V sredo so s podjetja Energija na veter sporočili, da je projekt Vetrne elektrarne Slovenska Bistrica, ki predvideva gradnjo vetrnic na Pohorju, tik pred izdajo gradbenega dovoljenja. Čeprav naj bi projekt potekal v dveh delih in na treh lokacijah (na območju Treh kraljev, Areha in Rogle), je trenutno v fazi integralnega postopka izdaje gradbenih dovoljenj za vseh 56 vetrnic, so zatrdili v podjetju. Da pridobivanje dovoljenj poteka na ta način, je nenavadno. Tako obsežen projekt bi se moral glede na zakonske predpise namreč voditi v državnem prostorskem načrtu, nas je opozorilo več sogovornikov.

A postopki tečejo drugače. Po podatkih občine Slovenska Bistrica je nekdanje ministrstvo za okolje in prostor novembra lani v integralni postopek združilo trinajst ločenih vlog. Enajst vlog je bilo vloženih za 22 vetrnic, dve pa za povezovalni kablovod in razdelilno transformatorsko postajo.

Sorodna novica Bo nad pohorskimi gozdovi zraslo 56 vetrnic?

Vsaka od enajstih vlog za izdajo gradbenega dovoljenja vključuje po dve vetrnici. Skupna nazivna moč dveh vetrnic znaša 7 megavatov oziroma ravno toliko, da projekta "ni treba" voditi v državnem prostorskem načrtu. Za izdajanje gradbenih dovoljenj za elektrarne z nazivno električno močjo, večjo od 10 megavatov, je namreč v okviru DPN-ja pristojna država. Že skupna nazivna moč treh vernic bi to mejo presegla, saj bi znašala 10,5 megavata. Župan Slovenske Bistrice Ivan Žagar ima zato občutek, da se projekt načrtno drobi.

Zakon omogoča integralne postopke, ne omogoča pa drobljenja projektov

Možnost integralnega postopka izdaje gradbenega dovoljenja je bila v gradbenem zakonu uvedena pred nekaj leti. Zakonodajalec je s tem želel poenostaviti in razbremeniti postopke gradbenih dovoljenj, je za MMC pojasnil okoljski pravnik Aljoša Petek iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja. "Če imamo navadno gradbeno dovoljenje, pri katerem ugotovimo, da moramo opraviti še presojo vplivov za okolje, potem je to integralno dovoljenje, pri katerem je treba zagotoviti okoljevarstveno soglasje. Postopek pridobivanja okoljevarstvenega soglasja pa predvideva presojo vplivov na okolje." Vsi ti procesi so bili združeni v t. i. integralni postopek.

Ne glede na to, da gradbeni zakon omogoča integralne postopke, pa Aljoša Petek poudarja, da zakon nikakor ne omogoča drobljenja celovitih projektov. "Če postavimo 56 vetrnic na Pohorje, govorimo o enkratni skupni investiciji, investitorjev je lahko tudi več, a govorimo o nečem, kar bo imelo skupen vpliv na okolje, zato zakonodaja teh drobljenj ne dopušča. Drobljenja pa se dogajajo v praksi, z namenom, da se določenim postopkom, še posebej postopkom presoje vplivov na okolje, izogne."

Izogibanje državnemu prostorskemu načrtu torej pomeni, da na ravni države nismo naredili strateške presoje, kaj polje 56 vetrnih elektrarn pomeni za okolje. Za posamezen projekt, npr. za dve vetrnici, je precej lažje reči, da ne bosta imeli bistvenega vpliva na ekosistem, na živalske in rastlinske vrste, okolje in zdravje ljudi. "Če objekte postavljamo enega po enega, leto za letom, ali celoten projekt razdelimo na različne faze, bomo lažje pridobili okoljevarstveno soglasje. Posamezen projekt ne bo dosegel tistega učinka, ki je nezakonit in nedopusten. Če ga razdelimo, lahko pridemo do rezultatov, ki bodo ugodni za investitorja, za okolje pa ne," opozarja Petek.

Drobljenje postopkov dobro poznajo tudi v tujini, in sicer pod izrazom "salami-slicing". "Projekt se razdeli na tako majhne projekte, da ne padejo pod zakonsko obveznost presoje vplivov za okolje." Tak primer je tudi kanal C0 v Ljubljani, ki je po drobljenju neposredno podoben projektu vetrnih elektrarn Slovenska Bistrica, dodaja Petek. "Primerov drobljenja je precej. Obsežna in široka pa je tudi praksa sodišča EU-ja s tega področja, in vemo, da je namensko izogibanje tovrstnim postopkom nezakonito." Pri čemer Petek ne dvomi: če imamo načrtovanih 56 vetrnic je vpliv na ljudi in okolje popolnoma drugačen. "Če se elektrarna z 10 MW moči umešča v prostor, mora biti to oblikovano v okviru državnega prostorskega načrta."

"Govorimo o infrastrukturi, ki je državnega pomena"

Državni prostorski načrt je osnovno orodje prostorskega načrtovanja v Sloveniji, pojasnjuje Petek. "Govorimo o gradnjah, infrastrukturi, ki je državnega pomena. V postopku pa moramo izvesti tudi celovito presojo vplivov na okolje oziroma ugotoviti, kakšne posledice bo imelo takšno načrtovanje na okolje, vodo, zrak." Postopek DPN-ja je daljši in vključuje več deležnikov, saj je njegov namen, da v izvedbo vključi širšo družbo, na katero bo posamezen projekt vplival. Vključuje prebivalce, organizacije in civilne iniciative ter jim omogoči, da v postopkih lahko sodelujejo. "V teh fazah se lahko zelo jasno razčisti, kakšni bodo vplivi projekta." Če se DPN-ju izognemo, se izognemo tudi strateški presoji, opozarja Petek.

Strateška presoja v celoti ovrednoti vpliv projekta. "Če v tej fazi rečemo "ja", bomo projekt v konkretni fazi precej lažje implementirali. Če na strateški ravni rečemo "ne", pa vemo, da nekateri projekti nimajo več kaj iskati v našem okolju in naši družbi. V tem primeru že v fazi načrtovanja ugotovimo, da niso sprejemljivi."

Aljoša Petek dodaja, da postopek DPN sproži država, če za to prejme pobudo. Pobuda pa lahko pride tudi npr. z ministrstva. "Osebno ne razumem, zakaj še posebej energetski investitorji še vedno na tak način pristopajo do investicij. Ne vprašajo lokalne skupnosti, ne opravi se širša razprava, še občine niso dobro vedele, kaj se dogaja, lokalni prebivalci pa še manj." Tako vedno znova prihaja do neprijetnih in nepotrebnih situacij, meni Petek.

Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je na vprašanje, ali bo umeščanje 56 vetrnic na Pohorje potekalo preko državnega prostorskega načrta, za MMC sredi maja odgovorilo, da je zakon o urejanju prostora zelo jasen glede tega, katere prostorske ureditve so državnega pomena na področju energetike, a da vetrnic na Pohorju ni med njimi: "Na ministrstvu pristojnem za energijo trenutno poteka 10 državnih postopkov umeščanja parkov vetrnih elektrarn v prostor, ki izpolnjujejo predpisani kriterij nazivne električne moči najmanj 10 MW. Projekt Vetrne elektrarne Slovenska Bistrica I in II ni med njimi," so zapisali. Postopke državnega prostorskega načrtovanja bi sicer lahko začeli prav na pobudo ministrstva.