Če digitalni boni niso smiselni, kaj torej je?
Zanimanje za unovčenje digitalnih bonov, do katerih so v znesku 150 evrov upravičeni učenci zadnje triade osnovne šole, dijaki in študentje, ter starejši od 55 let, če prej opravijo brezplačni tečaj, je izjemno. V prvem dnevu in pol je bilo porabljenih za 826.438 evrov digitalnih bonov, skupaj pa je do izteka novembra na voljo skoraj 33 milijonov evrov, še skoraj enkrat toliko pa za brezplačne delavnice. A v javnosti se pojavlja vedno več kritik, da zakon ne bo pripomogel k dvigu digitalne vključenosti in pismenosti in da bi lahko povečal anomalije.
Ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenov Duh je pred dnevi na družbenih omrežjih zapisala, da je »jezna«, ker bo država porabila toliko denarja za ukrepe, ki ne bodo pripomogli k dvigu digitalne pismenosti in dvigu kompetenc, višina bona pa da je takšna, da socialno ogroženim ne bo omogočila potrebne opreme, medtem ko bo drugim omogočila nakup dragih pripomočkov. Iz drugih virov se pojavljajo tudi očitki, da bo zakon spodbujal ponarejanje potrdil o izobraževanju z namenom pridobitve bona ter celo o tem, da bodo izvajalcev brezplačnih delavnic neupravičeno pridobivali državna sredstva.
Z bonom ni mogoče kupiti igralnih konzol
»Med pandemijo se je izkazalo, da ogromno slovenskih družin nima dovolj zmogljive računalniške opreme za nemoteno šolanje na daljavo. Ta problem je bil še posebej velik pri družinah z več otroki. Digitalni boni na enostaven in pregleden način pomagajo vsem mladim do moderne računalniške opreme, ki jo potrebujejo za šolanje. Poskrbeli smo, da z digitalnim bonom ni mogoče kupiti igralnih konzol ali druge opreme, ki ni povezana z izobraževanjem. Za mlade pa so predvideni tudi subvencionirani tečaji programiranja, robotike in drugih naprednih digitalnih veščin. Javni razpis za ta izobraževanja je pripravljen in upam, da ga bo moja naslednica čim prej izvedla,« se je na zapis Emilije Stojmenov Duh za Delo odzval njen predhodnik Mark Boris Andrijanič.
Po podatkih Eurostata v Sloveniji skoraj polovico prebivalcev, starih od 17 do 74 let, nima osnovnih splošnih digitalnih spretnosti, kar nas uvršča pod evropsko povprečje, med starejšimi je ta delež še precej višji. Da ima po Eurostatu nekdo vsaj osnovne splošne digitalne spretnosti, mora znati opraviti vsaj eno od dejavnosti s petih področij: spretnost informacijske in podatkovne pismenosti, spretnost komuniciranja in sodelovanja, spretnost ustvarjanja digitalnih vsebin, varnostno spretnost ali spretnost reševanja problemov. Ravno zaradi slabih mednarodnih podatkov o digitalnih kompetencah je prejšnja vlada na podlagi priporočil strateškega sveta za digitalizacijo, v katerega so bili vključeni mnogi priznani slovenski strokovnjaki s področja digitalizacije (Emilija Stojmenov Duh pa je iz njega izstopila), sprejela zakon o spodbujanju digitalne vključenosti.
Strah, da bomo digitalno zaostal narod
Po mnenju Igorja Zorka, enega od 40 članov strateškega sveta za digitalizacijo, so področja, cilji in načela, ki jih obravnava zakon, pravi in pripomorejo k temu, da je Slovenija prepoznala pomen digitalizacije. Po njegovem mnenju potrebujemo »večjo dostopnost digitalne infrastrukture in digitalnih storitev, aktivno vlogo državljanov v informacijski družbi, dvig digitalnih kompetenc in primernega zaupanja v digitalne tehnologije in storitve.« Če hočemo doseči te cilje, pa moramo, pravi Zorko, vlagati v izobraževanje in fizično podporo na lokalni ravni. »Po mojem mnenju je treba programsko izobraževati vse generacije in zgraditi ekosistem pomoči ter sodelovanja med generacijami, da bomo na koncu vsi vedeli, kako kupovati na spletu, kako uporabljati pametni telefon, na kaj je treba paziti, komu zaupati na spletu in kako uporabiti bančne ali državne digitalne storitve.«
Zorko opozarja tudi, da je večina EU držav digitalizacijo že vključila v izobraževalni sistem, ker se zavedajo, da gre za globalni jezik, brez katerega ne moremo živeti. »Mladi nujno potrebujejo osnovno digitalno pismenost. Obvezen predmet računalništva in digitalizacije v osnovnih in srednjih šolah, ki ga zakon tudi določa, je nujen.« Po njegovem mnenju bomo, »če takoj ne ukrepamo, postali digitalno zaostal narod, kar bo vodilo v še večje pomanjkanje izobraženih kadrov na vseh delovnih mestih in v industrijah, nižjo dodano vrednost in nižje plače, pa tudi nižji nivo znanja in splošne razgledanosti,« meni Zorko.
Kot pri bonih za študentsko prehrano
Tudi dr. Mark Pleško, direktor Cosylaba in član strateškega sveta za digitalizacijo, meni, da je bolje, da »naredimo en korak naprej kot pa nobenega«. Po njegovem mnenju že tako v Sloveniji preveč časa porabimo za razmišljanje in razpravo in se premalo zavedamo, da idealni ukrepi ne obstajajo. Glede kritik, da bodo digitalni boni povečali socialni razkorak, pa spomni, da je bilo enako z boni za študentsko prehrano. »Tedaj je obveljala interpretacija, da je bistveno bolj preprosto dati bone vsem študentom kot vzpostaviti sistem, kjer moraš zaprositi za bone in potem nekdo preverja tvoj socialni status. Dodatni argument je bil, da bodo boni motivirali tudi študente iz premožnejših družin, da bodo imeli redno in bolj zdravo prehrano.«
Dr. Mojca Indihar Štemberger s Katedre za poslovno informatiko in logistiko pa meni, da bi bolj kot bone za mlade potrebovali vavčerje zlasti za starejše, saj se mladi v primerjavi z drugimi državami EU dobro uvrščajo. Po njenem mnenju bi bila koristna tudi sredstva za pridobivanje znanj in kompetenc, ki jih bodo pri delu potrebovalo delovno aktivno prebivalstvo.
