Igra moči ali ko je v besednem dvoboju zmagovalec največji poraženec

Kmalu zatem sem zapazila še en citat, ki gre tako: Ko je empatija izpuščena iz enačbe, je prijaznost slabost. Spomnila sem se na sosedo, ki je prijazna, povsem preprosta in dostopna, ki je kot odprta knjiga in ki mi vedno pove, da so te njene lastnosti njene največje slabosti, ker so plen za druge. Ko sem seštela prvo in drugo, se je enačba izšla v grozljivi rezultat. Smo ljudje v odnosih večinoma vampirski? Ali vedno pijemo kri drugega, tako, čisto za vsak slučaj, da bi v vsakem primeru preživeli?

Si sploh drznemo biti nenapadalni, ranljivi, taki, kot smo nekje v najgloblji sredici, nežni, mehki, človeški?

Smo slabiči, ki morajo bit ves čas na preži pred drugimi, da nas kdo ne preseneti in prizadene? Kdo si upa zaupljivo in predano spustiti se v brezno odnosa, ne vedoč, kaj ga tam čaka, in ob tem računati samo na svojo notranjo moč, v resnici edino pravo moč? Kajti namen te druge moči, ki izhaja iz ega in vse prisotne prelisiči 'na galamo', je pogosto obramba, še preden pride do napada. To pa je lahko kvečjemu znak šibkosti.

Obramba je najboljši napad, so nas učili starši, in ko je to postalo naše avtopilotsko delovanje, smo zgradili odnose kot vojne fronte, kjer non stop poteka igra moči in moramo biti v stalni pripravljenosti pred sovražnikom. Res sem to zapisala, kajne? Namesto da bi bili v odnosu z ljubljenimi in ljubečimi, se zdi, da smo pogosto v odnosu s sovražniki ali vsaj tekmeci. Vsaj tako je videti, ko želita obe strani doseči svoje ali dokazati svoj prav in pri tem uporabita vse mogoče strategije, ki ju vodijo do jasno zahtevanega cilja. Lahko bi rekli tudi prek trupel, bog ne daj dobesedno.

Pa poglejmo v praksi, kako je videti moja igra moči v odnosu s tistim, s katerim spim že 28 let. Si sploh upam deliti z vami? Pozor, to vsekakor ni v duhu pametnejši odneha. Mlajšim od 12 let je odsvetovano tudi branje v spremstvu odraslih.

Prepirava se že deset minut in pri tem vrtiva v krogu kot po navadi. Na vsak način hočem povedati svoje, on pa govori sinhrono z mano oziroma, tako se počutim jaz, 'čez mene', zato mi to ne uspe in povzdigujem glas do ušesom neprijaznih višav. Ob tem vsa ihtava seveda nočem slišati njegovih besed. Lasten ton mi je antipatičen, ko se ob spremljavi še bolj antipatične mimike in gestikulacije slišim že tretjič ponoviti isti stavek, s katerim vem, da ga bom zadela v ahilovo peto in bo končno utihnil. Iščem šibke točke, ki jih dobro poznam, da bo klecnil in me bodo povedle na prvo stopničko. Ko ga končno zadenem s strupeno puščico, kloni. Moj ego si oddahne, a le za hip. Zdaj je čas za monolog. Povedala bom svoje, pa če potem takoj umrem. Hecno, a dlje govorim, bolj se mi zdijo vse moje besede nepovezane in brez smisla. Kot da niso moje, za hip utihnem in prisluhnem. Ne, moje so, definitivno, saj vidim njegov odziv, ki je lahko samo posledica mojega najmočnejšega orožja. Tiho je in gleda predse, kot da ničesar ne vidi. Verjetno (me) tudi sliši ne, ker me je izklopil iz varnostnih razlogov. Malo pa tudi zato, ker sem preprosto super neprijetna. Je to njegova igra moči? Ker je tiho, me začne ego še bolj boleti, zato udarim še bolj, živci mi popuščajo, uporabim besedo, ki jo običajno hranim kot atomsko bombo. Ve, da sem na robu, zato še bolj vztrajno molči kot grob. Njegovo orožje je tišina – kot da tega nisem vedela prej, res sem slaba v strategiji. Zdaj sploh ne govorim več, ampak vreščim, čeprav imam tako histerijo in nevrotičnost za najslabši možnosti (ženskega) vedenja. In prav dejstvo, da me je spravil v to stanje (zanemarimo, da sem se seveda sama), me razjari še bolj. Zdaj že vem, da ne bom našla zasilnega izhoda v tem zakletem scenariju. Ker ga moj ego noče najti. Grozim z odhodom, in ko končno reče, da bo šel on – in začne odhajati – mu skočim na hrbet kot norica, da ga zaustavim. V tem trenutku je zmaga že skoraj na njegovi strani, saj me je spravil na kolena, a me to – kako sem predvidljiva! – podžge še bolj. Ne dam se. Imam to, se mi v razkuhani glavi ponesreči fraza, ki je ne morem slišati, a tako je, ko popustijo živci in se možgani nenadzorovano odzivajo ter iz sebe brez filtra spuščajo vse, kar je tam naloženega. Zdaj pridejo na vrsto udarci pod pasom. Da mu bom vzela otroka. Res sem to rekla?! Ne morem verjeti, kako podla sem lahko, ko mi gre za nohte, in ker se mi zdi to tako obup(a)no dejanje, sem jezna še na potenco – nase kakopak. Namesto da bi se ustavila, mu serviram vse grožnje, ki se jih še lahko spomnim. Od prizadevanja prek žaljenja do groženj, torej. Bravo, Mojca, ti si res zmagovalka. Na tej točki niti ne vem več, zakaj sva se začela prepirati. Torej ni bilo pomembno. Pomembna je bila samo zmaga. Moja zmaga ali bolje zmaga mojega ega. Pirova zmaga! Ko izčrpam že vse vojne strategije in se zavem žrtev, se sama sebi zdim samo še tragikomična in predvsem – poraženka. Nikjer na svetu ni dovolj pepela, da bi se lahko z njim posula in bi mi bilo lahko oproščeno. Če drugega ne, sebi težko oprostim.

