Ameriški časnik Foreign Affairs je v septembrski številki objavil obsežno analizo ciljev, načrtov in idej, ki vodijo ruskega predsednika Vladimirja Putina pri že pol leta trajajoči agresiji na Ukrajino. “Putin je odločen oblikovati prihodnost tako, da bo videti kot njegova različica preteklosti. Ruski predsednik ni napadel Ukrajine, ker bi se čutil ogroženega zaradi širitve Nata ali zahodnih “provokacij”. Svojo “posebno vojaško operacijo” je ukazal, ker verjame, da je božanska pravica Rusije, da vlada Ukrajini, izbriše nacionalno identiteto države in integrira njene ljudi v Veliko Rusijo,” sta med drugim zapisali avtorici analize, ki menita, da Putinove manipulacije z zgodovino nakazujejo, da ima cilje onkraj Ukrajine – po Evraziji. Baltske države bi lahko bile na njegovem kolonialnem seznamu, pa tudi Poljska, ki ji je od leta 1772 do 1918 delno vladala Rusija.
Avtorici besedila sta Fiona Hill, višja sodelavka Centra za ZDA in Evropo v zunanjepolitičnem programu na inštitutu Brookings, kjer je bila od leta 2017 do 2019 višja direktorica za Evropo in Rusijo v Svetu za nacionalno varnost ZDA, in Angela Stent, ugledna višja sodelavka na inštitutu Brookings in profesorica na univerzi Georgetown. Hillove se širša javnost najbolj spominja po njenem pričanju pred ameriškim kongresom na prvem sojenju obtožbe takratnega predsednika Donalda Trumpa leta 2019, a ta strokovnjakinja za mednarodne odnose že desetletja preučuje Vladimirja Putina in njegov režim v Moskvi. V marčevskem intervjuju je izjavila, da “smo že sredi tretje svetovne vojne, ne glede na to, ali smo to popolnoma sprejeli ali ne”. Stentova je avtorica knjige Putin’s World: Russia Against the West and With the Rest.
Vladimir Putin, začneta Hill in Stent, je odločen oblikovati prihodnost tako, da bo videti kot njegova različica preteklosti. Ruski predsednik ni napadel Ukrajine, ker bi se čutil ogroženega zaradi širitve Nata ali zahodnih “provokacij”. Svojo “posebno vojaško operacijo” je ukazal, ker verjame, da je božanska pravica Rusije, da vlada Ukrajini, izbriše nacionalno identiteto države in integrira njene ljudi v “veliko Rusijo”. Putin je, spomnita, to nalogo podrobno opisal v razpravi, objavljeni julija 2021 z naslovom “O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev”. Njena glavna teza je, da so Belorusi, Rusi in Ukrajinci vsi potomci Rusov, starodavnega ljudstva, ki je naseljevalo dežele med Črnim in Baltskim morjem. Poleg skupnega ozemlja in jezika ter pravoslavne vere, ki je bolj ali manj nesporna, Putin vztraja, da Ukrajina nikoli ni bila suverena razen v nekaj zgodovinskih vmesnih časih, ko je neuspešno poskušala postati samostojna država.
Lenin je “ukradel” Rusiji zgodovinski del in “ustvaril” Ukrajino
Po Putinovem pogledu na zgodovino je bilo Rusiji “ukradeno” osrednje ozemlje, ko so boljševiki leta 1922 ustanovili Sovjetsko zvezo in ustanovili Ukrajinsko sovjetsko socialistično republiko. Po razpadu ZSSR je Zahod uporabil Ukrajino kot platformo za grožnje Rusiji in podpiral vzpon tamkajšnjih “neonacistov”. Putinov esej, ki naj bi ga dobil vsak ruski vojak, poslan v Ukrajino, se konča s trditvijo, da je Ukrajina lahko suverena le v partnerstvu z Rusijo, ker “smo eno ljudstvo”. Ko dodamo podobne Putinove izjave, predvsem govore, ki jih je imel pred invazijo februarja, postane jasno, da Rusija v njegovi viziji sveta vodi novo vzhodnoslovansko zvezo z Belorusijo in Ukrajino ter morda večinsko ruskim delom Kazahstana ter drugih sosednjih držav. Preostali del nekdanje ZSSR priznava nadvlado Moskve, Zahod in globalni jug (kar smo dolgo imenovali tretji svet) pa sprejemata njeno dominantno vlogo v Evraziji – regiji, ki se razteza od Lizbone do Vladivostoka, kot je to dejal nekdanji ruski premier Dmitrij Medvedjev.
