Zelenjava vse leto

Tisti, ki mislijo, da lahko vrtičkarji novembra odložijo orodje ter nekje do marca počivajo, se pošteno motijo. Dela je dovolj vse leto, še posebno če se vrtičkanja lotevamo prvič. Pisali smo že, da je november ravno pravšnji čas za postavitev visoke grede, predvsem zaradi tega, ker imamo na voljo res veliko odpadnega listja in drugega materiala, ki ga bomo potrebovali za eno od plasti, pa tudi zato, da materialu v gredi pustimo dovolj časa, da se do pomladi posede, razkroji, oplemeniti.

Če želimo v prihodnje v domači zelenjavi uživati vse leto, pa si lahko zdaj omislimo toplo gredo oziroma rastlinjak. Postavitev je preprosta, še posebno manjših in neogrevanih rastlinjakov, zato bomo setev in zasajanje sadik lahko začeli takoj in spomladi med prvimi uživali v sveži solati in preostalih dobrotah. Topla greda bo prišla več kot prav tudi tistim, ki doma morda nimajo na razpolago veliko okenskih polic, na katerih bi pozimi lahko gojili dišavnice, spomladi pa vzgajali sadike. Za kakšno velikost se odločimo, je odvisno od naših potreb in tudi finančnih zmožnosti. Najmanjše in najcenejše povsem enostavno izdelamo sami kar iz visokih gred, in sicer tako, da jih zasteklimo. Uporabimo denimo stara okna ali vrata omaric. Pazimo le, da se bo stekleni del lahko odprl ali odstranil, sicer bo poleti pod njim veliko prevroče in pridelek ne bo uspeval.

Obstajajo tudi manjše tople grede, narejene iz plastike, ki jih postavimo neposredno na gredico in z njimi pokrijemo določen del pridelka. Cene se začnejo pri nekaj desetakih za gredice, široke približno en meter. Ker so običajno visoke do pol metra, so primerne za nižje rastline, denimo solato, korenje, špinačo, blitvo in podobno, ne moremo pa v njih gojiti paradižnika. Ker jih postavimo neposredno na gredico, rastlin ne zaščitimo toliko, kot bi jih, če bi imela topla greda še dno.

Za bolj zahtevne vrtičkarje, ki bi radi domač paradižnik obirali že spomladi, sadike pa gojili vso zimo, so zato bolj primerni rastlinjaki. Ti so lahko ogrevani ali neogrevani, stekleni ali izdelani iz folije, pvc-plastike ali votlih plošč. Najdražji so seveda stekleni, pravimo jim tudi steklenjaki, zanje je večinoma treba odšteti okrog tisočaka, so pa tudi najbolj občutljivi za poškodbe. Le malce cenejši, a bolj trpežni so tisti iz votlih plošč, ki imajo v primerjavi s steklom boljše izolacijske sposobnosti ter rastline bolje ščitijo pred močnim soncem. Oboji so primerni za vzgojo zelenjave na prostem skozi vse leto, vanje pa lahko sadimo tudi višje rastline, saj so na voljo višine od dveh metrov naprej.

Najbolj osnovni in tudi najcenejši rastlinjaki so folijski in pvc, ki so tudi veliko manjši, bolj kot za gojenje vrtnin pa jih uporabljamo za vzgojo sadik. Njihova največja slabost je, da niso trdni, zato ne bodo preživeli močnega vetra in podobnih vremenskih nevšečnosti. Preden se lotimo postavitve rastlinjaka, je treba zanj najti primeren prostor, ki naj bo predvsem raven, zelo veliki bodo potrebovali še betonske temelje. Prav tako je pomembna lega, kamor ga postavimo; naj bo čim bolj sončna in zavetrna, če se le da, rastlinjaka ne postavljamo v bližino večjih dreves. Ne le zaradi sence, nevarne so lahko predvsem padajoče veje, ki ga lahko poškodujejo.