Vsi vse vedo, nihče pa ne ukrepa
Ko nanese beseda na zdravstvo, vsi o njem vse vedo. Vedo, kako bi bilo treba ukrepati in komu pristriči peruti. Kar je splošno znano, kot so znani krivci za anomalije, za čakalne vrste, pomanjkanje zdravnikov in medicinskih sester. Ve se, da ta resor obvladuje korupcija in da nekateri bogatijo. Ve se, kako bi morali zaposleni delati, kar bi skrajšalo vrste. Ve se, kdo sprejema ukrepe.
K sreči še imamo javno zdravstvo, ki ga zahteva tudi prebivalstvo. Nanj sicer prisegajo odločevalci, a dejanja dokazujejo, da si ga vse bolj prizadevajo na lahek in poceni način privatizirati; za “naše” pri koritu. Le v predvolilnih nastopih tudi “naši” kandidati, ker je to všečno, prisegajo na ohranitev javnega zdravstva.
V 31 letih samostojne države nobena vlada ni uresničila svojih predvolilnih obljub glede zdravstva. Nobena ni imela poguma spopasti se z lobiji v zdravstvu, ki so močni in vplivni.
Ob vsakem izteku mandata se potrdi, da je večina politikov dajala obljube s figo v žepu. Zdravstveni sistem terja veliko denarja, a veliko ga ponikne tudi v žepih sodelujočih v korupcijskih poslih, kjer gre tudi za “naše” iz politike. Kar je, kot prihaja na dan, v kovidnem času podivjalo.
Redki kritični poznavalci ocenjujejo, da je doslej še vsaka vlada poglobila že nakopičene težave. Nobena ni brezkompromisno sledila pravičnosti in transparentnosti in ni imela poguma spopasti se z lobiji (zlasti ne z zavarovalniškim), ki so vsi močni in vplivni.
V 31 letih samostojnosti nobena vlada ni uresničila svojih predvolilnih obljub glede zdravstva. Nihče od zdravstvenih ministrov (zvrstilo se jih je že 15) ni prevetril vloge zavarovalnic in sočasno vloge ZZZS in ni vpeljal enovitega zdravstvenega zavarovanja s seznamom pravic ter storitev. Vsi so obljubljali reformo in zastali domala že pri R. Nihče ni presekal vzvodov korupcije, ni uvedel kontrole nad delom vseh v javnih ustanovah in ni odredil, da je dovoljeno delo pri zasebnikih le tistim, ki v službi v celoti z delom upravičijo svojo plačo. Nihče ni oblikoval plačnega sistema, ki na vrh postavlja družinske zdravnike, vsem v zdravstvu pa nudi začetno plačo, višjo od minimalne in jih nato razvršča po lestvici navzgor, skladno z delom in izobrazbo. Nihče se ni usedel s stroko in ni zakoličil standardov ter normativov, vključno s prevetritvijo meril za obseg dela družinskih zdravnikov. Tudi ni odobril dodatnega dela popoldne v matičnih javnih ustanovah. Nihče ni določil, da mora vsak zdravstveni delavec po izobraževanju delati v domačem zdravstvu toliko let, kot se je brezplačno v domovini izobraževal.
Vse to skupaj bi odpravilo glavnino težav in čakalnih vrst. Ukrepati je treba takoj po volitvah. Ali oditi, če temu nisi kos.