To je več kot sfera vpliva, poudarjata avtorici – gre za sfero nadzora z mešanico neposredne teritorialne reintegracije nekaterih ozemelj in držav ter prevlade na varnostnem, političnem in gospodarskem področju nad drugimi. Postopno uresničevanje tega načrta je Putin začel že leta 2014, ko so ruske sile v bojnih uniformah brez oznak (zato so jih poimenovali Mali zeleni) prevzele nadzor nad Krimom. Sledile so tajne uporniške operacije na vzhodu in jugu Ukrajine, predvsem v obmejnem Donbasu. Oboroženi spopad med ukrajinskimi oblastmi in ruskimi separatisti, ki je sledil, je v naslednjih osmih letih povzročil skupno 14 tisoč smrti – ne samo na ruski strani, kot pogosto trdijo ruski propagandisti, ampak na obeh. Rusi so zdaj odkrito zasedli dobršen del tega ozemlja.
Podobno je Putin v Belorusiji množične proteste v letih 2020 in 2021 ter pomoč pri njihovem zatiranju izkoristil za to, da je beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka tesneje vezal nase. Ta država pa je bila eden od poligonov za “posebno vojaško operacijo” proti Ukrajini. Po prvih zahodnih sankcijah, ki so bile uvedene leta 2014 zaradi aneksije Krima in oborožene eskalacije v Donbasu, je Putin sprejel ukrepe za zaščito ruskega gospodarstva z zmanjšanjem njegove izpostavljenosti ZDA in Evropi ter krepitvijo domače proizvodnje kritičnih dobrin. Hkrati je z zapiranjem in likvidacijo političnih nasprotnikov stopnjeval notranjo represijo. Na Zahodu so ruske službe izvajale dezinformacijske operacije in podkupovale Moskvi naklonjene politike. Odziv Zahoda na njegovo invazijo na Ukrajino je bil enotnejši in močnejši, kot je upal. Toda Zahod mora razumeti, da ima opravka z voditeljem, ki poskuša spremeniti zgodovino – ne le od konca hladne vojne, ampak zadnjih sto let, poudarjata avtorici.
Kdor nadzoruje preteklost …
Za Putina je zgodovina, torej zgodovinska pripoved, močno politično orožje, ki podpira njegovo legitimnost. Že leta 2010 je njegov tiskovni predstavnik občinstvu v mednarodnem debatnem klubu Valdai povedal, da Putin ves čas bere knjige o ruski zgodovini. Tudi njegova obsedenost z imperialno preteklostjo Rusije in namera, da popravi tisto, kar vidi kot zgodovinsko krivico – ločitev Ukrajine od Rusije – nista nova. V svojih sobanah v Kremlju je strateško postavil kipa ruskih monarhov Petra Velikega in Katarine Velike, ki sta v vojnah s Švedsko in Otomanskim cesarstvom osvojila današnja ukrajinska ozemlja. In leta 2016 je tik pred kremeljskimi vrati postavil kip Vladimirja Velikega, velikega kneza kijevske kneževine iz desetega stoletja. V Putinovi različici zgodovine se je princ Vladimir leta 988 spreobrnil v krščanstvo v imenu celotne starodavne Rusije. Vendar je kijevska Rusija takrat obsegala le majhen del današnje Rusije in prva omemba Moskve kot pomembnega kraja je bila zabeležena šele leta 1147.