Prepiram se enako, kot sem se pred 20 leti, čeprav že dolgo nisem več enaka – negotova, nezaupljiva, neuravnovešena. Vsaj upam, da sem v vsem tem času vsaj malce dozorela. Zakaj se mi torej v prepirih vklaplja isti mehanizem? Kruto vztrajanje v svojem bojevniškem filmu ne glede na vse, necenzurirana uporaba vseh besednih legalnih in nelegalnih orodij in orožij ter vse sile, da bi le podlegel. Ampak ... mi gre res za zmago nad njim, s katerim že skoraj 30 let gulim isto školjko? Pobrskam po svojem počutju. V resnici mi je hudo, ko mu je hudo. Zelo hudo mi je in obžalujem svoj napad do kosti. Tudi sram me je, v dno duše me je sram. Bila sem arogantna, objestna, vzvišena – ne, nikakor se ne počutim dobro po teh svojih reakcijah. Pa bom naslednjo rundo skoraj gotovo vsaj deloma ponovila vajo.

​Ta (obrambni) mehanizem je v meni samodejen, kot bi nekdo drug pritisnil na gumb, na katerem piše napadi, preden boš napadena.

A na koncu dneva sem vse to samo jaz in samo jaz lahko kaj spremenim. V resnici sem največja poraženka, ko podležem temu 'gumbu', ki se vklopi brez pravega smisla. Manipuliram s sabo in z njim, da dosežem zmago, po kateri se počutim poraženka. Ko zmaga moj ego, je moje srce poraženo. Tako se bojim biti ranljiva, da preventivno ranim. Torej sem prestrašena, negotova, nemočna ali vsaj ne močna. Ta lažna moč me oddaljuje od svojega bistva. V redkih trenutkih, ko se zlomim pred njim, si v resnici priborim resnično lovoriko. Takrat si edino upam – biti jaz. In to je edina prava zmaga.

Dodatno zastrašujoče pa je, da bolj sem hladna in neprijazna, bolj se zdi, da ga privlačim.

In toliko let sva skupaj, do obisti pozna čisto vse moje šibkosti, pa ga v teh prepirih še vedno pretentam, da sem močna. Človeška narava je res konfuzna in včasih nerazložljiva. Prej omenjena soseda, ki je pravo nasprotje mene in pooseb­ljenje zgornjega citata, je vedno predvsem drugim prijazna – ne glede na vse. Nikoli nikogar namerno ne prizadene, pa tudi če ta oseba prizadene njo. Igra fer in nezlagano ter vedno nosi srce na dlani. In, veste kaj? V odnosih, predvsem romantičnih, vedno nastrada. Ko to prijazno dekle pogumno pokaže svoja pozitivna čustva, je v hipu nezanimiva, imajo jo za šibko, 'lahko', predvsem pa z njo nihče ne ravna prijazno. Ironija, ki ji ni para. In – nočem verjeti, a res vse kaže na to, da je človek zapleteno, mogoče celo paradoksalno bitje, ki ga privlači nedosegljivo, skrivnostno in tudi negativno pred dosegljivim, jasnim, pozitivnim. Ali naši odnosi potem temeljijo na iskanju izzivov in igri moči? Smo res plenilci, ki iščejo svoje žrtve v odnosih? Če se (iz strahu ali negotovosti) oddaljimo od tistega najbolj človeškega v sebi – empatije, sočutja, čiste ljubezni – prav gotovo obstaja tudi ta temna plat nas samih, kot pravi citat. Če se ne vživljamo v drugega, ga skoraj zlahka prizadenemo, izkoristimo, zapustimo, vse samo zaradi lastnih paranoj, da ne bomo prizadeti, izkoriščeni, zapuščeni. Če je naš motivator strah, se bomo v vsakem odnosu borili za preživetje in vzdrževali strahospoštovanje namesto ljubezni. Če je naš motivator ljubezen, bomo človeka zasipali s tihim, a celostnim sprejemanjem, odobravanjem in spoštovanjem, počasi tudi z zaupanjem. In verjeli, da bomo to dobili v zameno. Moralo bi biti tako, če lahko v kaj še verjamemo, če na primer verjamemo v zakon privlačnosti. Jaz in on sva se spoznala pri 19 letih, danes, 28 let pozneje, pa se prepirava na skoraj enakem, res nizkem nivoju, kot sva ga s svojimi nezrelimi karakterji vzpostavila takrat. Pa čeprav je najin odnos popolnoma drugačen. Čeprav se sprejemava, spoštujeva, si zaupava. Mislim, da je skrajni čas, da slečem to železno srajco in mu neham preventivno piti kri. Strah je zdaj čisto zares odveč in rada bi bila zmagovalka v ljubezni.

Fotografija: Profimedia

Preberite še: Dolg črn plašč Angeline Jolie je oblačilo, v katerega je treba investirati to zimo 2023

Priporočamo tudi: To so najboljša živila za možgane in preprečevanje izgube spomina, ki jih lahko vključite v svojo prehrano