Danes, 9. 3. 2022, tudi zato v vzgoji in izobraževanju poteka stavka z zgodovinsko najvišjo podporo zaposlenih. Čeprav se morda zdi, da je ta namenjena predvsem sindikalnemu boju za pravično plačilo, to nikakor ni edini razlog za nezadovoljstvo zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Poleg zavzemanja za delavske pravice ima namreč stavka tudi simbolni pomen opozarjanja na zmanjševanje pomena družbenih vrednot in nujnost zavzemanja zanje.
Ob tej priložnosti zato objavljamo še eno pismo, ki je nastajalo več mesecev ob naših medsebojnih pogovorih in kritičnih razmislekih o času, v katerem živimo, poučujemo in vzgajamo. Naslavljamo ga na vse, ki jim je še mar za vrednote, kot so človekovo dostojanstvo in skrb za blaginjo vsakogar in vseh.
Z zaskrbljenostjo opazujemo trend, ki je bil prisoten že pred sedanjo zdravstveno krizo, se je pa v tem času še zaostril in utrdil. Gre za težnjo, ki občo človeško blaginjo izriva na obrobje, na prvo mesto pa postavlja interese tistih, ki svojo družbeno moč snujejo na kapitalu. V skladu s tem so dobički pred ljudmi, medtem ko množice ljudi postajajo odvečne. Že Hannah Arendt nas je v času med drugo svetovno morijo opozorila, da so to znamenja totalitarizma: proizvajanje odvečnih ljudi, na usode katerih se »močni« ne ozirajo več. Veliko je znamenj, da v današnjem svetu število takšnih odvečnih ljudi narašča.
Diametralno nasprotje humanističnih vrednot
Pri tem se zavedamo, da je trend, o katerem govorimo, globalen, se pa države med seboj razlikujejo v tem, kako zelo so te delitve prisotne v družbi in kako ekstremne so politike, ki se ravnajo po smernicah, kjer se kapital postavlja pred ljudi, interesi njegovih zastopnikov pa pred skupno dobro. Politika naše države se v zadnjem času nevarno giblje na območju takšnega ekstrema.
Širši družbeni trend, del katerega je tudi šolstvo, pa je tale: razrašča se življenjski nazor, če temu sploh lahko tako rečemo, ki je pravzaprav diametralno nasprotje humanističnih vrednot; vrednot, ki so pogoj za funkcionalno in pravično družbo. Ta pojav bi lahko poimenovali preprosto sebičnost, pomeni pa: pripada mi, kar hočem, da mi pripada, zato tudi počnem, kar hočem, da dosežem svoje; ob tem se ne zmenim za zakone, za vzročno-posledične odnose, za okoliščine, za druge ljudi itd.
Da bi se ta trend obrnil v pozitivno smer, bi morali v prvi vrsti biti zgled politiki, katerih naloga naj bi bila voditi državo. To bi moralo pomeniti predvsem skrbeti za blaginjo vseh, ne za bogatenje peščice posameznikov. Voditi državo bi moralo pomeniti gospodarno ravnati s skupnim premoženjem, skrbeti za vsem dostopno javno zdravstvo, šolstvo, javni prevoz, za razvoj umetnosti in kulture (na slednje prevečkrat pozabljamo oziroma gledamo na umetnost kot na neki nebodigatreba). Voditi državo bi moralo pomeniti vedno zaščititi najšibkejše, nuditi socialno pomoč tistim, ki jo potrebujejo, vzpostaviti delujoče in preproste vzvode za pomoč ljudem v takšni ali drugačni stiski. Voditi državo bi moralo pomeniti trezno in modro pretehtati vsako odločitev in njene morebitne posledice ter prevzemati odgovornost za sprejete odločitve. Žal pa so ravno na najbolj odgovornih (vodstvenih) družbenih položajih ljudje, ki bi se držali takih načel, postali bolj izjeme kot pravilo.
K sreči še vedno obstaja veliko požrtvovalnih in skrbnih posameznic in posameznikov v mnogih poklicih, brez katerih bi bila kriza še globlja, časi pa še mnogo bolj temačni. Če želimo živeti v dobro delujoči skupnosti, ki je pravična in solidarna, bomo morali skupaj delovati v tej smeri in to brezpogojno zahtevati tudi od ljudi, ki vodijo državo.
