Sodnica Jerca Oblak je na ljubljanskem okrajnem sodišču izrekla oprostilno sodbo Ludviku Tomšiču, ki je bil obtožen kaznivega dejanja grožnje s smrtjo predsedniku SDS Janezu Janši. Kot razlog za oprostilno sodbo je navedla “neprištevnost obdolženca”. Sodba še ni pravnomočna.
Konec februarja 2020 je Ludvik Tomšič na protestih proti nastajanju vlade Janeza Janše vpil, da je “Janšo treba ubit”, skandiral “ubi Janšo” in pozival, da je “Janeza Janšo treba samo ubiti in nič drugega“. To je govoril tudi v kamere. Sodnica Jerca Oblak je v izreku sodbe poudarila, da so Tomšičevi vzkliki nedvomno predstavljali grožnjo in da so bili podani znaki kaznivega dejanja. Toda sodni izvedenec psihiatrične stroke, ki ga je na predobravnavnem naroku predlagala obramba, sodišče pa je temu ugodilo, je na sojenju ocenil, da se Tomšič v kritičnem času zaradi osebnostne oziroma duševne motnje ni mogel obvladovati, okrnjena pa je bila tudi njegova zmožnost razumevanja. Pravno je bil zato neprišteven in posledično tudi ni mogel biti kriv kaznivega dejanja. Sodba še ni pravnomočna, tožilka pa je po sojenju dejala, da bo razmislila o morebitni pritožbi.
Sodba še ni pravnomočna
Ludvik Tomšič je zaradi zastojev v prometu na zadnje sojenje zamudil, ko pa je le prišel, je razglasitev sodbe pričakal na dvorišču pred sodiščem, saj je že med sklepnim govorom tožilke vzkipel in odvihral iz dvorane. Zmotila ga je že njena ocena, da na njegovo ravnanje niso vplivali drugi, in vprašal, kaj pa so pomenili napisi “Smrt janšizmu”. Dodal je: “A sem jaz prifuknjen ali kaj?” Pozneje pa je s precej nespodobnimi besedami, ki opisujejo moški spolni organ, odšel, ko je tožilka prebirala oceno, da ima duševno motnjo in težave.
Dejal je, da tega pa ne bo poslušal. Tožilka je za Tomšiča zahtevala pogojno zaporno kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Obramba pa se je oprla na izvedenčevo mnenje in zahtevala oprostilno sodbo. Tomšič je zunaj sodišča več novinarjem, ki so bili na sojenju navzoči (novinarji Spletnega časopisa, Dnevnika, Večera in Žurnala) dejal, da sodbe ne bo komentiral. Potem pa je po poročanju Spletnega časopisa namenil nekaj opolzkih besed opozicijskemu voditelju Janezu Janši. Sodba še ni pravnomočna, tožilka pa je po sojenju dejala, da bo razmislila o morebitni pritožbi.
Spomnimo
Obtoženi Tomšič je na aprilskem začetku sojenja izpostavil, da ima zdravstvene težave, nekdanji predsednik vlade Janša pa je presodil, da je bila Tomšičeva grožnja zelo realna. Tomšič je takrat sodišču dejal, da ima zdravstvene težave, na vprašanje zagovornice Tatjane Sitar, ali je imel s svojimi pozivi namen pri Janši vzbuditi strah, da ga bo ubil, pa je odgovoril, da je bil to le šov za medije. Kot je dejal, je bilo na shodu kot na nogometni tekmi, podobno kot on sam so na shodu vzklikali tudi drugi. “Na protestu je bilo 500 plakatov, na katerih je pisalo smrt janšizmu,” je dejal med drugim. Večkrat je poudaril tudi, da se mora zaradi zdravstvenih težav ukvarjati predvsem sam s sabo.