Putin je v govoru na predvečer invazije boljševiškega voditelja Vladimirja Lenina razglasil za krivega uničenja ruskega imperija z začetkom oktobrske revolucije, po kateri je “oddelil, odcepil to, kar je zgodovinsko ruska zemlja”. Boljševiška, komunistična Rusija je z združitvijo ruskih ozemelj, kot je regija Donbas, središče težke industrije, v novo ukrajinsko socialistično republiko ustvarila državo, ki prej ni obstajala, je pojasnil Putin. Res je, da so Lenin in boljševiki obnovili ruski imperij in ga preprosto poimenovali drugače, pravita Hillova in Stentova. Ustanovili so ločene sovjetske socialistične republike, da bi se predstavili kot nasprotje carjev, ki so vladali enotni, rusificirani državi in zatirali etnične manjšine. Toda za Putina je bila odločitev boljševikov nelegitimna in je spodbudila “goreče nacionaliste” v Ukrajini, ki so nato razvili nevarne ideje o neodvisnosti. Putin trdi, da bo odpravil te stoletja stare “strateške napake”.
Vrnitev zgodovinsko ruskih ozemelj
Pripoved o Natu kot orodju ameriškega imperializma in evropske dominacije ima tudi pomembno vlogo v Putinovi različici zgodovine. Po njegovih besedah je Nato države vzhodne Evrope, ki spadajo v zgodovinsko rusko vplivno območje, prisilil, da so se pridružile zavezništvu. V resnici so si te države, ki so po desetletjih sovjetske dominacije še vedno v strahu, same prizadevale za članstvo v Natu. Po Putinovih besedah Rusija ni imela druge izbire, kot da se brani pred Natovo vojaško grožnjo. Ukrajino je morala napasti, da bi preprečila njen vstop v Nato, čeprav njen vstop sploh ni bil načrtovan. Putin je 7. julija v ruskem parlamentu dejal, da je vojno v Ukrajini sprožil kolektivni Zahod, ki poskuša Rusijo zajeziti in preostalemu svetu vsiliti svoj novi svetovni red. Že leta 2008 je ameriškemu predsedniku Georgeu Bushu na vrhu Nata v Bukarešti, ko je bilo dogovorjeno, da se bosta Ukrajina in Gruzija pridružili Natu na neki nedefinirani točki v prihodnosti, dejal, da “Ukrajina ni prava država”. Ironično je, da je v tem času sam poveličeval imperialno zgodovino Rusije. Junija je na gospodarski konferenci v Moskvi dejal, da je Ukrajina zahodna kolonija in ne suverena država, hkrati pa si jo poskuša sam podrediti.
Primerjal se je s Petrom Velikim, ki je 21 let vodil “veliko severno vojno” proti Švedski, češ da Rusija še vedno ponovno pridobiva in krepi nadzor nad zgodovinsko ruskim ozemljem, tako kot je to počel tisti car. Številne države so bile tuje kolonije ali province – ZDA so bile britanske, pa tudi Avstralija, Kanada, Indija ali Irska. To seveda ne daje niti Britancem ali komu drugemu opravičila, da zahtevajo nazaj svoja “zgodovinska” ozemlja. In medtem ko Britanci ali Španci ne bi pomislili na ponovno prevzemanje suverenosti nad angleško ali špansko govorečimi državami, Putin vztraja, da imajo vsi rusko govoreči v Ukrajini in drugod del “ruskega sveta”, posebne vezi z Moskvo.