Seveda si ne domišljamo, da bodo predstavniki trenutne oblasti naše pismo prebrali in ga upoštevali. Oziroma tudi če ga bodo prebrali, po vsem, čemur smo priča, ne verjamemo, da jih bo to pismo spodbudilo k bolj poštenemu, preglednemu in spoštljivemu ravnanju. Prepričani pa smo, da smo dolžni povedati svoje mnenje vsi, ki se ne strinjamo z ravnanjem oblasti. Če se dogaja nekaj, kar ni prav, in če nihče ne pove, da je to narobe, se sčasoma lahko zdi, da je vse prav. Svoje mnenje smo dolžni povedati tudi zato, ker se zavedamo, da nas je veliko, ki tako razmišljamo, in se mora slišati naš glas. Opozarjati na vse, kar je narobe, je treba, dokler se stvari ne izboljšajo ali uredijo. Ker je tako prav.
Prepričani smo, da moramo o zapisanih temah govoriti vedno znova. Če bomo namreč tiho, ko bomo videli, kako se pred našimi očimi razkrajajo osnovne celice pravične družbe, kako laž neumorno nažira resnico, kako človek človeku postaja sovražen, ne da bi preizprašal svoje razloge za sovraštvo in ne da bi sovraštvo nadomestil s solidarnostjo in sočutjem, bomo enako prispevali k družbenim razmeram kot tisti, ki v našem imenu odločajo o skupnih zadevah. V politiki se bodo lahko zbirali brezbrižni, nekompetentni in sebični ljudje vse dotlej, dokler se bo kritična javnost umikala in bo pustila, da jo nadomesti molčeča množica. Čas je, da o skupnih zadevah javno in na glas razpravljamo in da ne utihnemo (predvsem pa, da ne utihnemo, ko bo spet enkrat za odtenek bolje – takrat se delo šele začne). Čas je, da s svojim delovanjem onemogočimo, da bi imeli nesposobnost in sebičnost kadarkoli v prihodnje dostop do politike, ter da pritegnemo v politiko tiste ljudi, ki bodo pripravljeni na kulturen in spoštljiv dialog, spoštovanje pravne države in ki bodo pripravljeni voditi državo v prizadevanju za boljše življenje vseh prebivalcev v demokratični Sloveniji.
Zavedamo se tveganja, da nas bodo zaradi našega pisanja nekateri (ponovno) označili za pripadnike te ali one politične struje. Zato že vnaprej odgovarjamo, da naš namen ni promoviranje katerekoli politične stranke, temveč kot odgovorni državljani in državljanke ter zaposleni v vzgoji in izobraževanju zgolj glasno razmišljamo o tem, kar opažamo v aktualnih družbenopolitičnih razmerah, ter o tem, v kakšnem družbenem okolju želimo živeti v prihodnje.
Podpisniki (po abecednem vrstnem redu): Gregor Anželj, Lili Bakše, Šeherezada Begić, Tamara Bosnič, Savina Brcar, Marjana Brenčič Jenko, Dragica Cipot, Dijana Ćorković, Vilko Domajnko, Bojana Dvoržak, Ajda Erjavec, Mirjana Ficker, Špela Frantar, Tanja Gabriel, K. G., Marja Gričar, Hilda Hašaj Tegelj, Bojan Hladnik, Marjeta Hočevar, Domen Hren, Ferida Kantarević, Vesna Kern, Viktor Klampfer, Samo Koler, Janko Kovačič, Snežna Kožuh Mravljak, Katarina Krapež, Sonja Kraškovic, Alenka Krejan, Gregor Križ, Katja Kvas, Katja Lah Majkić, Mojca Lebar, Dragica Marinko, Tanja Mastnak, Samo Matjan, Valentina Maver, Renata Mavri, Marjana Mežnar, Jure Okršlar, Ana Pavlič, Maja Petričić Štritof, Anja Pirc, Andreja Piškur Vodopivec, Tjaša Poznanovič Omers, Sabina Sovinc, Polona Šerko, Špela Ševerkar, Viljenka Škorjanec Šnuderl, Metka Škornik, Mateja Špacapan, Marko Štempihar, Andrej Šuštaršič, Tomaž Tomažin, William Tomford, Sabina Usenik, Božena Veber Rasiewicz, Senada Velić, Barbara Vencelj, Marjeta Vidmar, Monika Vidmar, Sonja Vindiš, Tamara Vončina, Bogdana Zadravec, Žužana Zajtl, Kitty Zalokar Hafner, Anže Zupanec, Savina Zwitter, Ingrid Žajdela, Jurij Železnik, Aleksandra Žerjav.