Janša pa je na začetku sojenja dejal, da Tomšičeva grožnja ni bila edina, ki je bila izrečena zoper njega, je pa bila posneta in predvajana, zato so jo videli tudi njegova družina in otroci, kar ni minilo brez posledic. “zame to ni bil velik šok, je pa bil za otroka, ki sta me spraševala, ali me bodo ubili,” je takrat dodal Janša. Tomšičevo zagovornico je takrat tudi zanimalo, ali se je Janša počutil ogroženega, ko je poslušal grožnje. “To je zgledala dosti realna grožnja. Ne samo zaradi gospoda, ki je to zakričal, ampak tudi zaradi množice, ki se je temu smejala in ploskala. To ni bila grožnja, ki bi bila izrečena v šali. To je bila grožnja, ki je zvenela dovolj realno,” je ponovil Janša.
Neprišteven, a na prostosti?!
Zdaj pa k bistveni stvari. Sodnica Jerca Oblak je v izreku sodbe poudarila, da so Tomšičevi vzkliki, da je Janšo treba ubiti ipd., nedvomno predstavljali grožnjo in da so bili podani znaki kaznivega dejanja. Toda sodni izvedenec psihiatrične stroke je na sojenju presodil, da se Tomšič v kritičnem času zaradi osebnostne oziroma duševne motnje ni mogel obvladovati, okrnjena pa je bila tudi njegova zmožnost razumevanja. Tomšič je bil zato pravno neprišteven in posledično tudi ni mogel biti kriv kaznivega dejanja. A pozor! Pri tem se je treba vprašati, kaj taka neprištevnost pri takem človeku pomeni.
Ali je ta človek lahko svobodno na ulici, je ta človek nekontrolirano na ulici? Kaj ta neprištevnost v praksi pomeni? Si predstavljate, da se Tomšič, ki je grozil Janezu Janši, da ga bo kar s krampom po glavi, sprehaja na svobodi? Kaj če v neprištevnosti, ki jo je “požegnalo” sodišče, to dejanje tudi izvrši? Kdo bo potem odgovarjal? Verjetno sodnica, ki je tako odločitev sprejela in spustila neprištevnega Tomšiča na svobodo. Mimogrede, Tomšič se je rad pohvalil, da je celo sorodnik narodnega heroja in komunista Toneta Tomšiča. Po njegovih besedah je bil slednji namreč bratranec njegovega očeta.
Dvojni vatli sodstva
Da slovensko pravosodje deluje z dvojnimi vatli, zdaj že dobro vemo – ene vatle ima za prvorazredne, kot je omenjeni sorodnik komunističnega prvoborca Tomšiča, druge pa za drugorazredne državljane, ki nimajo prednikov v krvavo komunističnem okolju. Naj ob tem omenimo primer Janeza Brenceta, ki je bil za svoj komentar na družbenem omrežju pravnomočno obsojen. Po merilih slovenskega sodstva je bil ta namreč uperjen proti »napačnim«, in sicer Inštitutu 8. marec, ki jim je pred državnozborskimi volitvami napisal, »da za aktiviste, ki jih vodi Nika Kovač, že čisti dvocevko«. Da ne bo pomote, grožnje s smrtjo NE sodijo v demokratično urejene družbe in so kaznivo dejanje, opozarjamo pa na dvojna merila našega pravosodnega sistema. Na družbenem omrežju X se je glede omenjenih primerov oglasil tudi prvak opozicije Janez Janša, ki je zapisal: »Sodišče ugotovi, da je nekdo, ki bi ga umoril, neprišteven. In potem mirno dovoli, da taka oseba prosto hodi naokrog. Si predstavljate, da bi isti pozival k umoru Nike Kovač @8Marec? Vsaj 5 let zapora. To naj bi bilo moderno slovensko sodstvo. V resnici gre za orodje režima.« Sodišče je namreč v istem obdobju razsodilo, da je Brence »kriv, da je javno spodbujal sovraštvo, nasilje in nestrpnost, ki je temeljilo na političnem ali drugem prepričanju in je bilo storjeno z uporabo grožnje«. Kaznovan je bil z denarno kaznijo in o tem so poročali tudi osrednji mediji. Zanimivo je, da so tokrat o obeh zadevah glede groženj osrednji mediji poročali hkrati na način, kjer se še očitneje vidi njihova pristranost. Omenjeno dejstvo je urednik Spletnega časopisa Peter Jančič komentiral takole: “Naslov kaže, da mediju ni pomembno, kdo je bil obsojen, mu je pa zelo pomembno, da je menda član SDS. To je propaganden naslov, ki se zgodi, če urednika nastavi generalna sekretarka Svobode Vesna Vuković z Golobom. Zloraba oblasti.”
