Po 7. členu slovenske ustave so država in verske skupnosti ločene. Iz tega načela izhaja, da mora biti država v pogledu verskih skupnosti zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju. Nevtralnost države se kaže tudi v tem, da se država ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej, niti se ne sme identificirati z nobeno vero ali versko skupnostjo, nobene podpirati in nikogar indoktrinirati z neko vero.
Glede državnega financiranja verskih skupnosti se postavi vprašanje, ali je v skladu z omenjenim ustavnim načelom ločenosti. To si je mogoče pogledati na primeru katoliške cerkve. Iz njenih predpisov izhaja, da je obramba in širjenje vere bistvena in stalna dolžnost vseh vernikov, tako laikov kot klerikov, in seveda vseh cerkvenopravnih oseb. Vsa cerkvena dejavnost je torej usmerjena v obrambo in širjenje vere (evangelizacija, šolstvo, vrtci, vojaški kurati, mediji, karitas, misijoni ...). Da lahko Cerkev širi vero, mora imeti sredstva. Ogromno ima svojih, nekaj jih dobi od drugje in od države. Ne glede na to od kod izvirajo sredstva, jih je Cerkev dolžna nameniti za širjenje in obrambo vere, saj je to, kot že navedeno, njena bistvena dolžnost. Če država financira oziroma gmotno pomaga cerkvi (in njenim organizacijam), le-ta tako ali drugače uporabi dobljena državna sredstva za obrambo in širjenje svoje vere. Tudi z državnimi sredstvi se torej brani in širi katoliška vera, kar pomeni, da ta sredstva niso versko nevtralna. Zato tudi država ni več versko nevtralna, saj se z njenimi sredstvi brani in širi katoliška vera, opravlja se torej verska dejavnost. To pa je v nasprotju z ustavnim načelom ločitve države in Cerkve in tudi stališčem ustavnega sodišča, da gmotna podpora katoliški cerkvi ne sme nasprotovati verski nevtralnosti države. Zanimivo je stališče nekaterih sodnikov ameriškega vrhovnega sodišča, ki so zavzeli stališče, »da kakršna koli finančna pomoč zasebni verski šoli povečuje njen proračun in tako posredno pomaga širiti vero«.
Država torej s svojimi sredstvi, ki jih plasira v cerkev in njene organizacije, pomaga pri obrambi in širjenju vere. Zato je tudi kritje celote ali dela socialnih prispevkov katoliškim klerikom iz državnega proračuna protiustavno, saj država ni več nevtralna in nemisionarska. Seveda smiselno to velja tudi za ostale verske skupnosti.
Po drugi strani pa je skrajno nemoralno, da država financira razne dejavnosti katoliške cerkve (šolstvo, vojaški in drugi kurati, mediji, arhivi …), saj je ta zelo bogata. Pogledati si je treba samo ljubljansko nadškofijo, ki se koplje v milijonih in tisočih nepremičninah. S financiranjem Cerkve se njeno bogastvo samo povečuje. Namesto da bi denar šel za socialno državo, gre v super bogato Katoliško cerkev, katere premoženje po svetu se ocenjuje na več tisoč milijard evrov.
»Samo s skupnimi močmi vseh treh varnostnih služb KGB, Cie in Interpola bi morda lahko dobili vsaj približen podatek o celotnem bogastvu Vatikana in kje vse se nahaja,« je dejal kardinal Vagnozzi. In še škof Hieronim: »Mi kar gorimo od pohlepa po denarju, in medtem ko rohnimo proti denarju, polnimo vreče z zlatom in nič nam ni dovolj«. Ali sta se zmotila?
Vlado Began, Šmarje pri Jelšah