Veličine pasmi zagotovo ne manjka. V opisu značaja tako lahko zasledimo, da so to psi, ki so ustvarjeni za reševanje težav, torej samostojni, bistri, močni, pogumni in odgovorni. Kinologi izvorno linijo srednjeazijcev povezujejo s tibetanskimi mastifi, ki so se v stoletjih privadili nomadskega načina življenja plemen od Afganistana in Kazahstana na vzhodu do Irana in Rusije na zahodu. Varovanje imetja, ljudi ter učinkovitost pri obrambi čred pred napadi zveri sta jim prinesla zavidljivo visok hierarhični položaj in njihova mogočnost je bila tudi izjemen ponos lastnikov. Za prednike teh psov so v Rusiji uporabljali tudi ime volkodav. Čeprav naj bi bili videti kot zveri, so jim morda prav zaradi tega že po tradiciji pristrigli ušesa, saj so se brez pokončnih uhljev zdeli manj divji in so bili manj opazni med čredami ovac. Takšne neustrašne čuvaje so srečevali tudi trgovci na svileni poti v daljno Azijo. Že od daljnih časov so ponosni lastniki z njimi uprizarjali pasje boje, ki pa nikoli niso bili tako krvavi in destruktivni kot v sodobnosti in so imeli svoj namen. Tradicionalno so se moški s svojimi pasjimi izbranci zbrali ob robu zaselkov, da bi samce pomerili med seboj, kateri bo najmočnejši in bo kot zmagovalec pridobil privilegij za samico in ustvarjanje potomcev. Ponekod po svetu jih še danes uporabljajo za prepovedane pasje boje, toda o namenu današnjih komercialnih bitk ni vredno izgub­ljati besed.

Potenciali z razlogom

Tudi bližnja preteklost srednjeazijskim ovčarjem ni bila naklonjena. Za potrebe sovjetske vojske so strokovnjaki načrtno uvažali in križali različne tuje in domače pasme psov, da bi ustvarili popolne pse za vojaške potrebe. Nomadski psi in drugi ovčarji z območja današnje Rusije so v zadnjem stoletju zagotovo spremenili svoj videz in lastnosti, večina sodobnih psov namreč izhaja iz bojnih in vojaških vzrejnih linij.

O odlikah srednjeazijcev smo govorili z Danimirjem Žuničem iz Postojne, ki je to pasmo odkril, ko je za svoje posestvo ob robu gozda iskal primernega psa čuvaja: »Ljudje nas morda velikokrat gledajo skoraj s strahom, ker smo si omislili zverino. Vendar ko srednjeazijskim ovčarjem prideš pod kožo, ko jih res spoznaš, ugotoviš, kaj je pes. Vse drugo so zame samo približki (smeh). Zagotovo imajo poudarjen občutek za varovanje teritorija in lastnine, vendar so dostojanstveni in ne popadljivi, enako kot druge ovčarske pasme. Značajsko hitro prepoznamo njihovo nadpovprečno samostojnost, vendar so v odnosu do lastnika zelo pozorni. Rekel bi, da kar je sprejemljivo za nas, je zanje sveto. Lep primer je bil, ko smo imeli spomladi leglo piščančkov in je pes popolnoma prevzel nalogo čuvaja. Ob njih je bedel po več ur na dan in starejšemu psu, s katerim živita skupaj, nikakor ni dovolil dostopa k njim.« Na skupnem obhodu po okoliških travnikih resnično spoznamo miroljubni značaj srednjeazijcev, prijazni so do vseh psov, če seveda ne kažejo agresije. Vendar ne gre pozabiti, da je psa treba socializirati, torej pravilno vzgajati, od rane mladosti in da moč nagona pri tako velikih pasmah ne pojenja do pozne starosti.

Psi zgornjih mej

Srednjeazijci potrebujejo izjemno avtoritativne lastnike in cilj vzgoje takšnih psov je, da lastnik doseže in vzdržuje mesto vodje tropa. Na obisku pri Žuničevih spoznamo, da morajo biti pravila obnašanja stroga in meje dopustnega jasne in trdne: »Nujno je, da psa socializiramo v stiku z drugimi živalmi in širšim okoljem, kar se nam bo kasneje zagotovo obrestovalo. Glede šolanja teh psov lahko rečem, da so zelo dovzetni za učenje, vendar zaradi svoje samostojnosti tudi trmasti. Vodnik mora biti zelo vztrajen in dosleden pri svojih zahtevah. Kljub njihovi vzdržljivosti pa jih je treba vzgajati z veliko potrpež­ljivosti in brez grobosti.« Obvladljivost je odvisna tudi od fizične moči človeka, samci pri plečni višini okrog 70 centimetrov dosežejo težo od 60 do 80 kilogramov, opazno manjše samice s približno 60 centimetri pa od 45 do 65 kilogramov. Po pravilih standardne vzreje ni zgornjih omejitev pri teži in višini, zato veliko primerkov močno presega predvidene okvirne velikosti. Imajo tudi močno in grobo dlako, ki jih varuje pred zunanjimi vplivi, zato dobro prenašajo tako mraz kot vročino. Kožuh je lahko v barvah od povsem bele, oker do sive in črne ter v kombinacijah vseh naštetih. Kratek in mišičast vrat nosi robustno glavo z majhnimi priležnimi ušesi, ki so jih tradicionalno tudi kupirali. Čeprav k njihovi izjemni teži pripomoreta predvsem močan skelet in muskulatura, so vseeno nag­njeni tudi k debelosti. Danimir zato opozori, da ne smemo pozabiti na pestro prehrano, ki naj ne bo sestavljena samo iz briketirane hrane, temveč tudi iz različne zelenjave in mesa.

Do veličine pa le z delom

Zdaj srednjeazijci sicer slovijo kot prilagod­ljivi družinski psi, vendar po mnenju sogovornika niso primerni za življenje v stanovanju. Idealno okolje je zagotovo večja ograjena površina, kjer lahko izživijo svojo teritorialnost. Hkrati je nujna stalna navzočnost človeka. Premajhen življenjski prostor in osamljenost namreč lahko pripeljeta do naveličanosti, ki se začne izražati s kopan­jem, uničevanjem in agresijo. Četudi veljajo za nezahtevne za nego, potrebujejo last­nika, ki veliko časa preživi v naravi in ki mu dolgi vsakodnevni sprehodi niso tuji. Pri urejanju dvorišča pa ni priporočljivo varčevati pri kakovosti ograje, saj prepoceni ograja tak­šnih psov zagotovo ne bo mogla ustaviti pri poskusih, da bi svoj teritorij razširili tudi po sosednjih parcelah.