Sklicevanje na naciste, sklicevanje na Nato
Njegovo vztrajanje, da so rusko govoreči Ukrajinci pravzaprav Rusi, je samo po sebi pripomoglo h krepitvi ukrajinske nacionalne identitete in širši uporabi ukrajinskega jezika. Ljudje, ki živijo na današnjem ukrajinskem ozemlju, imajo zaradi iste zgodovine gotovo fluidne in kompleksne identitete, ugotavljata avtorici. Toda Ukrajina je od leta 1991 neodvisna država in Putin je resnično ogorčen, ker Ukrajinci vztrajajo pri lastni državnosti in identiteti. Sedanjo invazijo predstavlja kot naslednico “velike domovinske vojne”, torej zmage nad nemškimi nacisti, tako da to vojno predstavlja kot osvoboditev Ukrajine izpod nacistov. A Ukrajinci niso nacisti, ker bi sledili idealom Adolfa Hitlerja, navajata Hillova in Stentova, temveč zato, ker so goreči nacionalisti, ki nočejo trditi, da so Rusi. Putinova retorika o ukrajinskih nacistih gre najbolje v sami Rusiji, tista o Natu in proksi vojni z ZDA in Zahodom “do zadnjega Ukrajinca” pa gre veliko bolje na Zahodu. Zahodni politiki in analitiki še naprej razpravljajo o tem, ali je Nato kriv za vojno. Še celo papež Frančišek je dejal, da je vojno v Ukrajini “morda nekako izzvala”. Ne glede na to, da je bila priključitev Krima leta 2014 odgovor na željo Ukrajine po pridružitvi EU, ne Natu. In da je Putin, potem ko sta Finska in Švedska junija zaprosili za vstop v zavezništvo, izjavil, da Rusija “nima težav s Švedsko in Finsko, kot jih ima z Ukrajino”. Torej ni težava v Natu, ampak v tem, da se želi Ukrajina povezati s katero koli entiteto ali državo, ki ni Rusija. Kljub temu se Putin zaveda, da bo v Ukrajini težko izpogajati dogovor na podlagi svoje različice zgodovine in uskladiti bistveno različne zgodbe iz preteklosti. Večina sodobnih evropskih držav je nastala na ruševinah imperijev in večjih večetničnih držav, ta vojna pa bi lahko povzročila še večje rusko vmešavanje in podžiganje konfliktov v šibkih državah, kot je Bosna in Hercegovina.
Za vsako ceno
V maščevanje ZDA in evropskim državam, ki vojaško podpirajo Ukrajino, je Putin sprožil ekonomsko in informacijsko vojno proti Zahodu, pri čemer je kot orožje uporabil energijo, žito in druge surovine. Rusija obtožuje Ukrajino, da je zagrešila enake zločine, kot jih je zagrešila ona, in krivi zahodne sankcije za lakoto v Afriki, čeprav je sama blokirala ukrajinski izvoz žita čez Črno morje (dokler ni privolila v sporazum o deblokadi konec julija). Rusija zmaguje v informacijski vojni v mnogih delih sveta. Kar zadeva podporo Zahoda Ukrajini, je orožje znatno povečalo njeno sposobnost vračanja udarcev, vendar so se arzenali držav donatork že začeli prazniti. Energetske, finančne in izvozne sankcije so obsežne in vplivajo na rusko gospodarstvo, vendar ne morejo spremeniti Putinovega pogleda na zgodovino ali njegove odločenosti, da si podredi Ukrajino, zato sankcije niso spremenile njegove računice.
Pravi vpliv zahodnega nadzora izvoza se bo čutil leta 2023, ko bo Rusiji zmanjkalo polprevodnikov in rezervnih delov za proizvodni sektor, njeni industrijski obrati pa se bodo zaprli. Državna naftna industrija bo imela še posebej težave, saj bo izgubila prepotrebno tehnologijo in programsko opremo mednarodne naftne industrije. EU se je zavezala, da bo do konca leta postopno opustila uvoz nafte iz Rusije, vendar je omejitev uvoza plina veliko večji izziv, saj imajo številne države, vključno z Nemčijo, le malo kratkoročnih nadomestnih alternativ. Izračun, ki je veljal 50 let – Evropa potrebuje plin, Moskva pa prihodke od plina – ne velja več, saj države, ki še vedno kupujejo rusko nafto in plin, za to plačujejo višje cene. Tudi če Rusija na koncu izgubi svoje prihodke od energije, se zdi, da je Putin pripravljen plačati to ceno za spodkopavanje evropske podpore Ukrajini. Ob tem uporabi še eno zgodovinsko rusko vojaško taktiko – zaustavitev nasprotnih sil in čakanje na zimo.
