirnih slovenskih besedil, večinoma gre za uprizoritve, ki raziskujejo določeno temo in ob tem sproti oblikujejo besedilno tkivo predstave.
Imamo torej opraviti z nekakšno spremembo v razumevanju narave gledališča?
Zagotovo se spreminja pogled na položaj besedila, ki ne velja več nujno za edino pravo vstopno točko v ustvarjanje neke uprizoritve, temveč postaja le eden od enakovrednih sestavnih delov predstave – celo v institucijah. Pri čemer pa je treba dodati, da pri snovalnih uprizoritvah sploh ne gre za zavračanje dramskega besedila kot takega, ki bi ga nadomeščale nekakšne improvizacije ali poljubne vsebine; to so predstave s trdno dramsko in dramaturško strukturo, toda v nasprotju s klasičnim pojmovanjem drame kot literarne umetnine, ki ponuja vnaprejšnjo predlogo za uprizoritev, tukaj besedila nastajajo v procesu samem. To se jim tudi pozna, saj so običajno bolj neposredna, sveža, komunikativna, manj pa je v njih »literarnega«, torej jezikovnih bravur.
Je pa ta zasuk k avtorskemu gledališču prinesel tudi zanimivo posledico: vsaj v minulem letu na slovenskih odrih skoraj ni bilo uprizarjanja slovenske dramske klasike. To ni samo po sebi dobro ali slabo, vsekakor pa kaže, kako se lahko novo občutenje uprizoritvene umetnosti izrazi v programih. Namesto za postavitve klasičnih besedil ali njihovo reinterpretacijo se naši ustvarjalci raje odločajo za to, da svoja stališča ter poglede izrazijo s svojimi zgodbami in svojimi besedami – morda tudi zato, ker v že napisanih besedilih nočejo na silo iskati pomenov ali interpretacij, kakršnih v njih nemara sploh ni.
Zanimivo je, da so tak pristop pripravljeni sprejeti tudi v institucijah, pa čeprav ne morejo vnaprej vedeti, kaj bo nastalo ...
Mislim, da gre pri tem zlasti za željo po odzivnosti, nagovoru konkretnega trenutka. Dramska besedila pač ne nastanejo čez noč in če bi gledališča sledila izključno zgodovinskim praksam izbiranja med že pripravljenimi besedili ter naročanja novih dram, bi včasih zamudila primeren trenutek za obravnavo določene teme, ki si jo želijo nagovoriti. Seveda lahko tudi v starejših besedilih najdemo vsebine, ki jih lahko navežemo na neko družbeno realnost ali temo, ki nas zanima, pa naj bo to okoljsko vprašanje, družinsko in sistemsko nasilje ali položaj žensk – toda že zaradi časa, v katerem so nastala, ne bodo nujno enako aktualna kakor predloga, ki jo bo tukaj in zdaj oblikovala avtorska ekipa.
Ker se uprizarjajo zlasti nova ali posebej za neko uprizoritev oblikovana besedila, se verjetno tudi vsebina predstav navezuje predvsem na sodobni čas.
Res je, sodobna slovenska dramatika, kakor tudi sodobna slovenska uprizoritvena umetnost na splošno, je izrazito usmerjena v naš aktualni trenutek, ne glede na izbrano temo. Pri tem je vsaj praviloma v ospredju zanimanja položaj posameznika, vpetega v različna družbena razmerja, bodisi v zgodovinski perspektivi ali skozi relevantna vprašanja sodobnosti, a po drugi strani se ustvarjalci teh vsebin lotevajo zelo različno, z raznovrstnimi poetikami in žanri. To bogastvo tekoče produkcije, njeno generacijsko, vsebinsko ter estetsko raznoterost, sem zato želel zajeti tudi v izboru, v katerem so tako vrhunske uprizoritve slovenskih dram osrednjih gledališč kot projekti mladih kolektivov, zaznamovani s svežimi pristopi.