Primer policista Gomilška
Ob tem naj spomnimo še na primer izpred dobrega desetletja. Marca 2013 smo namreč izvedeli, da zoper sodnika Janka Kečka, ki je tedaj “poskrbel” za zastaranje primera proti policistu Zlatku Gomilšku, ki je leta 2006 Janezu Janši grozil z likvidacijo, ne bo pregona. Tako je takrat odločilo mariborsko tožilstvo. Spomnimo. Okrožna državna tožilka Katja Arnuš je v sklepu, ki je bil izdan sredi februarja 2013, zapisala, da ni utemeljenega suma, da bi Janko Keček storil kaznivo dejanje nevestnega dela v službi. Ormoški sodnik je 3. marca 2009 (nekaj več kot tri mesece pred relativnim zastaranjem primera proti policistu Gomilšku) odšel na bolniški dopust, zato ni mogel vplivati na zadevo, čeprav mu je bila zadeva dodeljena že 7. avgusta 2006. Policist Zlatko Gomilšek je 22. junija 2006 ob 13. uri med službenim časom (takrat je bil pomočnik komandirja Policijske postaje Središče ob Dravi) s službenega računalnika prek spletne strani dnevnika Večer Janši zagrozil z likvidacijo. Proti njemu je bil sprožen tako disciplinski kot kazenski postopek. Po disciplinskem postopku je bil najprej odpuščen s policije. Policist je grožnje takratnemu predsedniku vlade sicer zanikal, toda tožilci so ga zaradi ogrožanja Janševega življenja in varnosti avgusta 2006 obtožili. Primer je obravnaval okrajni sodnik Janko Keček, takrat tudi predsednik sodišča, ki pa je toliko časa zavlačeval z zadevo, da je primer 22. junija 2009 relativno zastaral. Toda tudi to obvestilo je takratnemu vodji opozicije potovalo zelo počasi. Janez Janša je sklep, ki ga je sodišče izdalo 29. decembra 2010 in v katerem sodnik Janko Keček obvešča, da je pregon zoper Gomilška ustavljen zaradi zastaranja, prejel 7. maja 2011. To pomeni, da je sodnik potreboval najprej tri leta, da ni naredil ničesar, nato pa skoraj dve leti, da je o tem obvestil stranke v postopku.
Ker je bil Gomilšek “rešen”, je 18. maja 2011 Janez Janša po pooblaščencu Franciju Matozu zoper Janka Kečka vložil kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi, saj naj bi bil z nevestnim in malomarnim delom onemogočil sojenje policistu Zlatku Gomilšku. Zadevo je prevzela okrožna državna tožilka v Mariboru Katja Arnuš in 15. februarja odločila, da ovadbo zoper sodnika zavrže. Tožilstvo je sicer ugotovilo, da je Keček kršil sodni red, vendar ni nalašč povzročil zastaranja. Povedano drugače – Janko Keček 3. marca 2009 ni šel na bolniški dopust zato, da bi ta primer zastaral. Z bolniškega dopusta se je vrnil 1. decembra 2009, zadeva pa je vmes zastarala. Tožilka pa je očitno pozabila, da je bil primer Kečku dodeljen že davnega 7. avgusta 2006. Poleg tega bi moral sodnik obdolženemu obtožni predlog vročiti v 30 dneh, kar bi po njegovi odredbi lahko naredila tudi tajnica. Toda tudi za to se je našlo sprenevedavo opravičilo in izgovor. Janko Keček naj bi bil edini sodnik v Ormožu, ki je bil odgovoren za kazenske zadeve, saj naj bi bil v tistem spornem času dosegal 215 odstotkov sodniške norme in bil obremenjen okoli 400-odstotno.
Anamarija Novak