Tako kot je bila Napoleonova vojska ujeta v snegu pri Moskvi in so nemški vojaki zmrznili pri Stalingradu, načrtuje Putin, da bo Francoze in Nemce treslo v njihovih domovih. Junija je v govoru na gospodarskem forumu v Sankt Peterburgu napovedal, da bodo populistične stranke prišle na oblast, medtem ko se bodo Evropejci soočali s hladno zimo in trpeli gospodarske posledice sankcij. Razlog za njegovo zaupanje je tudi močna podpora vojni znotraj Rusije, vsaj glede na ankete neodvisnega centra Levada, ki kažejo, da se je Putinova ocena od februarja povečala. Vendar obstaja dober razlog za skeptičnost glede aktivne podpore, ugotavljata Hillova in Stentova. Več sto tisoč ljudi, ki so nasprotovali vojni, je zapustilo državo, Rusi, ki so ostali in javno kritizirali vojno, pa so bili nadlegovani ali zaprti. Drugi so indiferentni ali pa pasivno podpirajo vojno. Življenje večine ljudi v Moskvi in drugih velikih ruskih mestih poteka normalno, saj vojaki, ki umirajo v Ukrajini, večinoma niso njihovi otroci. Prihajajo iz revnih podeželskih območij in mnogi med njimi niso etnični Rusi. Govorice, da skupina plačancev Wagner novači ujetnike za boj, kažejo na akutno pomanjkanje delovne sile. Vendar pa je prostovoljce motivirala tudi propaganda, ki razčloveči Ukrajince.
Razdeli in vladaj
Kljub vse glasnejšim pozivom k poravnavi s pogajanji, ki bi vključevala ukrajinske ozemeljske koncesije, se zdi, da Putin ni zainteresiran za kompromis, ki bi Ukrajino pustil kot suvereno, neodvisno državo ne glede na njene meje. Avtorici pišeta, da jima je več nekdanjih visokih ameriških uradnikov povedalo, da so se ruski in ukrajinski pogajalci aprila začasno dogovorili o obliki začasne rešitve: Rusija naj bi se umaknila na svoje položaje s 23. februarja, ko je nadzorovala del Donbasa in Krim, v zameno pa naj bi Ukrajina obljubila, da si ne bo prizadevala za članstvo v Natu in bo namesto tega prejela varnostna jamstva številnih držav. A kot je julija dejal ruski zunanji minister Sergej Lavrov, kompromis ni več možnost in tudi to, da bi Rusiji dali ves Donbas, ni dovolj: “Zdaj je geografija drugačna. Obstajata še regiji Herson in Zaporožje ter številna druga ozemlja.” Cilj očitno niso pogajanja, ampak ukrajinska kapitulacija. Pogajanja, če jih ne bi spremljala stalna vojaška podpora Ukrajini, bi lahko le olajšala operativni premor Rusije. Čez nekaj časa bi se premaknila naprej, verjetno v Odeso in druga črnomorska pristanišča, s ciljem, da bi Ukrajina ostala brez obale. Če bi mu to uspelo, bi Putin znova napadel Kijev z namenom strmoglavljenja Volodimirja Zelenskega in postavitve marionetne proruske vlade. Putinova vojna v Ukrajini se bo verjetno nadaljevala še dolgo.
Veliko držav na globalnem jugu jemlje to vojno za lokalni evropski konflikt, ki jih ne zadeva. Kitajska je celo retorično podprla Rusijo, zavrnila uvedbo sankcij in jo podprla v ZN. Indijski zunanji minister Subrahmanyam Jaishankar je povzel stališča številnih držav v razvoju, ko je dejal, da je Rusija “zelo pomembna partnerica na številnih področjih”. Skrbi jih predvsem gorivo, hrana, gnojila in tudi orožje, ne pa da je Rusija z agresijo na sosednjo državo kršila Ustanovno listino ZN in mednarodno pravo, tem državam Putin od leta 2014 pridno dvori in trud se je očitno poplačal. Leta 2015 je Rusija poslala svojo vojsko v Sirijo, da bi pomagala predsedniku Basharju al Assadu v vojni, in sčasoma je postala ena redkih velikih sil, ki se lahko pogovarja z vsemi stranmi, vpletenimi v to vojno. V Afriki ruske paravojaške skupine nudijo podporo številnim voditeljem, v Latinski Ameriki pa se je ruski vpliv povečal s prihodom na oblast bolj levičarskih vlad. Rusija tam še vedno velja za borko zatiranih proti ameriškemu imperializmu. Te države trdijo, da se to, kar Rusija počne v Ukrajini, ne razlikuje od tega, kar so ZDA naredile v Iraku ali Vietnamu, in za rusko invazijo krivijo Natovo grožnjo. Uspelo mu je delno po zaslugi kremeljske propagande, ki je okrepila Putinove pripovedi o Natu in posredniških vojnah ter nečednih dejanjih Zahoda.
Zablode o velikosti
Vsekakor pa Putinove manipulacije z zgodovino nakazujejo, da ima cilje onkraj Ukrajine – po Evraziji. Baltske države bi lahko bile na njegovem kolonialnem seznamu, pa tudi Poljska, ki ji je od leta 1772 do 1918 delno vladala Rusija. Velik del današnje Moldavije je bil del Ruskega imperija, tako kot Finska med letoma 1809 in 1918. Putin morda ne more osvojiti tistih držav, ki so večinoma članice Nata, jih pa želi prestrašiti in spraviti iz ravnotežja. V svojem idealnem svetu bo Putin z grožnjami pridobil vpliv in nadzor nad notranjo in zunanjo politiko sosednjih držav. Globalni jug bo v konfliktu Rusije z Zahodom ostal nevtralen in ga morda celo podpiral. Rusija želi z organizacijo BRICS – Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika, ki naj bi se razširila še na Argentino, Iran, morda še na Egipt, Savdsko Arabijo in Turčijo, postati vodilna država v razvoju po zgledu Sovjetske zveze. Zato je nujno, da Zahod ostane enoten pri podpori Ukrajini in nasprotovanju Rusiji, zaključujeta Hillova in Stentova.
Kratkoročno to pomeni sodelovanje v boju proti ruskim vojnim dezinformacijam in lažnim zgodovinskim pripovedim ter evropskemu ustrahovanju z jedrskim orožjem in izpadi energije. Srednje- in dolgoročno morajo ZDA ter njihovi zavezniki in partnerji videti, kako prestrukturirati mednarodno varnostno arhitekturo, da preprečijo Rusiji, da bi ogrožala svoje sosede. Toda za zdaj je Nato edina institucija, ki lahko zagotovi varnost Evrope. Po skoraj četrt stoletja na oblasti si Putin prizadeva obnoviti svojo različico ruskega imperija. On “združuje vse (ruske) države”, kot so to storili veliki ruski carji, in spreminja dediščino Vladimirja Lenina, boljševikov in dogovora po hladni vojni. Na ta način Putin želi, da je Rusija edina izjema pri neizprosnem vzponu in padcu imperialnih držav. Ironično je, da s tem izniči enega največjih dosežkov svojega domnevno največjega junaka Petra Velikega, ki je odprl okno na Zahod s potovanjem po Evropi in povabil evropske obrtnike in druge, da pridejo v Rusijo in pomagajo pri razvoju njenega gospodarstva. Putin je s svojo agresijo to okno zaprl. Peter Veliki je Rusijo vodil v prihodnost, Putin pa jo potiska v preteklost.
Sara Kovač